Ali je mogoče, da se je to zares primerilo? Primerilo se med živimi ljudmi, ob belem dnevu, pod solncem, ki je? – človek ne verjame in ne občuti, da je resnično, kar je zanj preogromno, v svoji podobi do brezobličnosti spačeno in pretirano … (Ivan Cankar)
I learned to recognise the thorough and primitive duality of man; I saw that, of the two natures that contended in the field of my consciousness, even if I could rightly be said to be either, it was only because I was radically both. (Robert Louis Stevenson)
I followed the course from chaos to art, desire the horse, depression the cart. (Leonard Cohen)
Olimpija je v tej sezoni res neverjetna. To seveda ni mišljeno kot kompliment. Neverjetna je v smislu, da je težko verjeti svojim očem, ko jo gledaš. Na trenutke zna biti zelo dobra, na trenutke pa komično slaba.
In to smo videli tudi v mrzlem nedeljskem popoldnevu, ko so na Stožice prišepale zadnje Domžale. Daleč najslabše moštvo v ligi. Klub, ki je do grla v težavah in ki se mora zanašati na miloščino naključnih grških mešetarjev, da sploh sestavi ekipo. Na prvih devetih tekmah letošnje sezone so osvojili eno samo samcato točko. Edino zmago pred izletom na največji slovenski štadion so dosegli proti prav tako zelo povprečnemu Primorju.
In te Domžale so zmagale v Stožicah.
Ravno, ko se je zdelo, da se je Olimpija pod novim trenerjem stabilizirala in bo počasi začela igrati kot se spodobi za branilca naslova. Ravno, ko smo začeli verjeti, da gremo v pravo smer. Ravno, ko smo si drznili upati, da ta sezona mogoče v tekmovalnem smislu še ni povsem zavožena.
Ampak, jebiga, opustite vso upanje, vi, ki vstopate.
Če mi dovolite zimzeleno floskulo, gledali smo tekmo dveh polčasov. Brali smo tisto zimzeleno klasično gotsko grozljivko Roberta Louisa Stevensona o doktorju Jekyllu in gospodu Hydeu. Gledali smo shizofrenično Olimpijo dveh obrazov. Fuzbal je res hecna zadeva …
V prvem polčasu je bila Olimpija odlična. Igrala je poletno, energično, z veliko volje in želje – in predvsem z veliko kvalitete. Mladi Mateo Aćimović na desnem krilu je deloval zelo dobro, »makedonskemu Messiju« Mitrovskemu je sredina terena bolj odgovarjala kot bočni položaj, iznajdljivi Brest bi lahko zabil tri gole, obramba je brez težav držala domžalske kruhoborce daleč od svojih vrat.
Vse linije so delovale brezhibno, žoga je potovala hitro, streli so pokali z vseh položajev in ko je sodnik odpiskal konec prvega polčasa, se je zdelo, da je vodstvo z 1:0 absolutno prenizko glede na prikazano. Povsem realen rezultat bi bil 4:0, morda tudi več. Popolna dominacija. Tako se opravi z zadnjim na lestvici …
Ampak Olimpija ne bi bila Olimpija, če ne bi v drugem polčasu porušila vse, kar je tako potrpežljivo zgradila v prvem. To je letošnja Olimpija, nimamo kaj.
Gledati, kako Nemanja Motika igra nogomet je posebne vrste mazohizem.
Federico Bessone je že tretji trener po Simau in van de Looiju, ki je mnenja, da je Alex Blanco lahko povsem soliden bočni branilec. Jaz seveda nimam Pro licence, jebiga, nimam niti C licence, da bi vodil osemletne otroke v najnižji ligi, ampak eno stvar pa vem zagotovo: Alex Blanco ni bočni branilec. In nikoli ne bo.
Ena od boleče očitnih ilustracij tega je bila akcija, po kateri je (z zamudo) sledil gol Domžal. Domžalski Afričan (ne vem, kako mu je ime, se opravičujem) je pobegnil po Blancovem krilu, nesrečni Španec mu je poskušal slediti, a ni imel ne fizične moči ne branilskih instinktov, da bi ga ustavil. Sledil je prekršek. Žoga v kazenski prostor. Guncanje afen pred golom Olimpije in na koncu bizaren gol mladega velikana Kahvića.
Če bi imela Olimpija zaresnega levega branilca – recimo Urbančiča, ki je sedel na klopi – do tega gola najbrž sploh ne bi prišlo, ker bi akcijo zatrl v kali.
Blanco je bil slab, še zdaleč pa ni on (edini) krivec za katastrofalen drugi polčas. Bessone, ki je doslej vlekel v glavnem pravilne poteze je ob polčasu zamenjal povsem solidnega Aćimovića z Marinom. Marin je šel v sredino na »desetko«, Mitrovski na desno krilo, kjer je bil prej Miletov sin. In Olimpija je delovala slabše in bolj predvidljivo.
Da o tem, zakaj je vstopil velecenjeni Motika, ki nima kaj iskati v drugi ljubljanski ligi, kaj šele v profesionalni prvi ligi, niti ne razpravljamo. V končnici tekme je imela Olimpija na levem krilu atomski »duo fantasticus« Motika-Blanco. In glej ga zlomka: na tej strani se ni zgodilo nič. V prvem delu, ko je tu deloval Brest, pa je pokalo in se bliskalo.
Gledati, kako Nemanja Motika igra nogomet je posebne vrste mazohizem. To ni za začetnike … Za kaj takega moraš biti izkušen mazohist.
Po drugem golu Domžal smo bili prisiljeni gledati zmedeno in raztreseno Olimpijo, kako se impotentno trudi izenačiti. Bessone je skakal po svojem tehničnem prostoru kot obseden derviš, usmerjal igralce, kričal, gestikuliral, poskušal očitno demoralizirani vojski vcepiti nekaj borbenega duha.
Pa ni pomagalo. Ta ekipa je preveč psihološko razjebana od vseh neumnosti, ki so se že dogajale v tej sezoni. Potrebno bo kar nekaj časa, da kralj andorskega nogometa vcepi zadostno mero samozavesti in rutine v te igralce, da bodo lahko limitirane ekipe kakršne so Domžale, primerno stisnili, jim vzeli voljo do življenja in jih brez pardona poslali domov s tremi, štirimi komadi v mreži.
Toda čeprav je ta tekma pokazala, da Olimpija še ni pripravljena za polresen fuzbal, kakršen se od nje pričakuje, vseeno ni vse tako črno. Bessone je pokazal, da ima dovolj znanja in karizme za delo v slovenski ligi. Ekipa je boljša, kot je bila pod Simaom in van de Looijem. Ta napredek je sicer počasen, ampak opazen. Ko bo trener pogruntal, da Blanco ni levi branilec in da Motika ni zaresen fuzbaler, vremena Kranjcem bodo se zjasnila.
Do takrat pa bo treba še malo potrpeti in še malo zmrzovati na tekmah, ki jih bo Olimpija povsem po nepotrebnem izgubljala.
