“Vlada bo predlagala zakon o 5 letnih investicijah v športno infrastrukturo.” (predsednik vlade na Twitterju)

Ko je pred leti prijatelj ustvaril spletno stran o slovenski nogometni infrastrukturi, osrednje rubrike ne bi mogel bolje poimenovati. Stadioni in igrišča namreč, to je točno tisto kar imamo pri nas. Še za objekte v prvi ligi včasih težko rečeš, ali gre za stadion ali pa za igrišče z eno tribuno. To je seveda odvisno od definicij, le teh pa je spet več, tako da enoznačnega odgovora na to, kaj mora izpolnjevati določen športni prostor, da ga lahko označimo za stadion, pravzaprav ni. Brez skrbi, v lingvistične in semantične diskusije o stadionih se na tem mestu ne bom preveč spuščal, izpostavil bom zgolj to, da beseda izhaja iz grškega mesta Olimpija, pomeni pa dolžinsko enoto približno 192 metrov oziroma en stadij, to je razdalja na kateri so tekli tedanji sprinterji. V nadaljevanju teksta bom govoril preprosto o slovenski nogometni infrastrukturi, pri čemer je skoraj povsem vseeno, ali konkretne objekte označujemo za stadione ali pa ne.

V Sloveniji v zadnjih desetih letih ni bil zgrajen niti en stadion, še več, postavljena ni bila niti ena sama poštena tribuna. Na področju infrastrukture se več ali manj gradijo zgolj trening igrišča z umetno travo ter montirajo reflektorji, sem ali tja pa se pojavi kak osnutek stadiona ali tribune, ki pa ga nato hitro pospravijo v predal. Morda bo kdo rekel, da večja vlaganja v infrastrukturo niti niso potrebna, saj da so gledanosti tako ali tako nizke, nivo nogometa pa slab. Na tej točki se zopet odpira večno vprašanje o »kravci in štalci« oziroma o tem, na katerem področju je potrebno delati, če se želi nogomet v neki državi dvigniti na višji nivo. Strategije glede tega so precej različne in že v naši soseščini lahko vidimo povsem diametralno nasprotne prakse.

Poljudsko lepotico v Splitu načenja zob časa, streha pušča, Kantrida je na pol zaprta, Maksimir pa …

Na Hrvaškem je v zadnjih letih s sorazmerno precejšnjimi vlaganji prišlo do izjemnega dviga HNL, ki je uradno po koeficientih že med 15 najmočnejšimi ligami v Evropi (čeprav tja realno ne sodi), igra pa se bolj ali manj še vedno po pol razpadlih stadionih. Poljudsko lepotico v Splitu načenja zob časa, streha pušča, Kantrida je na pol zaprta, Maksimir pa … Stanja na Maskimiru ljubiteljem nogometa verjetno ni potrebno posebej predstavljati, saj gre že za pravo nacionalno sramoto. Tudi manjši stadioni so v bolj ubogem stanju, zlasti to velja za Kranjčevićevo, Šibenik, Zadar, Vinkovce itd., kjer se razen estetskih posegov v zadnjih letih ni počelo prav dosti.

Hrvati so v pretežni večini izrazito nenaklonjeni kakršnimkoli državnim vlaganjem v stadione, kar imajo praktično za komunizem, zato je osnovna ideja tam, da se bodo z razvojem lige pojavili privatni investitorji, ki bodo vložili v infrastrukturo. Takšni investitorji so se za zdaj pojavili le v Osijeku, pa še tam niso zares privatni, ampak državni, saj gre za projekt madžarske vlade, ki si želi povečevati ugled in vpliv v obmejnih pokrajinah z madžarskim prebivalstvom. Razen tega pa je povsod drugje, vključno z Reko, Zagrebom in Veliko Gorico, ostalo zgolj pri risanju nerealiziranih načrtov.

Praktično celotna prva madžarska liga se igra na novih stadionih, tudi številni nižjeligaši pa se lahko pohvalijo z objekti, kakršne lahko v sosednjih državah večinoma zgolj sanjajo.

Povsem drugačen plan pa imajo ravno omenjeni Madžari, ki so v zadnjih letih za športno infrastrukturo porabili milijarde forintov. Nogomet je tam uradno uvrščen med prioritetne športe, zato se nogometnim stadionom posveča še posebna pozornost. Poleg Puskas Arene, ki je gostila preteklo evropsko prvenstvo, ter novega stadiona za Ferencvaros, so zgradili še cel kup objektov za pet do dvajset tisoč gledalcev od Debrecina do Stolnega Beligrada. Praktično celotna prva madžarska liga se igra na novih stadionih, tudi številni nižjeligaši pa se lahko pohvalijo z objekti, kakršne lahko v sosednjih državah večinoma zgolj sanjajo. Osnovna ideja, da se bosta tako postopoma dvignili gledanost in predvsem kvaliteta, se za zdaj še ni pretirano realizirala, se je pa Ferencvaros lani vsaj prvič po dolgih letih spet uvrstil v najmočnejše evropsko tekmovanje.

Ker ne hrvaška ne madžarska strategija ne delujeta najbolje, so se naši vrli vodstveni možje pametno odločili, da ne vlagajo niti v kvaliteto lige, niti v infrastrukturo, saj ne eno ne drugo očitno nima smisla. No, šalo na stran, nekaj malega posegov je sicer bilo, a še vedno v Sloveniji ni niti enega prav zares zaključenega stadionskega projekta. Še najbližje temu je Ljudski vrt, kjer so zahodno tribuno na brzino in nekoliko na silo spacali do drugega dela evropskega prvenstva U21, dejanska dela na njej pa so nato kasneje potekala še vsaj en mesec. Marsikdo, sploh izven Maribora, pa ne ve, da prenova še vedno ni zaključena, saj se čaka še na ureditev prostora pod južno tribuno, kjer so napovedovali trgovine, restavracije, muzej in podobno. Na odgovor, kdaj, kaj in če sploh bo tam nastalo, bomo očitno morali počakati še nekaj časa.

Načrt za Športni park Stožice

V tujini je običajno, da stadion predstavlja neko središčno točko za navijače, pa vse bolj tudi turiste, točko, kjer lahko preživijo večji del dneva in kjer se nahajajo prav takšne stvari, kot jih načrtujejo pod omenjeno tribuno. Slovenski športni objekti so daleč od česa takega in sploh Stožice so žalosten primer, kako v okolici stadiona nimaš česa početi, saj se objekt po več kot desetletju še vedno nahaja praktično sredi gradbišča. Lokacija in umestitev celjske Arene sta eni boljših v državi, žal pa je tam sam objekt daleč od idealnega. Zahodna tribuna se poseda, južna pa je že od začetka nekako provizorična in ne paše zares k preostanku stadiona. Res je sicer, da Celje najverjetneje ne potrebuje tako velikega stadiona, slednji namreč v zgodovini še niti enkrat ni bil poln, a če je že takšen, potem bi bilo lepo, ko bi bil vsaj pokrit in na ta način smiselno zaokrožen. Novi ruski vlagatelji so pred časom govorili nekaj tudi o infrastrukturi, a močno dvomim da bo osrednji objekt v kratkem doživel bistvene spremembe.

In že smo pri Fazaneriji, objektu, ki je bil eden izmed povodov za tokratno kolumno. Mura se je namreč letos prvič (glede na sistem tekmovanja ne ravno nepričakovano) uvrstila v skupinski del evropskega tekmovanja, kjer pa ne bo mogla igrati na domačem igrišču. UEFA stadione namreč deli po kategorijah in za tekmovanje v konferenčni ligi je potreben stadion kategorije 4, ki med drugim zahteva kapaciteto najmanj 8000 sedišč. V smiselnost pravil, da je tak objekt potreben za tekmovanje, v katerem bodo dokaj redno nastopali prvaki Slovenije, Azerbajdžana, Estonije, Irske, Latvije, Luksemburga in podobnih držav, se na tem mestu ne mislim spuščati, so pa kriteriji za nastopanje v skupinah bolj ali manj nespremenjeni že vsaj 15 let. Ker je Mura tako splošno simpatičen, priljubljen in prikupen klub, si zdaj nekako skoraj nihče ne upa izpostaviti, da bi Prekmurci, ki se imajo za enega od treh največjih klubov v državi, na tem področju v preteklosti lahko storili več.

Mestni stadion Fazanerija (Foto: stadioni.org)

Treba je sicer priznati, da se trenutno vodstvo trudi in da so nedolgo tega postavili vsaj reflektorje, ki so bili sicer uradno najavljeni kot obvezen kriterij za igranje prve lige že daljnega leta 2008, po več prestavitvah pa se v licenčnih postopkih »zahtevajo« od julija 2013. Kljub temu se prva liga še vedno veselo igra na dveh objektih, ki tega kriterija ne izpolnjujeta, to sta stadion Rajka Štolfe v Sežani ter stadion Železničarskega športnega društva v Šiški, popularni ŽAK. V Sežani, kjer so sicer leta 2015 zgradili majhno tribuno, naj bi bili reflektorji po napovedih postavljeni naslednje leto, v Šiški, kjer trenutno obstaja zgolj šibka razsvetljava za potrebe atletike, pa verjetno niti tedaj ne.

Šišenski biser, zgrajen v petdesetih ter prenovljen za potrebe balkanskih atletskih iger leta 1986, že dalj časa čaka na popolno prenovo, ob čemer je bilo napovedano, »da bo zgrajen do konca leta 2020«. Predvidena cena za objekt je medtem narasla že na 36 milijonov, graditi pa se še ni začelo. Za kaj konkretno bi se tam lahko (legalno) porabilo toliko denarja, mi sicer ni jasno. Kdaj se bo dejansko začelo graditi, prav tako ni jasno, slab znak pa predstavlja dejstvo, da so pred kratkim ravno prenovili slačilnice. Na objektu, ki ga boš vsak čas porušil, da bi zgradil novega, tega običajno ne narediš.

Športni park Ljubljana

Ko sem že pri šibki razsvetljavi za potrebe atletike, naj omenim še stadion ob velenjskem jezeru, kjer je bila moč reflektorjev ob meritvah nekaj let nazaj natanko 434 luksov, danes pa je verjetno še nekoliko manj. Morda vam bo ta številka pomenila kaj več, če ob tem dodam, da je minimalna potrebna osvetlitev za igranje prve lige 600 luksov, torej precej več, kot zmorejo velenjski žarometi. Da je osvetlitev tamkajšnjega igrišča neprimerna, pa lahko opazite tudi brez meritev in številk, saj je to s prostimi očmi dobro vidno tudi ob televizijskih prenosih. Poleg Fazanerije so ustrezne reflektorje v zadnjih letih postavili še v Kranju, Novem mestu in Kidričevem, na objektih, h katerim se kasneje še vrnemo. Vsaj kar se tega tiče, je torej liga malce napredovala, a se nikakor ne morem znebiti občutka, da je bilo vse to narejeno v prvi vrsti zaradi televizije in ne zaradi poletnega udobja igralcev in navijačev. Tekme se namreč kljub reflektorjem še vedno marsikje igrajo ob nenavadnih terminih.

Med večje slovenske stadione sodi še objekt v Izoli, ki ima kapaciteto natanko 5085 sedišč, a tamkajšnje tribune večinoma nimajo dejanskih sedežev, temveč zgolj zarisane oznake. Izolski »La Luz« je bil sicer na hitro zgrajen poleti 1992 za tekmo z Benfico, obisk katere pa je precej razočaral, tako da tudi ta objekt nikoli v zgodovini ni bil polno zaseden. Poleg tega tudi nikoli ni bil zares dokončan, sploh kar se tiče prostora pod tribuno, pri čemer je vzhodna tribuna uporabno dovoljenje uradno dobila šele pred nekaj leti. Ob tem je prišlo tudi do prenove travnate površine, saj so naravno podlogo, ki je zaradi poletne prepovedi zalivanja dolga leta slovela kot ena najslabših v državi, zamenjali z umetno. Napovedana je bila tudi postavitev reflektorjev, ki pa jih še vedno ni.

Nekdanji župan Boris Popović je imel pred časom celo ideje o stadionu za 17.000 gledalcev, kar pa je bilo seveda povsem nerealno.

Še en nedokončan projekt lahko vidimo v sosednjem Kopru, kjer imajo pravzaprav pol stadiona, saj so ob dveh straneh zgolj stare montažne tribune. Slednje so bolj ali manj nesmiselne, saj se v domači ligi le redko zbere tolikšno število gledalcev, v evropskih tekmah, kjer bi jih dejansko lahko kdaj zapolnili, pa so montažne tribune prepovedane. Nekdanji župan Boris Popović je imel pred časom celo ideje o stadionu za 17.000 gledalcev, kar pa je bilo seveda povsem nerealno. Normalno zahodno tribuno bi sicer morali lani oziroma letos zgraditi za potrebe že omenjenega evropskega prvenstva, a se tudi to žal ni zgodilo.

V Domžalah imajo že dalj časa pripravljen projekt za novo vzhodno tribuno, s čimer bi lahko v okvir stadiona končno umestili tudi slačilnice, ki se trenutno še vedno nahajajo v zgradbi na drugi strani ceste. V skladu s tedanjim občinskim športno-poslovnim kompromisom se pod glavno tribuno namreč nahaja trgovina najboljšega soseda. Sveže pečeni magister arhitekture Žiga Vrenjak je sicer pred kratkim predstavil čudovit »render« za domžalski stadion s žitnimi motivi in kapaciteto 8000, a žal ni verjeti, da bi kaj takega lahko kdaj videli tudi v realnosti. Če kakšen slovenski klub ne potrebuje tako velikega stadiona, potem so to Domžale, sploh v trenutni finančni situaciji, ko se zdi, da ob Kamniški Bistrici v prihodnjih letih ne bo več prav veliko evropskih tekem.

Športni objekti so občinski oziroma državni, tako da imata domžalski in radomeljski klub enako pravico do igranja na občinskem stadionu, saj oba prihajata iz domžalske občine.

In že smo pri Radomljah, drugemu najemniku omenjenega objekta. Kot sem pisal že v prejšnji kolumni, so bili številni ljubitelji slovenskega nogometa z uvrstitvijo Kalcerja v prvo ligo dokaj nezadovoljni. Marsikdo ob tem meni, da bi morali klubi v prvi ligi nujno igrati na svojih stadionih, a to v formalnem smislu ni možno. Športni objekti so namreč občinski oziroma državni, tako da imata domžalski in radomeljski klub enako pravico do igranja na občinskem stadionu, saj oba prihajata iz domžalske občine. Čeprav na splošno vsi vemo, katero je pravo domače igrišče katerega kluba, pa je v pravnem smislu igranje klubom na drugih objektih praktično nemogoče preprečiti.

Še najbližje privatnemu stadionu je Aluminij, saj so nogometna igrišča v Kidričevem last podjetja Talum, medtem ko Aluminij velja za nekakšen tovarniški klub. Kot sem pisal že zadnjič je objekt v Kidričevem tudi edini, ki s svojo majhno napol montažno tribuno ne izpolnjuje osnovnih licenčnih kriterijev o minimalni kapaciteti, ki so se pred dvema letoma iz 1500 znižali na 750 individualnih sedišč. Edini neobčinski objekt torej edini ne izpolnjuje osnovnih (pre)nizkih kriterijev in mislim da to tistim, ki trdijo, da bi bili v Sloveniji stadioni boljši, če bi bili v lasti klubov, pove vse.

Športni park Aluminij je v lasti podjetja Talum

Lastništvo objektov se sicer največkrat uporablja zgolj kot izgovor, da se ne počne nič. Klubi pravijo, da v infrastrukturo ne bodo vlagali, ker ni njihova, občine pa pravijo, da ne bodo vlagale, ker stadiona ne bo uporabljal nihče razen nogometašev. Lastnina nogometnega objekta torej v Sloveniji pove zgolj to, kdo vanj ne bo vlagal. Poleg Aluminija je tu potrebno izpostaviti še drugoligaša Ilirijo, ki je v nasprotju z vsemi ostalimi klubi v mestu prek ZŠD Ilirija lastnik svojega stadiona v Zgornji Šiški. No, vsaj za zdaj, saj se občina s pritožbami na vse kriplje trudi, da bi ji ga odvzela.

Ko smo že pri ljubljanskih klubih, naj omenim še Slovan. Že pred leti so porušili vzhodno betonsko tribuno, pred kratkim pa so podrli še glavno železno iz leta 1965 ter postavili še slabšo in še manjšo, tako, ki sprejme zgolj kakšnih 200 ljudi. Nova tribuna na Kodeljevem nima niti enega stola, pa čeprav jih Slovan za tretjo ligo, v kateri igra, potrebuje 150. Seveda bog ne daj, da bi gledali še kakšno leto naprej ter morda izpolnili celo drugoligaške kriterije, to bi bilo že povem preveč. Hkrati je Slovanov stadion tudi edini, ki je na državnem razpisu dobil 100.000 evrov za reflektorje, pa ti niso bili nikoli zgrajeni. Kaj se je zgodilo z denarjem, ne ve nihče.

Športni park Kodeljevo v zlatih časih Slovana (1983)

Podobno žalostna in hkrati smešna je zgodba iz Novega mesta, kjer so pripravili razpis za novo tribuno v vrednosti 40.000 evrov. Eno največjih mest v državi je pred leti sanjalo o modernem objektu, ki bo zaokrožil športni kompleks poleg nove (seveda nikoli zgrajene) košarkarske dvorane, zdaj pa za tribuno namenja toliko evrov, kot ima prebivalcev v občini. Dolgoletna saga se vleče tudi v Kranju, kjer stara tribuna na stadionu Stanka Mlakarja propada, denarja za novo pa ni.

Medtem potekajo razpisi nogometne zveze za infrastrukturo, kjer pa se večina denarja porabi za izgradnjo trening igrišč. Za reflektorje se letos denimo ni prijavil niti en sam klub, pa čeprav je bilo na voljo sto tisočakov, medtem ko si pri izgradnji tribun s tovrstnimi razpisi nimaš kaj dosti pomagati. Za tribune, garderobe in strehe je namreč vsako leto na voljo le vsega skupaj 50.000 evrov, pri čemer se je za sofinanciranje tribune letos prijavila zgolj Rogoza, pa še ta je zamudila rok za oddajo. Izmed klubov, ki so uspešni, vsak običajno dobi nekje med tri in deset tisoč evrov, kar je pri velikih projektih tako malo, da se že skoraj ne splača ukvarjati s papirologijo.

Nisem še slišal, da bi kakemu klubu zavrnili igranje v določeni ligi zaradi mer igrišča, sem pa prepričan, da zlasti v tretji ligi vsi ne dosegajo predpisanih standardov.

Seveda od nogometne zveze ni realno pričakovati, da bo gradila stadione, bi pa pričakovali vsaj register infrastrukture, ki se ga napoveduje že dolga leta, pa ga še vedno ni. Če ne bi bilo posameznih navdušencev, za večino stadionov v državi ne bi vedeli niti tega, koliko imajo sedišč, še vedno pa denimo ne vemo tega, kako velike so igralne površine. Igrišče v Sežani po uradnih podatkih meri 101 x 66 metrov, kar je še ravno znotraj dovoljenih vrednosti, medtem ko naj bi bilo igrišče v Šiški še manjše, a uradnih podatkov ni. Nisem še slišal, da bi kakemu klubu zavrnili igranje v določeni ligi zaradi mer igrišča, sem pa prepričan, da zlasti v tretji ligi vsi ne dosegajo predpisanih standardov. Vsaj kar se tiče oddaljenosti od ograje, je temu zagotovo tako.

Neigranje državnega prvaka na domačem stadionu je torej zgolj logična posledica dolgoletnega (ne)dela na področju infrastrukture. Lahko krivimo državo, občine, klube, zvezo, UEFO ali kogarkoli, dejstvo je, da je stanje glede infrastrukture slabo. Oziroma, bolje rečeno, omenjeno stanje je takšno kot vse ostalo. Prilagojeno je zgolj treniranju in vzgoji nogometašev (za prodajo), ne pa tudi dejanskim nogometnim tekmovanjem. Stadioni tu niso veličastni odri za spektakle, za igralce, za navijače in za turiste, so bolj nekakšen nebodigatreba objekt za tekme, strošek, s katerim se nikomur ne da prav zares ukvarjati. In če se še za evropsko prvenstvo ni zgradilo praktično ničesar, potem res ne vem, kaj bi se moralo zgoditi, da bi se kaj premaknilo.

Login

Dobrodošli!

Tole je kratek pozdrav
Join Typer
Registration is closed.