A se zamislite na dragih elitnih žurih, da eni tega ne bodo mogli nikol videt? (O! Kult)
Nogometni navijači so zanimiva vrsta. Ko spremljajo domače ligaško tekmovanje, želijo v njem gledati največje, najpopularnejše in najslavnejše klube, a bog ne daj, a bi se sestavo lige krojilo od zunaj, v pisarnah, za zeleno mizo, politično, »umetno«, na Brdu, v Beogradu ali v Bruslju. Pa kdo bo gledal tam neki Aluminij pravijo, hkrati pa seveda vsi trdijo, da se morajo lige odločati na igrišču. Ko se je pred kratkim nek klub brez stadiona vrnil v prvo ligo, je mnogo ljudi zavijalo z očmi. A res ne more igrati kdo drug, je bilo ob tem nekakšno večinsko mnenje. »Med elito« bi skoraj vsakdo pač rad gledal le elito.
Takšne želje v osnovi sicer razumem. Le kdo še ni fantaziral, kako bi bila v nekem idealnem svetu videti sanjska zasedba njegovega priljubljenega tekmovanja? Pa naj si bo to Serie A, nova superliga ali pa SNL. Ali ni mnogo lepše gledati velike derbije, polne stadione in navijaške skupine, kot pa tekme filial po livadah pred nekaj sto gledalci? Prav tako oziroma še bolj razumem odklanjanje administrativnih sestavljanj tekmovanj, za kar so najlepši primer dali kar portoroški sklepi, o čemer sem na drugem mestu že pisal. Skratka, druga liga naj se že odloči na igrišču, samo da ne zmagajo spet Radomlje, tako nekako se glasi maksima velike večine slovenskega nogometnega življa. Kolikor je vse skupaj razumljivo, pa je za mnoge tudi frustrirajoče, saj do idealnega razpleta v realnosti nikoli ne pride. Potrebno je namreč razumeti predvsem, da oboje skupaj preprosto ni možno. Sploh ne v sodobnem nogometu in sploh ne tukaj.
Toda v nogometu te sile in ti zakoni nikakor nočejo delovati. Še več, celo v ekonomiji iz dneva v dan bolj vidimo, da o stvareh ne odločajo nikakršni trgi, pač pa dogovori, monopoli, državni posegi, politične usluge in raznorazne druge tudi moralno precej dvomljive prakse.
Številni navijači, podobno kot ekonomisti pri trgu, še vedno verjamejo v nekakšne višje nogometne sile, po katerih se bodo, če pustimo vse pri miru in klubom omogočimo poštena tekmovanja, tisti največji kar avtomatsko prebili k vrhu, medtem ko bodo tisti brez navijačev potonili. Toda v nogometu te sile in ti zakoni nikakor nočejo delovati. Še več, celo v ekonomiji iz dneva v dan bolj vidimo, da o stvareh ne odločajo nikakršni trgi, pač pa dogovori, monopoli, državni posegi, politične usluge in raznorazne druge tudi moralno precej dvomljive prakse. Sezone medtem minevajo in z vsako novo nismo idealni sestavi prav nič bližje. Kvečjemu obratno.
Kaj se torej dogaja oziroma kaj se je zgodilo? Povezovanje odprte konkurence v nogometnih ligah, tega temeljnega evropskega športnega principa, ki ga tako vneto branijo nasprotniki superlige, z nekakšno posledično kristalizacijo elite na vrhu, je dandanes namreč v veliki meri preživeto in sodi v neke druge čase in kraje. Sodi v čase proste konkurence (pred)prejšnjega stoletja, ko je glavni prihodek klubov izhajal iz dejavnosti na dan tekme, torej v prvi vrsti iz prodaje vstopnic. Klubi, ki so imeli več navijačev, so prodali več kart, več šalov in več piva ter so tako zaslužili več denarja, s katerim so lahko kupili boljše igralce. Klub z manjšo bazo je v takšnem sistemu zelo težko konkuriral, saj je bil odvisen od kvalitetne vzgoje lastnega kadra ter od negovanja klubske pripadnosti, ki je vsaj delno zavirala prestope k finančno močnejšim tekmecem.
Že v planskem gospodarstvu socialističnih držav je hitro postalo jasno, da tak sistem ne deluje, zato so klube financirali predvsem po politični liniji, kar je omogočilo, da so imeli tisti največji vedno dovolj sredstev za igranje v najvišjem rangu. V Sovjetski zvezi so denimo klube financirali kar po panogah in so jih temu primerno tudi poimenovali Spartak (Komsomol), Lokomotiva (železnice), Zenit (orožarska industrija), CSKA (vojska), Burevestnik (visoko šolstvo) itd. Še danes je v nižjih ruskih ligah cel kup Spartakov, Lokomotiv in ostalih, precej manj pa je bilo Burevestnikov, saj univerze niso imele ravno toliko denarja, ki bi ga namenjale za nogomet.
Še precej bolj zanimivo »rešitev« pa so našli v Nemški demokratični republiki, kjer so v sezoni 1965/66 enajst nogometnih klubov uradno registrirali kot Fußballclub, s čimer so jim bili tudi formalno omogočeni številni, zlasti finančni privilegiji, medtem ko so vsi ostali nadaljevali kot nekakšna tovarniška moštva (Betriebssportgemeinschaft). Vzhodna Nemčija je imela sicer v tem času štirinajstčlansko ligo in interesantno je, da v njej kljub vsemu privilegirani niso dominirali tako, kot bi si to kdo morda predstavljal. FC Union je imel denimo precejšnje težave in je iz lige redno izpadal, medtem ko je bil tovarniški BSG Sachsenring Zwickau, tam so med drugim delali trabante, reden član prve lige, čeprav ni sodil med izbrano enajsterico.
Na tem mestu si privoščimo manjši časovno-prostorski skok ter skočimo ne le v sedanjost, pač pa tudi prek zida na zahod, kjer se danes soočajo z drugačnimi, a v svojem bistvu vendarle zelo podobnimi problemi. Lahko bi sicer izbral katerokoli izmed najmočnejših evropskih lig, a je Bundesliga idealen primer, saj so številni (zahodno)nemški velikani v zadnjih letih iz nje izpadli. HSV in Werder sta daleč najbolj priljubljena kluba na severu države in Spodnjem Saškem, Stuttgart pa v pokrajini Baden-Württemberg, pa vseeno so vsi trije v zadnjih letih izpadli, podobno pa tudi Schalke, Fortuna, Köln, Nürnberg in drugi. Med elito medtem uspešno igrajo klubi iz Augsburga, Mainza, Fürtha in celo Hoffenheima, torej taki, ki imajo precej manj navijačev od prej omenjenih.
Toda navijači danes v Bundesligi niso več tako pomembni. Klubi namreč več kot tretjino denarja dobijo od televizijskih pravic, spet drugo tretjino pa od sponzorjev, medtem ko prodane karte in rekviziti predstavljajo le še približno šestino proračuna. Ali je ta šestina malo večja ali malo manjša je precej vseeno, saj ko enkrat začneš dosegati slabe rezultate, te milijoni gledalcev po svetu ne bodo več gledali, pa če imaš še tako veliko navijačev v svoji pokrajini. To pa je seveda tudi edino kar zanima sponzorje, gledanost. In kolikor se bo vrednost televizijskih pravic Bundeslige višala, toliko težje bodo zafurani velikani iz Hamburga, Bremna in Gelsenkirchna prišli nazaj.
In že smo v Sloveniji. Kakšna bi bila sploh idealna sestava SNL, se verjetno sprašujete. Naj za začetek omenim število klubov, ki se običajno jemlje »zdravo za gotovo«, a je pred leti anketa na to temo na vodilnem slovenskem nogometnem portalu pokazala, da bi velika večina vprašanih najraje videla ligo16. Rezultat me je precej presenetil, ne zato ker se z njimi na neki načelni idejni ravni ne bi strinjal, pač pa ker nisem pričakoval, da bi lahko tako veliko ljudi zagovarjalo nekaj, kar se običajno prestavlja kot povsem nerealno. Morda so glasovali tudi številni, ki slovenskega nogometa ne spremljajo prav podrobno in tega ne vedo, saj je lahko razumeti, zakaj bi nekdo na prvo žogo izbral ligo s 16 predstavniki. To je pač prava liga, dvokrožni sistem, osem tekem vsak vikend in 30 krogov. V teoriji si pravzaprav ne moreš želeti česa lepšega ali kot je nekoč rekel nekdo: »Deset klubov, saj to je zgolj malo večji turnir!«
V realnosti pa bomo še nekaj časa gledali deset klubov, vsaj do leta 2024, ko naj bi UEFA spremenila pravila glede maksimalnega števila krogov v domačih ligah, o čemer sem tudi že pisal. Slovenska liga torej za zdaj ostaja med najmanjšimi v Evropi, saj imata manj od 10 članov le ligi v Andori in Azerbajdžanu, torej ligi, s katerima se običajno ne gre ravno primerjati. Tudi med ligami z 10 člani, takih je poleg slovenske še 9, pa gre z izjemo Švice in Hrvaške večinoma za eksotična tekmovanja rangirana mnogo slabše od SNL. V Evropi torej obstajajo zgolj tri profesionalne »lige 10«, pa še to Švicarji že dlje časa resno razmišljajo o ligi 12, ki bi jo v vodstvu tekmovanja verjetno lani tudi potrdili, če ne bi prišlo do vsem znanih dogodkov ravno nekaj dni pred načrtovano marčevsko generalno skupščino.
Strogo matematično v ligi manjkajo Triglav, Rudar Velenje, Krka, Drava, Kamnik in Rudar Trbovlje oziroma drugače rečeno, kar šest od desetih največjih slovenskih mest, torej več kot polovica, nima prvoligaša, eno pa ga ni imelo celo še nikoli.
Tudi o tem, kdo bi moral v idealni ligi igrati, so mnenja deljena. Nekateri radi izpostavljajo velikost mest, ki pa je zelo izmuzljiv kriterij, saj lahko večje mesto leži v manjši regiji in obratno, hkrati pa je lahko nekje na kupu več krajev, ki so vsak zase sicer majhni, a imajo skupaj več prebivalcev od kakega osamelega mesta. Strogo matematično v ligi manjkajo Triglav, Rudar Velenje, Krka, Drava, Kamnik in Rudar Trbovlje oziroma drugače rečeno, kar šest od desetih največjih slovenskih mest, torej več kot polovica, nima prvoligaša, eno pa ga ni imelo celo še nikoli. Če kot kriterij vzamemo center regije in kot regijo dejansko pokrajino, ne pa novodobnih statističnih neumnosti, potem sta tu spet Triglav in Krka, potem pa še Postojna, če mi tamkajšnji prebivalci dovolijo njihovo mesto označiti za srce Notranjske, ter pogojno Gorica.
Naslednji zanimiv kriterij so navijači, kjer ob lendavski Nafti nedvomno prednjačita trboveljski Rudar in Zagorje, ki sta celo na tretjeligaško tekmo privabila 2000 navijačev. Tu je seveda še Izola, pa vsaj teoretično tudi Slovan, pri katerem so Red Tigersi nazadnje delovali pred nekaj leti, ko so hodili na tekme rokometne lige, kjer so poskrbeli za pravo poživitev sicer relativno vaškega vzdušja. Si predstavljate, da bi vodilni na zvezi namesto strategije družin z otroki uvedli pravilo, da ekipa brez organizirane navijaške skupine ne bi mogla dobiti prvoligaške licence? Kar vidim predsednika nekega kluba, ki bi po mestu »fehtaril« mladino, da se pride na stadion pokazat z obeležji njegovega kluba. Kar se tiče gledanosti sicer trboveljski Rudar, Zagorje in Slovan v svojih prvoligaških časih niso izstopali, so pa imeli zato precej visoke gledanosti kar nekoliko presenetljivo Dravograd, Naklo in Korotan, ki bi si po tem kriteriju torej prav tako zaslužili mesta med najboljšimi.
Če upoštevamo stadione, potem med elito poleg Rudarja in Gorice sodita še Izola in šišenska Ljubljana. Zakaj Ljubljana, boste morda vprašali? Ker so stadion v Šiški s 345.000 urami prostovoljnega dela zgradili njeni člani in ne člani nekega privatnega kluba, ki tedaj sploh še ni obstajal.
Za konec je tu še kriterij tradicije, ki je sicer težko merljiva, a bi tudi tu verjetno v poštev prišla Ljubljana, poleg nje pa še viška Svoboda, trboveljski Rudar in mariborski Železničar, ki so blesteli v času Jugoslavije, ter Ilirija, v kolikor zgornješišenskemu klubu priznamo 12 naslovov slovenskega prvaka iz daljne kraljevine. V smislu nekoliko novejše tradicije pa ob Gorici, ki ima kar sedem lovorik, manjkajo zlasti Rudar, Primorje in Korotan, ki se na večni lestvici prve lige nahajajo med prvimi desetimi.
Lahko bi našli še druge kriterije, a bodi dovolj. Glavno vprašanje je, kako in zakaj se v ligo lahko uvrstijo manjši klubi brez navijačev, medtem ko nekateri precej bolj popularni iz velikih mest nikakor ne morejo zraven. V Sloveniji namreč ni lukrativnih televizijskih poslov, ki bi kvarili razmerja. Kaj gre potem »narobe«? Kot je pred časom povedal predsednik Gorice, organizacija domače tekme stane nekje od 4.000 do 5.000 evrov. Če bi klub od vsake prodane karte dobil 5 evrov, pa jih verjetno ne (popusti, predprodaja, davki), bi vstopnico moralo kupiti 1000 ljudi, da bi prišel šele na nulo. Večina slovenskih klubov ima tako na dan tekme v povprečju odhodke višje od prihodkov, kar je za profesionalni šport pravzaprav absurdno.
Iz drugačnih razlogov kot v Nemčiji so torej tudi tu gledalci razen morda pri dveh ali treh klubih praktično irelevantni, saj par sto ljudi gor ali dol ne dela nobene bistvene razlike. En dober prestop je za finance kluba več vreden kot vsi gledalci v celotni sezoni skupaj. To je žalostno dejstvo slovenske lige.
