Čile 1987, Bari 1991, Francija 1998, pa še naslovi jugoslovanskega prvaka, hrvaškega prvaka in slovenskega pokalnega prvaka … Robert Prosinečki je osvojil kar nekaj lovorik v svoji pestri nogometni karieri. Ampak to ni tisto, po čemer se ga nogometni romantiki spominjamo. Tudi če ne bi osvojil ničesar, bi bil še vedno velik. Bi bil še vedno »Veliki Žuti«.

Ja ću pojesti svoju trenersku diplomu ako Robert Prosinečki postane igrač!

Ćiro Blažević

Kajti veličina Roberta Prosinečkega ni bila nikoli v golem zbiranju naslovov. Njegova veličina je bila v njegovem stilu igre. Mehkoba na žogi. Eleganca, lucidnost, neizrekljiva magija nepričakovanega. Bistvo Prosinečkega ni bronasta medalja v Franciji tistega vročega poletja 1998. Bistvo Prosinečkega je gol na tem istem svetovnem prvenstvu, ki ga je dal Jamajki. »Kakva prevara, kakva podvala, kakav ljepi gol! Majstore! Virtuozu jedan!« je takrat zažvrgolel Božo Sušec, komentator hrvaške televizije. Tudi gol, ki ga je zabil Sloveniji iz prostega strela v Zagrebu aprila 1995 je bil nekaj posebnega. »To je njemu kao penal,« je komentiral Sušec. Naš vratar Boško Bošković je žogo samo nemočno pospremil s pogledom.

Žuti je bil pravi Jugoslovan, rojen v Nemčiji hrvaškemu očetu in srbski materi. Igral je za velike rivale … Dinamo in Zvezdo … Madrid in Barcelono … In vsi so ga imeli za svojega. Ker takega igralca moraš imeti rad. Tudi Ćiro Blažević, ki ga je kot perspektivnega mladinca odpisal, je na koncu moral priznati zmoto. Svoje diplome pa verjetno ni pojedel.

Poleti 2001 je šel Prosinečki pri dvaintridesetih letih v drugo angleško ligo h Portsmouthu, kjer je kraljeval Milan Mandarić. Kjer je igral Mladen Rudonja. Turbo Rudi in Veliki Žuti sta se spoprijateljila. In navijači Portsmoutha, navajeni angleškega nogometa z veliko teka in fizičnega kontakta, niso mogli verjetni svojim očem. Nonšalantni Žuti je postal njihov heroj. Kaj takega v živo še niso videli. In bili so bridko razočarani, ko je ambiciozni ljubljanski podjetnik Jure Schollmayer prepričal Prosinečkega, da se po svetovnem prvenstvu na daljnem vzhodu preseli za Bežigrad.

Tisto svetovno prvenstvo 2002 je bilo zares čudno. Zahović in Katanec sta se spričkala in slovenska nogometna pravljica je šla v tri PM. Namesto ekstaze grenkoba. Namesto občutka dosežka občutek, da te je nekdo brcnil v jajca. Tudi Hrvatom se ni godilo dosti bolje. Na prvi tekmi so jih premagali Mehičani in selektor Mirko Jozić je uvidel, da nekateri igralci preprosto nimajo več moči in svežine za ta nivo nogometa. Prosinečkega je zamenjal ob polčasu in to je bilo konec kariere Velikega Žutega v kockastem dresu. Schollmayer je obiskal hrvaško reprezentančno bazo na Japonskem in uspel prepričati legendarnega veterana, da se v Ljubljani pripravlja nekaj velikega in da mora biti zraven. Odločilno vlogo pa je pri tem nenavadnem prestopu seveda odigral njegov prijatelj Rudonja, ki je takrat prav tako prišel v Olimpijo.

V začetku junija je igral na svetovnem prvenstvu, konec avgusta pa je v Velenju prvič stopil na igrišče v zelenem dresu in Rudarju zabil gol. Njegov prvi nastop na sveti bežigrajski travi proti Pušnikovemu tekaško razpoloženemu Publikumu je prišlo pogledat 6000 gledalcev. Tudi jaz sem bil med njimi. In lahko mirno zapišem, da takega igralca slovenska igrišča še niso videla in ga verjetno nikoli več ne bodo. Imel je nekaj kil preveč, tekel skorajda ni, njegov radij gibanja je bil izredno omejen. Ampak njegove žoge. Njegove mehke natančne podaje. Poosebljenje nogometne inteligence. Poetična kombinacija lucidnega predvidevanja in daru, s katerim se rodiš.

Tisto sezono je imela Olimpija solidno ekipo, ki jo je vodil legendarni Brane Oblak. Na golu je bil primorski velikan Borut Mavrič. Steber obrambe je bil »izbeglica« Enes Handanagić, ki je »išao glavom gde drugi ne bih nogom«, pomagal pa mu je mladi Ištrijan Fausto Budučin. Defenzivne naloge je marljivo opravljal tudi kleni Gorenjec Jalen Pokorn. Nepogrešljiv je bil bočni branilec Igor Lazić Lazo, ljubljanski uličar stare šole. V sredini je bil en in edini Dule Kosić, ki je kril hrbet statičnemu Prosinečkemu. Pa izolski diplomirani pravnik Tonči Žabar (no, Žlogar), ki ga je v naslednji sezoni zabil Liverpoolu. Na boku je bil hitri Turbo Rudi, ki je manj kot leto poprej, novembra 2001, zabil svoj prvi in edini reprezentančni gol v mrzli Bukarešti. V napadu je bil žilavi Sarajlija Nedim Jusufbegović zvani Jufke. In ob njem gora od človeka, Blaž Puc, ki je pomanjkanje tehnike nadoknadil z željo. In še kup drugih dobrih igralcev, ki so sestavljali ta barviti orkester, ki mu je dirigiral maestro Prosinečki.

In ko je Olimpija najbolj potrebovala junaka, je Veliki Žuti stopil k žogi, vzel kratek zalet in iz prostega strela naredil to, kar je bilo potrebno narediti.

Za Olimpijo je Žuti odigral vsega skupaj sedemindvajset uradnih tekem, triindvajset v prvenstvu in štiri v pokalu. Zabil je samo štiri gole, tri ligaške in enega pokalnega. Nobenega za Bežigradom. Prvenec proti Rudarju sem že omenil. Njegovi žrtvi pa sta bila še Maribor v Ljudskem vrtu in Gorica v Športnem parku. In seveda Publikum na Skalni kleti, na povratni tekmi finala. Prva tekma v Ljubljani se je končala 1:1. In ko je Robi Koren zabil za Celjane že v petnajsti minuti povratne tekme, se je zdelo, da bo Olimpija ponovno zapravila vse. Ampak Tonči Žlogar, veliki neumorni delavec, pravi antipod Roberta Prosinečkega, je po uri igre izenačil. Vse se je začelo znova. Vse se je vrnilo na izhodišče. In ko je Olimpija najbolj potrebovala junaka, je Veliki Žuti stopil k žogi, vzel kratek zalet in iz prostega strela naredil to, kar je bilo potrebno narediti. To je bil njegov četrti, zadnji gol v svetem dresu, gol, ki je Schollmayerjevi Olimpiji zagotovil lovoriko. (To, da so Celjani potem hitro izenačili je povsem nepomembno. Olimpija je zdržala do konca in zaradi več golov v gosteh dvignila pokalno kanto.)

Ampak, kot sem že rekel na začetku, to ni bistvo Roberta Prosinečkega. Tudi če te pokalne lovorike ne bi osvojil, bi bila njegova sezona v slovenski ligi nepozabna. Kakšen vtis je pustil na tistih, ki so ga imeli priložnost gledati v živo, pove dejstvo, da je novembra 2002 v Slovenijo prišel majhen, debelušen Anglež, navijač Portsmoutha, ki si je z nami ogledal mestni derbi s šišensko Ljubljano za Bežigradom. Prišel je samo zaradi Prosinečkega. In na bežigrajski ograji izobesil angleško zastavo z napisom »Portsmouth«, da je Veliki Žuti videl, da ga niso pozabili. Ljubljana nam je tistega dne zagrenila življenje. Dva naša bivša igralca, Marko Kmetec in Ilija Kitić, sta nam zabila, da se je tekma končala 2:2. Ampak to je precej nepomembno. Ker smo jaz in tisti debelušni Anglež in skoraj 3000 drugih na betonskih stopnicah bežigrajskih tribun gledali predvsem njega, padlega angela, faliranega genija, ostarelega in preobilnega, a še vedno čarobnega, še vedno zmožnega tistih nevsakdanjih potez, ki jih zmorejo samo največji.

Svi u napad, jedan je Žuti …

Schollmayerjev donkihotovski projekt se je na koncu klavrno končal. Mlini na veter so zmagali. Grehi njegovih predhodnikov so bili preveliki, pa še projekt obnove štadiona je padel v vodo. Ampak njegov poskus revitalizacije bolnika na smrtni postelji je bil za nas, čudake in posebneže, ki fuzbala ne gledamo skozi prizmo naslovov in lovorik, na koncu vendarle uspešen. Zaradi njega. Zaradi Žutega. Ki pa je poleti 2003 začutil, da barka ne pluje v pravo smer. In je odjezdil v sončni zahod. No, v Zagreb … Na koncu je nekako logično, da je veliki nogometni poet svojo kariero končal v klubu, katerega igralci so imeli zaradi igranja v Kranjčevićevi ulici vzdevek »pesniki«.

Naj bode tvoj komentar prvi.
Leave a comment Cancel
Pripombe: Zadnji nogometni poet

Login

Dobrodošli!

Tole je kratek pozdrav
Join Typer
Registration is closed.