Po bebastem in nepotrebnem remiju proti Radomljam verjetno niti največji optimisti med navijači Olimpije ne pričakujejo več, da bo ujela Ruse na vrhu lestvice in ubranila naslov državnega prvaka. Ta sezona, ki nam je jeseni dala evropski preboj, je v smislu domačega tekmovanja dokončno zavožena.
Glede na stanje v klubu, na odnose med upravo in slačilnico, na žalostno pomanjkanje osnovne dostojnosti vodstva pri medčloveških odnosih, ni to niti najmanj presenetljivo. Klub je nedvomno voden bolje, kot je bil v kaotični terminalni fazi Mandarićeve vladavine, kar pa niti približno ne pomeni, da je voden dobro. Delius in Barišić sta izgubila vso kredibilnost s svojimi bizarnimi finančnimi mahinacijami, sramotnim odnosom do nekaterih igralcev in drugih zaposlenih in s konstantnim bežanjem od odgovornosti.
Kako ima lahko klub, ki je letos zaslužil nekaj milijonov evrov z Evropo in prodajo Svita Sešlarja, težave z zagotavljanjem izplačil in pridobivanjem licence za naslednjo sezono? Če držijo informacije, da je Olimpiji v zadnjem obdobju spet pomagal ljubljanski župan, si moramo postaviti resno vprašanje: kje je denar?
Kaj sploh počnejo ljudje, ki so zadolženi za nemoteno delovanje klubskega ustroja? Kakšen je smisel vseh teh finančnih mahinacij in netransparentnega poslovanja? Zakaj izogibanje plačilu premij, zavlačevanje z izplačevanjem zaostalih obveznosti, neskončne serije tožb, ki jih vodstvo kluba na koncu vedno izgubi? Res čuden modus operandi.
V takih razmerah je seveda težko govoriti o (ne)uspehu na igrišču, vendar mora za zavoženo sezono svojo odgovornost prevzeti tudi igralski kader s trenerjem in športnim direktorjem na čelu. Kdo je izbiral vse te nemotivirane plačance, ki se kot megla vlečejo po igrišču in dajejo vtis, da so v kazenskem bataljonu, ne nogometnem klubu? Kaj ima Olimpija od tega, da igralec, ki nima nobene perspektive v resnem nogometu, klubu poleg svoje plače na pleča naloži še plačo svojega brata, ki ni dovolj dober niti za drugo ligo in ki povsem brez potrebe zaseda mesto nekoga drugega v mladinski ekipi, za katero je prestar? Da o igranju županovega vnuka za prvo moštvo in nepotizmu v mlajših selekcijah sploh ne izgubljamo besed …
V čem je smisel igralcev kot so Reda Boultam, Redi Kasa, Pedro Lucas, Saar Fadida in še nekaterih drugih? Kdo je ocenil, da bodo ti nogometaši v slovenski ligi delali razliko? In zakaj sicer očitno izredno kvalitetni Jorge Silva igra kot da se žoga s prijateljčki na plaži, brez spoštovanja do grba, gledalcev in z očitnim pomanjkanjem želje? Pa ni edini, le da je pri njem najbolj očiten razkorak med kvaliteto in željo.
Nesmiselno kopičenje nemotiviranih tujcev, sramoten odnos do igralcev, ki jim ta klub dejansko nekaj pomeni, pomanjkanje osnovne človeške dostojnosti v medsebojnih odnosih, absurdne izjave na tiskovnih konferencah … Vse to so grehi uprave, ki ima očitno povsem drugačen pogled na to, kako se vodi nogometni klub, kot večina civiliziranega sveta. In vse to so razlogi, zakaj so igralci tako nemotivirani in brezvoljni.
Če je Zoran Janković Adamu Deliusu in Igorju Barišiću res postavil ultimat, da morata do konca sezone prodati klub, sicer bo ukinil vso mestno pomoč, vključno z »najemnino« za štadion, potem se zdi, da je situacija dosegla točko preloma. Predsednik in »poslovni direktor« sta v preteklosti že pokazala, da se ne odzivata dobro na ultimate in da sta sposobna trmasto vztrajati pri svojem ne glede na posledice. Vrag je odnesel šalo.
Da Delius in Barišić nista sposobna normalnih človeških odnosov, nam razkriva dolg spisek ljudi, s katerimi sta v zadnjih dveh, treh letih prekinila sodelovanje. Sava Miloševića sta odvrgla kot smet in ga obtoževala, da je oškodoval klub, Dina Skenderja, po Deliusu »najbolj nadarjenega mladega trenerja v Evropi« sta nagnala po nekaj mesecih, s kakšno grenkobo in patetičnim prepiranjem v javnosti sta odšla Robert Prosinečki in Albert Riera se vsi dobro spominjamo, naslednji na vrsti pa je verjetno Zoran Zeljković. Našteti antagonisti svete dvojice seveda niso angelčki in nedolžne žrtve, vseeno pa je trend očiten.
»Moram reči, da v svoji karieri še nikoli nisem delal z večjimi lažnivci in prevaranti,« je ob odhodu rekel vidno razburjeni Prosinečki.
Toda ti »lažnivci in prevaranti«, kakor jih imenuje njihov bivši zaposleni, so kupili 74% podjetja Olimpia d.o.o., se ustoličili na predsedniškem stolčku Športnega društva NK Olimpija in lahko počnejo, kar jih je volja.
