Miha Zupan

There was nowhere to go but everywhere, so just keep on rolling under the stars. (Jack Kerouac)

And I can’t wait to get on the road again, on the road again, goin’ places that I’ve never been, seein’ things that I may never see again and I can’t wait to get on the road again (Willie Nelson)

I got that green light, babe, I got to keep moving on (J.J. Cale)

Fuzbal je čudo. Fuzbal je izkušnja. Fuzbal je droga. Ampak samo tisti pravi, tisti tribalistični, tisti življenjski fuzbal, ki ga živiš tukaj in zdaj. Ljudje, ki po televiziji spremljajo tiste velike korporacije, zamaskirane v fuzbal klube, tiste žalostne velikane, ki so izgubili še zadnji sloj človeškosti, ne bodo nikoli vedeli kaj je pravi fuzbal. Pravi fuzbal je tvoj zjebani lokalni klub, ki ga ne spremljaš zato, ker je uspešen ali ker zanj igra neka slavna primadona, ampak ker je pač tvoj in nisi imel nobene izbire. Pravi fuzbal je spremljanje svojega zjebanega lokalnega kluba na gostovanju …

Pravi fuzbal je na cesti, na gostujoči tribuni, pravi fuzbal je tam zunaj za obzorjem. Nobena tekma lige prvakov se ne more primerjati z gostovanjem tvojega zjebanega lokalnega kluba v neki ne preveč oddaljeni vukojebini, na nekem (tako imenovanem) štadionu, ki je videl boljše čase.

Ne me razumet narobe. Rad gledam kvaliteten zahodnoevropski nogomet. In imam tudi nekaj klubov, ki so mi kar pri srcu. Ampak moj klub je samo eden.

Dandanes ima skoraj vsakdo poleg domačega kluba še kak tuj superklub, ki ga podpira. Jaz, nesrečnik, pa sem iz generacije, ki še ni bila dovolj tehnološko razvita, da bi se lahko brezpogojno zaljubljala v tuje klube. Ne me razumet narobe. Rad gledam kvaliteten zahodnoevropski nogomet. In imam tudi nekaj klubov, ki so mi kar pri srcu. Ampak moj klub je samo eden.

In tudi če bi imel nek superklub, na katerega bi bil navezan, bi v teh časih histeričnega korporativnega turbokapitalističnega fuzbala verjetno že obupal nad njim. Kar se mene tiče, naj kar naredijo svojo super-duper-elitno superligo za superbogate in naj tam jahajo drug drugega, pravi fuzbal pa naj pustijo nam, ki imamo to smolo (ali srečo), da ljubimo klube, ki morajo obstajati v resničnem svetu, daleč od blišča lige prvakov.

Fuzbal poznega kapitalizma

Saj cenim ponosne in bogate tradicije velikih evropskih klubov. Svoj čas so bili inštitucije, ki so nekaj pomenile za svoje okolje, svoj čas so bili odraz skupnosti iz katerih so izhajali. Bili so veliki, tragični, apokaliptični, pomembni. Ampak ti časi so mimo. Zdaj so samo še reklamni panoji velikega kapitala za katere navijajo plastični navijači (oziroma stranke) od Divjega Zahoda do skrivnostnega Orienta, od mrzlega severa do afriške džungle. Fuzbal poznega kapitalizma. Fuzbal propadajočega imperija v zadnjem stadiju razkroja. Fuzbal brez duše in smisla.

Gledanje lige prvakov je kot gledanje porničev, gledanje svojega zjebanega lokalnega kluba pa je kot pravi fuk. Sploh gostovanja. To je to. To je ultimativni fuzbal. Ti in tvoji prijatelji, rahlo pijani, dobre volje, stlačeni na gostujočo tribuno, med somišljeniki, sami proti vsem. To, dame in gospodje, je fuzbal.

Tistega fuzbala, ki ga nobena korporacija ne more zapakirati v banalni entertainment in ti ga prodajati kot jebeni Hollywood.

Dovolj sem že star, da vem, da je imel Kinky Friedman prav. »Find what you like and let it kill you.« Sex, drugs & rock ‘n’ roll, pa še malo pravega, blatnega, zjebanega domačega fuzbala zraven. Tistega fuzbala, zaradi katerega veš, da si živ. Tistega fuzbala, ki ga nobena korporacija ne more zapakirati v banalni entertainment in ti ga prodajati kot jebeni Hollywood. Res me ne zanima, ali ima Cristiano Ronaldo večji lulček od Messija. Precej bolj me zanima, kdaj bom šel lahko spet z Olimpijo na gostovanje.

Ampak v teh bizarnih časih epidemij in policijskih ur so sanje o gostovanju v Murski Soboti, v Domžalah, v Kopru ali Sežani, mah, kjerkoli v tej naši čudaški mini državici, samo to – sanje. Zato slonim na oknu, kadim cigareto, srkam Jack Daniel’s old no. 7 Tennessee sour mash whiskey in skupaj z duhom Jacka Kerouaca sanjam o cesti.

Vhod na južno tribuno Fazanerije (Foto: M. Zupan)

In se spominjam Fazanerije. Mislim, da je bil september. Kaka tri leta nazaj. Prva tekma Zorana Barišića na klopi Olimpije. Neki drugi časi, ko sem bil »srečno poročen«, ko sem živel iluzijo družinskega življenja. Ko smo hodili okoli brez mask. Ko smo hodili na gostovanja in se nam to ni zdelo nič posebnega.

Zbrala se je stara banda. Da se ne bi preveč gužvali, smo se odločili, da gremo z dvema avtoma. Za voznika sva se javila jaz in Zlatan. Zraven pa so bili še Opta, Žigi in Matic. Cank je tik pred zdajci odpovedal sodelovanje. In smo šli na epopejo proti vzhodu. Orient Express. Proti Panonskemu morju. Proti mejam Orbanovega kraljestva. Proti stari železni zavesi, ki je že davno padla. Proti meglicam nad mursko vodo. »Like a band of gypsies we go down the highway,« bi rekel Willie Nelson.

Black Gringos so na tekmi z Olimpijo proslavljali rojstni dan (Foto: M. Zupan)

Za tiste, ki se še nikoli niste peljali iz Ljubljane v Mursko Soboto naj povem, da sploh ni blizu. Štajerska avtocesta se vleče in vleče. Več kot dve uri monotone vožnje. Dolgčas smo preganjali tako, da sva z Zlatanom prehitevala drug drugega ob vsaki priliki. In s poslušanjem navijaških pesmi vseh možnih klubov bivše Jugoslavije.

Na primer: »Zbog jedne ljubavi s kojom se rodimo, koja ne prestaje, život ti postane i ne možeš bez nje.« Ali pa: »Odkad sam se rodio, život me nije mazio, samo sam tebe imao, samo tebe volio … Što mi život nikad nije dao u tebi sam pronašao ja.« Pa tudi: »Crno-beli, crno-beli, ma gde bili na tabeli, nek vas hrabri, nek vas jača, pesma vaših navijača.« In: »Zakleo ja sam tebi se tada i ponavljam svako veče: Mostar u srcu, Velež do groba, a kroz vene Neretva teče.«

Ko prečkaš most na Muri vstopiš v nek drug svet. Čarobni svet, ki ga je najbolje opisal Feri Lainšček, zato se jaz ne bom trudil s tem. Preberite kakšno njegovo knjigo … Čarobni svet o katerem je pel Vlado Kreslin, zato se jaz ne bom trudil s tem. Poslušajte kakšno njegovo pesem …

Gastrohuligani v elementu (Foto: M. Zupan)

Parkirali smo na nekem samotnem parkirišču ob neki bencinski črpalki in se sprehodili do neke oštarije, ki so jo Opti predlagali lokalci. Ker z nami ni bilo gurmana Canka, da bi nas peljal h Kodili, smo šli na pico. Barbari pač. Ampak pica je bila pa vrhunska. In glede na to, da je bil Žigi v dresu Olimpije, Matic pa v majici z grbom, je bilo jasno zakaj smo tukaj. Z gazdo smo rekli nekaj besed o tekmi. Vzdušje je bilo zelo prijateljsko in sproščeno.

Siti in rahlo pijani smo, ko je nastopil čas, počasi krenili proti štadionu. S pomočjo aplikacije smo poiskali pot med travniki in poljanami in sledili nekemu potoku do Fazanerije. Tam kjer se je makadam srečal z glavno cesto, je bilo parkirano že veliko avtomobilov in nekaj avtobusov. Opazil sem avto s koprsko registracijo, ki je imel na retrovizorju obešeno zastavico Olimpije. Nasploh so različne registracije izdajale, kako vseslovenski je ta naš zjebani lokalni klub.

Sektor z navijači Olimpije na južni trinuni Fazanerije (Foto: SPS)

Pridružili smo se večji skupini navijačev Olimpije in se sprehodili do vhoda. Fazanerija leži v prijetnem senčnem gozdičku, skrita in odmaknjena. Brez težav smo našli gostujoči sektor na samem robu južne tribune. Ker smo prišli med zadnjimi je bil naš sektor že povsem napolnjen in ker se nismo hoteli drenjati, smo ostali kar spodaj pri ograji. Kdor fuzbal spremlja samo po televiziji bo težko razumel, da ga je najbolje gledat stoje.

Štadion je bil poln. Na severni tribuni so bili Gringosi (ki so slavili svoj rojstni dan), Dregonsi pa v »kletki« na vzhodu. Vzdušje je bilo takšno, kakršno se za tako tekmo spodobi.

Trener Olimpije, Austrijanac Barišić, se je v svoji prvi tekmi na klopi odločil za formacijo 4-2-3-1. V golu je bil zanesljivi Aljaž Ivačič, levo v obrambi kultni Dino Štiglec, desno ekscentrični Macky Bagnack, v sredini pa brezkompromisni Vitalijs Maksimenko in kapetan Branko Ilić. Zadnja vezna sta bila nepopustljivi Tomislav Tomić in kultni Marko Putinčanin, med poznavalci znan kot Putin iz Čačka. Ofenzivno vezno linijo so sestavljali Mariborčana Matic Črnic in Rok Kronaveter ter Portugalec iz Konga, Juicy Lupeta. V konici napada je bil še nedolgo nazaj odpisani Andres Vombergar.

Kultni Putin iz Čačka (Foto: SPS)

V borbene prve pol ure se ni zgodilo veliko. Boj za vsako žogo. In pravi štimung. Fuzbal, kakršnega imajo čudaki kot sem jaz radi. In potem je Bagnack podal z desne v kazenski prostor, Vombergar je odložil žogo Kronavetru na rob šestnajsterca, slednji pa se je z lepim preigravanjem izboril za prostor in s strelom od daleč premagal domačega vratarja Matka Obradovića. Domači navijači so obnemeli, mi pa smo si dali duška.

Ker je gol padel čisto na drugi strani igrišča, nekateri na naši tribuni niso vedeli, kdo je strelec. Možakar na moji desni me je vprašal, če je dal gol Vombi. Ko sem mu odgovoril, da je bil Krona, je le odkimal z glavo in rekel, da ga ne mara.

Ob polčasu je do nas prišel Klino, ki sem ga takrat le bežno poznal. Bil je organizator avtobusa za Supporterse in je imel polne roke dela. Na tribuni je bil tudi Luka Lojk, ki pa ga takrat s Klinotom osebno sploh še nisva poznala. (Odločitev, da bomo skupaj delali podkast, je padla šele leto dni kasneje.) Opta je šel, kot vedno, po pivo. Mene pa je fasciniral droben starček s šalom Olimpije, ki je govoril tako prekmurščino, da ga nisem razumel niti besede. Govoril je nekaj o tem, da je dolgo živel v Nemčiji in da od nekdaj navija za Olimpijo. Na »naši« tribuni je bila tudi vnukinja legendarnega vratarja Antona Žabjeka.

Vroča kri med igralci je razburila tudi tribune (Foto: SPS)

Ob polčasu je Barišić Kronavetra zamenjal s Asmirjem Suljićem. Mura je krenila po izenačenje, naši pa so se v glavnem branili. Vzdušje je bilo vse bolj napeto. Nekje sredi polčasa so se igralci po grdem prekršku Matica Maruška nad Suljićem skoraj stepli. Posledica vsesplošnega prerivanja je bila izključitev Dina Štigleca in Luke Šušnjare. Tudi na južni tribuni je zavrelo. Domači so nas začeli obmetavati z vsem mogočim in rjoveti »Ubi Žabara!«, naši pa jim niso ostali dolžni z »Ubi Madžara!«

Jaz se takemu skandiranju nikoli ne pridružim. Saj ne, da sem kaj bolj plemenit od drugih lumpenproletarcev, ampak dreti se ubi tega in ubi onega se mi zdi pa res bedasto. Toda v tem maničnem, kaotičnem, sovražnem vzdušju se res počutiš živega. Mi proti njim. Mi proti vsem. Kot na bojnem polju je povsem jasno kdo so naši in kdo so njihovi. »No retreat, baby, no surrender,« bi rekel Bruce Springsteen.

Zadnjih dvajset minut je bilo v sovražnem ozračju kot prava živčna vojna. Ko je v zadnji minuti Suljo potegnil z žogo v bliskovit protinapad in našel prostega Putinčanina, ki je povišal na 2:0, je bilo zadoščenje še toliko večje. Na nabito polni Fazaneriji je odmevalo »Olimpija, Olimpija!« To je fuzbal, dame in gospodje. Tisti pravi, prvinski fuzbal. Jebeš ligo prvakov, naš vaški, živčni domači fuzbal je vse kar rabimo.

“Olimpija! Olimpija!” (Foto: SPS)

Po koncu tekme smo morali še dolgo ostati na tribuni. Niso nas pustili oditi, dokler se ni štadion povsem izpraznil. Gringosi so hoteli izzivati Dragonse, peščica je celo prišla do njihove kletke, a končalo se je brez kakih večjih incidentov, saj je bilo »robocopov« več kot dovolj.

Kako uro in pol po zadnjem sodnikovem žvižgu so nas le spustili z južne tribune. Vendar nismo smeli oditi po isti poti, po kateri smo prišli, pač pa so nas poslali vzdolž vzhodnih stojišč, mimo že izpraznjenega sektorja Dragonsov, na povsem drug izhod, od koder smo zapustili štadion.

Na poti nazaj do parkirišča, spet ob potoku čez trate in poljane, smo srečali staro gospo, ki se je pozanimala, koliko je bil rezultat. Ko smo prišli do glavne ceste blizu picerije, se je mimo ravno valila kolona avtomobilov, kombijev in avtobusov z navijači Olimpije. Videli so Žigijev zeleni dres in nas pozdravili z »Olimpija, Olimpija!«

To je fuzbal. To je to. Nobene plastike, nobenih korporacij, nobenih korejskih turistov, ki kupujejo spominke svojega najljubšega superkluba.

Ker se nam ni nikamor mudilo, smo se usedli še na pivo v lokal zraven bencinske črpalke. Čvekali smo o tekmi in se dogovarjali, kam bomo šli na večerjo. Padal je mrak. Po cesti se je gor in dol vozil avto z navijači Mure, ki so skandirali ime kluba. To je življenje. To je fuzbal. To je to. Nobene plastike, nobenih korporacij, nobenih korejskih turistov, ki kupujejo spominke svojega najljubšega superkluba. Samo dva zjebana lokalna kluba, malo piva in večna spremenljivka, njeno veličanstvo žoga.

V Ljubljano smo se odpeljali bogatejši za izkušnjo, ki je ne more nadomestiti nobena liga prvakov. »A love like that is a serious illness,« je nekoč rekel eden redkih res velikih ameriških poetov Charles Bukowski. »An illness from which you never entirely recover.«

Login

Dobrodošli!

Tole je kratek pozdrav
Join Typer
Registration is closed.