Mali narodi trebaju samo velike pjesnike. (Rade Šerbedžija)

Kod nas je sve smak svijeta. Ovo je kraj svega, jel tako? (Robert Prosinečki)

Olimpija je prevelika in preveč apokaliptična, da bi lahko živela brez velikih imen. Ne gre. Ni izvedljivo. Does not compute. Pri Olimpiji sta samo dve skrajnosti – ali je velika ali pa je ni. In to je pred dvajsetimi leti Jure Schollmayer dobro vedel. Vedel je, da ni dovolj, da igra z mlado, gajstno ekipo, ki jo vodi ludistični filozof Brane Oblak. Vedel je, da Enes Handanagić, Fausto Budičin, Igor Lazić, Jalen Pokorn, Dejan Grabić in drugi mladci ne bodo napolnili tribun svete bežigrajske razvaline. Vedel je da rabi nekaj velikega. Vedel je, da rabi veliko ime. Vedel je da rabi – Velikega Žutega.

In čeprav se je končalo, kot se je pač končalo, je bila to prava poteza. Ker je narod spet začel verjeti v mit Olimpije. V sladko pravljico velike Olimpije. Kot smo nekoč že ugotavljali, brez mitologije je fuzbal samo igra. Pred tem je podobno potezo povlekel Bojan Prašnikar, ki je leta 2000 na sveto travo vrnil izgubljenega sina Sebastjana Cimirotića. Veliko ime za veliko Olimpijo. Ampak Schollmayer je šel še korak dlje. Če je bil Cime lokalna, predvsem slovenska zvezda, je bil Prosinečki igralec svetovnega slovesa, evropski prvak, brončani iz Francije, mitološko bitje, ki je igralo za Madrid in Barcelono, Dinamo in Zvezdo. Mitološko bitje, zaradi katerega bi moral Ćiro Blažević, če bi bil mož beseda, pojesti svojo trenersko diplomo.

Robert Prosinečki leta 2002

Žuti je lastnoročno poskrbel za kratek preporod za Bežigradom. Kakega pol leta, dokler je trajala iluzija Schollmayerjevih dobrih namenov, se je res zdelo, da je Olimpija (spet) velika. Da je končno izpolnila svojo mesijansko poslanstvo, da ni samo parodija same sebe, karikatura nekoč velikega kluba, žalostna razvalina, ki ji je ostalo samo slavno sveto ime.

In v naslednji sezoni, brez Žutega, ni bilo več enako. Ekipa je bila skoraj nespremenjena. In skoraj konkurenčna. In premagala je Maribor 6:1 in igrala je neodločeno z Liverpoolom in Suljo je bil zabaven s svojimi izjavami in oh in sploh in vse to. Ampak ni bilo več tistega brbotanja okoli kluba. Ni bilo več tiste veličine, ki ljudi predrami iz (večnega) nogometnega spanca. Ker Olimpije je velika ali pa je ni. Vsaj kar se širše javnosti tiče.

Mitološko bitje za Bežigradom

In potem je prišla slavna, čisto zares apokaliptična sezona 2004/05, ko so pozimi vsa velika imena odšla, ker Miro Gavez, Pero Voščenka in ostali zaslepljeni fosili niso hoteli dati kluba v roke političnim nasprotnikom in so ga raje odvlekli v bankrot. In ko je na pogorišče prišel Primož Gliha, je vedel, da brez velikih imen ni Olimpije. In v naslednjih nekaj letih so se v svetem dresu po vaških zelenicah pojali ostareli velikani slovenskega nogometa, ki so v preteklosti igrali za ugledne evropske klube, ki so v preteklosti igrali na svetovnih in evropskih prvenstvih, v ligi prvakov – skratka – velika imena. Miran Pavlin, Aleš Čeh, Željko Milinović, Mladen Rudonja, celo Milko Đurovski je bil zraven čisto na začetku …

Ko pa so ostarela velika imena opravila svoje poslanstvo in se je Olimpija vrnila v prvo ligo, so morali breme prevzeti mlajši. In Olimpija je brez velikih imen bredla po blatu. Nekaj zvezdniškega prahu ji je dal izgubljeni sin Mile Aćimović, strelec kultnega gola s sredine igrišča, igralec, ki bi, če bi imel glavo na pravem mestu, tako kot Žuti igral za največje evropske klube. Mile je bil kot športni direktor največji zvezdnik kluba. Olimpiji je dal nekaj, kar brez njega ni imela. Kar je bilo še posebej očitno potem, ko je odstopil.

Robert Prosinečki kot trener Zvezde in Mile Aćimović kot ŠD Olimpije leta 2012 (Foto: SPS)

Tik preden je prodal klub Milanu Mandariću, je kralj banan Izet Rastoder za trenerja Olimpije želel pripeljati trenerja vseh trenerjev, mitomana in mitologa, velikega in neponovljivega Ćira Blaževića. Vse sta bila že zmenjena. Ćiro je že žvrgolel o tem, kako velik klub je Olimpija. Potem pa si je Rastoder na lepem premisli, vzel štiri milijone evrov od nekega drugega mitomana in se umaknil iz nogometa. To bi bila res vrhunska burleska: Ćiro in Izet. Škoda, da ni prišlo do tega. Prikrajšani smo bili za še eno veliko poglavje z velikimi imeni.

Toda namesto tega smo dobili drugo veliko ime: velikega biznismena Milana Mandarića, svetovno znanega preprodajalca nogometnih klubov, ki je bil zadnji gazda Roberta Prosinečkega, preden je ta prišel za Bežigrad. Grande Milan je prišel pompozno, kot se za veliko ime spodobi. Medtem ko se je Zaho bebavo hahljal, da je njegov največji konkurent za titulo Koper, je stric Manda mrtav ladan rekel, da ga drugo mesto ne zanima. In je takoj vrnil Olimpiji njeno veličino. Raji se je zmešalo. Ko je stric Pule posilil ubogega laptop guruja Simona Rožmana s 6:0 na Stožicah, je bilo na tribunah 5000 ljudi. Na tekmi z usranim, brezveznim, nezanimivim Celjem. In na naslednji, ko je Rudar fasal pet komadov, jih je bilo še več. Evforija, histerija, delusions of grandeur. In Grande Milan je imel tudi svojega glasnega in samozavestnega oprodo, velikega kralja agentov in mešetarjev, Ranka Stojića.

En in edini Milan Mandarić (Foto: SPS)

Manda je že v prvi sezoni sanjal velika imena. Ko je nagnal Pušnika je sanjal o svojem starem prijatelju Harryju Redknappu. Nato je karizmatični Marko Nikolić pripeljal Danka Lazovića. Veliko ime za velik klub. Ki pa ni nikoli odigral niti minute v svetem dresu. Igra usode, idiote crni. In ko je Mandarić osvojil tisto nesrečno titulo, čeprav je šlo zelo na knap, je sanjal še večje sanje. Želel je bivšega igralca Juventusa Mirka Vučinića. Velika imena za veliki pok. Ker Olimpije ni, če ni velika. Dream big. Ker smo največji.

Velik je bil tudi Igor Bišćan. Evropski prvak z Liverpoolom. In trenerski začetnik, kot so ga označili v večini slovenskih medijev. Trenerski začetnik, ki je poteptal evropski Milanićev Maribor v prah in odnesel dvojno krono. Ampak Bišćan je bil na koncu preveliko ime. Preveč priljubljen. »This club ain’t big enought for the two of us,« je rekel šerif Manda in nagnal konkurenta iz kluba.

Kot je to ponavadi pri kazino kapitalizmu, ko je začelo zmanjkovati denarja, je bilo temu primerno tudi manj muzike. Za svoj labodji spev pa je kralj Milan I. pripeljal še Sava Miloševića. Inteligentni in karizmatični Srb je sicer svojega despota spravljal ob živce s pokončno držo in avtonomnimi odločitvami, kot pred njim že Igor Bišćan. Po godu pa ni bil niti novim vlagateljem, ki so zamenjali Mandarića na čelu kluba. In Olimpija je zavrgla še eno veliko ime. In postala neprimerno manjša brez njega.

Olimpija je velika, ali pa je ni. Nikogar ne zanima povprečna Olimpija. Tukaj štejejo samo velikani. Samo tako se prebudi navijaška baza.

In zdaj so nemško-hrvaški vlagatelji dojeli, kar bi morali vedeti že od začetka: Olimpija je velika, ali pa je ni. Nikogar ne zanima povprečna Olimpija. Tukaj štejejo samo velikani. Samo tako se prebudi navijaška baza. In Mladen Rudonja, ki je pred dvajsetimi leti skupaj s Prosinečkim prišel v Schollmayerjev klub, je zdaj »izvedel Schollmayerja« – pripeljal je veliko ime. Agentska naveza z Dinom Skenderjem, morda celo najbolj nepriljubljenim trenerjem Olimpije vseh časov, se ni obnesla.

Skenderja je odnesla slaba igra. Odnesli so ga slabi rezultati. Ni pa ga odnesla zadnja tekma z Domžalami. Njegova usoda je bila zapečatena že pred tem. Ker je odločevalcem postalo jasno, da rabijo nekaj posebnega, nekaj velikega, nekaj izven okvirjev, nekaj kar daleč presega domet slovenske lige. Postalo jim je jasno, da rabijo velikana. Kot je pred dvema desetletjema vedel Jure Schollmayer. There can be only one.

Jurij Schollmayer leta 2002

Veliki Žuti. Največji. Izvenserijski produkt. Človek, ki je v fuzbalu že videl vse. Blišč in bedo in vse kar pride vmes. Pesnik med prozaiki. Ladan ko špricer. Nezamenljiv. Unikat. Tako kot je bil pri triintridesetih kljub preveliki kilaži in kljub steklenim kolenom predober za slovensko ligo na terenu, je danes kljub ne preveč bleščečemu trenerskemu CV-ju prevelik za slovensko ligo. Če se bo to odrazilo na terenu, seveda ne moremo vedeti. Umetnost je nepredvidljiva. Lahko da rata, lahko da ne. Bo pa nedvomno bolj zanimivo in pestro in medijsko odmevno, kot bi bilo pod komerkoli drugim, ki bi bil zainteresiran za klop Olimpije v tem trenutku.

Olimpija je velika in Žuti je njen prerok.

Ali, kot sem že rekel, Olimpija bo velika, ali pa je ne bo.

Login

Dobrodošli!

Tole je kratek pozdrav
Join Typer
Registration is closed.