Nizozemec ganskega rodu Mitch Apau je bil v sezoni 2017/18 nepogrešljiv član ekipe, ki je pod Igorjem Bišćanom osvojila dvojno krono. Navijače Olimpije je navduševal s svojo fizično močno, nepopustljivostjo in natančnimi predložki. V zadnjem desetletju Olimpija ni imela prav veliko desnih bočnih branilcev njegove kvalitete. Toda v zmajevem gnezdu je ostal samo eno sezono.
Apau se je rodil 27. aprila 1990 v Amsterdamu. Prve nogometne korake je storil pri manjših lokalnih klubih, s 17 leti pa je bil priključen mladincem slovitega Ajaxa. V prvo moštvo se mu ni uspelo prebiti, zato je svoj profesionalni debi dočakal leta 2009 pri drugoligašu Veendamu. V tem klubu iz skrajnega severovzhoda Nizozemske je ostal do leta 2013, ko je Veendam bankrotiral.
Kot prost igralec je podpisal za prvoligaša RKC Waalvijk iz juga države in prvič zaigral v elitni Eredivisie. Vendar je Waalvijk v sezoni 2013/14 izpadel iz lige, zato je Apau srečo prvič poiskal v tujini. Naslednja tri leta je igral v belgijski prvi ligi za Westerlo, ko pa je klub iz severa Belgije v sezoni 2016/17 izpadel iz lige mu je agent novo službo našel pri Olimpiji.
Prišel je istočasno kot še dva kasneje zelo pomembna člena Bišćanove zmagovite ekipe, Hrvat Dario Čanađija in Avstrijec Stefan Savić. Ob podpisu pogodbe je povedal: »V Ljubljani se počutim odlično. Ljudje so prijazni, vsi govorijo angleško, tako da se počutim zelo dobro. Tako v mestu kot tudi v klubu. Soigralci so sproščeni, na igrišču pa odločni, zato verjamem, da nas čaka dobra sezona. Verjamem v svojo kakovost. To bom dokazal tudi navijačem Olimpije.«
Bišćanova Olimpija je v tej legendarni sezoni osvojila dvojno krono, Apau pa je odigral eno najpomembnejših vlog na igrišču. V celi sezoni je izpustil samo tri uradne tekme, dve evropski, ker ga še ni bilo v klubu in pokalno v osmini finala proti Radomljam, ko je Bišćan priložnost ponudil številnim rezervistom. Zbral je 41 nastopov, 36 v ligi in 5 v pokalu, svoj edini gol pa je dosegel na večnem derbiju, 31. marca 2018, pred 13.000 gledalci v Stožicah, ko je v 69. minuti po predložku Dina Štigleca s kakih šestih metrov premagal Jasmina Handanovića.
Ker je podpisal samo enoletno pogodbo, je junija 2018 zapustil Ljubljano in se pridružil še dvema bivšima igralcema Olimpije, Andražu Šporarju in Kenanu Bajriću v Bratislavi. S Slovanom je bil podobno uspešen kot z Olimpijo. Osvoji je dva naslova slovaškega prvaka in eno pokalno lovoriko, nato pa oktobra 2020 prekinil pogodbo. V prvi sezoni je namreč dokaj redno igral, v drugi nekoliko manj, jeseni 2020 pa je bil na stranskem tiru in si je raje poiskal novega delodajalca.
Decembra 2020 je podpisal za belgijskega tretjeligaša Patro Eisden, vendar ni odigral niti ene tekme, saj je bil že februarja 2021 posojen v hrvaški Slaven Belupo. »Prišel sem v Slaven Belupo, ker je to nova priložnost, da zaigram v zelo dobri ligi,« je povedal takrat. »Hrvaški nogomet sem spremljal, ko sem igral v Sloveniji in imam samo pohvalne besede zanj.« Toda njegova epizoda v HNL ni bila preveč uspešna. V spomladanskem delu sezone je odigral le pet ligaških in dve pokalni tekmi.
Zato ni presenetljivo, da je ob koncu sezone zapustil Koprivnico. Vrnil se je v Patro Eisden, kjer pa ni ostal, saj je novega delodajalca po sedmih letih igranja v tujini našel na Nizozemskem. Podpisal je za ambicioznega drugoligaša Emmen, iz mesta na severozahodu države, ki bolj slovi po siru kot po nogometu. V sezoni 2021/22 je Apau s tem klubom suvereno osvojil prvo mesto v Eerste Divisie. Osvojili so kar 83 točk, osem več od drugouvrščenega Volendama.
Bil je kar pomemben del ekipe z 19 nastopi, vendar ga Emmen ni zadržal, zato je podpisal za precej slabšega drugoligaša Telstar iz manjšega kraja Velsen-Zuid, ki je bil pri dnu razpredelnice. V dresu Telstarja v zadnjih dveh sezonah redno igra. Vknjižil je že 78 uradnih nastopov za “Bele leve”. V sezoni 2022/23 so bili deveti, v letošnji sezoni pa so končali na 17. mestu.
Pri 34. letih je Apau v jeseni svoje kariere, svoj vrhunec pa je brez dvoma doživel v dresu Olimpije, ko je bil nepogrešljiv kamenček v nepremagljivem mozaiku Igorja Bišćana.
