Fuzbal ni samo nekaj, kar se dogaja na igrišču, fuzbal se bere. Fuzbal je dobro čtivo.

Knjige o nogometu so dandanes v »razvitem nogometnem svetu« nekaj samoumevnega. Britanci, Nemci, Italijani, Francozi, Španci, Nizozemci, Argentinci, Brazilci in drugi veliki nogometni narodi so zgodovinske in aktualne trenutke svojega nogometa popisali in katalogizirali na vse možne načine. Od suhoparnih statističnih spiskov rezultatov do liričnih literarnih opisov usodnih tekem in dogodkov.

Ni presenetljivo, da je eno najbolj pronicljivih in kultnih knjig o nogometu napisal Urugvajec. Urugvajci so nogometni narod v pravem pomenu te besede. Ker nimajo slavne politične zgodovine, svoj nacionalni mit gradijo s pomočjo nogometa. Čeprav jih je samo kake tri milijone, so dosegli v nogometu neverjetne uspehe. In zato o njemu razmišljajo tudi intelektualci kakršen je bil pisatelj Eduardo Galeano, ki je leta 1995 napisal nogometno knjigo vseh nogometnih knjig, El futbol a sol y sombra (Nogomet na soncu in v senci).

»Žoga se smeji, svetleča, v zraku. Spusti jo, uspava jo, zasuje jo s komplimenti, pleše z njo. In ko to gledajo, njegovi občudovalci pomilujejo svoje nerojene vnuke, ki česa takega nikoli ne bodo videli. Toda idol je idol le za trenutek človeške večnosti. Pride čas, ko zlata noga začne šepati in zvezdnik zaključi svojo pot od prebliska svetlobe do črne luknje. Njegovo telo ima več zaplat kot klovnova obleka in akrobat je zdaj šepavec, umetnik postane vlečna žival.«

Avtorji kot so Nizozemec Simon Kuper, Anglež Jonathan Wilson, njegov rojak David Goldblatt, Nemec Ronald Reng, Brazilec Vinicius Jatoba in mnogi drugi so pisanje o nogometu dvignili na izjemno visok nivo. Njihove knjige obravnavajo nogomet večslojno in na mnogo različnih načinov: taktično, zgodovinsko, sociološko, literarno, mitološko …

Tudi na področju bivše Jugoslavije je »nogometna književnost« kar dobro razvita. Naši južni bratje, predvsem Hrvati, Bosanci in Srbi, imajo nešteto knjig o svojih reprezentancah, klubih, trenerjih in igralcih. Pri njih najdemo vse od patetičnih nacionalističnih pamfletov do resnih poglobljenih študij.

Biografijo velikega Ivice Osima, »Švaba«, »Straussa z Grbavice«, legendarnega igralca in trenerja sarajevskega Željezničarja in zadnjega selektorja jugoslovanske reprezentance, je napisal bosansko-hercegovski pesnik Marko Tomaš. In to seveda ni klasična, faktografska biografija, pač pa čustven liričen zapis o človeku, ki je utopično verjel, da lahko nogomet premaga politiko.

»Kdo ve kaj bi bilo. To se Ivica Osim sprašuje še dandanes: ‘Če bi zadeli iz tistih dveh zicerjev, bi lahko prijeli vse tiste politike za ušesa in jih pometali v morje.’ Štiriindvajset let po tem mundialu Švabo še naprej verjame, da bi naslov svetovnega prvaka v nogometu lahko spremenil stvari, še vedno čvrsto verjame v moč igre, ampak čudeži se, kot kaže, dogajajo samo v Bernu. Reprezentanca Jugoslavije se je vrnila v državo, ki je počasi izginjala za obzorjem zgodovine.«

Najbolj razširjena oblika nogometne knjige je monografija ob okrogli obletnici. Tovrstne publikacije izdajajo nešteti klubi ne glede na rang in status. Od evropskih velikanov, ki sanjarijo o svoji elitni superligi, do vaških kolektivov, ki nikoli niso igrali višje od medobčinske lige, vsi klubi na neki točki svoje zgodovine obeležijo svojo dotedanjo pot z (bolj ali manj) izčrpnim pregledom svoje »slavne« zgodovine.

Večina slovenskih klubov je izdala vsaj eno – če ne več – knjig o svoji zgodovini (Foto: Tim Dobovšek)

Medtem ko pri nas v Sloveniji manjka zanimivih nogometnih avtorjev kakršen je bil Marjan Rožanc, pa pri izdajanju klubskih monografij prav nič ne zaostajamo za razvitim svetom. Skoraj vsak slovenski klub je vsaj enkrat v svoji zgodovini že izdal knjigo ob kakšnem pomembnem jubileju. Zanimivo pa je, da je bil še najmanj aktiven na tem področju naš samooklicani največji klub, Maribor, ki razen skromne brošure ob »petnajstletnici« 1961-1976, ki ima le 18 strani in podobno uborne brošure na 50 straneh ob šestdesetletnici (1960-2020), ni izdal nobene obširnejše knjige o svoji kratki, a zelo bogati zgodovini. Vsekakor je zanimivo, da so leta 1976 za svojo ustanovno letnico smatrali 1961.

Zelo dejavna pri obeleževanju jubilejev s knjigami pa je naša krovna organizacija, NZS, ki od leta 1970 naprej redno izdaja publikacije, s katerimi se na bolj ali manj posrečen način spominja zgodovine organiziranega nogometa na Slovenskem. Tradicija se je začela s knjigo 50 let ustanovitve prve vodstvene nogometne organizacije na Slovenskem, katere glavni avtor je bil Drago Stepišnik.

Nogomet je danes izredno važen družbeni dejavnik, ob katerem se rešujejo tudi vprašanja širšega, splošnega družbenopolitičnega značaja.

»Nogomet je kot sleherna druga panoga živ organizem v prav tako živem celotnem športnem gibanju,« piše Stepišnik v uvodu. »Prebijati se je moral, in se še mora, skozi obilico objektivnih in subjektivnih nasprotij in prek neuspehov k uspehom, toda vedno oprt na dejstvo, da je ta igra najvitalnejša in zato najbolj množična med vsemi športnimi igrami ne samo pri nas, temveč na svetu sploh. Nogomet je danes izredno važen družbeni dejavnik, ob katerem se rešujejo tudi vprašanja širšega, splošnega družbenopolitičnega značaja.«

Olimpija, ki je bila v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja relativno urejen, dobro stoječ klub, je svojo prvo knjigo izdala šele leta 1991, tik pred osamosvojitvijo. Podobno kot pri Mariboru, tudi pri Olimpiji v tem obdobju očitno v klubu ni bilo ljudi, ki bi bili pripravljeni izpeljati takšen projekt. Takrat je Olimpija za svojo ustanovno letnico štela 1945, vendar ne leta 1965, ne leta 1975 ali kasneje, jubileja ni obeležila s knjigo. V obdobju 1975-76 je klub sicer obeležil tridesetletnico z razstavo v hotelu Slon in s ponovno izdajo male plošče Naprej, Olimpija, ne pa tudi v knjižni obliki.

Leta 1976 je Olimpija svoj jubilej obeležila s ponovno izdajo male plošče “Naprej Olimpija” iz leta 1967

Prvo omembe vredno publikacijo naslovljeno Olimpija – prvoligaš je ljubljanski klub izdal junija 1989, ob vrnitvi v prvo zvezno ligo, vendar gre le za tanko brošuro z vsega 40 stranmi. Avtor Andrej Stare se je v njej na kratko dotaknil tudi zgodovine kluba, precej bolj podrobno pa se je te tematike lotil v naslednjih dveh letih, ko je napisal knjigo 80 let korenin nogometnega kluba Olimpija.

Knjiga je izšla v prvi polovici leta 1991 in ostaja do danes najobširnejši poskus pregleda zgodovine Olimpije. Žal pa je kljub temu, da je bilo vanjo nedvomno vloženo veliko truda, polna napak, netočnosti in površnosti, ki ji jemljejo precej kredibilnosti. Ta knjiga je tudi »glavni krivec«, da je Olimpija v svoj novi grb dodala letnico ustanovitve Ilirije – 1911.

Naslednja knjiga, v kateri najdemo poskus pregleda zgodovine zeleno-belega kluba, je publikacija krovnega društva AŠZ Olimpije iz leta 2005 ob okroglem jubileju – petdesetletnici. V tej lepo oblikovani in kvalitetni knjigi so našli svoj prostor vsi športni klubi, ki tvorijo akademsko športno zvezo, torej tudi nogometni. V zgolj enem odstavku o predvojnih koreninah je novinar Dela Gorazd Nejedly precej bolj natančen od Stareta in podaja verodostojne podatke o »združitvi« Primorja in Ilirije.

»Ko je bilo Primorje v tridesetih letih 20. st. kot slovenski predstavnik član jugoslovanske nogometne ‘nacionalne lige’ je 1936 svojo nogometno sekcijo preimenovalo v SK Ljubljana, medtem ko je Ilirija nogometno sekcijo razpustila. Ilirjani so prestopili k SK Ljubljani, ki je imela domicil na igrišču Primorja za Bežigradom nasproti Plečnikovega stadiona.«

Tretjo – in do nadaljnjega zadnjo – knjigo o Olimpiji pa smo dobili le pet let kasneje, 2010, ko sta Miha Štamcar in Gregor Gruber na pobudo kluba napisala Pot v prvo ligo: Olimpija 2005-2010 in druge zgodbe. Knjiga opisuje pot kluba od pete do prve lige in se zaključi optimistično, z zadnjo tekmo sezone 2009/10 in uvrstitvijo v Evropo.

Reklama za knjigo “Pot v prvo ligo” (2010)

Na koncu je dodane še nekaj malega statistike, ki pa sta jo avtorja deloma povzela po izredno nezanesljivi spletni strani prvaliga.si, tako da imajo svoj nastop za Olimpijo zabeležen tudi igralci, ki za klub nikoli niso igrali ali celo sploh ne obstajajo: Stanko Abraham, Josip Bočkaj, Roman Gačnik, Shuarez Kraia, Robert Štauber, Tomaž Uršič in Endre Varga.

Maja 2011 smo dobili še eno knjigo, v kateri igra Olimpija pomembno vlogo: biografijo Branka Oblaka, ki jo je napisal Ivo Gajič. V njej najboljši slovenski nogometaš vseh časov prvoosebno pripoveduje zgode in nezgode iz svoje bogate kariere, del katere je seveda preživel v dresu ljubljanskega kluba.

Kdor hoče brati o slovenskem fuzbalu sicer nima take izbire, kot pri bolj nogometnih narodih, ni pa situacija tako slaba, kot bi morda kdo mislil.

Čeprav nogomet v Sloveniji ni »mainstream« in je organizacijsko in finančno krepko podhranjen, lahko zainteresirana javnost vseeno najde kar nekaj knjižnih izdaj o naši zvezi, reprezentanci, klubih in igralcih. Kdor hoče brati o slovenskem fuzbalu sicer nima take izbire, kot pri bolj nogometnih narodih, ni pa situacija tako slaba, kot bi morda kdo mislil. Konec koncev je spisek klubov, ki so daleč od žarometov prve lige in ki so izdali kakšno knjigo o svojem delovanju, zelo dolg: Rudar Trbovlje, Brežice, Jesenice, Korotan Prevalje, Železničar Maribor, Kolpa Podzemelj, Jadran Dekani, Pohorje Ruše, Primorje Ajdovščina, Tabor 69, Ilirija, Slovan, Nafta Lendava in še mnogi drugi …

Nogomet je, kot pravi že nekoliko zlajnana floskula, univerzalni jezik. Vseeno pa je dobro, da ga občasno »prevedemo« tudi v slovenščino.

Login

Dobrodošli!

Tole je kratek pozdrav
Join Typer
Registration is closed.