Nastal je nekako slučajno. Silom prilike. V gramozni jami, ki je bila v lasti nemškega viteškega reda. Najprej je bil lesen. Začasen. Za 50.000 ljudi. Ko ga niso več rabili, so ga podrli, ker je bilo vzdrževanje predrago. In potem so dolgo zbirali denar za zidani štadion in ga gradili postopoma. Najeli so tistega čudaškega genija, ki je zaznamoval slovensko arhitekturo.
»Stadionov zid mislim naj bi se zidal z vezniki in tekači – je – tako mislim – objekt prevelik, da bi se delalo preveč motivov v njem,« je Plečnik svetoval v pismu Antonu Suhadolcu, inženirju, ki je vodil gradbena dela. »Naredite pa kakor se lepše izide: dve vrste tekačev in tri vrste veznikov – ali pa samo eno vrsto tekačev čez tri vrste veznikov. Ta motiv je priročno narediti in vendar ‘fletno’ dela. Za sprednjo steno – to je steno na Dunajski cesti kateri bodo predstavljeni stebri – pa naredimo, če Bog da – čisto novi feldzugsplan. Ta stena mora biti brilliant!«
Desetletje kasneje je zaradi evharističnega kongresa čudaški genij dodal glorieto, tako imenovano častno tribuno, zaradi katere je bil ta štadion vedno drugačen, vedno nekaj posebnega. Unikat.
Najprej nihče ni računal, da se bo tukaj igral fuzbal. Potem pa je Ilirija ostala brez svojega igrišča na Celovški in se je za kratek čas preselila za Bežigrad. Poskus je propadel, ker Stanko Bloudek in ostali Ilirijani niso hoteli biti reklamni pano za katoliško politiko. In tako je štadion sameval, fuzbal pa se je igral čez cesto, na drugi strani Dunajske, kjer je zdaj bencinska črpalka. Tam je domovala predvojna inkarnacija Olimpije, ASK Primorje.
In potem je prišla tista nesrečna vojna in tista nesrečna domobranska prisega Hitlerju, ki je dala štadionu zoprno stigmo pri povojnih oblasteh. Kmalu po osvoboditvi se je takratna inkarnacija Olimpije, Enotnost, za stalno preselila na Plečnikov štadion. In Bežigrad je postal simbol slovenskega nogometa. Zanemarjen, slabo vzdrževan, po tihem preziran, a kljub temu kljubovalno veličasten.
Generacije navijačev so se gnetle na betonskih tribunah, scale po opečnih zidovih, ker ni bilo sanitarij, trpele zaradi slabih rezultatov ljubljenega kluba, preklinjale sodnike in nasprotna moštva, slavile nepričakovane zmage nad favoriti, sanjale nikoli povsem dosanjane nogometne sanje. Generacije igralcev so v svetih dresih gazile sveto travo (oziroma, bolj sveto blato), preigravale eminentne nasprotnike, zabijale in prejemale ključne gole, dosegale velike zmage in grenke poraze, se preoblačile v gnijočih slačilnicah in sanjale nikoli povsem dosanjane nogometne sanje. Generacije mestnih oblastnikov so se izmikale odgovornosti, puščale štadion na milost in nemilost vremena in časa, obljubljale prenovo, ki je nikoli ni bilo.
»In prav vsakega prijatelja, ki si ga iskal ali želel srečati, si slednjič gotovo dobil na betonskih stopnicah, prav vse, kar si hotel zvedeti, si končno izvedel tukaj, na štadionu, zakaj nogometna tekma je bila tudi zbor slovenskih mandarinov,« se je v eseju Pervertirani katolicizem spominjal Marjan Rožanc. »Bila je osrednji družabni, kulturni in politični dogodek, štadion pa središče sveta. Prostor in čas, v katerih so se ljudje iz svoje samozadostnosti odprli soljudem, začeli spet verovati v Družbo in Zgodovino, se izročili temu molohu pričakovanja in tveganja na milost in nemilost in se bili pripravljeni v njem celo pogubiti.«
Leta 1967 je zagrebški Dinamo osvojil pokal velesejemskih mest z zmago nad velikim Leedsom. In nekaj dni kasneje prišel v Ljubljano. Olimpije pred 22.000 gledalci ni mogel premagati. Ostalo je 0:0. Tri leta kasneje je Benfica privabila 20.000 gledalcev. »Črni biser« Eusebio ni uspel premagati Oblaka in Popivode in njunih zeleno-belih soborcev. Bilo je 1:1.
Ko je Ljubljana proslavljala tridesetletnico zmage nad fašizmom in nacizmom, se je na štadionu, kjer je Leon Rupnik prisegel Hitlerju, zbralo 26.000 ljudi. Vstop je bil prost. Gost ni bil eminenten. Ni bilo Zvezde, Partizana, Hajduka, Dinama … Prišel je Velež. Kultni mostarski Velež. In izgubil s 3:1. Nekaj let kasneje je prišla Zvezda. In veliki Vili Ameršek se je vrnil iz Francije. In prišlo ga je pozdravit 25.000 ljudi. In Zvezda je morala pasti. In je padla z 1:0.
Klub, ki je simboliziral Slovenijo, je porazil klub, ki je simboliziral srbski nacionalizem. In mitinga resnice potem ni bilo.
Desetletje kasneje je spet prišla Zvezda. Ljubljana je živela v pričakovanju zloglasnega mitinga resnice. Pred 20.000 gledalci so bodoči evropski prvaki položili orožje po enajstmetrovkah. Klub, ki je simboliziral Slovenijo, je porazil klub, ki je simboliziral srbski nacionalizem. In mitinga resnice potem ni bilo.
»Štadion za Bežigradom je imel najboljše reflektorje v državi, a tudi najslabše igrišče, ki se je nenehno ugrezalo; seveda predvsem gostom, ki so običajno poniknili, še preden so se sploh lahko uprli zanosnim napadom domačinov,« je v Sobotni prilogi pred časom zapisal Esad Babačić. »Tako je bilo posebej takrat, kadar je prej deževalo ali snežilo. Najprej smo molili za dež, nato še za Olimpijo. Posebnost tistega časa je bila ravno v tem, da smo bili vsi, ki smo ob nedeljah redno hodili za Bežigrad, ne pa na priljubljene destinacije ob jadranski in kakšni drugi obali, navijači nekega štadiona in ne zgolj kluba, ki je na tem štadionu domoval.«
Prvič sem bil na bežigrajskem štadionu jeseni 1991, na tekmi nove slovenske državne lige proti Gorici. In zadnjič poleti 2005, na prijateljski tekmi novega petoligaša Bežigrada proti vižmarskemu Taboru 69. Vmes se je zgodilo marsikaj. Septembra 1992 je prišel AC Milan. Gnetli smo se na dežju in gledali Bobana, Gullita, Maldinija in Rijkaarda. Desetletje kasneje je prišel Liverpool. Gledali smo Owena, Gerrarda in Bišćana. Stlačeni kot sardine. Spet je padal dež. Bežigrad nikoli ni dočakal pokritih tribun.
Je pa videl mnoge derbije z Mariborom in gostil mnoge eminentne evropske klube. Po sveti travi so se podili Eintracht Frankfurt in Jay Jay Okocha, Espanyol in Mauricio Pochettino, Anderlecht in Jan Koller, Levski Sofija in Nasko Sirakov, AEK Atene in Temuri Ketsbaia …
Plečnikov štadion je gostil tudi reprezentanco. Tisto edino pravo. Katančevo. Tisto, ki je imela jajca in dušo. Sin Bežigrada, Mile Aćimović, ga je tistega mrzlega novembra 1999 zabil s sredine igrišča. Šovkovski se še danes brezupno vrača nazaj, da bi se vrnil na črto in ujel tisto spolzko mokro žogo. Takrat so poskušali divji, neukročeni, zanemarjeni Bežigrad udomačiti s plastičnimi stoli. Prepolovili so kapaciteto. Toda ruševina je kljubovala. Ostala je anarhična, razfukana, svobodna.
Oktobra 2007 je Olimpija zadnjič igrala na sveti bežigrajski travi. Tretja liga zahod. Nasprotnik skoraj eminenten, če bi šlo za hokej. Pa ni šlo. Z dvema goloma Mirana Pavlina, golom pokojnega Zokija Ubavića in golom Ilije Kitića, so zeleno-beli premagali Jesenice s 4:1. Kultni Ilija Kitić je vstopil v 68. minuti in šest minut kasneje zabil zadnji gol v zgodovini Plečnikovega štadiona.
Potem je prišel nek igralniški magnat, nouveau riche, bogatun brez duše in ukradel sveti štadion. Ukradel glorieto, ukradel dotrajane tribune, ukradel blatno travo, ukradel splesnele slačilnice, ukradel naše nikoli dosanjane nogometne sanje. Bogatun je hotel imeti štadion za svoj plastični, umetni klub, hotel je celo ukrasti Olimpiji ime. Na koncu je odšel z repom med nogami.
Štadion pa je še zdaj njegov. Že dolgih štirinajst let gnije in razpada, medtem ko se mestni oblastniki in varuhi arhitekturne dediščine kregajo, kaj storiti. Naše nedosanjane sanje pa ležijo pokopane pod razpokanimi tribunami in grmovjem, ki je prekrilo sveto travo. Duhovi velikih tekem blodijo med ruševinami, fantomske žoge parajo nočni zrak, prividi velikih igralcev plešejo nevidni tango med smetmi in iztrebki. Čeprav fizično še stoji na istem mestu, svetega štadiona ni več. Ostala je samo odprta rana sredi mesta.
Morda pa je moralo biti tako. Morda pa sploh ni moglo biti drugače. Sveta nogometna igra, igra množic, igra vsega sveta, igra navdiha in lepote in borbe, je v tej naši kmetavzarski deželi s strani oblastnikov in njihovih medijev zaničevana in šikanirana. Zakaj bi bilo potem s simbolom te igre, simbolom slovenskega nogometa, kaj drugače?
