V svetu nogometa je »tiebreaker« dokaj uveljavljena beseda, ne le v angleško govorečih deželah. Pri nas pravega izraza za to nimamo, pri naših južnih sosedih tudi ne, vsaj če je soditi po avtomatsko generiranih prevodih na internetu. Tiebreaker pač ni »prekidač kravate«, saj tie v tem primeru ne pomeni kravate, break pa ne odmora. V dobesednem smislu bi lahko omenjeni izraz prevedli kot lomilec izenačenja ali pa nekoliko bolj poetično vezolom, kar pa se vse sliši dokaj nenavadno, zato se pri nas raje uporabljajo opisni prevodi. Podobni kot pri tenisu, kjer je tiebreak običajno kar podaljšana igra.
V nogometu je tiebreaker predpisano sredstvo za določitev zmagovalca v primerih, ko so ekipe izenačene. V pokalnih tekmovanjih je osnovni tiebreaker število doseženih golov v gosteh, ki so v zadnjih dneh spet tako popularni, a o tiebrakerjih največkrat govorimo v primeru lig. Tam je to pravilo tisto, ki odloča o končni razvrstitvi in ga v debati pred zadnjim krogom običajno nobeden od velikih nogometnih poznavalcev ne pozna, pa ga je potem potrebno poiskati na Wikipediji. Najpogostejša primera tiebreakerja v ligah sta »razlika v zadetkih« ter »učinek z medsebojnih srečanj«, a še zdaleč nista edina, saj ostajajo še številni drugi. Toda pojdimo lepo po vrsti.
Vprašanje, kako določiti zmagovalca v primeru izenačenja, je staro skoraj toliko kot sam nogomet. V prijateljski tekmi se ekipi še lahko zadovoljita z remijem, v tekmovanju, kjer je potrebno določiti najboljšega, pa ne več. Ko so pred 150 leti uvedli FA Cup, prvo pokalno tekmovanje na svetu, so se srečali tudi z omenjeno dilemo. Razrešili so jo na najbolj preprost način: tekma naj se ponovi. Sprva so jo običajno ponovili čez tri ali štiri dni na istem mestu, kasneje pa je bil, da bi bilo čim bolj pošteno, prvotni gost v ponovljeni tekmi domačin, medtem ko se je morebitna tretja tekma igrala na nevtralnem terenu. Takšen sistem je bil v veljavi vrsto let, rekord v ponovljenih tekmah pa držita Oxford City in Alvechurch, ki sta se novembra 1971 pomerila kar šestkrat.
Kot je dokaj jasno razvidno, je omenjeni sistem za moderen nogomet z zgoščenimi urniki izredno nepraktičen, zato so ga bili celo tradicionalni Angleži leta 1991 primorani spremeniti, medtem ko so drugod alternativne rešitve poiskali že mnogo prej. Na naših tleh so ob remiju na odločilni tekmi sprva prav tako ponovili srečanje, kar se je prvič pripetilo že v finalu prvenstvene sezone 1920/21, ko sta se celjski Athletik in Ilirija razšla z rezultatom 4:4. Na kaj takega očitno tudi v klubih in zvezi niso bili pripravljeni, saj niso točno vedeli, kaj jim je storiti, tako da je sodnik tekmo zaključil in napovedal ponovitev v Ljubljani. A so se nezadovoljni domačini poglobili v pravilnik ter po pritožbi dokazali svoj prav, saj se je izkazalo, da bi ekipi morali igrati podaljšek in da bi se šele, če bi tudi po tem še vedno ostala izenačena, tekma lahko ponovila. Ena izmed razlag pravi, da so tudi gostje in sodniki to dobro vedeli, a da je bilo razmerje sil po 90 minutah takšno, da bi imeli v podaljšku le malo upanja na končni uspeh.
Podoben sistem, torej podaljšek in nato ponovitev tekme, je bil sprva uveljavljen tudi v pokalnem tekmovanju in celo prvi slovenski pokalni prvak, I. SKK Maribor, je svojo lovoriko osvojil v drugem poskusu, potem ko se je prva finalna tekma s šišenskim Hermesom končala 4:4. Omenjeni razplet pa je bil v nasprotju s pravilnikom JNS, ki ga je tudi podzveza objavila pred začetkom tekmovanja. »V slučaju neodločenega izida se podaljša tekma za 2 krat 15 minut. Ako ostane rezultat tudi tedaj neodločen, določi zmagovalca žreb, ki ga izvrši sodnik dotične tekme ob prisotnosti obeh moštev in event. funkcijonarjev podsaveza in obeh klubov.« Hermes se je pritožil in sprva so sklenili, da bodo prvega slovenskega pokalnega zmagovalca žrebali na seji upravnega odbora 25. septembra 1925, a je nato »podsavez« mimo pravil Maribor preprosto razglasila za prvaka. Prvi nogometni žreb na slovenskih tleh so ljubitelji nogometa tako videli šele 19. februarja 1928, ko se je na igrišču Ilirije boginja Fortuna nasmehnila ljubljanski Svobodi.
Žreb kot odločilni kriterij za določitev zmagovalca pa nekoč v nogometu ni bil nič kaj posebnega in še na evropskem prvenstvu leta 1968 se je Italija v finale denimo uvrstila po metu kovanca. Ker je bilo ponavljanje tekem dokaj nepraktično in zamudno, žrebanje pa ne ravno najbolj pošteno, se je v tekmovanjih na izpadanje sčasoma uveljavilo streljanje enajstmetrovk. Prav Jugoslovani smo bili med pionirji tega novega načina določanja zmagovalca, saj so se v tekmovanju za pokal maršala Tita »penali« streljali že leta 1952, mnogo pred podobnimi tekmovanji v tujini. Ledino v šestnajstercu so orali nogometaši reškega Kvarnerja in osiješkega Proleterja, ki 24. avgusta na Kantridi v rednem delu in podaljških niso uspeli zabiti gola.
V zadnjih letih se je sicer ob razliki v zadetkih še nekako najbolj uspel uveljaviti »medsebojni izkupiček«, a včasih še zdaleč ni bilo tako. Ne gol-diferenca, ne medsebojni izkupiček, še do šestdesetih let se je praktično povsod uporabljal »gol-količnik«.
Če se je elegantna in splošna rešitev razmeroma hitro uspela uveljaviti v praktično vseh pokalnih tekmovanjih po svetu, pa je bilo v ligah nekoliko drugače. Tam še vedno ni enotnega kriterija za ločevanje izenačenih nasprotnikov, mnenja glede najboljšega pa se precej razlikujejo. V zadnjih letih se je sicer ob razliki v zadetkih še nekako najbolj uspel uveljaviti »medsebojni izkupiček«, a včasih še zdaleč ni bilo tako. Ne gol-diferenca, ne medsebojni izkupiček, še do šestdesetih let se je praktično povsod uporabljal »gol-količnik«. Gol-diferenca, gol-količnik, saj to je isto, boste morda rekli tisti nevešči matematičnih izrazov. Pa seveda ni, diferenca je razlika, rezultat odštevanja, količnik pa je pač količnik, rezultat deljenja.
Če se nekoliko poglobiš v računanje in lestvice, je problematika dokaj zanimiva. Ekipa ima lahko boljšo gol-razliko, a slabši gol-količnik oziroma razmerje v zadetkih. Ekipa, ki je denimo dala 10 golov, prejela pa zgolj tri, ima boljši gol-količnik od ekipe, ki je dala 21 golov, prejela pa sedem, pa čeprav ima druga dvakrat boljšo razliko v zadetkih. Pomembno je namreč razmerje, ne absolutne številke, in ekipa, ki ne prejme gola, ima gol-količnik neskončno oziroma se tega sploh ne da izračunati. Omenjeni kriterij posledično najboljše ekipe sili v obrambno igro, saj jih vsak prejeti gol kvocient kvari veliko bolj, kot jim ga dani izboljšuje, medtem ko je pri slabših ekipah z negativno razliko v golih ravno obratno. Tam vsak dani zadetek količnik popravlja, tako da je ekipi z dna poraz z 2:7 veliko boljši od poraza z 0:1.
Uporaba gol-količnika je tako v zgodovini poskrbela za kar nekaj zanimivih zapletov in razpletov, pri čemer je bil na naših tleh verjetno v ospredju tisti iz zaključka sezone 1927-28. Velika ljubljanska rivala Ilirija in Primorje sta imela namreč po koncu ligaškega tekmovanja povsem enak količnik zadetkov, 7 celih s periodo 6 (Ilirija 69:9, Primorje 46:6) in o naslovu je morala odločiti dodatna tekma. Ker je kot rečeno (in tudi kot videno na primeru) sistem v boju za naslov favoriziral obrambno naravnane ekipe, ravno obratno pa v boju za obstanek, je pravzaprav dokaj nenavadno, da je zdržal tako zelo dolgo.
Gol-količnik je kot rečeno sčasoma praktično povsod izrinila gol-razlika, ki so jo pri nas v tekmovanjih FSJ uvedli leta 1964, v Angliji pa denimo šele leta 1975. Tudi nov sistem tekmovanj je poskrbel za marsikateri zanimiv zaključek sezone, nazadnje denimo lani v Avstriji, ko sta se za preboj v Bundesligo borila celovška Avstrija in Guntamatic Ried. Celovčani so tekmo zadnjega kroga dobili s 6:1, a ni bilo dovolj, saj je Ried na svoji tekmi zmagal 9:0. Pojavile so se kritike, da omenjeni kriterij pomeni preveč kalkuliranja, meni pa se je zdelo, da dokazuje predvsem to, kako ekipe sicer ne igrajo na polno in so v resnici pogosto sposobne doseči precej več golov kot dejansko jih. Če torej uporaba razlike v golih spodbuja bolj napadalno igro, to velja kvečjemu za zadnjih nekaj tekem v sezoni.
Poleg tega je za uvrstitev izenačenih ekip mogoče uporabiti tudi kakšen koeficient, lestvico fair play, že omenjeni žreb ali kaj drugega, pri čemer se ponavadi uporablja več pravil …
Poleg gol-količnika in gol-razlike pa obstajajo še številni drugi načini določanja boljše uvrščene ekipe. V ruski premier ligi se je denimo še do pred treh let nazaj kot glavni delilnik uporabljal kriterij zmag, tako da je bila ob enakem številu točk višje uvrščena tista ekipa, ki je dosegla več zmag. Poleg tega je za uvrstitev izenačenih ekip mogoče uporabiti tudi kakšen koeficient, lestvico fair play, že omenjeni žreb ali kaj drugega, pri čemer se ponavadi uporablja več pravil, a je bistvenega pomena zgolj tisto prvo, saj se redko zgodi, da sta ekipi, ki sta izenačeni po točkah, izenačeni tudi po prvem kriteriju razločevanja. V slovenskih ligah je vrstni red denimo sledeč: število točk iz medsebojnih srečanj, razlika med danimi in prejetimi goli v medsebojnih srečanjih, število doseženih zadetkov v gosteh v medsebojnih srečanjih, gol razlika z vseh tekem, število danih zadetkov na vseh tekmah, število zadetkov v gosteh na vseh tekmah, fair play uvrstitev ekip, žreb.
Slovenija ni nobena izjema. V zadnjih letih kriterij medsebojnih srečanj namreč vedno bolj izpodriva vse ostale in se uporablja v številnih ligah po vsem svetu. Osebno nad njim nisem ravno navdušen in se mi zdi še najslabši od vseh, slabši celo od žreba. Naj poskusim na tem mestu moje stališče pojasniti. Bistvo lige je v tem, da se vsak pomeri z vsakim in da lestvica pokaže nekakšen skupni rezultat tega vsesplošnega merjenja. Kriterij medsebojnih srečanj pa je ravno nasproten, saj za razliko od gol-razlike (besedna igra ni namerna), gol-količnika, števila zmag in ostalih upošteva zgolj rezultate izenačenih ekip. Razumem, da je prikladen ideološko, saj sodobni šport slavi medsebojne dvoboje, boje mož na moža, direktne primerjave Barcelone in Reala, Messija in Ronalda in podobno, a je za kriterij določanja uvrstitve v ligaškem tekmovanju povsem nesmiseln.
Če je na primer neka ekipa v boju za prvaka, obstanek ali sredino lestvice proti izenačenemu tekmecu zbrala na dveh (treh ali štirih) medsebojnih tekmah denimo 6 točk več, to zgolj pomeni, da je proti ostalim 18 ali kolikor koli že tekmecem zbrala 6 točk manj. Zakaj je to, da si proti neki ekipi, ki ima toliko točk kot ti, zbral več točk, pomembnejše od tega, da si več točk zbral proti vsem ostalim klubom v ligi? Zakaj je rezultat proti enemu pomembnejši kot rezultat proti osemnajstim? Meni bi se zdelo logično kvečjemu obratno. Raje vidim, da si obstanek pribori nekdo, ki je proti vsem razen najslabšemu zbral več točk, saj to pomeni, da je bil v splošnem gledano veliko bolj konkurenčen. Kaj koristi ligi, da v njej obstane nekdo, ki je bil zmožen največ točk zbrati ravno proti izpadlemu? Čeprav se sliši popolnoma nelogično, bi tako sam raje videl, da se, če že, v primeru izenačenja uporablja kriterij slabših medsebojnih rezultatov, saj to pomeni boljše rezultate z vsemi ostalimi.
Pri tem pa je potrebno dodati, da se ta kriterij pri nas uporablja vsaj za vse pozicije, medtem ko se na sosednjem Hrvaškem denimo uporablja zgolj za tiste, ki prinašajo naslov, Evropo, napredovanje ali obstanek. To je potem sploh bizarno v nižjih ligah, ko se zaradi licenciranja ponavadi niti ne ve, katero mesto sploh prinaša karkoli. Poveden je primer iz pred desetletja, ko je legendarni zagrebški HAŠK (no, naključni kvartovski klub, ki si je po osamosvojitvi nadel ime legendarnega HAŠK-a) po zaslugi slabše gol-razlike osvojil šesto mesto, v primeru upoštevanja medsebojnih tekem pa bi bil peti. Pravila namreč velevajo, da lahko v primeru pomanjkanja licenciranih klubov napredujejo vsi do vključno petega mesta in pri HAŠK-u so se zaman pritoževali, da peto mesto zatorej, čeprav načeloma sicer ne odloča, v tem primeru praktično vendarle odloča o napredovanju. Pri zvezi so se odločili, da peto mesto ne odloča o napredovanju in tako je odločilo o nenapredovanju HAŠK-a.
O golih v gosteh na koncu nisem povedal nič, zato pa toliko več o vsem ostalem. In kaj reči za zaključek? Kateri kriterij je potem najboljši za določanje vrstnega reda v ligaških tekmovanjih? Sam bi rekel, da je razlika v golih nekako najbolj varna opcija, ni optimalna, a da nek dokaj realen odraz tega, kdo je boljši. Če si zabil več ter prejel manj golov od nasprotnika, potem ti bo le stežka kdorkoli očital, da nisi tekmovanja povsem zasluženo končal pred njim. Tudi gol-količnik ima za ljubitelje taktiziranja svoje prednosti, sploh kar se tiče boja za obstanek, kjer nagrajuje tiste bolj pogumne ekipe. Osebno mi je zelo všeč tudi ruska opcija, za katero žal nisem našel pojasnila, zakaj so jo ukinili, saj se zdi, da nima neke vidne slabosti, razen morda tega, da pogosto ne odloči ničesar, saj imata ekipi z nekim številom točk velikokrat tudi enako število zmag, pa je potem spet potreben naslednji »lomilec«.
Čisto za konec bi omenil še fair play. Vse nogometne zveze imajo polna usta fair playa. Kako da je pomemben in kako da se zavzemajo zanj. Pa naj ga ena končno določi še za glavni tiebrekaer, pa da vidimo, kako izgleda še to.
