Miha Zupan
Čeprav se dandanes v (predvsem evropskem) klubskem nogometu vrtijo milijarde evrov, pa nogometne klube kljub vsemu ne moremo zreducirati zgolj na ekonomske subjekte. V nogometno razvitih državah so klubi pomembni družbeni deležniki, s povsem drugačno vlogo kot jo imajo običajna podjetja. In čeprav najbogatejši klubi v današnjem času svoje pristaše obravnavajo predvsem kot stranke, so zvesti navijači vse prej kot to – so del identitete kluba.
Toda kaj sploh je klubska identiteta? To je tisto nedefinirano, neizrekljivo bistvo nogometnega kluba, ki raste in se razvija skozi leta. Klub ni težko ustanoviti in ga spraviti na najvišjo raven, če imaš dovolj denarja (kot na primer Red Bull Leipzig), identitete pa mu ne moreš ustvariti čez noč. Ni potrebno, da je klub velik, bogat in popularen, da bi imel svojo identiteto.
Ultrasi PSG-ja se, na primer, delijo na skrajno leve in skrajno desne in se, čeprav navijajo za isti klub, ne marajo med seboj.
Pariški tretjeligaš Red Star ima, na primer, veliko bolj definirano identiteto kot njegov prvoligaški »mlajši brat« Paris Saint-Germain. Pa ne zaradi daljše tradicije. Gre preprosto za to, da Red Star predstavlja predvsem svoj del mesta (Saint-Ouen) in da njegova (sicer majhna) navijaška baza izhaja iz delavskega razreda in ima izrazito levičarsko ideologijo. Ultrasi PSG-ja se, na primer, delijo na skrajno leve in skrajno desne in se, čeprav navijajo za isti klub, ne marajo med seboj. Poleg tega se je identiteta PSG-ja drastično spremenila s prihodom katarskih lastnikov, ki so kaotični klub spremenili v eno do vodilnih sil korporativnega nogometa.
Politična usmeritev navijaške baze je pogosto močan identifikacijski element določenih klubov. Nemški St. Pauli, španski Rayo Vallecano, turški Bešiktaš in italijanski Livorno so znani po levičarski ideologiji svojih navijačev, na drugi strani spektra pa najdemo Lazio, Verono, Ferencvaroš, Beitar Jeruzalem in Dynamo Dresden, ki slovijo po skrajno desnih organiziranih navijačih.
Politična opredelitev pa seveda še zdaleč ni edina stvar, ki definira klube. Lahko se delijo tudi na podlagi religije, kar je izredno očitno na Škotskem in Irskem. Najbolj razvpito je rivalstvo med katoliškim Celticom in protestantskimi Rangersi, podobna pa je tudi delitev med edinburškima rivaloma Hibernianom in Heartsi. Klub z izrazito protestantsko identiteto je tudi severnoirski Linfield, medtem ko je bil Derry City iz severnoirskega Londonderryja zaradi svoje katoliške identitete prisiljen »prestopiti« v ligo Republike Irske.
Athletic Bilbao si brez njegove baskovske identitete sploh ne moremo predstavljati.
Vendar so klubske identitete ponavadi precej bolj zapletene in jih ne moremo zreducirati zgolj na politiko in religijo. Athletic Bilbao si brez njegove baskovske identitete sploh ne moremo predstavljati. Podobno velja za »neoboroženo katalonsko vojsko«, ki jo predstavlja FC Barcelona. Hammarby ima največjo in najzvestejšo navijaško bazo na Švedskem, osvojil pa je en sam naslov državnega prvaka. Njihova identiteta nesrečnega ljudskega kluba, ki nikoli zares ne izpolni svojih potencialov nima nobene zveze s politiko, religijo ali nacionalnostjo.
Močno identiteto ima tudi splitski Hajduk. V prvi vrsti predstavlja svojo regijo, Dalmacijo, zelo globoko pa ga zaznamuje tudi nasprotovanje zagrebškemu (in v prejšnji državi beograjskemu) centralizmu. Njihovo nastrojenost proti rivalom najbolje opisuje beseda »dišpet«. Seveda pa je njihov slogan »kontra mraku, kontra sili«, s katerim se hočejo postaviti v vlogo outsiderjev tudi zavajajoč. Hočeš nočeš je bil Hajduk, razen zadnji dve desetletji, vedno režimski klub. Pred drugo svetovno vojno je nosil v svojem imenu pridevnik »jugoslovenski«, v času Titovega režima je imel v grbu rdečo zvezdo, ob koncu Jugoslavije in ob nastanku hrvaške države, pa ga je zaznamovala močna nacionalistična nota, ki je bila povsem v skladu s Tuđmanovim režimom. Dandanes je Hajduk, kot vsi veliki klubi, tako širok pojem, da se lahko z njim identificira tako hrvaški ultranacionalist kot tudi človek z diametralno nasprotnim političnim prepričanjem, kakršen je na primer novinar in pisatelj Boris Dežulović.
Mnogokrat se klubi v večjih mestih delijo tudi na »ljudske« in »elitistične«, torej na tiste, ki jih podpirajo delavski sloji in tiste, za katere navijajo večji del srednji in višji sloji. V Lizboni Benfica velja za »ljudski« in Sporting za »elitistični« klub. V Buenos Airesu je »ljudska« Boca, »elitističen« pa River Plate. V Madridu imata ti vlogi tradicionalno Atletico in Real Madrid, v Rio de Janeiru Flamengo in Fluminense, v Istanbulu Fenerbahče in Galatasaray, v Atenah Olympiakos in Panathinaikos, na Dunaju Rapid in Austria … Seveda pa gre v vseh teh primerih bolj za tradicionalno delitev, ki se dandanes ne odraža več v dejanski sestavi navijaške baze. Vsi ti klubi so preprosto preveliki in preveč popularni, da bi se jih dalo tako zlahka pospraviti v predalčke. Identiteta je precej bolj zapletena stvar.
Klubske identitete se lahko s časom (kot vse drugo) tudi drastično spremenijo. Münchenski Bayern, ki danes kot najbogatejši in najvplivnejši klub brez konkurence in brezobzirno prevladuje v nemškem nogometu, je bil leta 1963, ko so po regionalnem ključu sestavljali Bundesligo, tako nepomemben, da sploh ni prišel zraven. Takrat je bil večji, pomembnejši in uspešnejši TSV 1860 München in je bil zato izbran, da v prvi sezoni nove vsenemške lige predstavlja bavarsko prestolnico.
Klubsko identiteto lahko spremeni tudi bogat lastnik. Manchester City je bil svoj čas simpatičen, nesrečen, »luzerski« klub, ki pa je imel kljub temu v domačem mestu vsaj takšno, če ne še večjo podporo kot bogatejši in uspešnejši rival Manchester United. S prihodom novih arabskih lastnikov pa se je v nekaj letih transformiral v enega najbogatejših, najuspešnejših in tudi najbolj osovraženih klubov na svetu. In čeprav je seveda zadržal svojo tradicionalno navijaško bazo, se je ta tudi dodobra razširila in spremenila.
Podobno je bilo tudi z londonskim Chelseajem. V šestdesetih je veljal za »šminkerski« klub, pravi antipod delavskim klubom iz severa Anglije. V osemdesetih, ko so ga pestile hude finančne težave, je njegovo identiteto v veliki meri zaznamovala zloglasna neonacistična huliganska skupina Headhunters, s prihodom ruskega milijarderja Romana Abramoviča, pa se je klub čez noč prerinil med tradicionalno največje angleške klube (kamor prej nikoli ni spadal) in si sčasoma pridobil mednarodno navijaško bazo.
Kaj pa Olimpija? Tudi identiteta našega kluba se je z leti spreminjala, čeprav ne tako drastično, kot bi si mogoče kdo mislil. Predvojni predhodnik ASK Primorje, ki so ga ustanovili primorski emigranti, je imel na začetku močno outsidersko identiteto. Toda z rastjo kluba se je to počasi spremenilo in v tridesetih je bilo Primorje že osrednji slovenski nogometni klub. To identiteto je zadržal tudi po spremembi imena (danes bi temu rekli rebranding) v SK Ljubljana.
Kot vsi športni klubi v socialistični Jugoslaviji, je bil tudi Odred neizbežno režimski klub.
Po drugi svetovni vojni je klub v vrtincu političnih in družbenih sprememb leta 1948 prevzela Udba, ga preimenovala v Odred in za predsednika postavila člana centralnega komiteja komunistične partije Jožeta Borštnarja, eno od dveh podpredsedniških mest pa je zasedel podpolkovnik Ivan More, preiskovalec v takrat še trajajočih Dachauskih procesih. Kot vsi športni klubi v socialistični Jugoslaviji, je bil tudi Odred neizbežno režimski klub.
To pa ni bila ovira za vsesplošno popularnost. Identiteta Odreda se tudi leta 1962 po spremembi imena v Olimpija ni dosti spremenila. Kot osrednji slovenski nogometni klub je Olimpija predstavljala svojo republiko v zveznih tekmovanjih in imela zaradi tega navijače po vsej Sloveniji. Podobno kot pred vojno ASK Primorje.
V šestdesetih in sedemdesetih je bila Olimpija dokaj urejen klub. Imela je stabilno navijaško bazo, podporo republiških političnih struktur in velik ugled drugod po Jugoslaviji. Ker je bil v drugih republikah nogomet daleč najbolj priljubljen šport, je bila Olimpija na nek način reprezentativni simbol Slovenije. Poleg tega je znala »igrati« tudi zakulisne igre in se ni pustila peljati žejno čez vodo. Klubska identiteta je bila dobro razvita in jasna.
O »slovenskosti« klubske identitete v tem obdobju priča tudi pesem »Naprej, Olimpija!« Ansambla Toneta Perka iz leta 1967 v »klenem« narodnozabavnem slogu. Obenem pa so klubu mnogi očitali, da je v prvem moštvu premalo Slovencev. Istih očitkov je bil deležen tudi Maribor, ki je bil v tem obdobju prav tako nekaj let član elite. »Slovenski derbi je bil tudi to pot manifestacija bratstva in enotnosti. Na igrišču so bratje složno drveli v napad, zdaj na tej zdaj na oni strani, takorekoč z roko v roki Srb z Bosancem, Hrvat s Črnogorcem, Slovenci pa so se po stari navadi hrupno zmerjali med seboj na tribunah,« je prvoligaški derbi v Delu leta 1967 komentiral humorist Tone Fornezzi-Tof.
Z ekonomsko krizo in naraščanjem nacionalizma, so se v osemdesetih letih stvari precej spremenile. Politične strukture zaradi vedno hujše finančne krize niso več podpirale kluba, smučanje je pridobilo na veljavi, nogomet pa je imel v slovenski javnosti vse bolj omalovaževano podobo balkanskega in huliganskega športa. Olimpija se je iz urejenega režimskega kluba precej hitro prelevila v kaotičen, neorganiziran klub z naraščajočimi dolgovi.
Slovensko skeptičnost do nogometa v tem obdobju lepo ponazarja tekst filozofa in sociologa Leva Krefta v Delu, kjer je za izgrede na štadionih krivil sam šport, ne politične razmere: »Na štadionih imamo vojno, ki poteka pod vsemi zastavami in predznaki, ki si jih lahko pripelje iz okolja. Vendar ne divja samo zaradi okolja in nezdravega vpliva zastav in predznakov. Skrivnost navijaških vojn in vojn med navijači in policijo je vendarle v športu, ki mu je medijska popularnost in nastop novih generacij občinstva že daleč segel prek njegove lastne organizacijske sposobnosti. V športu, ki že dolgo ni sposoben obvladati ekonomskih in medijskih razsežnosti svojega civilnodružbenega dometa in pomena, saj jih spremlja z diletantstvom in špekulanstvom. V športu, ki je že zdavnaj zvedel smisel svojega obstoja na doseganje ozko tekmovalnega cilja ne glede na sredstva. To je šport, pri katerem gredo ekonomski interes, nezakonitost in incidentnost z roko v roki že nekaj let.«
Z neodvisnostjo Slovenije je Olimpija izgubila svoj »jugoslovanski trg« in svoj unikatni položaj edinega »resnega« slovenskega nogometnega kluba. Namesto, da bi se prilagodila na spremembe, je rinila vedno globlje v dolgove in kaos. V tem času si je »ustvarila« identiteto padlega velikana, ki izgubljeno tava iz ene slepe ulice v drugo. Navijaška baza se je zmanjšala in deloma spremenila. Navijati za Olimpijo nenadoma ni bilo več nekaj samoumevnega za vsakega Slovenca, ki ga je zanimal nogomet. Navijanje za Olimpijo je postalo fatalistično, skoraj mazohistično spremljanje drsenja v prepad.
Olimpija je »prevelika«, da bi bila »samo« ljubljanski klub. To pravzaprav nikoli ni bila.
Danes je Olimpija kljub vsemu velik vseslovenski klub z močno identiteto in zelo heterogeno navijaško bazo. To ni posledica dobrega, načrtnega dela v klubu ali kakšnih velikih uspehov, ki bi pritegnili širšo javnost. Gre preprosto za to, da takšne tradicionalne veličine ne moreš kar tako povsem uničiti. Olimpija je »prevelika«, da bi bila »samo« ljubljanski klub. To pravzaprav nikoli ni bila in ni niti danes, ko je daleč od stare slave. Drugi ljubljanski klubi imajo močne lokalne identitete. Ilirija in Ljubljana sta v prvi vrsti šišenska kluba, Slovan je moščanski klub in Svoboda viški. (O Bravu ne gre izgubljati besed, saj nima nikakršne identitete in bo z odhodom Klariča doživel podobno usodo kot Jocov Interblock.) Olimpija pa nikoli ni bila samo bežigrajski ali ljubljanski klub. Že od časov ASK Primorja je to klub, katerega usoda zanima vso Slovenijo.
Še sami ne vemo, zakaj navijamo za ta nesrečni, kaotični klub, ki nam v glavnem ponuja samo razočaranja in povzroča sive lase. Očitno je to del naše identitete.
