Četvrtak kad je otišo Nuka … Sedem minut pred koncem tekme v Bratislavi med Slovanom in Olimpijo je namesto Pedra Lucasa, strelca dveh golov za tisto slavno zmago, v igro vstopil Mustafa Nukić. To je bil njegov 98 nastop v svetem dresu. Takrat si nihče od nas ni predstavljal, da bo tudi zadnji. Zadnjih sedem minut. Zadnji tango v Bratislavi.
Končalo se je podobno kot se je začelo. V Evropi. Pred dvema letoma in pol, tistega vročega julija 2021, je prvič oblekel dres Olimpije proti malteški Birkirkari. Ker so v Stožicah ravno menjali travo, je bila tekma v Šiški. Na dotrajanemu, kultnemu Žaku. Kjer je Nuka pred tem igral za Bravo. To je bila tudi prva tekma Save Miloševića na klopi zeleno-belih. Še ene ikone, ki jo je klub kasneje sramotno zavrgel.
Bilo je vroče. In Olimpija se je mučila. Žilavi Maltežani niso in niso hoteli umreti. Minute so se vlekle kot ure, gola pa od nikoder. Kaj gola, niti šanse od nikoder. Dvanajst minut pred koncem pa je le prišla odrešitev. Odrešitev v obliki novega napadalca, debitanta Muse Nukića. Človeka, ki je od malega navijal za Olimpijo. Človeka, ki je gol proti anonimnim malteškim amaterjem proslavil, kot da je zadel za naslov svetovnega prvaka. Ker so se mu izpolnile sanje. Ker je končno zabil za svoj klub.
Ko je mesec dni pred tem podpisal pogodbo z Olimpijo, je rekel: »Zelo sem vesel in ponosen, da bom končno lahko oblekel sveti dres.« Takih igralcev se ne da kupiti. Igralcev, ki so navijači kluba, za katerega igrajo. Igralcev, ki poosebljajo klub, za katerega igrajo. Igralci, ki so klub, za katerega igrajo. Uno di noi.
In Musa Nukić ni samo igral. O, ne. Krvavel je za dres in zabijal pomembne gole. Recimo tistega na derbiju z Mariborom, februarja 2022, ko je kljub enormnemu pritisku hladnokrvno izvedel enajstmetrovko in proslavil na mreži z Dragonsi. Ali pa tista dva proti Domžalam, pod Riero septembra 2022, ko je izničil prednost rumenih za veliki preobrat. Ali dva tedna kasneje, ko je izenačil v Murski Soboti, za še en veliki preobrat iz 0:2 v 3:2.
Bil je eden tistih, ki so v minuli sezoni največ prispevali za legendarno dvojno krono. Šele tretjo dvojno krono v zgodovini kluba. Čeprav ga je v končnici sezone Riera odrezal in izgnal. Na koncu je bil izgnan Riera in Nukić se je vrnil v ekipo. V zgodovinski evropski sezoni je odigral vse evropske tekme. Zabil je gol latvijski Valmieri. Gol, ki je odprl vrata sanjske evropske sezone. In zabil ga je Klaksviku za tistih odrešilnih 2:0 proti žilavi ferski ekipi, ki jo je občudovala vsa Evropa. Za potrditev prve Olimpijine zmage v skupinskem delu kakega evropskega tekmovanja.
Zabijal je gole, preigraval, zadrževal žogo obkrožen z nasprotnimi branilci, sam proti vsem, vedno do konca, do zadnjega diha, brez popuščanja, brez predaje.
Čeprav je podpisal za Olimpijo, ko je bil star že 30 let, je dal klubu svoja najboljša leta. V zelenem dresu je igral najboljši nogomet kariere. Zabijal je gole, preigraval, zadrževal žogo obkrožen z nasprotnimi branilci, sam proti vsem, vedno do konca, do zadnjega diha, brez popuščanja, brez predaje. Iz ljubezni in inata.
Napadalec z mehkim dotikom in smrtonosnim strelom, sin viškega betona, zadnji ljubljanski Mohikanec v potujčeni Olimpiji, ljubljenec navijačev, ikona kluba. Namesto da bi odšel z vsemi častmi, morda poslovilno tekmo, ko bi se mu iztekla pogodba, ga je uprava preprosto odstranila iz ekipe. Ker je »prestar« in »prepočasen«. Pri 32 letih … Po 98 tekmah in 31 golih je nenadoma prestar in prepočasen.
Brez njega bo Olimpija osiromašena. Brez njega bo Olimpija manj naša. Kajti Mustafa Nukić ni samo nogometaš. Mustafa Nukić je ideja. Mustafa Nukić je to, kar bi rad bil vsak od nas, ki smo okuženi z nogometnim virusom. Je tisti, ki mu je uspelo igrati v dresu kluba, za katerega je vedno navijal. Igrati in delati razliko. In dvigovati pokale. In premikati meje. Sanjati z odprtimi očmi.
Legenda je izraz, ki se ga v nogometu preveč zlahka uporablja. Vsak plačanec, ki mu je fuzbal predvsem služba in je dal cel kup golov za tvoj klub, pač ne more biti legenda. So pa igralci – in Nukić nedvomno spada mednje – ki si zaslužijo ta naziv. Ker se ljubezni ne da kupiti.
Lahko izženeš Ruija Pedra, čeprav je izredno pomemben za ekipo. Lahko izženeš Marka Mijailovića in Pascala Estrado, lahko izženeš marsikoga. Nukića pa ne moreš izgnati. Ker on je Olimpija. In on bo Olimpija tudi davno potem, ko naših ljubih bavarsko-hrvaških špekulantov že dolgo ne bo več v klubu.
Saj veste, kaj pravijo … Lahko zamenjaš ženo, službo, državo, svojega kluba pa ne moreš zamenjati. In tudi igralcev, ki ga poosebljajo ne …
Svi u napad, jedan je Nuka …
