Victor Sanchez del Amo je, tako kot pred njim že Igor Bišćan in Albert Riera, Olimpijo zapustil po osvojenem naslov državnega prvaka. Španski strokovnjak je kljub bleščeči igralski in solidni trenerski karieri lani poleti prišel z malo pompa, odhaja pa kot ikona kluba in veliki zmagovalec.
Sanchez je Olimpijo iz razbite vojske spremenil v uigrano celoto, ki je delovala veliko bolje, kot bi se dalo sklepati po njenih posameznih delih.
Španec je pravilno ocenil, da je temelj vsakega uspeha trdna obramba in je izhajal iz tega, da napad dobiva tekme, obramba pa prvenstva.
Njegovi javni nastopi so bili veliko bolj prefinjeni in umirjeni od javnih nastopov njegovega predhodnika in tekmeca na celjski klopi, Alberta Riere.
Vsi igralci so poudarjali, da je bila njegova glavna odlika, da jim je znal vcepiti zmagovalno mentaliteto.
Predstave, ki jih je njegovo moštvo jeseni kazalo v konferenčni ligi, so bile naravnost fantastične in uvrstitev v izločilne boje je bila glede na proračun tekmecev, izreden uspeh.
Odlično je znal razčleniti nasprotnikovo igro in skovati taktiko, ki je bila najbolj primerna glede na to, s kom se bo pomeril.
Na klopi Olimpije je vodil 55 uradnih tekem, od tega 36 v ligi, 14 v Evropi in 5 v pokalu. Dosegel je 33 zmag, 14 neodločenih izidov in doživel le 8 porazov.
V prvi ligi Telemach je bilo njegovo povprečje osvojenih točk na tekmo 2,06.
Naslov državnega prvaka z Olimpijo je bila njegova prva lovorika v trenerski karieri, medtem ko je bil kot igralec z madridskim Realom evropski in španski prvak, z Deportivom iz La Corune pa enkrat španski in dvakrat pokalni prvak. S tema dvema kluboma je osvojil tudi tri superpokale.
Ligaško sezono je začel s kar desetimi zaporednimi tekmami brez poraza, če pa k temu dodamo še šest tekem brez poraza v kvalifikacijah za konferenčno ligo, pridemo do impresivne številke 16. Prvi poraz je doživel šele 6. oktobra 2023 v Heidenheimu, kjer je domačemu bundesligašu izdatno pomagal sodnik.
Njegov največji dosežek kar se tiče posameznih tekem, je bila nedvomno visoka zmaga proti Rijeki v play-offu za konferenčno ligo. kasnejši hrvaški prvak je v Stožicah izgubil kar s 5:0.
Poleg kvalifikacijskih zmag nad ukrajinsko Polyssjo, moldavskim Sheriffom in hrvaško Rijeko, je v skupinskem delu konferenčne lige premagal tudi avstrijski LASK, finski HJK in severnoirski Larne, v gosteh pri močni poljski Jagielloniji pa se je končalo brez golov, čeprav je Olimpija Poljake povsem nadigrala.
Črn madež je nedvomno izpad proti Borcu in dejstvo, da ni niti enkrat premagal Maribora, pa tudi poraz v polfinalu pokala proti Celju je bil precejšnje razočaranje.
Uporabljal je veliko različnih igralnih sistemov in od svojih igralcev zahteval veliko prilagodljivosti. Od taktičnih postavitev je uporabljal 4-4-2, 5-4-1, 4-2-3-1, 3-1-4-2, 3-4-2-1, 4-1-4-1, 3-5-2 in 3-4-3.
S svojim strokovnim delom je izboljšal igralce, ki jih je imel na voljo. Največji napredek je nedvomno pokazal Raul Florucz, eno od njegovih odkritij pa je mladi Dino Kojić. Tudi Marko Brest je pod Sanchezom lepo napredoval.
V končnici sezone je forma nekoliko padla, toda na koncu je moštvo z visoko zmago proti Radomljam vendarle potrdilo naslov prvaka krog pred koncem prvenstva.
Victor Sanchez se je v letu dni zasidral v srcih navijačev Olimpije in ga bodo ohranili v najlepšem spominu. Adios, maestro, y gracias por todo!
