Vsak mladi, nadobudni ljubitelj nogometa na neki točki dojame, da je to kruta in nepravična igra, podobno kot življenje samo. Da nekateri porazi bolijo bolj, kot bi smeli. Da se zarežejo vate in postanejo globoka brazgotina. In da jih hočeš nočeš vedno nosiš s seboj. Za najstnike moje generacije, ki smo imeli poleg vsega ostalega še to smolo, da smo navijali za Olimpijo, je ta točka nastopila jeseni leta 1993, na povratni tekmi proti Skontu iz Rige.
Olimpijo sem začel spremljati leta 1990, ko je bila še v Jugo ligi. Takrat so bili porazi zoprni, ampak dokaj samoumevni. Celo sramotnih 0:6 proti Zvezdi za Bežigradom ni pomenilo konec sveta. V novi slovenski ligi pa so bili porazi zelo redki. Drugi časi …
Jeseni leta 1992 je Olimpija prvič igrala v kvalifikacijah za ligo prvakov. Brez težav je izločila estonsko Normo iz Talina in za nagrado dobila dve spektakularni tekmi proti takrat najboljšemu klubu v Evropi, AC Milanu. Zdelo se je, da bo v sezoni 1993/94 podobno. Prvi nasprotnik je bila spet baltska ekipa, latvijski Skonto iz Rige, zmagovalca pa je čakal ruski velikan Spartak. Veliki, apokaliptični, mitski Spartak, ljudski in disidentski, sindikalni in gladiatorski rdeče-beli Spartak.
Ampak Skonto ni bil tako slab kot Norma. Vodil ga je trener Aleksandr Starkov, ki je desetletje kasneje latvijsko reprezentanco popeljal na Euro 2004. In na tistem evropskem prvenstvu na Portugalskem so nastopili tudi štirje igralci, ki so za Bežigradom igrali proti Olimpiji: Oleg Blagonadeždin, Igor Stepanov, Vitalij Astafjev in Mihail Zemlinski. Za primerjavo: na Euru 2000 so za Slovenijo nastopili le trije nogometaši, ki so tistega večera gazili sveto bežigrajsko travo: Marko Simeunović, Željko Milinović in Miran Pavlin.
En kratek medklic. Žal mi je, ampak jaz teh latvijskih s-jev ne bom dodajal ruskim imenom in priimkom. To se mi zdi podobno neumno kot pisati Ačimovič namesto Aćimović.
Sodeč po prvi tekmi, ki jo je Olimpija z organizirano in disciplinirano igro dobila v Rigi z 1:0, se je zdelo, da bo povratno srečanje v Ljubljani samo rutina. In potem pride kultni Spartak in bomo spet gledali vrhunski fuzbal za Bežigradom. Olimpija sicer ni bila v bajni formi. Prvi dve ligaški tekmi s Koprom in Izolo je samo remizirala in igra na začetku sezone nikakor ni stekla. Ampak čez tale Skonto bo pa že šlo.
In potem je prišla tista sreda na začetku septembra. Za Bežigradom se je zbralo skromnih 2000 gledalcev. Mogoče tudi zato, ker je bila tekma v neposrednem televizijskem prenosu, kar je bila takrat precejšnja redkost. Vstopnina sicer ni bila draga: 700 tolarjev (manj kot 3 evre) za moške, 350 za ženske, mladina do 15. leta pa je imela prost vstop. Prašnikar je bil že takrat zelo »previden« trener. Namesto, da bi poizkušal izkoristiti razliko v kakovosti in dotolči nasprotnika, se je odločil (kot že mnogokrat prej in mnogokrat kasneje) za zelo defenzivno igro in čakanje na napako nasprotnika.
V ekipi praktično ni bilo nobenega »fantazista«. Igor Benedejčič je imel nogo v mavcu, oba napadalca, Zoran Ubavić in Nedeljko Topić, pa sta imela težave z manjšimi poškodbami. V golu je bil zanesljivi Marko Simeunović, na bokih Robert Englaro in Miloš Hudarin, v osrčju obrambe Damir Vrabac in Željko Milinović, na liberu Edin Hadžialagić, na sredini Dejan Djuranović, Samir Zulić in Nenad Protega, spredaj pa Ubavić in Topić.
Olimpija je začela preplašeno in nervozno. Že v 22. minuti sta bila zaradi medsebojnega obračunavanja izključena Hadžialagić in njihov vezist Vitalij Astafjev, tako da je moral Prašnikar na libera poslati Englara, desni bok pa je zasedel Protega. Nekaj priložnosti si je Olimpija sicer ustvarila, a vse skupaj je delovalo zelo počasno in neorganizirano. Tekma se je vlekla in vlekla, latvijski Rusi pa so bili vedno bolj agresivni in pogumni. Niso imeli kaj izgubiti. Mučno je bilo spremljati medle poskuse Olimpije, ki je bila sicer tehnično superiorna, gostje pa so bili hitrejši in bolj direktni. V principu je šlo za klasični dvoboj dveh precej različnih nogometnih šol, jugoslovanske in ruske. Za dvoboj z moskovskimi Rusi je bilo potrebno premagati latvijske Ruse. (Edini etnični Latvijec v ekipi je bil vratar Raimonds Laizans.)
Na štadionu je nastala mučna tišina, slišali so se samo veseli vzkliki gostujočih igralcev. Trockistična revolucija sredi Ljubljane.
Ko se je že zdelo, da bo ta neskončna tekma vendarle s polžjo hitrostjo prilezla do konca, se je zgodilo tisto, česar smo se najbolj bali. Branilec Skonta Igor Troicki je prejel žogo kakih trideset metrov od gola Olimpije. Nekoliko presenetljivo se je odločil za strel in žoga je prevarala slabo postavljenega Simeunovića. Na štadionu je nastala mučna tišina, slišali so se samo veseli vzkliki gostujočih igralcev. Trockistična revolucija sredi Ljubljane.
In neskončna tekma je šla v neskončen podaljšek. In v neskončnem podaljšku je bilo le malo priložnosti in malo prave igre. Olimpija je bila v šoku. Ziheraška igra se ni obnesla. In ko je končno tudi neskončni podaljšek prišel do konca je sledilo neskončno izvajanje enajstmetrovk.
V prvih petih serijah je zadelo vseh deset izvajalcev. Tudi šesta serija je bila »pospravljena pod streho«. In potem vendarle žarek upanja na srečen konec. V sedmi seriji je Simke ubranil strel branilca Einarja Gnedoja. In Damir Vrabac je imel na nogi uvrstitev v naslednji krog. Saj bo … Končno … Konec neskončne tekme … Zmaga … No, ne … Vrabac je streljal mimo gola. Mimo leve vratnice, potem ko se je vratar že vrgel v napačno smer. In neskončno izvajanje penalov je šlo naprej.
»Prosil sem trenerja, da bi streljal zadnji, da bi pred menoj to naredili Simeunović, Topić in Englaro, a nisem bil uslišan. Niso pomagala opozorila, da sem na tekmi že zastreljal tri priložnosti, da sem v dosedanji karieri od štirih enajstmetrovk zadel le eno. Deset dni bom potreboval, da bom prišel k sebi,« je razložil nesrečni Damir Vrabac po tekmi.
Neskončno izvajanje se je nadaljevalo do dvanajste serije. Ko je k žogi stopil mladi Miran Pavlin, ki je za Olimpijo debitiral na prvi tekmi v Rigi, smo vsi vedeli koliko je ura. Breme je bilo preveliko za neizkušenega vezista, ki je še v prejšnji sezoni igral za gorenjskega palčka Živila Naklo. Vstopil je na začetku drugega polčasa namesto Djuranovića. Ni še dopolnil 22 let. To še ni bil tisti nepopustljivi, preostri, machiavelistični in samozavestni Pavlin, ki nam je šest let kasneje v zasneženem Kijevu izboril Euro. In seveda je Laizans njegov strel ubranil. In nenadoma je bilo neskončne tekme konec. Kar tako. En slab strel in konec.
Konec je šel v lonec. This is the end, my special friend, the end. Zmanjkalo je glasbe, Titanik je potonil, vse se menja, vse ostaja isto, apokalipsa zdaj, vse kar živi mora umreti. This is the way the world ends … Not with a bang but a whimper …
Tuga mi je velika, velika ko Rusija, bi rekel Bajaga.
In takrat, okoli 23. ure zvečer, smo mulci dojeli, da je fuzbal zajebana, zoprna in boleča stvar. In da se je na razočaranja treba navaditi. Tega se mora slej ko prej navaditi vsak navijač Olimpije, enega najbolj bizarnih in tragičnih klubov v evropskem nogometu.
