Tim Dobovšek
Z novo sezono prihaja v evropski nogomet tudi novo tekmovanje. V zadnjem času sem pisal tako o superligi, kot tudi o spremembah lige prvakov za leto 2024, (skoraj) nič pa nisem napisal o aktualnem sistemu treh evropskih pokalov, ki se bodo začeli že čez nekaj tednov. S sezono 2021/22 so evropska tekmovanja namreč spremenjena in javnost v veliki meri še vedno nima čisto prave predstave, kako bo vse skupaj videti in predvsem, kaj to pomeni za slovenske klube.
Glavna novost je uvedba tako imenovane konferenčne lige (UEFA Conference League), ki bo predstavljala tretji rang evropskega nogometa, s čimer se končuje trinajstletno obdobje, ko sta bili v Evropi le dve mednarodni klubski tekmovanji. Po ukinitvi pokala pokalnih zmagovalcev in pokala Intertoto, zdaj torej prihaja povsem novo tekmovanje, ki po načinu izvedbe spominja na ligo prvakov in ligo Europa, le da bodo v njem igrali klubi nekoliko slabše kvalitete. Nekakšna liga Europa 2 torej, le da s precej ponesrečenim imenom.
Prvotni plan je bil, da bi se v okviru novega tekmovanja igrale štiri regionalne skupine, a so nato idejo zaradi stroškov preprosto opustili.
V svetu športa je običajno, da se konferenčna tekmovanja igrajo po »konferencah«, to je po nekakšnih skupinah klubov, običajno razdeljenih po geografskih principih. Takšen sistem je v veljavi zlasti v Severni Ameriki, kjer denimo košarkarski klubi NBA ali hokejski klubi NHL igrajo v zahodni in vzhodni konferenci. Zakaj ima torej novo tekmovanje Uefe, ki se ne bo igralo na takšen način, takšno ime? Kot so pred časom razložili pri dunajskem Rapidu, je bil prvotni plan, da bi se v okviru novega tekmovanja igrale štiri regionalne skupine, a so nato idejo zaradi stroškov preprosto opustili.
Evropska krovna organizacija, ki se ji očitno ne da preveč ukvarjati s tako imenovanimi manjšimi klubi, se je namreč odločila za enostavnejši način tekmovanja z manj moštvi in posledično manj finančnimi nagradami, pri tem pa se ni potrudila niti spremeniti imena. No, glede na geopolitična razmerja v evropskem nogometu ime morda niti ni toliko napačno, samo morali bi dodati, da se bo igralo v zgolj eni, vzhodni konferenci, saj bo od tam prišla večina udeleženih klubov, medtem bodo zahodni večinoma igrali v dveh najmočnejših tekmovanjih.
Toda pojdimo lepo po vrsti, saj bomo le tako lažje razumeli celoten ustroj evropskih tekmovanj. Liga prvakov bistvenih sprememb v letošnji sezoni ni doživela. Še vedno se igra osem skupin s po štirimi moštvi, klubi pa se vanjo uvrščajo ter igrajo kvalifikacije na povsem enak način kot lani. No, enak kot predlani, saj je bila zadnja sezona zaradi skrajšanega sporeda nekoliko prilagojena. V skupinah so najbogatejši igrali običajnih 6 tekem, so pa zato skrčili kvalifikacije, ki so se igrale zgolj na eno tekmo. Skratka, evropske tekme so odvzeli ravno tistim klubom, ki jih odigrajo najmanj in ki jim zato tudi največ pomenijo.
Letos (in še v naslednjih dveh sezonah) se bodo torej kvalifikacije za ligo prvakov igrale normalno, slovenski prvak pa bo kot praktično vselej nastopil že v prvem predkrogu. Tam bo Mura tokrat med izzivalci, saj v preteklih letih ni imela večjih evropskih uspehov in ima posledično zelo nizek evropski koeficient. Možni nasprotniki črno-belih v tem krogu bodo Dinamo Zagreb, Ludogorec, Malmö, Cluj, Legia, Šerif, Ferencvaros, Škendija, Slovan Bratislava, Dinamo Tbilisi, Žalgiris, Flora, Budućnost, Kairat, Lincoln Red Imps in Alaškert. Zmagovalce nato čakajo še drugi, tretji in četrti krog, v katerih se bodo postopno pridružili še prvaki Srbije, Grčije, Švice, Cipra, Češke, Škotske, Danske in Avstrije. Mimogrede, za četrti krog ne uporabljam uradnega izraza »play-off«, saj ima ta skoraj izključno marketinški pomen, medtem ko v praksi stvari zgolj po nepotrebnem zapleta.
Liga prvakov bo za zmagovalce kvalifikacij potekala običajno, ne pa tudi za poražence. Doslej so poraženci iz prvega kroga kvalifikacij za LP nastopili v drugem krogu kvalifikacij za ligo Europa, po novem pa temu več ne bo tako. Možnost igranja v LE bodo namreč dobili šele poraženci iz drugega predkroga, kar v praksi pomeni, da bo moral slovenski prvak, če se bo želel uvrstiti vsaj v drugorazredno tekmovanje, nujno premagati prvega nasprotnika. Poraženci drugega kroga kvalifikacij za LP bodo namreč nastopili v tretjem krogu kvalifikacij za LE, poraženci tretjega kroga kvalifikacij za LP pa v četrtem krogu kvalifikacij za LE, s tem da bodo v tretjem krogu igrali le med seboj, v četrtem pa (za razliko od dosedanje prakse) skupaj z ostalimi klubi v tem tekmovanju.
Konkretno to pomeni, da bi se slovenski prvak v primeru izpada v drugem krogu kvalifikacij za LP, za LE najprej v tretjem krogu pomeril z ostalimi poraženimi prvaki, kakršni so našteti zgoraj, nato pa bi ga v primeru zmage v četrtem čakali še močni klubi iz Turčije, Belgije, Nizozemske itd. Pot do lige Europa bo torej za slovenskega predstavnika še težja kot doslej, Mura bi letos denimo morala ugnati vsaj tri nosilce (enega v LP in dva v LE), če bi se želela prebiti do skupinskega dela omenjenega tekmovanja. Ker pa je na kaj takega bolj težko računati, je Uefa uvedla še tolažilno nagrado. Nagrado za vse tiste, ki se jim ne uspe uvrstiti niti med elito, niti med drugorazredno druščino.
In tako smo končno pri konferenčni ligi, temu novemu tekmovanju tretjerazrednih, tej evropski ligi »za sirotinju« in tem mamljivim loncem medu za prvake malih skorumpiranih vzhodnih lig. Po novem sistemu se bo namreč v skupinskih delih vseh treh evropskih tekmovanj med 96 klubi našlo mesto za 35 prvakov, kar je zelo velika številka, sploh če upoštevamo, da 35. mesto na Uefini lestvici trenutno zaseda luksemburška liga. Ker se bo torej 35 prvakov uvrstilo v skupine, bo morebiten neuspeh slovenskega prvaka, slovenska liga je trenutno nekje okrog 30. mesta, veliko razočaranje, saj bo to pomenilo, da ga bodo izrinili prvaki, ki so še slabši od prvaka Luksemburga.
Slovenski prvak bo namreč ob izpadu v prvem krogu kvalifikacij za LP nadaljeval v drugem krogu kvalifikacij za konferenco, kjer ga bodo čakali najslabši možni amaterski nasprotniki, v primeru izpada v drugem krogu kvalifikacij za LP in tretjem za LE pa bo nadaljeval v četrtem krogu kvalifikacij za konferenco, kjer ga bodo čakali zmagovalci izmed teh najslabših možnih nasprotnikov, torej malo manj slabi od najslabših. Za morebitno neuvrstitev v skupinski del bo torej potreben kar poseben »uspeh«, nekaj podobnega, kot je denimo lani »uspelo« Mariboru proti Severnim Ircem, pa še to zgolj v primeru dveh predhodnih porazov v močnejših tekmovanjih.
Sicer ne bo več kakšnih spektakularnih velikanov, ki bi napolnili stadion, bodo pa tu še vedno številni močni klubi, tako da se v končni fazi ostalim trem slovenskim predstavnikom ne bo nič kaj lažje uvrstiti v novo tekmovanje …
A če bo prvaku toliko lažje priti do skupin evropskega tekmovanja, pa bo zato toliko težje vsem ostalim. Sistem je pač tak, da zdaj v vseh treh tekmovanjih igra po 32 klubov, prej pa jih je v ligi Europa 48, zato bodo v konkurenci za konferenco tudi številni zahtevni nasprotniki. Sicer ne bo več kakšnih spektakularnih velikanov, ki bi napolnili stadion, bodo pa tu še vedno številni močni klubi, tako da se v končni fazi ostalim trem slovenskim predstavnikom ne bo nič kaj lažje uvrstiti v novo tekmovanje, kot se jim bilo doslej v ligo Europa. Drugo in tretjeuvrščeni bosta začela v prvem krogu kvalifikacij, pokalni prvak pa zaradi razpleta v Španiji (Villarreal) tokrat izjemoma v drugem. Olimpija bi bila v primeru začetka v prvem krogu dvakrat nosilec ter dvakrat nenosilec, še vedno pa bi morala za napredovanje premagati štiri klube, le da bi bila zdaj le še dva na papirju močnejša od nje, prej pa so bili takšni trije.
V prvem krogu, ki ga bo Olimpija letos kot rečeno izjemoma preskočila, bodo slovenske predstavnike čakali večinoma eksoti, v drugem pa bo že precej odvisno od koeficientov. Maribor in Olimpija bosta s trenutnimi koeficienti tudi tam še nosilca, Celje pa denimo ne bi bilo, kar pomeni, da bi se teoretična pot grofov tudi v konferenci lahko že kaj hitro zaključila. Pa tudi nenosilci ne bodo tako slabi in Olimpija bi lahko za nasprotnika dobila denimo Vålerengo, Häcken ali Elfsborg, če naštejem zgolj nekaj skandinavskih predstavnikov. V primeru zmage pa nato v tretjem krogu čakajo že Basel, København, Partizan in ostali, ki bi bili proti slovenskim klubom skoraj vsi brez izjeme izraziti favoriti. Skratka, edini, ki bo v novem tekmovanju profitiral, bo prvak.
Ko smo že pri profitu, omenimo še finance. Uradnih podatkov še ni, a so neuradni zato dokaj zanesljivi, saj jih je razkril visoki funkcionar poljske nogometne zveze Lukasz Wachowski. Čeprav bo skupni nagradni fond uradno višji, pa bodo v praksi naši klubi za enake uspehe dobili manj kot doslej, saj se bodo povečale zlasti nagrade za najboljše. Če je do zdaj naš klub z uvrstitvijo v četrti krog lahko zaslužil milijon evrov, bo po novem za enak dosežek dobil »zgolj« tričetrt milijona, kar pomeni, da bodo prave nagrade še vedno na voljo le v skupinah. V skupinskem delu konferenčne lige, ki je realno bolj ali manj edini dosegljiv skupinski del za slovenske klube, bo namreč vsak remi vreden 166.000 evrov, vsaka zmaga pa pol milijona, kar so za klub, kot je denimo Mura, že zelo lepe številke.
Ravno omenjene nagrade so (poleg čisto osebnih interesov, nezainteresiranosti in inercije) eden od glavnih razlogov, da so tudi v manjših nacionalnih zvezah podprli omenjene reforme. Čeprav bo večina evropskih predstavnikov iz nižje rangiranih lig tekmovalno in finančno na slabšem, pa bo prvak, ki mora priti samo med 35 najboljših prvakov, lahko služil lepe denarce. To pa v nogometu običajno prevaga tekmovalno (ne)perspektivo in (ne)uglednost nasprotnikov. Ker zveze običajno obvladujejo funkcionarji okrog najmočnejših klubov v državi in ker so spremembe tem v finančnem smislu koristne, podpora omenjeni reformi niti ni presenetljiva.
Novi sistem evropskih tekmovanj s svojimi izkrivljenimi tekmovalnimi in zlasti finančnimi privilegiji za prvake zgolj potencira to, kar se v evropskem nogometu dogaja zdaj že kar nekaj let, večanje razlik znotraj lig ter ustvarjanje monopolov.
Če je takšno razmišljanje iz stališča ozkih klubskih interesov razumljivo, pa je dolgoročno za manjše lige bržkone pogubno. Novi sistem evropskih tekmovanj s svojimi izkrivljenimi tekmovalnimi in zlasti finančnimi privilegiji za prvake namreč zgolj potencira to, kar se v evropskem nogometu dogaja zdaj že kar nekaj let, večanje razlik znotraj lig ter ustvarjanje monopolov. Bolgarski Ludogorec je letos osvojil že svoj deseti zaporedni naslov, zagrebški Dinamo je v zadnjih 16 letih slavil kar petnajstkrat, Red Bull Salzburg je pri osmih zaporednih naslovih, od leta 2008 pa ni bil prvak zgolj dvakrat, Astana je v zadnjih sedmih sezonah slavila šestkrat in tako dalje in tako naprej. To, kar je v osemdesetih lahko dosegel zgolj stasijevski Dynamo Berlin, je zdaj postalo nekaj povsem običajnega.
Klubi, ki pridejo v takšen privilegiran položaj, morajo resnično zavoziti klubsko politiko, da vse skupaj pokvarijo. Kot je to v zadnjih letih denimo uspelo Mariboru, ali pa kot se na primer zdaj dogaja ciprskemu APOEL-u, ki je senzacionalno ostal celo brez Evrope. Običajno pa si lahko privoščijo tudi kakšno slabšo sezono, saj se mora nato njihov lokalni rival z nizkim koeficientom boriti na dveh frontah, medtem ko se lahko sami v Evropi še lep čas »šlepajo« na uspehih iz preteklosti. Posledično številne domače lige postajajo vse bolj nezanimive, nad čemer pa Uefa običajno dviga roke, češ da ni pristojna za urejanje državnih tekmovanj, pa četudi s svojo finančno politiko na njih dokazano vpliva v ogromni meri.
In za konec še malo o navijačih. Kako bodo oni sprejeli vse skupaj? Ko sem preteklo soboto gledal zaključek Bundeslige v kombiniranem prenosu, so se v le-tem skoncentrirali zlasti na boj za obstanek, z bojem za sedmo mesto in uvrstitev v konferenčno ligo pa se niso prav dosti ukvarjali, četudi je bilo tudi tam izjemno napeto. Z golom v samem finišu tekme se je v Evropo po mnogih letih spet uvrstil vzhodnoberlinski Union (bolj primernega predstavnika Nemci ne bi mogli poslati) in čeprav sploh ne dvomim, da bodo navijači tega kultnega kluba tudi v konferenčnem tekmovanju našli nekaj zase, pa nisem mogel mimo opažanja, da nemške javnosti novo tekmovanje enostavno ne zanima. Morda bo v manjših ligah drugače in morda bodo skupine za tukajšnje navijače pač ostale skupine. Velik uspeh, pa četudi si moral na poti do tja premagati zgolj dva kluba, na primer prvaka San Marina in Severne Irske.
Za podrobnejšo oceno konferenčne lige bo seveda potrebno počakati nekaj let, a sam od tekmovanja, ki ima format lige prvakov in ugled pokala Intertoto, ne pričakujem ravno preveč. Bolj kot samo tekmovanje me skrbi omenjeni učinek na državne lige, ki znotraj sistema evropskega nogometa že zdaj niso ravno v najboljšem položaju in prav nič ne bom presenečen, če se bodo v prihodnjih nekaj letih spet pojavile glasne ideje o regionalni ligi.
