Naj je igra pri tem še tako neobvezna, pa vedno izraža tudi resničnost. In to prav tisto najglobljo resničnost, v kateri človek ni samo svoboden partner, ampak tudi neprostovoljna žrtev. (Marjan Rožanc, Pervertirani katolicizem)

Obsojeni smo na Olimpijo, bratje in sestre. Olimpija je naša pokora, točno takšna kakršna je. Nestabilna, labilna, nerazumljiva, nevrotična, ujeta s telesom na plastičnih Stožicah, medtem ko njena duša počiva na bežigrajski razvalini. Edini zares urbani klub v tej naši ne preveč urbani državi. Njena nevroza je nevroza vseh nas. Njena skrhana veličina, je skrhana veličina vseh nas. Njena zadušljiva majhnost, je zadušljiva majhnost vseh nas. Njene majhne zmage in veliki porazi, njena brezciljna tavanja, njene slepe ulice, njene nerešljive uganke, vse to smo mi, ki nam iz nekega nerazumljivega razloga, zaradi neke prav posebne nevroze, ni vseeno zanjo.

Olimpija je ultimativni odraz slovenske družbe. Izreden potencial in patetična realnost. Prodana tretjerazrednim tujcem, se spotika po evropski periferiji, daleč od centrov moči. Ogledalo postfaktične družbe poznega kapitalizma, igrača lažnivcev in prevarantov, kraljev propadajočega turbokapitalističnega imperija. Nikoli ne bo to, kar bi mi želeli, da je. Nikoli ne bo urejen klub, tako kot Slovenija nikoli ne bo nič drugega kot neokolonialna vukojebina.

In po vseh vzponih in padcih, po vseh teh letih, je še vedno nevrotična in skregana sama s sabo. Še vedno precej manjša, kot bi morala biti.

Olimpijo, kakršno poznamo danes, je ustvarila Udba. Razni zemljariči, conradiji in zidarji so jo zvlekli v vrh nevrotičnega, prevarantskega jugoslovanskega nogometa, kjer se je hitro naučila nepisanih pravil, brez katerih se ni dalo preživeti v jugo ligi. In po vseh vzponih in padcih, po vseh teh letih, je še vedno nevrotična in skregana sama s sabo. Še vedno precej manjša, kot bi morala biti. Še vedno globoko zakoreninjena v realnost in brezciljno izgubljena v vesolju.

In vendar ima Olimpija nekaj, kar jo dela čudovito. Ob vseh antipatičnih švabskih in hrvaških kurjih tatovih, ki žalijo našo inteligenco s svojimi kretenskimi pravljicami, ima Olimpija ljudi, ki jo delajo čudovito. To so igralci. To so fuzbalerji, ki dajejo svoja ranljiva telesa na oltar bojnega polja, da lahko mi na tribunah izživljamo svoje frustracije s kričanjem in preklinjanjem. Oni so obraz Olimpije, ki jo ljubimo.

Timi Max Elšnik (Foto: nkolimpija.si)

Timi Max Elšnik, na primer. Štajer’c iz Zlatoličja. Kapetan. Naš človek. Duša moštva. Ko je pred mnogimi leti naš največji nogometni poet Marjan Rožanc v svojem eseju o duši moštva pisal tele besede, ni imel v mislih Elšnika. In vendar ga je opisal popolneje, kot bi ga lahko kdorkoli, ki ga je videl igrati: »Za bravurozne poteze nima veliko daru, zato pa mojstrsko pokriva in brani žogo, ki jo sprejme od soigralca; zanj je kakor dragoceno sporočilo, ki ga je sprejel in ki ga mora poslati naprej, ne da bi pri tem sporočilo izgubilo kaj svoje dragocenosti, izvirnosti, lepote in smotra. Žoga zanj ni predmet osebne posesti, ampak sredstvo komunikacije. Sprejema jo v praznem prostoru in jo oddaja v prazen prostor.«

Ali pa Musa Nukić. Izbeglica. Umetnik. Otrok viškega betona. Desetka, ki mora igrati devetko. Najbolj naš od vseh. Tudi zanj lahko v Rožančevem opusu najdemo kakšen pasus: »Napake, ki se mu prikradejo med igro, ga ne vržejo tako hitro iz tira, žvižganje in negodovanje gledalcev ga ne zmede, to negodovanje je navsezadnje res čisto posebne narave, nemir nepotešenega duha, ki bi rad poletel in ki prav od njega pričakuje prvi, odločilni sunek; tega se tudi sam dobro zaveda. Zadolžen je tako sebi kot soigralcem in gledalcem; vprašanje je samo, kdaj in kako bo uskladil to svojo dvojno zadolženost. Zato se na igrišču tudi vede, kot da bi čakal na navdih. To je skratka igralec, ki ni svoje lastno in samozadostno središče, ampak je usmerjen iz sebe v svet, v prazen prostor, k svetišču.«

Sešlar je prišel v kadetsko ekipo Olimpije januarja 2019 iz ptujske Drave (Foto: nkolimpija.si)

Mladi Svit Sešlar, sin Simona Sešlarja, je v zadnjega pol leta toliko napredoval, da je postal nezamenljiv. Čarobna leva noga. Dotik z žogo, ki je mehak kot nasmeh Mone Lize. Občutek za prostor. Finesa in smrtonosni udarec. Te Rožančeve besede, ga lepo opišejo: »Vse tisto, kar je doslej živelo na igrišču samo po sebi in še neorganizirano blodilo naokrog, je zdaj dobilo osebni pečat: v iracionalno je posegel razum, v naravo človek. Doslej nepovezana in razbita igra se je spremenila v načrtno snovanje. Žoga, ki poleti od njega, je kakor revolucionarna ideja, ki hipoma vžge tisoče, kakor sunek energije v mrtvem ravnotežju.«

Marcel Ratnik. Prekmurski najstnik. Čudo od djeteta. Zrel in miren, domač na žogi, odločen v duelu. Ker mi je zmanjkalo Rožančevih citatov, bom moral kaj več o njem napisati kar sam. V kadetsko ekipo Olimpije je prišel iz mariborske nogometne šole. Preplezal je imaginarni Berlinski zid pri Trojanah in zamenjal lila dres za zelenega. In zdaj je naš. V našem kaosu se počuti kot doma. Bere igro, deli podaje, preprečuje napade nasprotnikov, kot da bi imel 30 let in ne 18. Prototip sodobnega branilca, ki mora razdirati in graditi igro. Ki mora uničevati in ustvarjati. Starejši navijači Olimpije pravijo, da jih spominja na mladega Marka Elsnerja. Večjega komplimenta mu ne moremo dati.

Matevž Vidovšek (Foto: nkolimpija.si)

Nepremagljivi Matevž Vidovšek. Nihče v tej ligi ne ve, kako naj mu zabije gol. Gora od človeka s številko 69 na hrbtu. Za nas, večno mladostne erotomane, sveta številka. Žoga ga ljubi. Žoga hoče v njegov objem. Žoga hoče v njegove roke. Žoga hoče biti njegova. Žoga, ta večna spremenljivka, ta spolzka nagajivka, ta bežeča koketa, ta objekt poželenja, se lepi nanj. Ne more mimo njega. Ker je samozavesten in neupogljiv. Ker vse vidi, vse predvidi, vse ubrani. Ker rešuje moštvo, ko je že vse izgubljeno. Zadnja prepreka. Zadnji branik. Last man standing. Brez njega je to drugačna ekipa. Ali kot pravi star nogometni kliše, dober vratar je pol moštva.

Đorđe Crnomarković. Crni. The enforcer. Steber obrambe. Štoper z veliko začetnico. Zajeban in agresiven. Alfa samec. Vodja. Čeprav je za korak prepočasen, je vedno na pravem mestu. Vedno tam, kjer mora biti. Kralj kazenskega prostora. Skakalec. Strah in trepet nasprotnikovih gležnjev. Lopta može da prođe, igrač nikako. Tiste vrste igralec, na katerega se lahko vedno zaneseš. Kjer gre on z drsečim štartom, trava več ne raste. Lepota destrukcije. Estetika grdega. Umetnost vojne. Do poslednjeg daha.

Agustin Doffo (Foto: nkolimpija.si)

Grande Agustin Doffo. Gavčo iz Cordobe, ki so ga nogometa učili pri Velezu Sarsfieldu. Igral je za romantični zeleno-beli Chapecoense, dve leti po tragični letalski nesreči. Igral je za plastični Tuzla City, privatni klub biznismena Azmirja Husića. In to pooseblja njegovo dvojnost. Zmes tehnične elegance in »cholisma«. Prišel je kot najboljši igralec bosanske lige. Nihče v naši ligi ne zna odvzeti žoge kot on. Nihče v naši ligi se ne zna zagraditi kot on. Zanj ni izgubljene žoge. Zanj ni izgubljenega dvoboja. Poezija pragmatičnosti in nepopustljivosti. Sredina terena je njegovo lovišče in nasprotni igralci so njegov plen.

Super Mario Kvesić. Nepredvidljivi Hercegovec z mehkim driblingom in topovskim udarcem, ki je taval po svetu od Češke in Nemčije do Južne Koreje, na koncu pa je pristal pri nas. Meteor z balkanskim šmekom. Če je slab, je res slab, če je dober, je najboljši. Ko je pri volji, je najboljši nogometaš v ligi. Hiter, natančen, osredotočen. Eden zadnjih nogometnih boemov, ki jih je vse manj v kapitalističnem globaliziranem nogometu, kjer je treba optimizirati igro in zmagati za vsako ceno. Kjer je ubijalski tempo vse. Kvesa pa je poet s potezo več, curek čiste estetike, anahronizem.

Rui Pedro (Foro: nkolimpija.si)

Rui Pedro, otrok Porta, izgubljeni sin portugalskih zmajev, ki se je našel med ljubljanskimi zmaji. Prišel je pozno, sezona je bila že v teku. Toda že ko se je prvič dotaknil žoge, smo vedeli, da je eden tistih fuzbalerjev, v katere se moraš zaljubiti. Kakšna tehnika! Kakšna eleganca! Kakšna magija! Žoga je njegova intimna prijateljica. »Poslušno se mu je lepila k nogi in z njo je bil sposoben narediti prav vse, samo pojesti je ni mogel,« je nekoč za nekega drugega virtuoza zapisal Rožanc. Zna zadeti, zna podati, za preigrati, zna vse. Lahko bi igral na najvišjem nivoju, ampak zaradi prirojenega defekta duše verjetno nikoli ne bo. Tako kot mnogi pred njim se je znašel pri nas, na periferiji, daleč od blišča lige prvakov, kjer je nekoč vknjižil nekaj minut, daleč od Porta, daleč od doma, daleč od tam, kjer bi lahko bil. V iskanju odrešitve bo mogoče postal naš odrešenik.

Ker mi lahko odrešitev najdemo samo na terenu, v pisarnah jo bomo težko. Švabsko-hrvaški kurji tatovi so pokazali svoje prave barve, svojo neverjetno nesposobnost, svojo strašno nezmožnost upravljati z nogometnim klubom po najbolj osnovnih pravilih zdravega razuma. Rešuje jih nepričakovani prerok z Majorke, ki je iz teh naključno zbranih nogometašev naredil nepremagljivo ekipo. Čudodelec Albert Riera, ki hodi po vodi in je sposoben s petimi štrucami kruha in dvema ribama nasititi tisoče. Kako dolgo bo lahko še izvajal čudeže, medtem ko münchenski Neron igra na liro in gleda goreči Rim?

Ampak tako je že dolgo, dragi moji. Pred münchenskim Neronom so drugi cesarji igrali na liro in gledali kako jim klub izginja v plamenih. To je Olimpija, bratje in sestre. Obsojeni smo nanjo. Obsojeni smo na to, da skozi goreče ruševine sledimo tem nogometašem. Zaradi njih in zaradi nas. Zaradi nemških špekulantov prav gotovo ne.

Login

Dobrodošli!

Tole je kratek pozdrav
Join Typer
Registration is closed.