Leto 2024 je bilo zgodovinsko za Olimpijo, čeprav ni osvojila nobene lovorike. Toda uvrstitev v play-off konferenčne lige je dosežek, ki ga ni pričakoval nihče. Prvič v zgodovini bo Olimpija prezimila v Evropi. Že sama uvrstitev v ligaško fazo konferenčne lige je bila izjemen uspeh, saj je moral ljubljanski klub preskočiti tri visoke ovire (Polissya, Sheriff, Rijeka), odlični rezultati v nadaljevanju tekmovanja pa so letvico dvignili še višje.
Toda to so bili uspehi v drugi polovici leta, začetek je bil vse prej kot navdušujoč. Januarja je klub sporočil, da so bili iz ekipe odstranjeni štirje igralci: Rui Pedro, Juan Pascal Estrada Marko Mijailović in Mustafa Nukić. Prvi trije so kmalu zapustili klub, ljubljenec navijačev Nukić pa je ostal in se soočil s šikaniranjem.
V zimskem prestopnem roku sta odšla še Aljaž Krefl in Nemanja Gavrić, prišli pa so Gaj Lubej Fink, Ivan Durdov in Antonio Marin. Slednji je veljal za veliko okrepitev, kar je na prvih tekmah tudi pokazal, vendar si je na treningu poškodoval sprednjo križno vez in sezone je bilo zanj konec še preden se je zares začela.
Lov na vodilne Celjane na koncu ni bil uspešen. Čeprav je varovancem Damirja Krznarja večkrat spodrsnilo, Olimpija večino teh priložnosti ni uspela izkoristiti. Odnosi med trenerjem Zoranom Zeljkovićem in njegovim moštvom so se poslabšali do te mere, da je slednji po izpadu iz pokala proti Kopru dejal: »Niso mi všeč nekatere stvari, ki se dogajajo v ekipi. Gre za neke osebne stvari. Sami sebi ustvarjamo težave. Vidi se, da nekateri niso pri stvari.«
Za dodatno slabo voljo sta poskrbela dva ključna poraza v drugi polovici aprila, ko so zeleno-beli najprej doma v Stožicah izgubili derbi z Mariborom (1:2), nato pa še odločilno tekmo v boju za naslov prvaka na Areni Z’dežele proti Celju (0:1). Povprečne predstave in slabi rezultati so dva kroga pred koncem odnesli Zeljkovića, ki ga je na klopi nadomestil kar športni direktor Goran Boromisa, ki je nato izgubil še drugi derbi z Mariborom v Ljudskem vrtu (1:2), potem pa še domačo tekmo z Bravom, ki je Šiškarjem prinesla uvrstitev v Evropo (0:1). »V športu mora vsakdo nositi svoj del odgovornosti,« je po odhodu sporočil Zeljković. »Trenerski štab jo je že.«
Olimpija je sezono 2023/24 končala šele na tretjem mestu, čeprav je bila večino časa pred Mariborom. Ker pokalni prvak Rogaška ni dobil licence, je Maribor z drugim mestom prišel v kvalifikacije za ligo Europa, Olimpija pa se je znašla v drugem predkrogu kvalifikacij za konferenčno ligo.
Pred novo sezono javnost od Olimpije ni pričakovala veliko. Zdelo se je, da bo zaradi na videz kaotičnih razmer globoko v senci bogatega ruskega Celja in velikega rivala Maribora, ki ga je po novem napajal turški kapital medijskega mogotca Acuna Ilicalija.
V začetku junija je bil brez velikega pompa kot novi trener najavljen Španec Victor Sanchez del Amo, ki je bil kot igralec evropski prvak z madridskim Realom, v trenerski vlogi pa je vodil kar nekaj uglednih klubov, na primer Deportivo iz La Corune, Betis in Malago. Njegova kariera je zavila v slepo ulico zaradi neprijetnega škandala, ko ga je zločinska združba posnela v kočljivem momentu in želela izsiljevati, on pa je zadevo prijavil policiji. Slovenska nogometna javnost je bila nekoliko skeptična, toda Madridčan je kmalu pokazal za kako kvalitetnega trenerja gre.
Na uradni predstavitvi sredi julija je povedal: »S sodelavci bi radi izboljšali dobre stvari iz lanske sezone. Pred dvema sezonama je Olimpija osvojila dvojno krono. To je dobra začetna točka, saj nekateri nogometaši že vedo, kako je bilo takrat. Želimo postati bolj tekmovalni. V športu ni najtežje zmagati, ampak to ponavljati. Imel sem srečo, da sem iz Reala odšel v manjšo ekipo kot je Deportivo in tam spet postal prvak. To je miselnost, ki ji sledim tudi kot trener. Naj dodam, da sem celotno kariero pomagal mladim nogometašem pri koraku naprej. Tudi tukaj je veliko nadarjenih fantov, kar me izredno veseli.«
Poletni prestopni rok je bil dokaj pester. Klub je zapustilo kar 11 igralcev, od katerih je bil najbolj odmeven prestop kapetana in ikone kluba Timija Maxa Elšnika, ki je poleti opozoril nase tudi na evropskem prvenstvu v Nemčiji. Zlatoličan je za 1,5 milijona € prestopil v srbskega velikana Crveno zvezdo. Ob slovesu je povedal: »Skupaj smo preživeli zadnja štiri in pol leta, doživeli številne lepe in zgodovinske stvari. Nekaj je bilo tudi slabših in težjih trenutkov, skozi katere smo šli skupaj. V čast mi je bilo igrati pred vami v Stožicah. Ti spomini bodo za vedno ostali z nami, vaša podpora je bila izjemna, čutili smo jo na vsakem koraku in klub mi je prirasel k srcu. V teh letih sem sigurno postal najbolj zvest štajerski žabar.«
Za stalno so odšli tudi Ivan Posavec (Zrinjski), Saar Fadida (Maccabi Bnei Reineh), Žan Mauricio (Nafta), Mateo Karamatić (Hartberg) in Redi Kasa, ki je bil samo posojen in se je vrnil v albansko Egnatio. Pet igralcev pa je bilo posojenih. Nemanja Motika v nemški Greuther Fürth, Admir Bristić v ukrajinsko Polissyo iz Žitomira in kar trije mladi igralci v drugoligaša Slovana: Matej Dvoršak, Tihomir Maksimović in Vall Janković.
Novincev je bilo manj, le pet. Iz propadle Rogaške je prišel Brazilec Charles Thalisson, iz nemškega četrtoligaša Würzberger Kickers pa Benjika Caciel. Podpisali so tudi trije španski državljani, ki so po vsej verjetnosti prišli na željo novega trenerja: srednji branilec Manu Pedre iz tretjeligaša Tarazone, levo krilo Alex Blanco iz italijanskega drugoligaša Reggiane in levi branilec Jordi Govea in bolgarskega kluba Beroe Stara Zagora. Kot šesto okrepitev pa lahko brez dvoma označimo tudi 19-letnega mladinca Dina Kojića, ki je bil priključen prvi ekipi.
Začetek nove sezone je bil izvrsten, ne samo v domači ligi ampak tudi v Evropi, saj je Olimpija najprej izločila ukrajinsko Polissyo iz Žitomira (2:0, 2:1), nato pa še moldavski Sheriff (3:0, 1:0) in se konec avgusta znašla v play-offu za uvrstitev v ligaški del konferenčne lige. Mnogi so mislili, da bo na zadnji stopnički hrvaška Rijeka pretrd oreh, toda Olimpija je najprej izvlekla remi na Rujevici (1:1), nato pa v eni najboljših tekem v vsej zgodovini kluba Rečane v Stožicah pred 12.616 gledalci razbila na prafaktorje s 5:0.
Prvi poraz so zmaji doživeli šele v začetku oktobra, ko jih je po izenačenem boju in z veliko mero sreče (in sodniške pomoči) premagal nemški prvoligaš Heidenheim v prvem krogu konferenčne lige. Sledil je še prvi domači poraz, na Stožicah proti Kopru (0:1), nato pa je sledila neverjetna serija šestih zaporednih zmag, od tega štirih v ligi (tudi proti Celju v gosteh) in dveh v evropskem tekmovanju (LASK, HJK).
“V srcu bom nosil samo lepe nogometne spomine, ki jih je bilo zares veliko. Preostalo bom poskušal pozabiti in pripisati v poglavje življenjskih izkušenj.” Mustafa Nukić
Zmaga na Areni Z’dežele je dvignila veliko prahu, ker je celjski trener Albert Riera po tekmi besnel zaradi preveč defenzivne igre zeleno-belih. Sanchez je ostal miren in se ni pustil potegniti v besedno vojno s sonarodnjakom, ki je dobesedno obseden s svojim bivšim klubom. Rierov nezdrav življenjski slog očitno zelo slabo vpliva na njegovo duševno zdravje.
Konec oktobra je ikona kluba in ljubljenec navijačev Mustafa Nukić sporočil, da je dokončno prekinil pogodbo z Olimpijo. Na družbenem omrežju Instagram je zapisal: »Igrati za zeleno-bele iz moje Ljubljane je bila vedno velika čast in ponos. V srcu bom nosil samo lepe nogometne spomine, ki jih je bilo zares veliko. Preostalo bom poskušal pozabiti in pripisati v poglavje življenjskih izkušenj. A zagotovo se vidimo znova, v neki drugi vlogi in v neki novi zgodbi.«
Zadnji derbi v letu 2024 je bil na sporedu 10. novembra in se je v Stožicah pred 9.845 gledalci končal z 0:0. Vijoličaste je na tej tekmi vodil otrok Olimpije Boštjan Cesar, ki je med navijači zeleno-belih zaradi odhoda v Maribor postal persona non grata. Dva tedna kasneje je v Stožicah z 1:0 padel severnoirski Larne in Olimpija si je prvič v zgodovini kluba zagotovila pomlad v Evropi. Zadnjo tekmo leta so Ljubljančani odigrali v poljskem Bialystoku, kjer so nadigrali domačo Jagiellonio a se je srečanje končalo brez golov. Če bi zadeli, bi se uvrstili med najboljših osem v konferenčni ligi in neposredno v osmino finala. Tako pa je bilo treba počakati na žreb play-offa, ki je zeleno-belim namenil premagljivega nasprotnika, banjaluški Borac.
Olimpija je v letu 2024 odigrala okroglih 50 uradnih tekem, od tega 35 ligaških, tri pokalne in 12 evropskih. Razlika v golih je bila 85:38. Samo na dveh tekmah je manjkal mladi kapetan Marcel Ratnik, ki je v tem koledarskem letu vknjižil 48 uradnih nastopov v svetem dresu. Enega manj, 47, ima prav tako mladi bočni vezist Marko Brest, neutrudni argentinski razbijač Agustin Doffo in njegov partner v vezni liniji, mladi Nigerijec Peter Agba, sta zbrala po 45 nastopov, kultni portugalski levi branilec David Sualehe pa 44.
Najvišja zmaga minulega leta je bila 5:0. S tem rezultatom je Olimpija aprila premagala Aluminij, avgusta pa Rijeko. S 4:0 je prav tako slavila dvakrat, 1. septembra proti Muri doma in konec februarja proti Aluminiju v gosteh. Zabeležila je tudi dve zmagi s 3:0, prvo avgusta proti Sheriffu, drugo pa konec oktobra proti Domžalam. Najvišji poraz je Olimpija zabeležila na predzadnji tekmi leta, ko je Cercle Brugge z igralcem več slavil v Stožicah z 1:4.
Posamezni strelci v zelenem dresu niso bili pretirano učinkoviti v letu 2024. Največ golov je dal Raul Florucz, ki jih je prispeval 18, drugi je Ivan Durdov z 11 goli, tretje mesto si delita Marko Brest in poškodovani Pedro Lucas s sedmimi, bivši kapetan Timi Max Elšnik, ki je poleti odšel v Zvezdo, pa je na petem mestu s petimi goli. Tudi pri asistencah številke niso ravno impresivne. Na vrhu sta Raul Florucz in Nemanja Motika z osmimi, sledi Jorge Silva s šestimi, Agustin Doffo jih je prispeval pet, Elšnik in Pedro Lucas pa štiri.
V letu 2024 so bili na sporedu štirje večni derbiji z Mariborom in Olimpija ni dobila niti enega. Spomladi sta Zoran Zeljković v Stožicah (1:2) in Goran Boromisa v Ljudskem vrtu (1:2) obe tekmi izgubila, jeseni pa je Victor Sanchez dvakrat remiziral (1:1, 0:0).
Največ gledalcev se je na stoženskem štadionu v minulem letu zbralo 29. avgusta proti Rijeki, ko jih je bilo 12.616. Sledi novembrski derbi z Mariborom (9.845), konec oktobra je LASK pritegnil 6.558 gledalcev, na aprilskem večnem derbiju pa jih je bilo 6.345. Decembra si je Cercle Brugge ogledalo 5.646 ljudi, zmago nad severnoirskim Larnejem je videlo 4.954 gledalcev, marčevski obračun s Celjani pa je pritegnil 3.811 obiskovalcev.
Ko potegnemo črto, lahko brez zadržkov pridemo do sklepa, da je bilo leto 2024 kljub neprepričljivi pomladi eno najuspešnejših v zgodovini Olimpije. Za to gre zasluga v prvi vrsti španskemu trenerju Victorju Sanchezu, ki je jeseni preporodil ekipo in dosegel največji evropski uspeh v klubski zgodovini. Upajmo, da bo podobno tudi v letu 2025.
