S sestopom Milana Mandarića s stoženskega prestola in prihodom novih nemško-hrvaških vlagateljev, se je pri Olimpiji veliko spremenilo. Najbolj opazne spremembe so se zgodile v igralskem kadru, saj je to področje, ki zainteresirano javnost najbolj zanima. Še preden so uradno prevzeli »oblast«, so novi lastniki že odstavili srbskega trenerja in ga nadomestili s Hrvatom. Nato so še pred zimskim prestopnim rokom pripeljali dva igralca, Hrvata Gorana Milovića in Madžara, ki je v preteklosti igral na Hrvaškem, Marka Futacsa. S tem so nakazali, v katero smer bo šlo zimsko kadrovanje.

Športna direktorja Mladen Rudonja in Marin Skender sta najbolj »domača« na hrvaškem nogometnem trgu. Ta je za razliko od slovenskega precej velik in nudi precej več izbire. Poskus, da bi iz Brava pripeljali dva mlada slovenska igralca (Trontlja in Drkušića) je bil zaradi visokih finančnih pričakovanj mestnega tekmeca zatrt v kali.  In tako se je začela »hrvaška invazija«.

Prvi, ki je januarja podpisal za Olimpijo, je bil Zagrebčan Robert Mudražija (Foto: uradna stran NK Olimpija)

Olimpija je v januarskem prestopnem roku pripeljala šest hrvaških igralcev plus Nizozemca, ki je igral v hrvaškem klubu, torej skupno sedem igralcev s hrvaškega tržišča. Trije igralci, Ivan Banić iz HNK Gorice, Robert Mudražija iz Kopenhagna in Marijan Čabraja iz Dinama so samo posojeni, Ivan Prtajin iz švicarske druge lige, Marin Pilj iz Osijeka in (povratnik) Mario Kvesić, ki je nazadnje igral v Južni Koreji, so podpisali dolgoročnejše pogodbe, Nizozemec Damian Van Bruggen iz Slaven Belupa pa je dobil pogodbo do konca sezone z možnostjo podaljšanja.

Kot kontrapunkt hrvaški hiperinflaciji so bili pripeljani še trije Slovenci, vendar samo eden za stalno. Aljoša Matko iz Hammarbyja in Nik Prelec iz Sampdorie sta tako kot Banić, Mudražija in Čabraja samo posojena, stari znanec Aljaž Krefl pa se je vrnil kot dolgoročnejša rešitev za levega beka.

Pozitivni premiki v klubu, ki začenja s pogorišča, so bili potisnjeni v ozadje. Vsi so se osredotočili samo na dejstvo, da se je eden od paradnih konjev slovenskega nogometa dodobra »hrvatiziral«.

Obstaja torej velika verjetnost, da bo Olimpija večino tekem v tej sezoni odigrala z več Hrvati kot Slovenci v prvi enajsterici. To je seveda vzbudilo v medijih in med navijaško bazo precej zgražanja. Pozitivni premiki v klubu, ki začenja s pogorišča, so bili potisnjeni v ozadje. Vsi so se osredotočili samo na dejstvo, da se je eden od paradnih konjev slovenskega nogometa dodobra »hrvatiziral«.

Nacionalnost igralcev v klubskem nogometu je delikatna stvar. Dolgo časa je v Evropi veljalo, da lahko v nekem moštvu nastopajo največ trije nogometaši, ki niso državljani države, iz katere je klub. To se je spremenilo z razvojem in širjenjem Evropske unije. Z vstopom Slovenije v EU leta 2004 se je tudi za naš nogomet začelo neko čisto novo obdobje, ko tujec ni bil več tujec, če je bil iz katere od držav članic.

Danes je praktično samoumevno, da imajo klubi v prvih enajst več tujih kot domačih igralcev. Minili so časi, ko je Celtic leta 1967 osvojil pokal prvakov z nogometaši, od katerih nihče ni bil rojen dlje kot 40 kilometrov od njegovega štadiona. Klubov, ki bi še danes igrali z izključno domačimi nogometaši je ekstremno malo. Takole iz glave mi na pamet padeta samo dva.

Athletic Bilbao v sezoni 1970/71, ko je bilo zaradi fašistične diktature njegovo ime hispanizirano

Prvi je seveda kultni Athletic Bilbao, ki se zavestno drži politike, da lahko za njegovo moštvo nastopajo samo Baski. To, da rdeče-beli še nikoli niso izpadli iz španske prve lige in da so v preteklosti osvajali celo državne naslove, je seveda pokazatelj da so Baski res nogometni narod in da lahko kljub tej omejujoči politiki delujejo v globalni konkurenci. Omejitev, mimogrede, ne velja za trenerje, tako da je imel v preteklosti Bilbao na klopi že veliko tujih strategov, najbolj slaven in kulten med njimi pa je gotovo Argentinec Marcelo Bielsa.

Drugi klub, ki vztraja pri tem, da zanj igrajo le domači igralci, je ekvadorski El Nacional iz Quita. Vojaški klub, ustanovljen leta 1964, vzdržuje to tradicijo že od začetka. Kljub temu je s trinajstimi naslovi državnega prvaka tretji najuspešnejši ekvadorski klub, za velikima rivaloma iz Guayaquila, Barcelono in Emelecom. Zaradi te politike imajo nogometaši El Nacionala vzdevek Puros Criollos, čisti kreoli. Tako kot Athletic Bilbao, pa tudi El Nacional ni tako strikten pri trenerjih, saj so ga v preteklosti vodili italijanski, brazilski, paragvajski in drugi strokovnjaki.

Mnogi klubi so bili ali so še vedno simboli svojih mest ali regij, vendar jim to nikoli ni preprečevalo, da bi zanje igrali nogometaši od drugod. Najbolj znan je seveda primer »neoborožene vojske Katalonije«, FC Barcelone, ki je bila za Katalonce vedno več kot le nogometni klub, nikoli pa se ta »katalonskost« ni pretirano odražala na igrišču.

Dinamo Kijev je leta 1986 osvojil pokal pokalnih zmagovalcev

Čeprav je bil ustanovljen v okviru športnega društva sovjetskega notranjega ministrstva, oziroma zloglasne tajne policije NKVD (kasneje KGB), je bil tudi Dinamo Kijev svoj čas nekakšen simbol ukrajinskega naroda. V zadnjih nekaj sezonah v Sovjetski zvezi je klub igral v ukrajinskih nacionalnih barvah. Vendar pa zanj nikoli niso igrali izključno ukrajinski nogometaši.

Tudi Olimpija je bila v jugoslovanskem obdobju simbol Slovenije. Zanjo so navijali nogometni navdušenci od Jadrana do panonske ravnice, na igrišču pa ta »slovenskost« ni bila preveč opazna. In to je bila tudi ena od večnih kritik kluba, da igra premalo domačih, slovenskih igralcev. Do leta 1962 so za bežigrajski klub igrali v glavnem Slovenci, z določenimi (precej redkimi) izjemami. Z gospodarskim razcvetom Slovenije in z odločitvijo Udbe, da iz Olimpije vendarle naredi konkurenčen prvoligaški klub, pa se je nacionalna sestava igralskega kadra drastično spremenila.

Veliko lažje je bilo seveda uvoziti »narejene« igralce iz drugih koncev Jugoslavije, kot pa mukotrpno vzgajati svoje mladince, za katere ni bilo nobene garancije, da bodo dosegli visok nivo, ki ga je zahtevala prva zvezna liga. V obdobju ko sta tako Maribor kot Olimpija igrala v prvi zvezni ligi (1967-1972) je bila v obeh klubih le peščica domačih nogometašev. Derbi v Ljudskem vrtu leta 1967 je humorist Tone Fornezzi-Tof opisal takole: »Slovenski derbi je bil tudi to pot manifestacija bratstva in enotnosti. Na igrišču so bratje složno drveli v napad, zdaj na tej zdaj na oni strani, takorekoč z roko v roki Srb z Bosancem, Hrvat s Črnogorcem, Slovenci pa so se po stari navadi hrupno zmerjali med seboj na tribunah.« Od triindvajsetih nogometašev, ki so tistega dne stopili na igrišče, je bilo Slovencev samo šest: dva pri Mariboru (Milan Šober in Herbert Klančnik) in štirje pri Olimpiji (Borut Škulj, Vili Ameršek, Marjan Golec in Brane Oblak).

Brane Oblak

Leta 1970 je Drago Stepišnik zapisal: »Povsem jasno je, da profesionalni nogomet, če bi ga merili po udeležbi domačih igralcev v obeh članih I. zvezne lige, ki delujeta v Mariboru in Ljubljani, vidno zaostaja za nogometom iz drugih republik. Razlika je tu najvidnejša tudi zato, ker v tej ligi odloča edino kvaliteta brez ozira na klubski ali narodnostni izvir. Tudi ligaša iz Slovenije sta sestavljena na istih načelih; nobeno od obeh moštev po narodnostnem sestavu ni absolutno ali vsaj pretežno slovensko, slovenski igralci so v obeh klubih v manjšini.«

Šele ko se je Udba v začetku osemdesetih postopoma umaknila iz Olimpije in so se začeli kopičiti dolgovi, je postalo moštvo Olimpije bolj slovensko, saj se je moral klub nasloniti na domače igralce, ki so bili cenejši. V sezoni 1982/83, ko je Olimpija kljub finančnim težavam zasedla visoko sedmo mesto na lestvici, so največje breme v prvi enajsterici (poleg nekaj kvalitetnih posameznikov od drugod) nosili Slovenci Zvone Terčič, Janez Hudarin, Marko Elsner, Zdenko Iskra, Peter Ameršek, Vili Ameršek, Srečko Katanec, Tone Rožič in Darko Domadenik.

Po prehodni sezoni 1991/92, ko število tujcev ni bilo omejeno, je NZS nato naredila »carski rez« in uvedla pravilo treh tujcev.

Tudi naslednja generacija, ki je Olimpijo leta 1989, po petletni odsotnosti, vrnila v prvo zvezno ligo, je bila pretežno slovenska. Takrat je Olimpija pod Milošem Šoškićem igrala zelo moderen nogomet visokega tempa, hrbtenica moštva pa je bila slovenska. Blesteli so predvsem Grega Židan, Džoni Novak, Robert Englaro, Jani Pate, Peter Ameršek, Aleš Čeh, Miha Vončina in Primož Gliha.

Z razpadom Jugoslavije je Olimpija ostala brez »jugoslovanskega tržišča« in se je morala še bolj nasloniti na domače igralce. Po prehodni sezoni 1991/92, ko število tujcev ni bilo omejeno, je NZS nato naredila »carski rez« in uvedla pravilo treh tujcev. Olimpija je morala tako odsloviti precej svojih nogometašev brez slovenskega državljanstva.

Kmalu so se začeli pojavljati tudi prvi »eksotični« tujci kot sta bila Brazilec Rosinaldo Lopes in Kamerunec Roland Ntoko, nekoliko kasneje pa Ganec Issah Moro, Argentinec Sebastian Calleja, Rus Ljubomir Kantonistov in Egipčan Mohamed Abd Rabo z vzdevkom Felix. Večina tujih nogometašev je bila še vedno iz področja nekdanje Jugoslavije, toda dokler Slovenija ni vstopila v Evropsko unijo, so lahko igrali samo trije tujci, tako da je bilo prvo moštvo vedno pretežno slovensko.

Bonifacio

Ko se je Olimpija leta 2009 po petletni pavzi vrnila v prvo slovensko ligo, je kljub nekaterim bizarnim nakupom (na primer Brazilca Bonifacio in Abreu) v glavnem vztrajala pri domačih igralcih. Ko pa je gospodar banan Izet Rastoder leta 2015 klub prodal presvitlemu Milanu Mandariću, se je to začelo postopoma spreminjati. Svoj prvi naslov po enaindvajsetih letih je Mandarićeva Olimpija osvojila s pretežno slovensko ekipo, v kateri so glavno breme nosili Nejc Vidmar, Nemanja Mitrović, Matic Fink, Dejan Kelhar, Kenan Bajrić, Denis Klinar, Aris Zarifović, Darijan Matić, Miha Zajc, Rok Kronaveter, Nika Kapun in Andraž Šporar. Od tujcev so nekoliko pomembnejšo vlogo odigrali le Francoz Martin Mimoun, Portugalec Ricardo Alves, Nigerijec Ezekiel Henty in Srb Miroslav Radović.

Samo dve leti kasneje, ko je Igor Bišćan ponovno osvojil državni naslov, je bila ekipa že precej bolj potujčena. Od Slovencev so vidnejše vloge odigrali vratar Aljaž Ivačič, branilca Kenan Bajrić in Branko Ilić, vezista Nik Kapun in Rok Kronaveter ter napadalec Andres Vombergar, ki pa je bil dejansko rojen v Argentini in bi ga težko označili za produkt slovenske nogometne šole. Hrbtenica ekipe je bila hrvaška: Dino Štiglec, Filip Uremović, Tomislav Tomić, Dario Čanađija, Danijel Miškić in Leon Benko, poleg tega pa so bili najpomembnejši igralci Nizozemec ganskega rodu Mitch Apau, Avstrijec srbskega rodu Stefan Savić, Portugalec Ricardo Alves, Avstralec Jason Davidson, Ganec Issah Abass in Anglež Nathan Oduwa. Narodnostno zelo pisana ekipa, povsem v skladu s sodobnimi trendi v evropskem nogometu.

Igor Bišćan (Foto: SPS)

Tudi v nadaljnjih nekaj letih so bili v Olimpiji ključni igralci tujci. Spomnimo se samo za slovenske razmere izredno kvalitetne napadalne vrste iz sezone 2019/20: na »centarforu« Hrvat Ante Vukušić, za njim na »desetki« Albanec Endri Čekići, na desnem boku avstrijski Srb Stefan Savić in na levem bosanski Hrvat Luka Menalo. Ta čudovita četverica je na uradnih tekmah v tej sezoni zabila kar 57 golov. Kljub izredni učinkovitosti pa ta »zvezdniška« zasedba Olimpije ni uspela osvojiti naslova prvaka.

Le v spomladanskem delu sezone 2020/21, ko se je na vročo zeleno-belo klop usedel Ljubljančan Goran Stanković, je bila prva enajsterica povečini slovenska, kar pa je bila sicer v Mandarićevi eri prej izjema kot pravilo. Žiga Frelih na golu, Michael Pavlović na levem beku, Uroš Korun in Antonio Delamea Mlinar na štoperjih, Matic Fink na desnem beku, Enrik Ostrc, Timi Max Elšnik in Nino Pungaršek v vezni liniji ter Andres Vombergar v špici. Dokaj pomembne vloge so imeli tudi Nik Kapun, Vitja Valenčič in Gal Kurež. Ta »poslovenjena« ekipa pa je v prvenstvu doživela veliko razočaranje, saj je na zadnjih sedmih ligaških tekmah sezone osvojila samo dve točki in zakockala naslov prvaka.

Antonio Delamea Mlinar

Kaj bo uspelo »hrvatizirani« Olimpiji, ki sta jo sestavila Mladen Rudonja in Marin Skender, bomo še videli, nekaj pa je povsem jasno: magične formule ni. Konec koncev ne igrajo potni listi pač pa ljudje in načeloma ne bi smelo biti tako zelo važno od kod prihajajo nogometaši. Vendar vsi vemo, da to je važno tako navijačem kot medijem. Olimpija je paradni konj slovenskega nogometa in ima kot takšna dolžnost do slovenskega nogometa.

V principu je precej vseeno če manjši klubi kot sta na primer Aluminij in Tabor igrajo s popolnoma potujčenimi ekipami (čeprav bi bilo verjetno bolj higienično če ne bi) saj take sredine niso ključne za slovenski nogomet. Olimpija pa je ključna za slovenski nogomet. Vedno je bila in vedno bo. In to bosta morala Adam Delius in Igor Barišić slej ko prej dojeti. Olimpija si preprosto ne more privoščiti, da predolgo igra s povsem potujčeno ekipo, v kateri igrajo slovenski nogometaši le obrobno vlogo.

Naj bo slovenska ali potujčena, že to da sploh še vedno obstaja, je trenutno lep uspeh za Olimpijo.

Olimpija mora biti slovenska, pa čeprav »samo« na terenu. Ker tukajšnja okolica je drugače ne bo sprejela in jo bo gledala sumničavo, tako pač je pri nas. Res pa je tudi, da rezultati prikrijejo marsikaj. Bišćanovo potujčeno Olimpijo so ljudje vzljubili zaradi lastnosti, ki jih Slovenci smatramo za svoje: borbenost, nepopustljivost, delavnost in poštenost. Vendar če ne bi imela rezultatov ta »ljubezen« prav gotovo ne bi bila tako intenzivna, prav hitro bi se lahko prelevila v prezir in pljuvanje. Po drugi strani pa bi se pretežno slovenski, mladi Olimpiji marsikaj odpustilo, tako v medijih kot na tribunah. Tako da je težko biti pameten in napovedati kaj nas čaka.

Toda na koncu moramo biti predvsem srečni, da smo se znebili zblaznelega starčka, ki je klub pripeljal na rob propada. Naj bo slovenska ali potujčena, že to da sploh še vedno obstaja, je trenutno lep uspeh za Olimpijo. Če pa bo v bližnji prihodnosti še pretežno slovenska in konkurenčna za naslov, ja madona, to bo pa že kičasto.

Login

Dobrodošli!

Tole je kratek pozdrav
Join Typer
Registration is closed.