Tim Dobovšek
Vse družbene in ekonomske turbulence zadnjega leta so tudi evropskemu klubskemu nogometu prizadejale močan udarec. Zlasti finančni. V zakulisju posledično potekajo številna preigravanja, ki so pred kratkim dobila povsem nove razsežnosti. Fifa in Uefa sta namreč (skupaj z ostalimi kontinentalnimi zvezami, ki so zraven bolj »pro forma«, saj ni povsem jasno, kaj imajo opraviti z zadevo) podpisali izjavo, v kateri se ne le povsem ograjujeta od kakršnihkoli idej evropske superlige, temveč prvikrat tudi aktivno in odkrito grozita s sankcijami klubom in igralcem, ki bi v takšni ligi nastopali. Kaj vsi ti dogodki pomenijo in kaj nam povedo o razmerah v sodobnem klubskem nogometu?
Prvič, vzpostavitev superlige ni bila še nikoli tako realna kot je danes. Podobne napovedi resda poslušamo že dve desetletji, največji klubi v Evropi (tedaj, zanimivo, še z Ajaxom) so imeli sestanek na to temo v Londonu že leta 1998, a ideja še nikoli doslej ni naletela na tako oster javen odziv krovnih zvez. Po navadi je šlo bolj ali manj za strateško igro izsiljevanja, ki je rezultirala v večkratnih spremembah lige prvakov, prvič v sezoni 1999/2000, ko so najmočnejše lige dobile dodatna mesta za svoje najboljše klube in nazadnje pred tremi leti, ko si je 16 predstavnikov vodilnih štirih lig zagotovilo direktno uvrstitev v skupinski del. Novi cikel 2021-2024 se sploh še ni začel, pa je format lige prvakov (vsaj s stališča večine odločevalcev) že zastarel in neustrezen. Glavni problem je padec gledanosti in zanimivosti v skupinskem delu, ki tako klubom kot Uefi prinaša manj denarja, kot bi si oboji želeli. V slabšem položaju so klubi, ki že celo leto igrajo tekme bolj ali manj brez navijačev na tribunah in veliko vprašanje je, kdaj se bodo lahko ti sploh vrnili.
Prav tako ne gre spregledati dejstva, da je kot glavni zagonski financer superlige predvidena multinacionalna investicijska banka J. P. Morgan.
V teh pogojih so klubi bolj ali manj ostali odvisni od prodaje televizijskih pravic, spet te pa so odvisne zlasti od gledanosti tekmovanj. In tu nastopi superliga. Glede na dokumente, ki jih je v zadnjih dneh objavil britanski The Times, bi klubi v takšnem elitnem tekmovanju pravice zgolj za eno sezono lahko prodali za vrtoglave 4 milijarde evrov, kar ni le mnogo več kot vsota, ki jo za svoje najmočnejše tekmovanje iztrži Uefa, pač pa bi klubom ostal tudi večji delež, saj jim v samostojni ligi kolača ne bi bilo potrebno deliti s potratno organizacijo evropske nogometne zveze. Prav tako ne gre spregledati dejstva, da je kot glavni zagonski financer superlige predvidena multinacionalna investicijska banka J. P. Morgan. Kadar se vključijo oni, je jasno, da je zadeva resna. Kot je bila denimo nekoč pri povojni ekonomski ureditvi Nemčije ali kasneje postsocialistični tranziciji vzhodnega bloka.
Finančna računica je namreč jasna in tega se zavedajo tudi največji klubi na čelu z Juventusom, ki najbolj odkrito zagovarja novo elitno tekmovanje. »V kolikor nismo napredni, zgolj ščitimo sistem, ki ga ni več, sistem domačih tekmovanj, ki bodo naše otroke le malo zanimala,” je pred dobrim letom dejal Andrea Agnelli. Seveda se Agnelliju ne gre za naprednost kot tako, še manj za psihofizično zdravje mladine, pač pa gre v prvi vrsti za PR potezo, izvedeno na podlagi temeljitih raziskav trga. Kot vse v tem klubu, ki celo igralce kupuje na podlagi pričakovanih marketinško-promocijskih učinkov in ki je med prvimi klubski grb nadomestil z blagovno znamko.
Kot so opazili pronicljivi spremljevalci Juventusove reklamne kampanje, ta v njej besede »navijači« ni uporabil niti enkrat samkrat. Logično, klasični navijači na stadionu ekonomsko niso več pomembni. Zdaj so v prvem planu nove generacije televizijskih, računalniških, tabličnih in mobilnih gledalcev (oziroma odjemalcev storitev, saj ti zaradi vedno bolj omejenega fokusa v moderni družbi večinoma niti ne gledajo celotnih 90 minut tekme). Tem pa trenutna državna in kontinentalna tekmovanja ne ponujajo prav veliko, saj jih večinoma ne zanimajo tekme Getafeja ali Šahtarja iz Donecka (kaj šele tistega iz Soligorska, ki bo poleti denimo prav tako nastopil v kvalifikacijah za ligo prvakov). To potrjuje tudi zadnja anketa, ki jo je opravil BBC in po kateri kar polovica mladih Angležev (18-34 let) idejo superlige podpira, medtem ko je z njo nezadovoljnih zgolj 18 odstotkov. Glede na popularnost angleške lige si lahko s precejšnjo gotovostjo predstavljamo, da je razlika v odstotkih v drugih državah še večja.
S tem pa prehajamo na drugo točko gornje deklaracije. Vključitev Fife. Če smo bili navajeni, da s strani Uefe kdaj pa kdaj še zasledimo kak negativen komentar glede morebitne evropske superlige, pa se svetovna krovna organizacija kritikam te teme doslej praviloma ni posvečala. Še več, nemalokrat je bila v izrazitem konfliktu z Uefo, spomnimo se samo ostrih puščic, ki so si jih med seboj namenjali vodilni funkcionarji obeh zvez, in številni mediji so špekulirali, da bi lahko bila prav Fifa tista, ki bi podprla elitne klube v njihovih namerah nasproti evropski zvezi. Manj pomemben, a zato s stališča mladih gledalcev dokaj zanimiv primer iz zadnjih let je spor okrog italijanskega proizvajalca albumov s sličicami Panini. Uefa je namreč licenco za ligo prvakov leta 2015 prodala njegovemu ameriškemu rivalu Topps. Panini tako ne bi mogel izdajati albumov z evropskimi velikani, če ne bi vmes posegla Fifa s svojo licenco, tako da je ob privesku nekaj južnoameriških in drugih klubov nastal album o »svetovnem« nogometu.
Fifa že dlje časa želi iz vsega skupaj narediti veliko resno poletno tekmovanje po vzoru na SP in EP, a je doslej pri Uefi in klubih večinoma naletela na nasprotovanje.
Veliko resnejši in odmevnejši spor pa smo lahko spremljali okrog spremembe formata svetovnega klubskega prvenstva. To je tisto tekmovanje v kakšnem arabskem emiratu konec decembra, na katerega pride evropski prvak po navadi odigrati polfinale in finale direktno iz aviona. Fifa že dlje časa želi iz vsega skupaj narediti veliko resno poletno tekmovanje po vzoru na SP in EP, a je doslej pri Uefi in klubih večinoma naletela na nasprotovanje. Zdaj pa se več kot očitno vse skupaj spreminja. Fifa in Uefa sta v izjavi namreč zapisali tole: »V tem pogledu konfederacije priznavajo klubsko svetovno prvenstvo Fife v njegovi sedanji in novi obliki kot edino svetovno klubsko tekmovanje.« Uefa torej priznava klubsko svetovno prvenstvo v novi obliki, torej v formatu s 24 klubi, 31 tekmami, z večino evropskih velikanov, z najboljšimi svetovnimi igralci ter zlasti z velikimi dobički za Fifo. Tudi tu bi bila po projekcijah svetovne nogometne organizacije vsaka izvedba tekmovanja vredna vsaj 3 milijarde dolarjev.
Deklaracijo nogometnih zvez moramo tako razumeti zlasti kot posledico kompromisa med Uefo in Fifo. Slednja je morala javno opustiti kakršnekoli ideje glede morebitne podpore superligi, je pa zato dobila zeleno luč za svoje novo tekmovanje, s čimer bi se vsaj nekoliko izravnavalo trenutno precej nenavadno razmerje, po katerem ima Uefa (vsaj v letih, ko ni svetovnega prvenstva) nekajkrat višji proračun od svoje krovne organizacije. Vse skupaj pa rešuje zgolj odnos med vodilnima dvema zvezama, medtem ko se glede samega vprašanja superlige položaj bistveno ne spreminja. Grožnje s prepovedjo nastopa igralcem iz omenjene lige na svetovnih in evropskih prvenstvih so bržkone zgolj to, grožnje. Četudi ne bi naleteli na pravne ovire, je težko verjeti, da bi jih vodilni zvezi dejansko uresničili, saj bi s tem ne le osiromašili svoja tekmovanja, pač pa tudi ponudili vodstvu superlige priložnost, da organizira lastna reprezentančna prvenstva.
Izkušnje iz drugih športov kažejo, da imajo krovne organizacije dandanes zelo omejene vzvode, s katerimi bi lahko disciplinirale svoje člane. Resda je nogomet praktično neprimerljiv z ostalimi športi, a tudi tu so se velike pravne bitke zadnjih desetletij (vsaj od Bosmana dalje) praviloma končevale z omejevanjem moči in pristojnosti krovnih organizacij. Če ne bo prišlo do tektonskih premikov v geopolitični ureditvi, bo kapital, ki je trenutno na strani klubov, tudi tokrat prej ali slej dosegel svoje in superliga bo v takšni ali drugačni obliki postala realnost. Vprašanje je le, ali pod okriljem glavnih dveh panožnih zvez ali izven njiju. Zdaj ko sta slednji dosegli medsebojni sporazum, so na potezi spet vodilni klubi. Doseči kompromis z njimi bo mnogo težje.
Uefa kljub deklaratornemu prizadevanju za vse svoje članice in za tako imenovane manjše klube, ne kaže kakšnega posebnega interesa, da bi bistveno prispevala k njihovemu razvoju.
In kaj ima vse skupaj opraviti s slovenskim nogometom? Žal ne prav dosti. Uefa kljub deklaratornemu prizadevanju za vse svoje članice in za tako imenovane manjše klube, ne kaže kakšnega posebnega interesa, da bi bistveno prispevala k njihovemu razvoju. Potem, ko so številni klubi iz nekoč močnih lig postali evropsko povsem nekonkurenčni, je bilo uvedeno tretjerazredno tekmovanje, v katerem se bodo lahko med seboj borili za drobtinice. Čeprav se tekmovanje začne že čez nekaj mesecev, Uefa še vedno ni objavila višine finančnih nagrad, ki jih bodo dobili udeleženci tega tekmovanja, a po neuradnih virih bodo te neprimerljivo nižje od tistih v sedanji ligi Europa. Povedno je tudi to, da se Uefa zadnja leta zavzema za to, da »zajezi večanje prepada med velikimi in malimi.« Pozoren bralec bo opazil pomembno bistvo tako izraženega prizadevanja. Ne da se omenjeni prepad zmanjša, pač pa da se zgolj upočasni njegovo večanje. Vprašanje pa je, za koliko časa lahko takšna taktika še upočasni razpad trenutnega sistema evropskih tekmovanj, zlasti lige prvakov. Verjetno si povprečen funkcionar o njej misli nekaj podobnega kot cesar Franc I. o avstrijski monarhiji: »Mene in Metternicha bo še vzdržala.«
