Živela Makedonija, draga krušna mati pogumnih mož! (Evripid)
Jutri, pojutrišnjem bom ostala brez grehov, nosila bom narodne noše iz Makedonskega etnografskega muzeja, ki jih bo moral nekdo plačati. (Lidija Dimovska)
Ko sem gledal čudoviti gol »makedonskega Messija« Dimitra Mitrovskega, ki ga je dosegel na Bonifiki iz prostega strela, me je prešinilo, da za Olimpijo v njeni dolgi in burni zgodovini ni igralo prav veliko makedonskih nogometašev. Srbov, Hrvatov, Bosancev in Črnogorcev je bilo na pretek, igralcev iz najjužnejšega dela bivše skupne države pa le za vzorec.
Ta misel mi ni dala miru, zato sem moral preveriti, kako je s tem. Pred drugo svetovno vojno za ASK Primorje in SK Ljubljano ni igral noben Makedonec, kar pa niti ni tako presenetljivo, saj uradno v velikosrbski Kraljevini Jugoslaviji sploh niso obstajali. Rojalistični režim jih ni priznaval kot narod in je kasnejšo Republiko Makedonijo preprosto štel za južno Srbijo, Makedonce pa za južne Srbe.
To je šlo celo tako daleč, da so potvarjali makedonske priimke, da bi zveneli bolj srbsko. Ko je predvojni predhodnik Olimpije, zeleno-bela SK Ljubljana, prvič gostovala v Skopju konec oktobra 1938, so za Građanski Skopje (oziroma po makedonsko Gragjanski) igrali tile nogometaši: Demić, Jovanović, Nikolić, Ristić, B. Simonović, Ć. Simonović, Cvetković, Blagojević, Atanasijević, Stangljević in Ćemerkić. Sami Srbi! Vsaj na papirju …
Po koncu druge svetovne vojne je komunistična oblast ubrala povsem drugo pot in Makedonci so bili končno priznani kot narod in so dobili svojo republiko. In v tem obdobju je za Olimpijo, ki je takrat igrala pod imenom Enotnost, nastopil prvi Makedonec, napadalec Pavle Georgijevski.
O njem žal ne vemo prav veliko. Prvič je v dresu Enotnosti nastopil 21. marca 1948 na tekmi druge zvezne lige proti zagrebškemu Metalcu in v spomladanskem delu sezone 1947/48 vknjižil vsega skupaj tri nastope. Prvi gol je dosegel na prvi tekmi jesenskega dela naslednje sezone, ki jo je Enotnost – kako primerno – igrala prav proti makedonskemu predstavniku, Dinamu iz Skopja. Dvajset minut pred koncem tekme je zabil ključni zadetek za 2:1 in s tem odločilno pripomogel h končni zmagi 3:1.
Vas zanima postava skopskega Dinama tistega lepega septembrskega dne? Za razliko od prej omenjene tekme pred desetletjem proti Gragjanskemu, ni bilo v ekipi niti enega imena, ki bi zvenelo srbsko: Rustemov, Novakov, Hadžinski, Martinovski, Petrovski, Mirholovski, Stefanov, Balevski. Hujazovski in Rušidovski.
V približno letu in pol je pustil dober vtis, vendar smo morali na naslednjega Makedonca v dresu ljubljanskega kluba počakati sedem let.
Pavle Georgijevski je v sezoni 1948/49 odigral petnajst ligaških in dosegel pol ducata golov. Tri nastope je vknjižil še v pokalu, kjer je dosegel tudi pomemben gol za zmago v Banjaluki. Zadnji nastop je vknjižil oktobra 1949 na pokalni tekmi v Travniku, potem pa je izginil neznano kam. V približno letu in pol je pustil dober vtis, vendar smo morali na naslednjega Makedonca v dresu ljubljanskega kluba počakati sedem let.
To je bil njegov soimenjak Todor Georgijevski, ki je igral na povsem drugem delu igrišča. Pavle je bil napadalec, Todor pa vratar. O njem vemo za odtenek več. Pred prihodom v Ljubljano je branil za Vardar, dres Olimpije, oziroma Odreda, kot se je imenovala leta 1956, pa je oblekel samo začasno, ker je v Sloveniji služil vojaški rok.
Debitiral je na otvoritveni tekmi spomladanskega dela sezone 1955/56, marca 1956 proti zagrebški Lokomotivi, ko je dobil kar pet golov, zadnjič pa je dres Odreda oblekel pol leta kasneje, septembra 1956, proti še enemu zagrebškemu klubu, Trešnjevki. Vsega skupaj je vknjižil štirinajst uradnih nastopov, enajst v ligi in tri v pokalu. O njegovem odhodu nimamo nobenih podatkov, verjetno je odslužil vojaški rok in se vrnil v Vardar.
Sedem je očitno pravljična številka v naši makedonski pravljici, saj je bilo na naslednjega Makedonca spet treba počakati sedem let. Branilec Atanas Đorlev je prišel v Ljubljano pred začetkom sezone 1963/64 iz Bregalnice Štip, ko je bil star rosnih 19 let. Na svoj debitantski nastop je moral počakati do aprila 1964, ko je ob koncu prvega polčasa vstopil namesto subotičana Antona Rudinskega, na tekmi druge zvezne lige v Hrasnici proti Famosu.
Đorlev je bil prvi Makedonec, ki je pustil res globok pečat za Bežigradom, saj je v klubu ostal celo desetletje in vknjižil 170 uradnih nastopov. Igral je v tistem zlatem obdobju, ko so dres Olimpije nosili Brane Oblak, Danilo Popivoda, Vili Ameršek, Dragoslav Bečejac in drugi velikani.
Že v evforično-šampionski drugoligaški sezoni 1964/65 je postal pod vodstvom legendarnega trenerja Branka Elsnerja nezamenljiv član prve enajsterice in je prispeval ogromno k zgodovinski vrnitvi Olimpije v prvo zvezno ligo. V športnem tedniku Polet so takrat o njem zapisali tele skope podatke: »Branilec, star 21 let, študent Tehniške fakultete, pri Olimpiji od leta 1963, prej član Bregalnice.«
V sezoni 1969/70 je igral tudi obe finalni tekmi pokala maršala Tita, ko je Olimpija dramatično izgubila legendarni dvoboj s Crveno zvezdo. V tej izredno pestri sezoni je dosegel svoj edini gol v dresu Olimpije, ko je oktobra 1969 zadel na gostovanju v Boru. V naslednji sezoni je nastopil tudi na tisti travmatični tekmi v Lizboni, ki jo je Olimpija proti Eusebiu in Benfici izgubila kar z 8:1. Na prvi tekmi v Ljubljani ni igral.
Zadnjič je sveti dres oblekel aprila 1974 na štadionu JLA proti Partizanu, točno deset let po svojem debiju v Hrasnici. Vstopil je namesto pred kratkim preminulega Dragana Popadića in moštvu kultnega trenerja Slavka Luštice pomagal iztržiti nedoločen rezultat brez golov.
Na naslednjega Makedonca pri Olimpiji tokrat ni bilo treba čakati sedem let, pač pa le slabo leto, saj je marca 1975 proti Slobodi v Tuzli v zelenem dresu debitiral branilec Dragi Hristovski, še en otrok Bregalnice iz Štipa. Hristovski je imel pestro kariero v jugoslovanski prvi ligi, saj je bil po odhodu iz Štipa član Vojvodine, Crvene zvezde, Vardarja in Napredka iz Kruševca, kasneje pa tudi trboveljskega Rudarja.
Čeprav je bil v svojem nogometnem življenju kar precejšnja ptica selivka, je v Olimpiji ostal skoraj tri leta in vknjižil okroglih 50 uradnih nastopov. Igral bi verjetno še več tekem, a je moral vmes v letu 1976 odslužiti vojaški rok. Maja 1975 je bil član prve enajsterice na zgodovinski tekmi za Bežigradom proti Veležu, ko se je zbralo rekordnih 26.000 gledalcev.
Tako kot Đorlev tudi Hristovski v dresu Olimpije ni bil preveč učinkovit pred golom. Dal je dva zadetka. Svoj edini ligaški gol je dosegel junija 1977 na sporni tekmi med Olimpijo in Crveno zvezdo za Bežigradom, ki se je končala z rezultatom 4:4. Zabil je za 3:1 v 64. minuti, dvajset minut pred koncem je nato Olimpija vodila že s 4:1, potem pa je Zvezda »čudežno« izenačila s tremi goli v razmaku osmih minut. Vsem na štadionu je bilo jasno, da je bil rezultat dogovorjen.
S svojim drugim golom, ki ga je dosegel v pokalu maršala Tita, pa se je vpisal v zgodovino slovenskega večnega derbija, saj ga je zabil ob zmagi Olimpije s 4:0 proti Mariboru v začetku septembra 1977.
Zadnjič je nastopil decembra 1977, ko je v 70. minuti zamenjal mladega Petra Amerška na tekmi proti Partizanu za Bežigradom. Že pred tem je septembra na Maksimiru zakuhal incident, ko ob menjavi ni hotel z igrišča. Trener Radoslav Bečejac ga je šele po dolgotrajnem prepiranju pripravil do tega, da je zapustil igro. Po tem je bilo bolj ali manj jasno, da zanj v Olimpiji ni več prihodnosti in prestopil je v Napredak iz Kruševca.
Zadnji Makedonec, ki je v času bivše Jugoslavije igral za Olimpijo, je bil kultni Vančo Balevski, elegantni vezist, ki je bil pred tem član Rabotničkega, Vardarja, Hajduka in nemškega Karlsruheja. V zenitu kariere je šel v Kanado, kjer je igral za Toronto Metros v severnoameriški profesionalni ligi NASL, nato pa se je leta 1978 vrnil v Jugoslavijo in podpisal za Olimpijo.
Balevski pri enaintridesetih letih ni bil več tisti igralec, ki je blestel v dresih Vardarja in Hajduka, vseeno pa je odigral nekaj dobrih tekem. Navijači so si ga najbolj zapomnili kot osrednjo osebnost velike zmage 3:2 nad zagrebškim Dinamo oktobra 1978 za Bežigradom, ko je najprej v 57. minuti hladnokrvno izvedel enajstmetrovko za vodstvo 2:1, nato pa je bil v 69. minuti pri vodstvu s 3:1 zaradi vročekrvnosti izključen.
V sezoni 1978/79, ki je bila za Olimpijo zelo stresna v boju za obstanek, je Balevski odigral 22 ligaških in eno pokalno tekmo. Oba gola je dosegel z bele točke. Po tem, ko je zabil Dinamu, je vajo ponovil tudi konec novembra 1978 za Bežigradom proti Rijeki, ko je po uri igre izkoristil enajstmetrovko za zelo pomembno zmago v boju za prvoligaško preživetje.
Olimpija je na koncu pod vodstvom »gasilca« Dušana Varagića preživela, Balevski pa je svoj zadnji nastop vknjižil junija 1979 na kultni tekmi proti Sarajevu v predzadnjem krogu sezone, ko so si Ljubljančani pred 10.000 gledalci s sijajno zmago 3:1 tik pred zdajci zagotovili obstanek. Vstopil je za zadnjih štirinajst minut, ko je zamenjal vzhajajočo zvezdo slovenskega in jugoslovanskega nogometa Marka Elsnerja.
In to je bilo to za naslednjega več kot četrt stoletja. Če ne štejemo Virginija Velkoskega, ki je bil sicer makedonskega porekla in je za Olimpijo igral v sezoni 1995/96, a je bil dejansko slovenski državljan in klen Primorec, smo na novega Makedonca v zeleno-belem dresu morali počakati do usodnega leta 2005.
V tem nesrečnem letu, ko je Olimpija bankrotirala in se nato ponovno rodila v peti ligi, sta za zeleno-bele igrala Viktor Trenevski in Milko Đurovski. Trenevski je bil v spomladanskem delu sezone 2004/05 posojen iz Kopra in je sodeloval v tisti morbidni procesiji, ko je smrtno ranjena Olimpija odšepala kruti usodi nasproti.
Debitiral je marca proti Zagorju in vsega skupaj na (simbolično nesrečnih) 13 nastopih dosegel štiri gole. Dejansko je bil najboljši igralec tiste čudaške zasedbe, ki so jo Miro Gavez in prijatelji sestavili potem, ko so se na vse pretege potrudili, da odženejo potencialne rešitelje kluba. Zadnjič je Trenevski nastopil 21. maja 2005 ob porazu z 0:3 v Domžalah.
Učinkoviti ofenzivni vezist je imel sicer zelo bogato kariero. Vrhunec je bil vsekakor v obdobju 1995-98, ko je igral za beograjski Partizan, sicer pa je bil član mnogih zanimivih klubov. Nosil je drese podgoriške Budućnosti, mehiške Pueble, makedonskih klubov Sileks in Pelister, v Sloveniji pa Mure, Kopra, Drave in Nafte. Za makedonsko reprezentanco je vknjižil 17 nastopov. Kasneje je bil tudi kar soliden trener.
Legendarni napadalec Milko Đurovski, ki je v osemdesetih blestel v dresih Zvezde in Partizana, je bil eden od tistih zanesenjakov, ki so na pobudo Primoža Glihe Olimpijo dvignili iz pepela. Na zgodovinski prvi tekmi Bežigrada proti vižmarskemu Taboru 69, je zabil vse štiri gole. Žal pa je na uradnih tekmah zabeležil en sam nastop in sicer na zgodovinski prvi uradni tekmi, ko se je na bežigrajskem štadionu za petoligaški debi zbralo več kot 1000 gledalcev in videlo zmago nad mestnim tekmecem Ljubljano s 3:1. Markantni Milko je odigral prve pol ure, nato pa se je poškodoval in zamenjati ga je moral Novica Nikčević.
Potem pa se je dvainštiridesetletnemu Đurovskemu ponudila priložnost za trenersko delo pri ptujski Dravi, tako da ni več mogel pomagati pri vračanju Olimpije na pota stare slave.
Na naslednjega Makedonca ni bilo treba čakati predolgo, le tri leta. Če bi ga vprašali po narodnosti, bi Agim Ibraimi sicer prav gotovo rekel, da je Albanec, toda ostaja dejstvo da se je (kot tudi Đurovski) rodil v Tetovu in da je igral za makedonsko reprezentanco. Napetost med Makedonci in Albanci je ena od glavnih težav makedonske države, toda v nogometni reprezentanci igrajo tako eni kot drugi.
Poleti 2008, ko je bila Olimpija v drugi slovenski ligi, je takrat dvajsetletni Ibraimi, ki je pred tem igral za Škendijo iz rodnega mesta in mladinske selekcije Salzburga, podpisal za zeleno-bele kot širši javnosti povsem neznan igralec.
Takoj se je izkazal za zadetek v polno. Debitiral je konec avgusta 2008 z golom na pokalni tekmi proti Livarju in takoj postal ob veteranu Sebastjanu Cimirotiću gonilna sila ekipe. V drugi SNL je na 19 tekmah dosegel kar enajst golov, dva pa je dodal še na petih pokalnih srečanjih.
Tudi v naslednji sezoni, ko je Olimpija po nižjeligaški odisejadi spet nastopila na najvišjem nivoju, je bil med najboljšimi posamezniki zeleno-belih. Z desetimi goli je bil tudi najboljši strelec kluba. Osem jih je zabil v ligi in dva v pokalu, njegov zadnji nastop pa je bil ob zgodovinski zmagi nad ptujsko Dravo maja 2010, ko si je Olimpija zagotovila Evropo.
Dan po velikem slavju je prišlo do neljubega dogodka, ki je pokazal, da organizacija v Olimpiji ni na želeni ravni. Makedonec Agim Ibraimi, Črnogorec Milan Purović in Brazilec Leonardo Bonfim namreč niso imeli urejenega dovoljenja za bivanje v Republiki Sloveniji.
Policija jih je pospremila na mejni prehod Obrežje, da so zapustili teritorij Republike Slovenije.
Ko je sekretar Olimpije Emil Kajdiž z omenjeno trojico prišel uredit dokumentacijo v prostore upravne enote, so jih tam pričakali policisti in jih odpeljali na policijsko postajo Bežigrad. Ker niso imeli urejenih dokumentov, so bili izgnani iz države. Policija jih je pospremila na mejni prehod Obrežje, da so zapustili teritorij Republike Slovenije.
Športni direktor Simon Sešlar je povedal, da je Olimpija s Purovićem in Bonfimom tako ali tako prekinila sodelovanje, za Ibraimija pa je priznal, da so storili napako, ker so zamudili s predložitvijo dokumentov. Ibraimi je bil tako razočaran nad odnosom kluba, da je zatrdil, da za Olimpijo ne bo več igral.
In ostalo je, kot pravimo zgodovina.
Ibraimi je odšel v Turčijo, kjer mu ni uspelo, po vrnitvi v Slovenijo je kratek čas igral za Nafto, potem pa ga je Zlatko Zahović pripeljal v Maribor, s katerim je makedonski Albanec igral tudi v ligi prvakov. Navijači Olimpije mu tega nikoli niso odpustili.
Pet let kasneje, pred začetkom spomladanskega dela sezone 2014/15, ko je Ibraimi že blestel v vijoličastem dresu, je za Olimpijo podpisal otrok Partizana Aleksandar Lazevski. Rodil se je sicer v Vojvodini makedonskim staršem, vendar je že od mladih nog igral za makedonske mlajše selekcije. Vrhunec kariere je doživel v obdobju 2007-13, ko je igral za Partizan, v Olimpijo pa ga je pripeljal Mile Aćimović.
V zadnji sezoni pred prihodom Milana Mandarića je bila Olimpija v precej slabem stanju. Lazevski se je utopil v sivem povprečju in na sedmih tekmah, ki jih je odigral v zelenem dresu, ni pustil kakega posebno dobrega vtisa. Debitiral je februarja 2015 proti Radomljam, zadnjič pa je nastopil v začetku maja proti Gorici. Po Mandarićevem prevzemu kluba je bil eden od mnogih nogometašev, ki so morali oditi.
Še manjši pečat pa je v Olimpiji pustil naslednji makedonski nogometaš, napadalec Dorian Babunski, sin legendarnega branilca Vardarja Bobana Babunskega. Star je bil le dvajset let, ko je pred začetkom sezone 2016/17 podpisal za ljubljanski klub. Prišel je z bleščečimi priporočili, saj se je kot najstnik štiri leta kalil v mladinski šoli madridskega Reala.
Toda v Olimpiji se mu ni izšlo. V članski ekipi je vknjižil vsega dve minuti, ki ju je dobil decembra 2016 proti Radomljam. V Radomlje je bil v drugem delu sezone tudi posojen, a se mu prav tako ni uspelo uveljaviti.
Zanimivo, da je Babunski kasneje naredil kar solidno kariero. Igral je na Japonskem, v Bolgariji, na Madžarskem, v Švici in Romuniji. Vrhunec je doživel v obdobju 2022-25 ko je igral za Debrecen in švicarskega velikana Grasshopper. V tem času je vknjižil tudi sedem nastopov za makedonsko državno reprezentanco.
Enajsti Makedonec, ki je podpisal za Olimpijo, Daniel Avramovski, je to storil v začetku leta 2017, skoraj sedem desetletij po Pavletu Georgijevskemu. Ofenzivni vezist, ki je pred tem igral za Rabotnički, Makedonijo Gjorče Petrov in Crveno zvezdo, je prišel v tistem kaotičnem zimskem prestopnem roku, ko je športni direktor Ranko Stojić v svojem drugem mandatu pri Olimpiji izvedel pravi blitzkrieg in skoraj na novo sestavil ekipo sredi prvenstva.
Avramovski je te klavrne pomladi, ko se je Olimpija povsem sesula, odigral sedem ligaških in dve pokalni tekmi. Debitiral je v Ljudskem vrtu, ko je prenovljena Olimpija izgubila ključni derbi z Mariborom, nato pa je bil v naslednji sezoni posojen Vojvodini. Vrnil se je pred začetkom sezone 2018/19, ko mu je dal novi trener Ilija Stolica spet priložnost za igro. V začetku sezone je odigral eno pokalno in pet evropskih tekem, ob zmagi s 4:1 v Helsinkih pa je dosegel tudi svoj edini gol v dresu Olimpije. Z odhodom Stolice ni bil več v prvem planu.
Zadnji nastop je vknjižil konec oktobra 2018 na pokalni tekmi s Koprom, ki je bil takrat četrtoligaš in so dobili priložnost igralci, na katere takratni trener Zoran Barišić ni računal preveč resno. Pozimi je prekinil pogodbo in odšel v Vardar.
V domovini je rehabilitiral svojo kariero, igral nato še za Kayserispor in Sarajevo, v zadnjem obdobju pa je našel svoje mesto pod soncem v drugi turški ligi, kjer je v zadnjih letih branil barve Bolusporja, Igdirja in Sivassporja.
Olimpija pa se je vrnila k preverjeni taktiki, da novega Makedonca podpiše vsakih sedem let. Leta 2025 je hrvaškemu Varaždinu plačala kar 700.000 evrov za Dimitra Mitrovskega, ki pa zaenkrat še ni upravičil visoke odškodnine in visokih pričakovanj. Le z občasnimi prebliski nakaže, za kako kvalitetnega nogometaša gre. Kot pred njim že mnogi drugi Makedonci v dresu ljubljanskega kluba.
