Ludje, govorim o vaši lenobi
Ludje, govorim o vaši tesnobi
Ludje, govorim o vaši svobodi.
Kdo so ti ludje?
(Pankrti)
Kdo so ljudje, ki po odhodu Hajra Rizvića vodijo Svobodo? Nimam pojma in me pravzaprav niti ne zanima. Z njimi nimam absolutno nobenega odnosa, tako kot ga nisem imel tudi z vsemi prejšnjimi upravami. Pa vendarle bo tokratni prispevek nekoliko bolj osebne narave. Osebne, a nikakor ne polemične. Nikoli namreč nisem imel nič proti ljudem v Svobodi ali proti klubu. Nasprotno. Lahko se celo pohvalim, da sem verjetno edini novinar, ki redno pokriva dogajanje v viškem klubu. Bil sem zraven pred več kot dvema desetletjema, ko se je še igrala druga liga, pa tudi pred desetletjem in pol, ko se je klub po krizi uvrstil v tretjo ligo. Spomnim se časov, ko je rdeče vodil Suljo Beširević, pa potem Pejović, Vrabac, Perica in ostale legende. Bil sem na nešteto tekmah tretje in četrte lige, po dežju, mrazu in soncu, ko se je klub boril za naslov in tudi takrat, ko se je boril za obstanek.
Pokrival sem denimo tekmo z Jevnico leta 2013, ko so Vičani z remijem ob solo akciji Nukića izpadli iz kombinacij za naslov v regionalni ligi, bil pa sem tudi na zadnjem domačem obračunu novembra proti IB 1975. Bil sem na odločilnem gostovanju v Kranju v tretji ligi 2012, pa na zadnji pokalni tekmi v Kamniku 2025. Skratka, bil sem na številnih bolj ali manj pomembnih tekmah Svobode doma in v gosteh v zadnjih 15 in več letih in vse to pridno dokumentiral. Navijačem Svobode in drugim spremljevalcem sem za različne medije prinašal poročila, pri čemer sem se vedno trudil pisati kar se da objektivno, a hkrati nikoli nisem skrival, da mi je Svoboda blizu. Med drugim sem napisal tudi klubsko zgodovino, zbral številno statistiko, fotografije in, da bi pripomogel klubu, celo kupil nekaj navijaških rekvizitov, pa čeprav nad novim klubskim dizajnom nikakor nisem bil navdušen.
Zakaj to pišem? Ne zato, da bi se trkal po prsih in nasproti komurkoli drugemu iskal kakšne posebne zasluge ali privilegije, temveč kot dokaz, da do Svobode nikoli nisem gojil kakih slabih namenov. Žal pa klub tega očitno ne vidi tako. Znašel sem se namreč v zabavni situaciji, ki bi jo rad predstavil našim bralcem. Naj bo to zato hkrati zabavna anekdota, poučen zgodovinski prikaz in pa tudi prilika o ljubljanskem nižjeligaškem nogometu. Ker sem se vedno zavzemal za resnicoljubno poročanje, je hkrati to tudi moj odgovor na poskus cenzure in posledičen dolg do bralcev, ki si zaslužijo več. Več od česa, se boste nemara vprašali? Več od tega, kar jim je Svoboda pred nekaj dnevi servirala prek socialnih omrežij. Zadnji prispevek, ki ga lahko vidite spodaj v obliki slike, je namreč povod in osrednja tema članka.
Svoboda je 1. januarja objavila zgodovinski prispevek o kvalifikacijah za drugo jugoslovansko ligo. V njem je uporabila tudi fotografijo, pri čemer seveda ni navedla virov, a me to niti ni zmotilo. Glede na siceršnjo prakso tega in tudi drugih klubov česa drugega sploh nisem pričakoval, saj so mi pri Svobodi pred časom ukradli in objavili na klubski stavbi tudi celotno klubsko zgodovino, ki sem jo napisal za drug medij. Čeprav bi bil vesel vsaj navedbe avtorstva, če že ne kakšnega nadomestila, saj se s tem nenazadnje profesionalno ukvarjam, pa od kluba nikoli nisem zahteval ničesar. Vesel sem bil, da lahko navijači preberejo zanimiva zgodovinska dejstva o svojem klubu. Ravno ta zgodovinska dejstva pa so me zmotila tokrat. Poleg fotografije je namreč Svoboda objavila tudi obširen tekst. Zmotila me je namreč vsebina.
Kaj pa je narobe z vsebino, boste vprašali. Samo vse. Dejansko je narobe praktično vse. V prispevku »Trenutek, ko so se sanje dotaknile neba« so tako rekoč vsi podatki napačni. »Poglejte ozadje. Poglejte ta ročno napisan transparent: “HOČEMO V II. LIGO”. To ni bil le kos platna – bil je utrip celega Viča. Bil je glas tisočev navijačev, ki so tistega junijskega dne leta 1972 do zadnjega kotička napolnili nasipe našega stadiona,« so zapisali pri Svobodi. Kvalifikacije z mariborskim Železničarjem, o katerih govori prispevek, se namreč niso igrale leta 1972, ampak leta 1973. In niso bile na sporedu junija, temveč julija. Točneje 21. julija. Toda to je še najmanjša napaka.
V nadaljevanju pri Svobodi omenjajo »imena, ki so postala nesmrtna: Tolič, Matjašič, Milešič, Klen,« fante, ki so igrali za »ponos, ki ga simbolizira naša Svoboda« in »imena, ki so danes zapisana z zlatimi črkami.« Torej Štefan Tolič, Josip Matjašec, Mirko Ilešič in Franc Kekec (ne Klen). Morda so to res nesmrtna imena, ki so danes zapisana z zlatimi črkami, toda v zgodovino mariborskega nogometa, saj so to igralci tamkajšnjega Železničarja. Ta kos platna namreč ni bil »utrip celega Viča«, temveč zahodnega Maribora, saj je to transparent Železničarja, za njim pa stojijo navijači modro-belih. Gre torej za transparent in navijače nasprotnega kluba.
Napačna je tudi lokacija. »Lokacija: Stadion na Viču. Poglejte polno tribuno (nasip) v ozadju,« pišejo pri Svobodi. Poglejte, res poglejte. Dobro poglejte in videli boste, da gre za tribuno Športnega parka Tabor v Mariboru, kjer se je odigrala dotična tekma. Če že ne drugega, bi pri Svobodi vsaj lahko vedeli, kako izgleda njihov lasten stadion, saj se v zadnjih petdesetih letih ni bistveno spremenil. V članku je še precej drugih neumnosti, kot denimo ta, da je bila Svoboda »prvotno klub delavcev na železnici na Viču,« ali pa to, »da se z neustrašnim srcem in podporo javnosti da premagati tudi večje in bogatejše,« saj je imela takrat Svoboda izjemno močnega sponzorja Mercator, večji proračun in je kot višjeligaš na tej tekmi nastopila kot favorit.
In še nekaj dejstev o tekmi? Na Taboru se je zbralo 2500 gledalcev, ob zmagi 1:6 pa so za Svobodo oziroma Mercator igrali med drugim Rudolf Corn, brata Rudi in Jani Zavrl, Tine Mastnak, Mahmut Kapidžić, Darko Bajec in Slobodan Kitić. Legende, ki so oziroma bi morale biti v zgodovino Svobode zapisane z zlatimi črkami. Trener moštva je bil prav tako legendarni Anđelo Ziković, kapetan Corn, najboljši igralec na tekmi pa viška desetica J. Zavrl. Poleg njega so gole dosegli še Lešnik, Corn in Kitić, ki je dosegel hat-trick. Z zmago so Vičani obstali v drugi zvezni ligi, v kateri so sicer igrali že v prejšnji sezoni, a so zaradi spremembe sistema tekmovanja morali v dodatne kvalifikacije.
Sam praktično ne uporabljam družabnih omrežij, a ker me je neresničnost vsega v objavi tako razburila in ker mislim, da si nek resen klub s tradicijo takšne sramote ne sme privoščiti, sem napisal krajši komentar. V njem sem na nežaljiv način opisal vse napake in klub pozval, naj se ne sramoti na takšen način. In odziv? Prispevek ostaja kakršen je bil, moj komentar pa je bil izbrisan. Za povrh so me še blokirali, tako da zdaj sploh ne morem več videti profila NK Svobode. Glede na to, da profil običajno pregledujem za svoje službeno delo, je takšna situacija zame precej nepraktična. Pri Svobodi pa so si pljunili v lastno skledo, saj so edinemu novinarju, ki redno piše o njihovem klubu, onemogočili dostop do številnih vsebin.
Ker sem dovolj velik realist, da vem, da »factcheckerji« v takšnih primerih ne bodo posredovali in ker Svobode resnicoljubnost očitno ne zanima, mi ni preostalo drugega, kot da zadevo obelodanim javnosti. Kot novinar imam namreč za razliko od navadnega navijača ta privilegij, da lahko na napake opozarjam tudi tedaj, ko mi nek subjekt na drugi platformi preprečuje objavljanje. Sicer se zavedam, da s tem ne bom dosegel nič bistvenega, bodo pa vsaj naši bralci vedeli, kaj dejansko prikazuje prispevek. Prav tako bodo lahko v prihodnje bolj pozorni, ko bodo prebirali klubske objave. Objava NK Svobode je namreč zgolj majhen kamenček v mozaiku postmodernega generiranja šunda, kjer se resnica umika najbolj primitivni in patetični ideologiji, cenzuri in politiki moči.
