Prvi in zadnji trening Olimpije v letu 2021 je vodil Dino Skender. Vmes pa se je zgodilo marsikaj. Dramatično izgubljen naslov, katarzična pokalna lovorika, seks škandal, trije trenerji in dolgo pričakovana menjava oblasti. Z Olimpijo nikoli ni dolgčas, toda leto 2021 je bilo še posebej pestro. Nadrealistična tragikomedija Mandarićeve vladavine se je končala v slogu. Tako da nihče ni vedel, ali je res končana.
V začetku januarja so dokončno propadla pogajanja med Mandarićem in skrivnostnimi »nemškimi« vlagatelji, ki naj bi jih vodil Adam Delius. Zato je Dino Skender, njihov človek, odletel po uvodnem treningu. Zamenjal ga je Goran Stanković, ki je nato presenetljivo uspešno začel novo poglavje. Za dobro voljo med navijaško bazo je poskrbela tudi vrnitev izgubljenega sina Antonia Delamee Mlinarja, precej zanimanja pa je vzbudil iz italijanske Rome posojeni bivši zlati deček hrvaškega nogometa Ante Ćorić.
Stana je relativno uspešno krmaril med prvoligaškimi čermi, dokler ni bil konec aprila torpediran v Murski Soboti s 3:0. In takrat se je vse sesulo. Olimpija je v zadnjim sedmih tekmah osvojila dve točki in v bizarnem zaključku tekme proti Taboru v Stožicah dokončno zapravila vse možnosti za naslov prvaka. Vratar Žiga Frelih je poletel v prazno, Leon Sever pa je, ne kriv ne dolžen, v šesti minuti sodnikovega podaljška poslal žogo v mrežo in poskrbel, da sta o naslovu prvaka v zadnjem krogu na medsebojni tekmi odločala Maribor in Mura.
Pokal je bil nekakšna vzporedna realnost. Tam je Olimpija samo zmagovala. Ne zlahka, ampak zmagovala pa je. Najprej je v četrtfinalu izločila madžarsko kuliso za pranje denarja, lendavsko Nafto, nato pa sredi najhujše rezultatske krize v ligi še Domžale. Uboge Domžale, ki so nam pred tem naredile uslugo in izločile Maribor. Dve zmagi v gosteh z 1:0 sta bili dovolj, da se je Stana kot ranjen vojak, krvaveč in polomljen, nekako privlekel do finala na Bonifiki.
Tam je Olimpijo čakalo prerojeno Celje, ki je pod novim trenerjem Agronom Šaljo igralo v izredni formi. Na ligaški tekmi, le devet dni pred finalom pokala, so Celjani Olimpijo na svojem štadionu razbili s 4:0. V gajstni finalni tekmi pa je bilo vse drugače. Olimpija je z borbeno in moško igro nadigrala rusko filialo in si z goloma Ivanovića in Kapuna izborila tolažilno nagrado.
Med rezultatsko krizo se je v zakulisju bila bitka za trenerjevo glavo. Milan Mandarić bi Gorana Stankovića gotovo odpustil, če mu ne bi hrbta kril Željko Mandarić, ki si je s precejšnjim finančnim vložkom zagotovil pravico veta. No, na koncu tudi pokalna lovorika ni bila dovolj, da Stanković ostane trener. Poslan je bil nazaj v mladinsko šolo, nov trener pa je postal na vsesplošno presenečenje ugledni Savo Milošević.
Savo ni kar nek naključni Pepe Piksna. Je nogometni človek z imenom in priimkom. Ko je bil še igralec, je zabijal gole kot za šalo. Nastopal je za mnoge ugledne klube v Angliji, Španiji in Italiji. Mi smo si ga zapomnili predvsem po tem, da je bil dvakratni strelec na tisti kultni tekmi v Charlesroiju, ko smo zajebali vodstvo s 3:0 na otvoritveni tekmi Eura 2000. Kot trener se je izkazal pri Partizanu, ko je Vučićevi Zvezdi izpulil pokalno lovoriko.
Kako to, da je sploh prišel v Mandarićev cirkusantski klub? Nihče ne ve. Vedno je bil malo poseben. Očitno je videl izziv v tem. In verjetno ni vedel, s kom ima opravka. Stric Manda je po hitrem postopku prodal Vombergarja in Ivanovića, igralca, ki sta v prejšnji sezoni dosegla polovico vseh golov. Kot je bilo že v navadi, je odšlo še cel kup drugih igralcev in ekipo je bilo treba spet graditi na novo. Praktično iz nule. Kaj pa drugega. Import eksport. Kupujem prodajem. Štant s fuzbalersko robo na čaršiji.
Ekipa, ki se je na novo formirala januarja, se je v juniju in juliju spet povsem spremenila. In Milošević je moral začeti graditi od temeljev. Poleg tega je priprave na Bledu zmotil čisto pravi seksualni škandal. Nogometaši so bili nastanjeni v istem hotelu kot ženske, ki so sodelovale v resničnostni oddaji Sanjski moški. Nihče ne ve, kaj se je v resnici zgodilo. Kljub temu so bili trije igralci javno ožigosani kot posiljevalci. Dva od njih, Žiga Frelih in Radivoj Bosić, sta nato hitro zapustila klub, tretji, Mihailo Perović pa je bil sicer odstranjen iz moštva, do prekinitve pogodbe pa ni prišlo. Klub je v kratki in precej zapozneli izjavi za javnost sporočil: »S strani pristojnih organov nismo bili obveščeni o kršitvah, ki jih opisujejo mediji. NK Olimpija Ljubljana ni pristojna za ocenjevanje krivde oziroma resničnosti dogodkov. V kolikor bomo pozvani k sodelovanju, bomo sodelovali z vsemi razpoložljivimi sredstvi ter informacijami.«
Nova sezona se je začela z mučenjem proti malteški Birkirkari. Neuigrana Olimpija je sredozemske amaterje komaj izločila po penalih. Tudi v prvenstvu ni šlo gladko, nekako po sistemu toplo hladno. Najnižja točka je bil brezjajčen poraz proti Bravu, na drugi strani spektra pa gladka zmaga proti Mariboru. Toda zdelo se je, da Savo ve kaj dela in da bo ta ekipa slej ko prej začela delovati kot uigrana enota. Navijači so bili še posebej navdušeni nad dejstvom, da trenerja sploh ni bilo strah uvajati neizkušene mladince v prvo moštvo.
Od novih igralcev se je navijačem najbolj prikupil Mustafa Nukić, deklarirani navijač Olimpije, ki je svoj prvenec v zelenem dresu (proti Birkirkari) proslavil, kot da je zadel v finalu svetovnega prvenstva. Za izvrstno okrepitev se je izkazal tudi lucidni Almedin Ziljkić iz banjaluškega Borca, ki je zelo dobro nadomestil Đorđeja Ivanovića na položaju ofenzivnega bočnega igralca.
Evropske epizode je bilo hitro konec. Povprečna portugalska Santa Clara z Azorov je bila premočan nasprotnik in Olimpija je že v začetku avgusta zaključila z izletom na mednarodno prizorišče. Nemoč proti Portugalcem je razgalila kruto dejstvo, da je Olimpija svetlobna leta oddaljena od evropskega srednjega razreda. Glede na kaos in konstantne menjave v igralskem kadru, to niti ni bilo neko posebno presenečenje.
Novi »lastniki«, katerih javni obraz je bil neprepričljivi bavarski nepremičninar Adam Delius, so menda za klub odšteli kar 5 milijonov evrov.
Milan Mandarić je bil finančno izčrpan in ni mogel več pokriti vseh stroškov, Željko Mandarić pa ni več želel metati svojega denarja v vrečo brez dna, tako da so se dolgovi kopičili in kopičili. V obupu se je obubožani sončni kralj spomnil na nemško-osiješko navezo, ki jo je januarja označil za »neresno«. Ponovno so se začela pogajanja o prodaji kluba novim vlagateljem. V začetku oktobra se je zgodilo nepojmljivo. Posel je bil dejansko zaključen, številke pa astronomske. Novi »lastniki«, katerih javni obraz je bil neprepričljivi bavarski nepremičninar Adam Delius, so menda za klub odšteli kar 5 milijonov evrov. Od tega kar 3 za odplačilo Mandarićevih dolgov. Seznam upnikov je bil neskončen.
»Nemci« so še pred uradnim prevzemom kluba zamenjali trenerja. Odpustili so Sava Miloševića (uradno naj bi to storil Mandarić) in na klop vrnili januarja odstavljenega Dina Skenderja. Ta poteza je med navijači naletela na vsesplošno neodobravanje. Po menjavi se je nova garnitura, katere de facto »gazda« je münchenski Hrvat Igor Barišić, zavila v molk. Zaradi mnogih težav pri prevzemu, je napovedana predstavitvena tiskovna konferenca odpadla. So pa na vrat na nos okrepili igralski kader s splitskim branilcem Goranom Milovićem (ki je bil pri Olimpiji kratek čas že jeseni 2020) in madžarskim napadalcem Markom Futacsem.
Konec leta je zaznamovala zdravstvena kriza. Zaradi velikega števila okužb s covidom-19 v igralskem kadru, je bila v zadnjem trenutku odpovedana tekma z Muro v Stožicah. Histerični lokalpatrioti z vseh vetrov so v tem videli zaroto Olimpije, ki naj bi imela nekakšne veze ali vpliv pri NIJZ. Niso pa seveda znali razložiti kdo je v Olimpiji taka alfa in omega, da lahko vpliva na odločitve nacionalnega inštituta. Delius? Barišić? Turbo Rudi? Tajnica? Čistilka? Cime?
Ko so nogometaši prestali karanteno in se vrnili v trenažni proces, pa je tekmo z Domžalami odneslo slabo vreme. Tako je Olimpija v tem obdobju odigrala samo še tekmi proti Celju in Radomljam in odšla na zimsko spanje z dvema tekmama manj.
Zeleno-beli so v letu 2021 odigrali 43 uradnih tekem, od tega 35 ligaških, 4 pokalne in 4 evropske. Dosegli so 19 zmag, 10 remijev in 14 porazov. Precej klavrn izkupiček glede na ambicije …
Leto 2021 je postreglo tudi z zvrhano mero žalostnih novic. Julija je umrl Ivan Toplak, ki je v prvi polovici petdesetih, ko se je ljubljanski klub imenoval še Odred, zabijal gole kot za šalo. Septembra je slovensko javnost pretresla novica o smrti legendarnega Danila Popivode, ob Branetu Oblaku in Viliju Ameršku člana Olimpijine »svete trojice« asov iz šestdesetih in sedemdesetih let. Decembra je za vedno odšel še Milovan Nikolić, ki je za Olimpijo igral v šestdesetih, kasneje pa je deloval v sodniški organizaciji.
Zeleno-beli so v letu 2021 odigrali 43 uradnih tekem, od tega 35 ligaških, 4 pokalne in 4 evropske. Dosegli so 19 zmag, 10 remijev in 14 porazov. Precej klavrn izkupiček glede na ambicije, po svoje pa povsem realen glede na vse pretrese v klubu. Leto je vsekakor najbolj zaznamoval odhod Milana Mandarića, ki je šest let kraljeval na zelenem prestolu. Za seboj je pustil dva naslova prvaka, tri pokalne lovorike in popolno razsulo. Novi »lastniki« bodo rabili kar lep čas, da sanirajo vso škodo in da začne klub delovati na zdravih in realnih temeljih.
No, kakorkoli že, srečno novo leto, Olimpija!
