I saw Satan laughing with delight, the day the music died. (Don McLean)
V četrtek, 29. avgusta 2024, je Olimpija na polnem stoženskem štadionu s 5:0 premagala Rijeko in se v velikem slogu uvrstila v ligaški del konferenčne lige. Malo manj kot leto dni kasneje, v nedeljo, 3. avgusta 2025, je Olimpija na tem istem štadionu izgubila z 0:5 proti Celju. Krog je sklenjen.
Španski vitez Victor Sanchez je opravil svoje poslanstvo in odjezdil v sončni zahod, zamenjal pa ga je portugalski dvorni norec Jorge Simao. Človek, ki misli, da je Alex Blanco levi bočni branilec. Človek, ki je dal na najpomembnejši tekmi sezone Galu Lubeju Finku prednost pred Matevžem Dajčarjem. Človek, ki misli, da je Durdov boljši od Tamma. Človek, ki je rekel, da bodo navijači igro njegove ekipe spremljali na robu sedežev.
Slovenski nogomet je poln šarlatanov. Ampak tako absurdnega šarlatana kot je Simao, pa vseeno že dolgo nismo videli na klopi Olimpije. V živo deluje karizmatično. Deluje, da ve kaj govori. Na igrišču pa tega ni videti. Ni videti organizacije. Ni videti borbenosti. Nihče ne razume, kaj sploh hočemo igrati. Olimpija je iz najbolje vodene in najbolj organizirane slovenske ekipe pod Sanchezom zdrsnila v kaotično brozgo Simaovih nesmislov.
Šampionska Olimpija, ki je smešno in predvidljivo Rierovo Celje šolala celo prejšnjo sezono, je postala parodija same sebe. Izgubljena skupinica naključnih znancev, ki si malo podajajo žogo in se tresejo pred atomskimi napadi jebenih andorskih šaljivcev in drugorazrednih ruskih plačancev.
V nedeljo je bila Olimpija tako patetična, da sem več kot dvajset minut pred koncem tekme odšel. Tega nisem storil še nikoli v življenju. Ne glede na rezultat, ne glede na igro, sem vedno počakal do konca. Do bridkega konca. Do zadnjega žvižga. Do zadnjega koncerta žvižgov. Tokrat pa tega nisem mogel. Vsaka mlahava podaja je žalila mojo inteligenco, vso to brezciljno letanje kur brez glave je trpinčilo moj občutek za estetiko, vsak absurdno slab poskus branjenja predvidljivih šablonskih napadov je skrunil spomin na veličino Sanchezove in Bišćanove Olimpije.
In potem si ta pajac upa stopiti pred javnost in reči, da je to šele »prvi ligaški poraz«. Kot je bil tisti mehkokurčni zdrizasti nastop v Kazahstanu šele »prvi« poraz. Koga on zajebava? Namesto da bi po tej kolosalni sramoti takoj odstopil, govori neumnosti in se prereka z navijači. Človek, ki misli, da je Alex Blanco bočni branilec, očitno misli tudi, da je on sam dober trener. Da ima samo smolo. Da je to samo splet nesrečnih naključij. Da bo kmalu vse delovalo kot mora. Resno?
Tako slabe Olimpije že res dolgo nismo imeli »čast« gledati. Vzame ti voljo do življenja in ti zagnusi sveto nogometno igro.
Simaova Olimpija je naravnost obupna. Tako slabe Olimpije že res dolgo nismo imeli »čast« gledati. Vzame ti voljo do življenja in ti zagnusi sveto nogometno igro. In tisti, ki so ga nastavili, samo gledajo. Kot je rekel Doffo, Olimpija je prevelik klub, da bi si lahko dovolila takšno sramoto. Tega se ne preživi. To je nesprejemljivo. In vendar je Simao še vedno trener.
Kaj pričakuje uprava? Da bo Simao čudežno spregledal? Da bo ta ekipa, ki je na prvih sedmih tekmah sezone odigrala za približno en polčas solidnega nogometa, nenadoma zacvetela, dojela kaj razsvetljeni šarlatan hoče od njih in začela leteti po terenu in rušiti vse pred sabo? Da ga bodo igralci vzljubili in začeli spoštovati, čeprav je njihova igra očiten pokazatelj, da ga ne?
Seveda je lahko bolje, saj slabše sploh ne more biti. Ampak »bolje« in »dovolj dobro« sta dva različna pojma. Mi, ki to nesrečno Olimpijo spremljamo že dolga leta, nimamo nobenih iluzij glede tega kluba. Ne pričakujemo preveč. Ne domišljamo si, da mora Olimpija konstantno leteti po igrišču in suvereno mleti vse nasprotnike, se redno uvrščati v evropska tekmovanja in leto za letom osvajati dvojne krone.
Ampak minimalni standardi pa morajo biti.
In eden od minimalnih standardov je, da ekipa pokaže neko voljo in borbenost. Da imaš občutek, da res hočejo biti tu, oblečeni v ta dres in s tem grbom na prsih. Ker jih nihče ne prosi, da so tukaj, če nočejo biti. Lahko grejo igrat kam drugam, nogometnih klubov je kot listja in trave. Sualehe si je, na primer, našel nov topli domek v Armeniji. Neka mu sa srećom.
Tudi nas nihče ne prosi, da nenehno hodimo na tekme, v vsakem vremenu, proti vsem možnim čudaškim nasprotnikom. Za nas to ni ne zabava ne služba. Za nas je to nuja. Globoka potreba in del naše identitete. In ko bodo vsi šarlatanski trenerji in naključni plačanci, ki skrunijo sveti dres, že davno odšli, bomo mi še vedno tu. Ko bodo vsi kurji tatovi, ki se pretvarjajo, da so poslovneži, že davno prodali klub in se zavlekli nazaj v svoje luknje, bomo mi še vedno tu.
Kot smo bili leta 2005, ko so nam klub uničili in poslali v peto ligo.
Olimpija je preživela že marsikaj in bo preživela tudi Simaa in Deliusa. Je pa res škoda, da po vsem, kar je dosegla v prejšnji sezoni, ne more vzdrževati vsaj minimalnih standardov. Pot v Evropo nikoli ni bila lažja kot letos. Za to je zaslužen izključno Victor Sanchez. Zdaj pa se on praska po jajcih nekje na Costi del Sol, Simao pa taca po njegovi zapuščini.
Res škoda. Ker temu bi se res dalo tako zlahka izogniti. Le nekaj pravilnih odločitev bi bilo treba sprejeti.
Ampak zdaj je kar je. In edina pravilna odločitev, ki je še ostala, je ta, da trener odide, preden zavozi še tekmo z Egnatio.
