Francoz Martin Mimoun se je v anale Nogometnega kluba Olimpija vpisal kot član tiste legendarne generacije, ki je leta 2016 po neskončnih 21 letih naslov slovenskega prvaka vrnila tja kamor spada – v Ljubljano. Predvsem pa se je v spominu navijačev ohranil s svojimi dejanji po tisti zgodovinski zmagi v Velenju, ko se je po igrišču vozil z avtomobilčkom za prevoz poškodovanih igralcev, policisti pa so ga za ta podvig »nagradili« s solzivcem.
Martin Michel Mimoun se je rodil 11. junija 1992 v manjšem mestu Compiègne na severovzhodu Francije. Mirno lahko zapišemo, da mu je bil nogomet položen v zibelko, saj je bil njegov oče Nordine Mimoun prav tako nogometaš, njegov dedek po mamini strani pa je bil bivši nogometaš in trener Michel Le Milinaire, legenda nogometnega kluba Laval, ki ga je vodil kar 24 let (1968-92).
Mimoun je prve nogometne korake naredil v rodnem kraju, pri lokalnem klubu AFC Compiègne, ko je bil star le pet let, med leti 2005 in 2008 pa se je nogometno izobraževal v francoskem nacionalnem nogometnem centru Clairefontaine. Nato je bil dve leti (2008-10) v mladinskih selekcijah PSG-ja, tik preden so ga prevzeli Katarci.
Najbrž ni presenetljivo je, da je prvo priložnost v članskem nogometu dobil pri drugoligašu Lavalu, kjer je nekoč igral njegov oče, njegov ded pa je bil legenda kluba. V francoskem drugem rangu je v obdobju 2011-15 v dresu Lavala vpisal 25 nastopov, leta 2013 pa je bil za nekaj časa posojen v četrtoligaša Quevilly.
Tistega vročega poletja 2015, ko je Milan Mandarić prijezdil v Ljubljano kot odrešitelj, je bil Mimoun eden prvih nogometašev, ki jih je v Olimpijo pripeljala nova uprava. »Prvi vtisi ob prihodu v Olimpijo so več kot pozitivni,« so bile njegove prve besede po podpisu triletne pogodbe. »Zelo sem vesel, da bom igral na najlepšem nogometnem objektu v državi, primarni cilj pa je, da z všečno igro in posledično zmagami privabimo čim večje število navijačev. Imam ogromno željo po napredovanju in zmagah v zeleno-belem dresu.«
Direktor Ranko Stojić, ki je bil najbolj zaslužen za njegov prihod, je takrat v svojem slikovitem slogu povedal: »Mimoun je več kot dobrodošla okrepitev, saj se zavedamo, da bo večina naših tekmecev v državnem prvenstvu proti nam zaigrala v obrambno usmerjeni formaciji. Z njegovo idejo, zmožnostjo kreiranja igre in kakovostno levico smo dobili igralca, ki bo nevaren z vseh položajev v napadalnem delu.«
Mimoun je v šampionski sezoni 2015/16 odigral 27 uradnih tekem za Olimpijo (25 v ligi, 2 v pokalu), med strelce pa se ni uspel vpisati. Debitiral je v 3. krogu ob domačem porazu z Domžalami, ko je v 64. minuti zamenjal Miho Zajca, zadnjič pa je sveti dres oblekel 11. maja 2016, ko je v zadnjih trenutkih tekme proti Celju na Areni Petrol vstopil namesto Miroslava Radovića. Na tisti tekmi v Velenju ni igral, je pa s svojimi »avtomobilskimi« podvigi po koncu tekme postal del navijaške folklore.
Zdi se, da je bil naslov z Olimpijo vrhunec njegove kariere, saj po tem, ko je avgusta 2016 prekinil pogodbo z ljubljanskim klubom, nikoli več ni zaigral na prav visokem nivoju. Septembra 2016 je podpisal za Creteil, ki je ravno izpadel iz druge v tretjo francosko ligo. Po vsega eni sezoni je najprej podpisal za korziško Bastio, nato pa po le dvajsetih dneh prekinil pogodbo in odšel v drugoligaša Paris FC, za katerega je v sezoni 2017/18 vknjižil skromnih 8 nastopov.
Poleti 2018 je našel nov izziv v romunski prvi ligi, ko je podpisal za Politehnico Iasi. Toda v jesenskem delu je odigral samo pet tekem in pozimi že prekinil pogodbo. Nov klub si je našel v belgijski tretji ligi pri Virtonu, kjer pa je prav tako ostal samo pol leta.
Poleti 2019 je sledila vrnitev v Francijo, kjer pa ni mogel najti kluba višje od četrte lige. Podpisal je za Les Herbiers, za katerega je redno igral v skupini C francoskega četrtoligaškega tekmovanja. Vknjižil je 17 nastopov in zabil en gol za svoj klub, ki je bil pri vrhu razpredelnice. Toda vsi vemo, kaj se je zgodilo marca 2020. Zaradi pandemije koronavirusa se je svet ustavil in nogometna tekmovanja so bila prekinjena. Francoska četrta liga je bila prekinjena po 20 krogih in ni bila nikoli dokončana.
Julija 2020 je naredil korak naprej, ko je podpisal za francoskega tretjeligaša Villefranche, za katerega je odigral še štiri tekme, zadnjo konec septembra 2020, novembra pa se je pri vsega osemindvajsetih letih odločil, da bo končal svojo nogometno kariero. »Začutil sem potrebo, da sem več časa s svojimi najbližjimi, da preneham s stalnimi selitvami, ki so stalnica v življenju nogometaša,« je povedal. »Dovolj sem imel nogometa.«
Povsem se je umaknil iz nogometnega sveta in postal bančni uradnik.
