Na norih kravah jahamo
po brazdah naših prednikov
naprej, kot noben doslej. (Scuffy Dogs)

V zadnjem času naslovnice spet polnijo teme o mednarodnih nogometnih (kon)federacijah, morebitnih novih ali spremenjenih tekmovanjih ter o problematiki bodočih nogometnih koledarjev. Tako na klubski kot na reprezentančni ravni se pojavljajo številne ideje in bolj kot ne jasno je, da bo v prihodnje prišlo do številnih sprememb. Za kaj torej sploh gre in kaj lahko pričakujemo?

Da se razumemo, nimam kristalne krogle in ne morem napovedovati, kaj se bo z gotovostjo zgodilo in kakšen bo nogomet čez več desetletij. Kot v praktično katerikoli družbeni sferi se tudi spremembe v športu seveda ne odvijajo po nekih velikih večnih zakonih športa, pač pa so posledica realnih družbenih procesov z realnimi družbenimi, političnimi, ekonomskimi in drugimi interesi. Ker je nogomet danes pač globalen biznis, so spremembe v nogometu povezane v prvi vrsti s spremembami v svetovni ekonomiji, za katero pa seveda nihče ne more vedeti, kako se bo razvijala v prihodnjih desetletjih.

Sploh znotraj kapitalizma je taka predpostavka dokaj verjetna, saj pohlepni sistem teži k stalni rasti in večanju, ki se redko preizprašujeta.

Lahko pa ugibamo. Najboljši način za to je, da si ogledamo težnje oziroma tendence, ki so bile na delu doslej in predpostavimo, da bodo delovale tudi v prihodnje. Sploh znotraj kapitalizma je taka predpostavka dokaj verjetna, saj pohlepni sistem teži k stalni rasti in večanju, ki se redko preizprašujeta. Da bi se ekonomski ustroj kar naenkrat povsem spremenil, se zdi malo verjetno, ni pa povsem nemogoče, ali kot bi rekel kronski princ Rupprecht Bavarski: »Nekateri pravijo, da se kolesa zgodovine ne more obrniti nazaj. To je napaka.« A večinoma se vrti naprej in dokler je tako, lahko vsaj približno vemo, kaj pričakovati od prihodnosti.

Razvoj sveta in nogometa je vsaj zadnjih 100 let šel v razmeroma jasno smer. V smer koncentracije. Koncentracije kapitala (združevanje podjetij, mednarodni skladi, multinacionalke, podizvajalci itd.) na eni strani ter »koncentracije kvalitete« (enotne lige, evropski pokali, mednarodna povezovanja itd.) na drugi. Poglejmo si ta razvoj na primeru evropskega nogometa. V skorajda vseh državah na stari celini so se ligaška tekmovanja sprva igrala na nivoju mest oziroma regij. V Nemčiji so denimo v okviru Deutschen Fußball- und Cricket Bunda že v sezoni 1891/92 igrali ligo, v kateri je nastopilo osem klubov iz Berlina, kmalu pa so tekmovanja organizirali tudi v drugih regijah. Regionalne lige so bile nato baza nemškega nogometa še več desetletij, saj se je redni del sezone igral po regijah, prvaki pa so se nato spomladi v tekmovanju za nemškega prvaka pomerili po sistemu na izpadanje.

Germania Berlin, prvi neuradni prvak Nemčije

Podoben sistem je bil dolgo časa v veljavi tudi v Italiji. V prvem prvenstvu so nastopili trije klubi iz Torina in Genoa, nato pa so vse do leta 1925 igrali po sistemu več manjših lig, dodatno razdeljenih na sever in jug. Ker je bil nogomet na severu precej bolj razvit, sta se tam oblikovali dve močni ligi, katerih prvaka sta se nato med seboj pomerila za finale proti prvaku juga. V Španiji se je prva nogometna liga, tako imenovana Copa Macaya, igrala že leta 1901, poleg treh klubov iz Barcelone pa je nastopila še ekipa iz bližnje Tarragone. Dve leti kasneje se je začela prva sezona tekmovanja Campeonato de Madrid, v katerem so nastopili štirje klubi iz prestolnice, kmalu pa so s podobnimi tekmovanji začeli tudi v Baskiji. Klubi so po regionalnih ligah igrali vse do leta 1928, ko so ustanovili La ligo, do takrat pa je za državnega prvaka veljal kar zmagovalec pokala. V Rusiji so že za časa carskega režima moskovski klubi, znani večinoma po kraticah, igrali v mestni ligi, ustanovljeni leta 1909, lokalna tekmovanja pa so se nato pod novo oblastjo nadaljevala vse do leta 1936, ko je tudi Sovjetska zveza dobila svojo državno ligo.

V Franciji so pariški klubi s tekmovanji začeli leta 1894, dve leti kasneje pa so že ustanovili prvo ligo, v kateri je nastopilo devet moštev iz prestolnice. Zlasti po prvi vojni so se močne lige razvile še v drugih regijah, zlasti na severu, jugu in v Normandiji, zmagovalci pa so občasno odigrali še finalni del za državnega prvaka. Ligue 1 so nato z združitvijo klubov iz omenjenih lig ustanovili leta 1932. Podoben razvoj lahko spremljamo praktično kjerkoli, tudi denimo v sosednji Avstriji, kjer so v ligi dolgi časa igrali zgolj klubi z Dunaja, prva nedunajska moštva pa so v tekmovanje uvedli šele po Anschlußu leta 1938. Avstrijska liga, uradno imenovana Gauliga Donau-Alpenland, v njej bi teoretično lahko nastopili tudi klubi iz Gorenjske ali Spodnje Štajerske, je bila med vojno ena izmed regionalnih lig Nemčije, njen prvak pa je nastopal v finalnem tekmovanju za prvaka rajha. Kljub velikim političnim spremembam se nemški nogometni sistem še po vojni ni bistveno spremenil vse do leta 1963.

TVS 1860 Munchen je bil leta 1963 večji in uspešnejši od Bayerna

Nemški nogomet je bil eden zadnjih v Evropi, ki je šel skozi opisane spremembe. Nemška nogometna reprezentanca je ob koncu petdesetih in začetku šestdesetih let dosegala nekoliko slabše rezultate kot pred tem, nemški klubi pa so bili precej neuspešni v evropskih pokalih in zlasti v javnosti se je razširilo mnenje, da je eden od vzrokov odsotnost enotne lige, kakršno so imeli tedaj praktično že v vseh ostalih evropskih državah. Nemci so tedaj uvedli kompleksen sistem kvalifikacij, kakršnemu v zgodovini ni para, saj so se v ligo klubi vsaj delno uvrstili na podlagi rezultatov zadnjih 11 sezon, pri čemer so bile zadnje ovrednotene z več točkami. Z omenjenim modelom so želeli v ligo uvrstiti resnično največje in najboljše klube ter onemogočiti nastop takim, ki bi jim uspela zgolj ena odločilna sezona. Nadalje so sprejeli tudi pravilo, da lahko v ligi nastopi zgolj po en klub iz vsakega mesta, zaradi česar je denimo izvisel Bayern, ki ga je prehitel 1860 München. Omenjeni način sestavljanja Bundeslige je tudi eden izmed glavnih vzrokov, da v Nemčiji danes skorajda ni mestnih derbijev, kar pa je seveda že druga tema.

Kako pa je bilo pri nas? Tudi v nekdanji skupni državi so se prva nogometna tekmovanja igrala na nivoju mest oziroma regij. V Zagrebu so ligaško prvenstvo Hrvatske in Slavonije, v katerem je nastopilo šest klubov iz Zagreba, igrali že v sezoni 1912/13, medtem ko so klubi iz Vojvodine v segedski ligi v okviru madžarske nogometne zveze igrali že celo pet let prej. Jugoslovanska zveza je bila ustanovljena leta 1919, a so do prvega državnega prvenstva morala miniti še štiri leta. Sistem tekmovanja se je praktično iz leta v leto spreminjal, a je v osnovi veljalo, da so klubi sprva igrali na nivoju regionalnih podzvez, najboljši pa nato v finalu za prvaka države. Kot primer si poglejmo denimo sistem iz sezone 1935/36 in se osredotočimo na Ljubljano. Najprej je pet klubov igralo v ljubljanski ligi, od koder sta se najboljša dva (tedaj Primorje in Hermes) uvrstila v podzvezo mini ligo, kjer sta se pomerila z najuspešnejšima iz mariborske skupine. Prvak te nove podzvezne lige se ja nato uvrstil v finale za prvaka Jugoslavije, kjer se je pomeril z najboljšimi iz beograjske, zagrebške, splitske in drugih podzvez.

Podobno kot v večini ostalih držav je tudi Jugoslavija z letom 1936 dokončno uvedla enotno ligaško tekmovanje, v katerem so nastopili najmočnejši klubi.

V teku ene sezone je torej uspešen klub igral na treh povsem različnih nivojih, lokalnem, regionalnem in državnem. Po medsebojnih poletnih borbah so se jugoslovanski velikani že jeseni spet znašli v mestni konkurenci in lahko si predstavljate, da je bil sistem dolgoročno nevzdržen. Podobno kot v večini ostalih držav je tudi Jugoslavija z letom 1936 dokončno uvedla enotno ligaško tekmovanje, v katerem so nastopili najmočnejši klubi, podzvezne lige pa so postale drugi rang. Kot rečeno se je takšen sistem od šestdesetih let dalje učvrstil praktično povsod po Evropi, vedno večjo vlogo pa so začela dobivati evropska tekmovanja. Ta so se sicer res igrala tudi že pred vojno, a so uradno obliko dobila šele pod okriljem Uefe, ki je bila ustanovljena leta 1954. Mimogrede, ali ste vedeli, da se v prvo sezono lige prvakov klubi niso uvrstili na podlagi rezultatov, temveč povabil? Od 16 predstavnikov je bilo državnih prvakov namreč zgolj sedem.

Če so bila evropska tekmovanja sprva zgolj zabavna popestritev domačih lig, so počasi postajala vse pomembnejša dokler niso dejansko postala najbolj pomembna. Morda ste že sami opazili, a vseeno gre to še posebej izpostaviti. Državne lige so v zadnjih desetletjih prevzele vlogo, kakršno so 100 let nazaj igrale lokalne mestne oziroma regionalne lige. Njihov glavni pomen je v tem, da se moštvo uvrsti v »močnejši del tekmovanja«, skratka danes v evropsko tekmovanje, kjer so v igri tiste prave lovorike, tisti pravi prestiž ter seveda tisti pravi denar. In kot so se nekoč državna prvenstva za prvake regionalnih lig igrala kot zadnja faza tekmovanja, tako se danes za državne prvake kot zadnji in najpomembnejši del tekmovanja igrajo evropski pokali, le da je celotno tekmovanje zdaj razpotegnjeno čez dve sezoni. Največja moštva morajo potrpeti tekme v državni ligi, toliko da se uvrstijo med prve štiri, da lahko potem drugo leto »zares« nastopijo v ligi prvakov.

Moskovski prvak KS Orehovo

Državna liga je torej le še kvalifikacijski turnir in tako kot je bilo pred 100 leti igralcem ter navijačem Hajduka, Građanskega in drugih klubov jeseni smešno spet igrati proti manj znanim moštvom iz Splita oziroma Zagreba v mestni ligi, tako je zvezdnikom in navijačem evropskih velikanov v veliki meri dandanes po sredinih bojih v Evropi za vikend žal smešno spet igrati proti manj znanim moštvom iz domačih lig. Ali poznate klube kot so Viktoria 1889, Tennis Borussia, Red Star de Paris, Racing CFF, Europa, Serp i Molot, WSC, FAC itd.? Gre za klube iz velikih mest, ki so imeli pomembno vlogo v omenjenih lokalnih tekmovanjih, a so ob ustanovitvi državnih lig počasi poniknili v obskurnost in čeprav večinoma še obstajajo, ne igrajo danes več praktično nobene vloge. Podobno zdaj grozi številnim manjšim klubom iz državnih lig, ki zato povsem razumljivo goreče nastopajo proti kakršnimkoli spremembam.

In kakšne so ter spremembe? Evropski pokali, ki že dolgo niso več pravi pokali, ampak že vsaj na pol lige, rinejo v ospredje in želijo prevzeti primat. V ideološkem smislu je naloga precej težka oziroma mnogo težja kot v primeru nacionalnih lig pred desetletji, saj je nacionalna država še vedno (ali celo vedno bolj) eden osnovnih temeljev ureditve sodobne družbe, pripadnost tej državi oziroma narodu pa ena osnovnih komponent sodobne identitete, zlasti med nogometnimi navijači. Nasproti tem silam pa kot rečeno prihajajo ugled, denar in pomembnost evropskih tekem, ki jih njihovi glavni akterji zdaj želijo postaviti za osnovo. Evropski nogomet se tako nahaja v precejšnjem protislovju, pri čemer v zakulisju potekajo hudi boji, kdo je tisti, ki bi bil zmožen evropska tekmovanja potegniti iz odvisnosti od državnih lig ter jih ustoličiti kot novo središče evropske nogometne igre oziroma, na drugi strani, ta proces preprečiti.

G-14, izdaja za ljudstvo

V dosedanjem poteku dogodkov se je izkazalo, da sta trenutno najmočnejša in najvplivnejša akterja v evropskem nogometu skupina vodilnih klubov, formalno organizirana sprva kot G-14 in kasneje kot ECA, ter krovna nogometna organizacija Uefa. V zadnjem času se je v igro aktivno vključila tudi še bolj krovna Fifa, ki evropskega nogometa sicer ne obvladuje neposredno, a bi tudi rada imela od njega koristi. Ko so klubi grozili z ustanovitvijo superlige, sta Uefa in Fifa sklenili nekakšno zavezništvo, ki pa je bilo očitno kratkega daha in napetosti so zdaj vzplamtele še z večjimi zublji kot poprej. Izkazalo se je, da so pri Uefi ob podpori novega Fifinega klubskega svetovnega prvenstva držali figo v žepu in da se je šlo predvsem zato, da začasno pridobijo zaveznika, ko pa je nevarnost superlige izginila, je izginilo tudi zavezništvo. Uefo namreč zdaj blazno moti, da želi Fifa z novimi klubskimi tekmovanji ter razširitvijo reprezentančnega svetovnega prvenstva in njegovo izvedbo na dve leti zgolj na hitro egoistično zaslužiti in da se ne ozira na zdravje igralcev ter interese evropskih klubov in lig. Kot da je sama z uvedbo lige narodov, širitvijo evropskega prvenstva, spremembami v ligi prvakov, ustanovitvijo konferenčne lige in napovedjo oživitve pokala Artemio Franchi počela kaj drugega.

Ta zadnja napoved, ki je šla nekako mimo osrednjih medijev, je še posebej zanimiva. Uefa namreč zdaj išče zavezništvo s Conmebolom oziroma Južno Ameriko, kjer se poleg Evrope še praktično edino igra resen in predvsem lukrativen nogomet. Uefa ve in se hkrati boji, da bi se tudi brez nje še vedno dalo organizirati marsikaj, a če bi se ji v boju proti spremembam pridružil tudi Conmebol, bi Fifa napovedane ideje zelo težko speljala. Hec je, da Uefa na evropski ravni zagovarja monopol in svojo praktično absolutno oblast, kar se tiče odločanja o tukajšnjih prvenstvih, ligah in pokalih, a hkrati istega ne priznava Fifi, ko gre za raznorazna svetovna tekmovanja. Na grožnje Fife tudi ne more odgovoriti s pritožbo na Evropsko sodišče in zahtevati svobodne konkurence v športu, saj ravno sedaj vodi nasproten postopek proti klubom.

UEFA in CONMBOL (Foto: UEFA)

Uefa torej paktira levo in desno ter upa, da se na svetovni ravni blokira čim več sprememb, medtem ko želi sama predvsem obvladati evropski nogomet. O superligi in spremembah v ligi prvakov, ki bo po novem praktično enaka superligi, sem že pisal, zato se ne bom preveč ponavljal, bi pa izpostavil še nekaj zadev. Prvič, ko je evropska nogometna zveza nekaterim klubom grozila, da v primeru nastopanja v superligi ne bodo smeli igrati domačih lig, je s tem prvikrat nakazala, da ima oziroma bolje rečeno, da bi želela imeti ingerenco tudi na nacionalnih tleh. Temu doslej ni bilo tako in vsaj načeloma je veljalo, da so domače ligi v izključni pristojnosti nacionalnih zvez. Bolj kot to, koga bi izključila in zakaj, je tu pomembna že sama namera, torej to, da si želi Uefa po načelu »top-down« podrediti nogomet tudi na državni ravni.

Drugič, pri boju s superligo ni šlo za nikakršna načelna razlikovanja. Eden glavnih argumentov proti njej je bila njena zaprtost, a ko so pred kratkim superligaši v popravljenem osnutku napovedali, da bodo tudi v superligi klubi izpadali in napredovali po klasičnem sistemu, kot si to želijo navijači, je bilo vse tiho. Uefa in mediji so napoved ignorirali. Pomembnost medijskega poročanja so medtem dojeli tudi klubi, ki so za prihodnje borbe najeli marketinško agencijo Flint, ki naj bi jim pomagala z lobiranjem in ustvarjanjem pozitivne podobe v javnosti. Tretjič, in to je povezano s prvim in drugim, Uefa ne nasprotuje Superligi, ker bi bila na strani malih klubov in državnih lig, temveč ker bi takšno ligo rada organizirala sama, pri čemer za ta podvig potrebuje ravno oslabitev državnih lig. Grožnje s sankcijami so torej namenjene temu, da se ubije kar dve muhi na en mah, obzda največje klube ter podredi nacionalne lige.

Zavrnjen predlog spremembe evropskih pokalov (bodite pozorni na številko 24)

Dokazov za to je več. Prvi osnutki sprememb lige prvakov, ki so pricurljali v javnost, so natančno prikazovali sistem, po katerem bi se od leta 2024 dalje najboljši klubi ene sezone LP v naslednjo uvrstili avtomatsko, ne glede na rezultat v domači ligi. Ta ideja je po odporu lig sicer začasno padla v vodo, a ne dvomim, da se bo spet vrnila za leto 2027, njena ostalina pa sta dve tako imenovani »divji karti«, ki preteklim rezultatom v Evropi dajeta prednost pred tistimi v domači ligi. Liga prvakov z napol pokalnim sistemom trenutno še nima tiste legitimnosti, ki bi v očeh večjega dela publike upravičevala nabor klubov za naslednjo sezono, se pa zna to hitri spremeniti z ligaškim sistemom z enotno lestvico, ki jo bomo lahko spremljali že čez tri leta. Na lestvici se namreč lepo vidi, kam kdo sodi in kaj si kdo zasluži.

Ko (oziroma če) pa domače lige ne bodo več edini način kvalificiranja za ligo prvakov, takrat bo z njimi konec. Kot že rečeno moč nacionalnih lig dandanes večidel ne izhaja več iz njih samih, temveč iz tega, da dajo nekaj mest v evropske pokale. Ko se bo liga prvakov (ali superliga ali kakršnokoli že bo elitno evropsko tekmovanje, saj je vseeno) lahko reproducirala sama iz sebe, takrat bodo domače lige izgubile smisel, vsaj iz ekonomskega ter (pop)kulturnega stališča. Ker so razlike med klubi vedno večje in ker se bodo, če ne bo prišlo do radikalnih sprememb, le še večale, se bo to prej ali slej moralo zgoditi. Ali bo to čez 5, 10, 20 ali morda še več let, ne vem. Vem pa, da si praktično vse glavne sile v sodobnem nogometu kljub raznoraznim javnim PR pravljicam želijo prav to.

Kot bi rekel Vladimir Levstik: »Tudi ta katekizem je izšel v dveh izdajah, ena za ljudstvo, druga za dvorno knjižnico.«

Login

Dobrodošli!

Tole je kratek pozdrav
Join Typer
Registration is closed.