Tim Dobovšek
Postoji jedno pravilo – da nema nikakvih pravila. (Veselin Barović, predsednik Košarkarske zveze Jugoslavije, 1991)
V zadnjem letu številna tekmovanja po vsem svetu ostajajo neodigrana. Ligaške lestvice so nepopolne in grozljivo spominjajo na tiste iz vojnih časov. Na naših prostorih smo kaj takega nazadnje videli v devetdesetih, na primer tretja jugoslovanska liga zahod v sezoni 1991/92 ali pa vse srbske lige v sezoni 1998/99, in marsikdo si je verjetno mislil, da kaj takega v sodobnem svetu ne bomo več doživeli. Da je »zgodovine konec« in da se bo nogomet igral v nedogled. Toda zgodovina se je ponovila in tako se je po mnogih letih spet pojavila dilema, kaj storiti s takšnimi tekmovanji in klubi.
Zveze, združenja in drugi odločevalci so se tako znašli pred velikimi izzivi in težavnimi nalogami, hkrati pa so na plano takoj stopili raznorazni partikularni in zasebni interesi. Poglejte le katerokoli glasovanje o tem, ali naj se določena liga nadaljuje ali ne, ter pozicije klubov, ki so glasovali za eno ali drugo opcijo.
V imenu reševanja športa in zdravja so tako v zadnjem letu prosto širili, krčili in spreminjali ligaška tekmovanja, priključevali in izločali klube ter nasploh sprejemali odločitve, ki sicer niso dovoljene …
V splošnem je prevladalo stališče, da izredne razmere terjajo izredne ukrepe, zato so siceršnja pravila in zakonitosti marsikje ignorirali ali suspendirali. V imenu reševanja športa in zdravja so tako v zadnjem letu prosto širili, krčili in spreminjali ligaška tekmovanja, priključevali in izločali klube ter nasploh sprejemali odločitve, ki sicer niso dovoljene ali pa se lahko sprejemajo zgolj za eno sezono vnaprej.
O tem ali naj o uvrstitvi odloča razlika v golih ali povprečno število osvojenih točk na tekmo, ali naj vodilni postane tudi prvak ali ne, kdo naj napreduje in kdo izpade, so odločali povsem prosto, zaključki pa so bili odvisni od partikularne volje najvplivnejših funkcionarjev, takšnih ali drugačnih dogovorov in kompromisov, raznih naključij in podobno.
S tem smo stopili na neko novo doslej neznano in tudi dokaj neraziskano področje, ki je marsikje prešlo tudi v pravne spore, pri čemer so bili nekateri (Belgija) uspešni, spet drugi (Francija) pa ne. Enoznačni odgovor, kaj storiti v takšnih razmerah, se torej ni oblikoval, v praksi pa so se uveljavile zlasti tri opcije. Zlasti v nižjih ligah se bomo očitno še kar nekaj časa spopadali s to problematiko, zato je prav, da si jih ogledamo pobliže.
Prva (in zelo pogosto uporabljena) praksa je ta, da najboljši klubi napredujejo v skladu z uvrstitvami ob prekinitvi, medtem ko najslabši ne izpadejo. Omenjena opcija se ponavadi sklicuje zlasti na poštenost, saj želi problem razrešiti tako, da so zadovoljni bolj ali manj vsi. Tisti klubi na zadnjih mestih, ki bi si lahko do konca sezone še priigrali obstanek, so rešeni, tistim, ki so bili v nižji ligi na dobri poti do naslova, pa je omogočeno napredovanje. Seveda tudi v tem primeru kdo ni povsem zadovoljen, denimo kakšen klub v nižji ligi, ki je načrtoval napad na vrh, a v splošnem se zdi to vendarle najboljša in najbolj poštena rešitev.
A le na prvi pogled, saj ima v praksi ogromno pomanjkljivost. Ker se zdravstvene razmere bistveno ne izboljšujejo, se lahko zadeva naslednjo sezono ponovi (kar se letos marsikje že dogaja). Kaj pa potem? Če bi še enkrat postopali po istem receptu, bi morali ligo še enkrat razširiti, pa potem morda prihodnje leto še tretjič in tako naprej. To seveda ni možno, zato se drugo leto postopa drugače, kar pa spet ni pošteno do tistih, ki so dobili ugodnosti sezono pred tem, s čimer v vodo pade osnovni argument poštenosti in pravičnosti, na čemer je temeljila takšna rešitev.
Gre preprosto za to, da tekmovanje ni dokončano in je posledično razveljavljeno, kot da se nikoli ni igralo, naslednjo sezono pa se začne iz ničle.
Druga rešitev, nekoliko manj popularna na prvi pogled, a zato precej bolj v skladu s pravili, je ta, da napredovanja in izpada sploh ni. Gre preprosto za to, da tekmovanje ni dokončano in je posledično razveljavljeno, kot da se nikoli ni igralo, naslednjo sezono pa se začne iz ničle. Seveda so tu številni nezadovoljni, saj je na ta način celotna sezona vržena stran, najboljši pa ostanejo brez nagrade, toda tako pač je v športu, kadar se tekmovanje ne odvije do konca. Marsikomu se verjetno zdi kruto, da ob vodstvu na lestvici zaradi višje sile klub ostane v nižji ligi, sploh če bi se to denimo zgodilo dvakrat zapored, zato se za to opcijo niso odločali prav pogosto.
Med drugim so jo uveljavili denimo Avstrijci, ki pa so vtis nekoliko pokvarili po tem, ko so zaradi izstopa enega od klubov, v drugo ligo mimo vseh pravil uvrstili drugo ekipo Rapida. To razkriva, da za omenjeno rešitev pogosto ni vzrok rigorozno branje pravil, pač pa bolj interes velikih klubov, ki si ne želijo (za njih) nepotrebne širitve lige. Seveda pa tudi igranje z lihim številom moštev ali s takimi, ki so preteklo leto matematično že izpadla, ne deluje ravno najbolje na ugled in zanimivost tekmovanja.
In že smo pri tretji opciji, ki se mi zdi, če si smem dovoliti to opazko, še precej slabša od gornjih dveh. To je, da klubi tako napredujejo kot izpadejo, in to ne glede na to, koliko krogov je bilo odigranih in kakšne so bile razliki na lestvici. Za to opcijo so se med drugim odločili v Franciji (vse lige) in Sloveniji (od druge navzdol). Odločitev je zlasti v Franciji dvignila veliko prahu.
Vsi vemo, kaj vse se lahko v nogometu spremeni v spomladanskem delu sezone ali celo v zadnjih desetih krogih, zato je odločitev o napredovanju ali izpadu določenih klubov v takšnem primeru povsem nerealna, nepoštena in tudi v nasprotju z vsemi pravilniki. Je pa zato najlažja, saj ni potrebno spreminjati tekmovalnega sistema, prav tako pa se lahko pretvarjamo, da smo sezono odigrali in da je vse v najlepšem redu.
Prav posebno rešitev so denimo našli v nekaterih nemških nižjih ligah, kjer se uradno igra sezona 2019/21.
Večina držav se je kot rečeno odločila za eno od teh treh možnosti, a to ne pomeni, da ni mogoče še kaj drugega. Prav posebno rešitev so denimo našli v nekaterih nemških nižjih ligah, kjer se uradno igra sezona 2019/21. Lani poleti so namreč zaključili tekmovanja le v prvih treh rangih, v ostalih pa ne in tako so ponekod, denimo v Fußball-Bayernligi (četrti rang na Bavarskem), jeseni nadaljevali kar s preteklo sezono, ki jo bodo igrali do letošnjega maja. No, tak je bil vsaj osnovni plan, a je sledila nova prekinitev in jo bodo morda še podaljšali. Kakorkoli, kolikor se mi je ideja na začetku, ko sem prvič slišal zanjo, zdela nora, mi je zdaj vedno bolj všeč. Po eni strani vsi rezultati veljajo, ničesar nismo vrgli stran in vsaka točka šteje toliko kot mora, po drugi strani pa nihče ni bil nagrajen ali kaznovan za nekaj, česar ni dosegel.
Kaj pa pri nas? Prva liga se bo kot kaže k sreči odigrala normalno, so pa zato tako kot lani spet veliki problemi drugje. Po pravilih (Sklepi za tekmovanja v organizaciji NZS v članski kategoriji) se v 2. SNL igra dvokrožni sistem s 30 krogi, klubi pa napredujejo in izpadejo šele po končanem prvenstvu, kar pomeni, da bi morali sezono v nižjih ligah razveljaviti. Tako lani kot letos. A kot že rečeno so se odločili za tretjo opcijo, po kateri so klubi napredovali in izpadli glede na tedanje lestvice. O krivicah, ki so se zgodile Rogaški, Svobodi, Taboru 69 in drugim sem že pisal v eni od prejšnjih kolumn, zato se na tem mestu ne bom ponavljal.
Prav tako ne bom pisal o siceršnjih epidemioloških razmerah in tem, da je NZS lani zaradi »varovanja zdravja udeležencev«, da se druga liga ne igra, odločila na dan, ko je bil novookužen en človek, medtem ko jih je trenutno čez 1000. Osredotočil se bom na letošnjo sezono. V drugi ligi se tekmovanje nadaljuje že od srede marca, a se tudi tokrat ne bo odigralo v celoti, saj bodo moštva od tridesetih odigrala (največ) 22 krogov, medtem ko so jih lani 20.
Kar nekoliko presenetljivo pa se nadaljuje tudi tretja liga, ki je mirovala vse od konca oktobra. Čeprav je tretja liga razdeljena na vzhodno in zahodno skupino, vodijo pa jo medobčinske zveze, je bila očitno vseeno priznana kot »tekmovanje na državni ravni«, tako da se bo lahko igrala. Očitno je pomembno ime zlasti ime lige in morda bi veljalo v prihodnji sezoni ljubljansko regionalno ligo preimenovati v 4. SNL – center.
Glede nadaljevanja nižjih lig pa gre omeniti še eno zanimivost. Odgovorni so namreč pred časom v sodelovanju s stroko in s ciljem varovanja zdravja igralcev odločili, »da bo od takrat, ko se bodo lahko drugoligaši vrnili na treninge, do prve uradne tekme minilo pet tednov, ki jih bodo klubi izkoristili za dovolj kakovostne priprave.« Zdaj pa so za tretjeligaše v enaki situaciji ocenili, da pred nadaljevanjem tekmovanja zadoščata zgolj dva tedna priprav.
Najslabše kar se lahko zgodi v športu, so dvojna merila, različne odločitve ob enakih scenarijih.
Morda bi naši najboljši klubi pred novo sezono lahko razmislili o okrepitvah iz tretje lige, saj so tamkajšnji igralci očitno fizično izjemno dobro pripravljeni. No, šalo na stran, ko začne primanjkovati terminov, so tudi siceršnji strokovni argumenti potisnjeni v drugi plan. V prvem je zdaj to, da se v tretji ligi v nekaj tednih odigra še 7 oziroma 10 krogov.
Čeprav sem prej napisal, da je opcija, kjer moštva po neodigrani sezoni kljub vsemu napredujejo in izpadejo, najslabša izmed treh prevladujočih, pa vendar mislim, da jo je potrebno ponovno uveljaviti. Še precej slabše je namreč, če se kar sproti izmišlja ter eno leto uveljavi en sistem, drugo leto pa drugega. Kaj takega kaže le na odsotnost vsakršne strategije in resnosti, vodstvo tekmovanja pa izgubi vso kredibilnost in spoštovanje. Če se za nekaj odloči, se je tega potrebno tudi držati, pa čeprav prvotna odločitev morda ni bila ravno najboljša.
Bistvo športa so pravila, ki se morajo uporabljati enako za vse. In če se jih že krši, se jih mora tudi kršiti enako za vse. Pravila namreč omogočajo primerljivost in soizmerljivost, brez česar postanejo športna tekmovanja povsem nesmiselna. Najslabše kar se lahko zgodi v športu, so dvojna merila, različne odločitve ob enakih scenarijih.
Vprašanj potemtakem letos sploh ne bi smelo biti. Vodilni drugoligaš mora napredovati, drugouvrščeni pa naj igra kvalifikacije z devetim prvoligašem, pa ne glede na to, koliko krogov se bo odigralo. Prav tako morata izpasti zadnja dva, pa četudi bo njun zaostanek za tistim pred njima zgolj ena točka. Enako velja tudi za tretjo ligo. Klub, ki bo vodil na zahodu (trenutno Ilirija pred Svobodo), mora napredovati, tako kot je lani Primorje, zadnja dva pa naj izpadeta. Enako velja tudi za vzhod in enako velja tudi za napredovanje iz medobčinskih lig. Če so vodilni klubi lahko napredovali lani, morajo tudi letos, pa ne glede na to, kateri klub vodi in kdo je njegov predsednik.
Ja, številni bodo potegnili kratko in marsikdo se bo čutil oškodovanega. Toda tako je bilo tudi lani. Bi bilo denimo pošteno do Tabora 69, da klubi, ki so oziroma bodo zbrali zgolj par točk, letos ostanejo v ligi, medtem ko je sam lani z devetimi izpadel?
Konec koncev ne gre niti za poštenost, niti za Tabor 69, niti za Ilirijo, niti za Svobodo, niti za Primorje, niti za kogarkoli tretjega. Gre enostavno za enojna merila, ki jih imaš ali pa jih nimaš. In srčno upam, da jih bodo imeli. Kajti, če bodo odgovorni potem, ko so praktično uničili pokal, z nekimi »inovativnimi« rešitvami nadaljevali še v ligah, bodo pri marsikomu res dokončno izgubili čisto ves ugled. Je pa ne glede na odločitev nekaj jasno že zdaj. Reševanje (nižje)ligaške problematike lepo kaže odnos družbe do nogometa in vsaka država ima takšne lige, kot si jih zasluži.
Kriza nam spet kaže, ali smo nogometni narod ali pa »tam neki seljaki«.
