Združenja klubov so v nogometnem svetu nekaj normalnega. Kjer se igra resen klubski nogomet, obstajajo tudi združenja. Ta imajo od države do države različne pravice in pristojnosti, a skorajda povsod v prvi vrsti upravljajo z vodenjem lige. Ligaška tekmovanja so namreč na neki zgodovinski točki postala družbeno, ekonomsko in kulturno tako pomemben in kompleksen fenomen, da so jih dotedanje (pod)strukture nacionalnih zvez vedno težje organizacijsko in finančno obvladovale. Na drugi strani sta se med glavnimi akterji, to je klubi, pojavila tako interes kot nujnost, da te vzvode sami vzamejo v svoje roke ter posledično sami odločajo o svoji usodi.

Ponekod je prehod vodenja lige na združenje potekal relativno mehko in složno, spet drugje, denimo v Angliji, pa je prišlo do ostrega razdora in konflikta med nacionalno zvezo in privatnimi interesi združenja. Posledica je bila ustanovitev premier lige, ki je še danes povsem odtrgana od ostalega angleškega nogometa in je celo formalno in statistično ločena tudi od predhodnih lig na najvišji ravni. Precej bolj gladek pa je bil denimo prehod v Nemčiji, kjer so klubi prve in druge lige leta 2001 ustanovili tako imenovani Ligaverband ter prevzeli vodenje tekmovanja, medtem ko je na površinski ravni za ljubitelje nogometa razen logotipa praktično vse ostalo nespremenjeno.

Logo bivšega združenja slovenskih prvoligašev

Trenutno so praktično vse najmočnejše lige v Evropi v rokah klubskih združenj. Izmed 20 najmočnejših lig na stari celini le še dve direktno upravljata zvezi. Prva je sosednja HNL, kjer združenje klubov obstaja zgolj na papirju, lanski predlog Hajduka, da bi spet prevzelo vodenje lige pa je podprl le še Slaven Belupo. To je bilo nekako pričakovano, saj neformalni koaliciji na čelu z Dinamom, ki obvladuje zvezo, ni všeč, da bi jim kdo hodil v zelje. Druga pa je turška Süper Lig, glede katere tudi ni potrebno posebej razlagati situacije. HDZ so »mala djeca« za Erdogana, saj turški nogomet povsem obvladuje tamkajšnja politika, ki ji liga predstavlja le še en kanal za širjenje svoje agende, navijači pa lahko na vseh stadionih gledajo velike posterje ljubljenega vodje. Povsem jasno je, da v takšnih pogojih odgovorni nimajo nobenega interesa, da bi odločalo tam neko neodvisno združenje. Izmed nekoliko slabših lig tekmovanje vodijo zveze še v Belorusiji, Bolgariji in na Madžarskem.

V to veselo druščino žal spada tudi Slovenija, kjer je združenje nekoč sicer bilo, a ga zdaj že kar lep čas ni več. Združenje klubov je pravzaprav obstajalo celo že v Jugoslaviji in to ne le za prvo, temveč posebej tudi za »drugo ligo zapad«, res pa je, da so bile pristojnosti tovrstnega organa v tistih časih razmeroma omejene. V prvih letih po osamosvojitvi združenja ni bilo, ustanovili pa so ga decembra 1996. Kakopak se je šlo v prvi vrsti za denar, saj je nemška marketinška agencija UFA Sports kupovala televizijske pravice za SNL, pri čemer se v začetku ni vedelo, s kom naj se za njih sploh pogaja, z zvezo ali s klubi. Tako so klubi na vrat na nos tedaj čez noč ustanovili Združenje nogometnih klubov 1. slovenske nogometne lige, ki pa sprva ni imelo nikakršnih tekmovalnih interesov in pristojnosti. Stvari so se sčasoma začele spreminjati, saj so bili klubi vedno bolj nezadovoljni z delom NZS ter so začeli vedno glasneje zahtevati prenos vodenja tekmovanja na združenje.

Branko Florjanič

Tudi v Sloveniji je posledično prišlo do velikih konfliktov, le da ti niso bili tako medijsko odmevni kot denimo v Angliji. Vodstvo združenja, ki so ga sestavljali Željko Fundak, Branko Florjanič in Darko Likar, se je skupaj s klubi v sezoni 2000/01 odločilo za dokaj drastično in precej pogumno potezo, saj so nogometni zvezi enostavno nehali plačevati vse obveznosti, torej stroške za sodnike, kontrolorje, delegate in takse. Kmalu se je iz tega naslova nabralo že za 10 milijonov tolarjev dolga, združenje pa je najavilo bojkot lige, v kolikor bi zveza kakšnega od klubov suspendirala. NZS je slednjič le popustila in klubi so izsilili svoje. Novembra 2000 je zveza večino pristojnosti povezanih s tekmovanjem v 1. SNL prepustila združenju, sama pa je skrbela le še za delegiranje sodnikov, koledar tekmovanj in nekaj drugih malenkosti.

A vse ni bilo tako lepo, kot so si nekateri ob teh dogodkih predstavljali. Roko na srce se v naslednjih sezonah kaj bistvenega ni spremenilo in liga tudi pod združenjem ni prav dosti napredovala. Sprva je bilo sicer prisotnega nekaj več truda glede promocije, a je liga hitro začela stagnirati, tudi po zaslugi rigoroznega licenciranja NZS, ko so bili iz nje izločeni kar trije velikani. V drugi polovici dvatisočih so se vodilni na združenju ukvarjali z vsem drugim kot pa z vodenjem lige, kar je doseglo vrhunec z dogodki iz leta 2012, ko je bil predsednik Branko Florjanič pridržan zaradi kaznivih dejanj ob prenovi koprskega stadiona. Florjanič je bil namreč direktor koprskega javnega zavoda za šport, skupaj z županom Popovičem in Gubercem (FC Koper in gradbeno podjetje Grafist) pa naj bi občino oškodovali za več milijonov evrov.

Trenutno se igra že deseta zaporedna sezona pod vodstvom zveze, združenje pa je bilo leta 2014 tudi formalo izbrisano iz registrov.

Ob škandalu je zveza, tedaj že pod Čeferinom, takoj izkoristila situacijo. Že naslednji dan so Florjaniču odvzeli podpredsedniško mesto, hkrati pa so zopet prevzeli tudi vodenje in trženje 1. SNL, kar je bil sicer njihov cilj že dlje časa. Nogometna javnost je bila tudi takrat optimistična, a se zopet ni zgodilo praktično nič. Še več, kot sem pisal že v prejšnji kolumni, pol sezone nato sploh ni bilo prenosov na televiziji, saj NZS ni bila sposobna najti novega partnerja, prav tako pa je bila sezona 2012/13 prva po mnogih letih, ko pred pričetkom lige ni bila izdana niti revija. Trenutno se torej igra že deseta zaporedna sezona lige pod vodstvom zveze, združenje pa je bilo leta 2014 tudi formalno izbrisano iz registrov.

Tu velja morda omeniti še eno stvar. Ali ste vedeli, da obstaja zveza evropskih profesionalnih nogometnih lig EPFL? Najbrž ne. Tudi zato, ker v njej ni več slovenske. Ne zato, ker ne bi bila več profesionalna (zlobni jeziki bi tu gotovo imeli kak komentar), temveč zato, ker nima združenja. Formalni član zveze je namreč lahko le pravni subjekt združenja, ki pa ga pri nas kot rečeno že lep čas sploh ni. Ko se EPFL z UEFO in združenjem klubov denimo pogaja o spremembah v evropskem nogometu, tako glas slovenske lige sploh ni več zastopan. No, seveda si ne delam utvar, da bi sicer imel neko blazno težo, saj tudi na splošno EPFL ni ravno najpomembnejši akter, a bi lahko bili na ta način tudi naši klubi vsaj malo bolj vključeni v širše delovanje.

Ob vsem napisanem se torej kar samo postavlja vprašanje, ali tudi v Sloveniji (spet) potrebujemo združenje. Ali je slovenska liga dovolj zrela za kaj takega? Ali imamo primeren kader ter predvsem ali bi lahko bila liga vodena bolje kot sedaj? Slednje je aktualno predvsem v luči zadnjih dogodkov glede prodaje televizijskih pravic Sportklubu, ki ga večji del prebivalstva ne more spremljati. Nogometna javnost namreč v veliki meri nad razvojem dogodkov ni navdušena in se sprašuje, kaj si o vsem skupaj mislijo klubi. Uradnih stališč ni, je pa zato precej govoric in ugibanj. Nekateri pravijo, da klubi niso preveč zadovoljni, saj naj bi zaradi majhnega dosega začeli izgubljati sponzorje, medtem ko spet drugi trdijo, da je klubom poteza všeč, saj naj bi zdaj več ljudi prišlo na stadione in kupilo karto. Pri tem pa ni toliko pomembno, kaj od tega se bo v resnici zgodilo v naslednjih sezonah, temveč predvsem kako bi se odločili klubi, če bi odločali sami.

NZS je pred kratkim sprejela Pravilnik o komercialnih pravicah v zvezi z nogometnimi dogodki, po katerem izključno ona trži vse medijske pravice za 1. SNL. »Šteje se, da klubi soglašajo z načinom trženja, če soglasje poda večina klubov, ki sodelujejo v tekmovanju v času določitve novega prodajnega ciklusa. Pridobljeno soglasje klubov velja za celotno prodajno obdobje,« še piše v pravilniku. Klubi morajo torej zgolj podati soglasje na odločitev zveze, pri čemer gre seveda za formalizem, saj si ne gre zares prestavljati, da bi si klubi upali nasprotovati doseženim dogovorom. Zanimivo je tudi, da drugoligaši, ki se uvrstijo v prvo ligo, nimajo pravice odločanja, tako da se lahko zgodi, da bi ob koncu petletnega obdobja, kolikor traja veljavnost pravic, večina ligašev bila proti dogovoru, a ne bi mogla storiti nič. Tudi nasploh je pravilnik pisan v zelo avtoritarnem slogu, tako da tudi na tem področju zveza dobiva vedno več moči nasproti klubom.

Ker je prva liga vedno del širšega nogometnega ustroja v državi, je normalno, da ima zveza besedo pri njeni organizaciji. A prav tako morajo imeti besedo tudi glavni akterji lige, torej klubi. Ker se zveza (vsaj načeloma) ukvarja s sto in eno stvarjo v slovenskem nogometu, se prvi ligi ne more posvetiti tako, kot bi si številni želeli. V mastodontskih strukturah zveze je prva liga zgolj en delček, medtem ko je pod okriljem združenja glavni in edini smoter. Primer je denimo statistika prejšnjih sezon na uradni strani, ki je pri večini klubov napačna, ali pa dogajanje v času mladinskega prvenstva, ko zaradi omejenosti kadra cel teden ni bilo novic o ligaškem dogajanju. Profesionalna liga, kakršna je tudi slovenska, si v sodobnem času takšne stvari vedno težje privošči.

Kakšno je torej stališče klubov? So s trenutno situacijo zadovoljni? Imajo sploh interes prevzeti bolj aktivno vlogo? Sodeč po (ne)odzivanju na dogajanje očitno ne. Morda pa se zgolj ne upajo izpostavljati? Kakorkoli, dejstvo je, da so eno priložnost pred leti že imeli, pa je niso izkoristili. Če bodo želeli spet kreniti na samostojno pot, se bodo morali veliko bolje pripraviti, organizirati in poenotiti. V nasprotnem primeru vse skupaj nima smisla. Pogodbe najvišjega ponudnika lahko sprejema kdorkoli. Združenje klubov je veliko več kot to. A je za njegovo uspešno delovanje potrebno ogromno dela. Tu pa se pri nas zadeve običajno žal ustavijo.

Login

Dobrodošli!

Tole je kratek pozdrav
Join Typer
Registration is closed.