Kaj smo videli včeraj na evropski tekmi proti latvijski Valmieri? Henriquesova Olimpija ni bila preveč drugačna od Rierove. Posest, posest, posest. In usmerjenost v napad. Glede taktike ostajamo trdno zasidrani na Iberskem polotoku. Seveda z drugačno postavitvijo na igrišču, z manj samomorilsko obrambno linijo, ki ne bo tako visoko in s precej bolj racionalnim in kvalitetnim presingom.
Če gledamo najvišji nivo nogometa, so portugalski trenerji manj dogmatični od španskih. Razen nekaterih plemenitih izjem (Unai Emery na primer) Španci »težijo« s to svojo specifično taktiko, ki gre mnogim (tudi meni, priznam) včasih prav na živce. Guardiola je unikaten genij in zna svoje pomankljivosti sproti odpravljati, ostali španski trenerji pa padejo v past slabih kopij. Xavi pri Barceloni, Arteta pri Arsenalu in Luis Enrique, ki bo po novem trener pri PSG-ju, so samo vrh ledene gore, najuspešnejši posnemovalci.
Portugalski trenerji imajo precej širši razpon. Jose Mourinho, ki je danes samo še žalostna karikatura samega sebe, je bil nekoč precej inovativen trener. Potem pa je zaradi osebnih zamer postal patetičen anti-Guardiola. Zelo pragmatični znajo biti tudi Fernando Santos, Marco Silva in Nuno Espirito Santo, medtem ko sta Jorge Jesus in Andre Villas-Boas bolj proaktivna trenerja.
In nekaj podobnega opažam tudi pri transformaciji Olimpije iz španske v portugalsko ekipo. Albert Riera je dogmatik, za povrh še zelo neizkušen dogmatik. Ne bo se prilagodil nasprotniku, pa če se podre svet. Igral bo to svojo samomorilsko visoko linijo, »pimplal« žogo do onemoglosti in začenjal napade od zadaj, ne glede na to, ali ima primernega vratarja za igro z nogo, ali ne.
In kar je najbolj zanimivo, proti Valmieri je Olimpija delovala zelo »Rierovsko«, kot da bi bil še vedno trener. Vendar se mi zdi, da jo je v to »prisilil« popolnoma neambiciozen nasprotnik, ki je le redko pokukal izza svojih obrambnih okopov. V taki situaciji je bila ogromna, boleče sterilna posest skorajda neizbežna. Proti Hajduku, ki je neprimerno boljša ekipa od latvijskih šaljivcev, je Olimpija delovala bolj resno, bolj zrelo in bolj vsestransko. Bolj portugalsko.
Henriques je že večkrat poudaril, da želi z Olimpijo igrati napadalen nogomet, imeti nadzor nad igro in si ustvarjati veliko priložnosti. Ko je v prvi portugalski ligi vodil klube kot so Paços de Ferreira, Santa Clara, Vitoria Guimaraes, Moreirense in Maritimo tega prav gotovo ni udejanjal, saj bi bilo to proti boljšim nasprotnikom dokaj samomorilsko. Zato ostaja upanje, da je dovolj pragmatičen, da se bo znal prilagoditi realnosti slovenske lige, kjer je le malo tako obupno slabih ekip, kot je Valmiera.
Prvi gol, ki je pomenil predvsem veliko olajšanje, je bil posledica velike napake v obrambi, prisebnosti Doffa in hladnokrvnosti Nukića.
Olimpija si je proti Latvijcem ustvarila izredno malo priložnosti. Bunker gostov je bil povečini uspešen in zeleno-beli niso našli ključa za baltski catenaccio. Prvi gol, ki je pomenil predvsem veliko olajšanje, je bil posledica velike napake v obrambi, prisebnosti Doffa in hladnokrvnosti Nukića. Visok presing je obrodil sadove. In ko smo že pri presingu, se zdi, da ga zna izkušeni Henriques igrati precej bolje od začetnika Riere. Ustvarjanje priložnosti pa ostaja rak-rana te ekipe, kot je bila že pod Špancem. In kot pravijo Angleži, goals win football matches.
V prvem polčasu je bila Olimpijina posest neverjetno sterilna. Do kazenskega prostora je še šlo, potem pa je zmanjkalo idej, podobno kot pod Riero. Prvi strel v okvir je sprožil Sešlar v 40. minuti, pa še to ni bil nek nevaren, oster strel, bolj obupan poskus od daleč, ki ga je vratar zlahka ukrotil. Še največ sta imela žogo v nogah oba bočna branilca, Jorge Silva in Sualehe, saj je zbito latvijsko obrambo Olimpija najpogosteje poskušala prebiti po bokih. Toda podaje pred gol so bile vedno znova preslabe, vse prevečkrat pa so se ljubljanski igralci zapletli v brezplodno »kvačkanje« na robu »šestnajsterca«.
Osnovna postavitev je bila, tako kot proti Hajduku, 4-2-3-1, s tem da so bili nekateri igralci izredno gibljivi in so pogosto menjali položaje. V tem sta prednjačila Sualehe in Posavec. Portugalec je to počel precej bolje od Hrvata, saj se je slednji vse prevečkrat znašel v napoto dokaj razpoloženemu Ruiju Pedru na levem boku. Zakaj je Posavec začel obe tekmi (Hajduk in Valmiera) v prvi postavi, mi nikakor ni jasno. Drugi ofenzivni vezisti (Raul, Motika, Fadida) so precej boljši od njega. Ne vem, morda zelo marljivo izpolnjuje trenerjeva navodila, morda je njegovo gibanje to, kar Henriques hoče, toda ostaja dejstvo, da to ni ravno najbolj posrečena izbira.
Doffo je bil v osrčju vezne linije maestralen. Tudi če je storil kakšno napako, jo je sam popravil. To je prepoznala tudi publika, ki je nekajkrat skandirala njegovo ime. Kapetan Elšnik je bil manj opazen, tudi Sešlar ni imel najboljšega dne. Zato pa je bil vrhunski še en »prodajni artikel domače proizvodnje«, Marcel Ratnik, ki je odigral odlično tekmo v paru z Muhamedbegovićem. Avstrijski Bošnjak je nedvomno primerna zamenjava za Crnomarkovića.
Ljubljenec navijačev Mustafa Nukić, ki ga je Riera v končnici minule sezone »pregnal« na tribuno, je pokazal, da tisto ni bila »nogometna« odločitev. Ko je bilo to najbolj potrebno, je ohranil mirno kri in pospravil Doffovo podajo v mrežo za 1:0. To je tisto, kar najbolj manjka Olimpiji. Kliničen zaključek akcije. V nadaljevanju tekme sta solidno v napadu odigrala tudi Bristrić in Raul, ki ju druži mladostna razigranost in velika želja po doseganju zadetkov. To pa je tisto, kar bo Olimpija nujno rabila, če bo hotela serijsko zmagovati. Če bo tako sterilna in brezidejna, kot je bila večino tekme proti Valmieri, bo težko ubranila naslov prvaka.
Dejstvo je, da je proti ekipi, ki tako redko pride na nasprotno polovico, izredno težko igrati. Zato je treba vseeno pohvaliti Henriquesa in njegove varovance, da so le našli način. Ostaja pa grenak priokus zaradi res neumno prejetega gola, ki pomeni, da bo treba na povratni tekmi igrati izredno zbrano, previdno in predvsem – pragmatično. Drugače se lahko hitro zgodi, da Latvijci nekako dosežejo tisti gol, ki ga potrebujejo in dodobra zakomplicirajo življenje zeleno-belim.
Treba je seveda vzeti v zakup, da je bila to prva uradna tekma v novi sezoni, da ta ekipa še ni »končni produkt« in da bo verjetno v nadaljevanju delovala bolj kohezivno in učinkovito. Spomnimo se samo, kako kriminalno slaba je bila lani Olimpija proti Luksemburžanom (še posebej na gostovanju), nato pa je v ligi nanizala serijo zmag. Upajmo, da bo tudi letos podobno, čeprav se na to ne gre zanašati. Igranje na dveh frontah bo zelo zahtevno.
Ampak prvi znaki so pozitivni. Imamo izkušenega, ne preveč dogmatičnega trenerja, imamo kopico zelo dobrih nogometašev in celo navijaška baza, ki je v prejšnji sezoni redkokdaj pokazala, da verjame v ekipo, je prišla evropsko premiero pogledat v velikem številu. Ostajamo na Iberskem polotoku, od koder v zadnjem desetletju prihajajo najbolj inovativni trenerji na svetu. Z malo več portugalskega pragmatizma in malo manj španskega dogmatizma lahko to moštvo doseže marsikaj.
Srečno, Olimpija!
