Tim Dobovšek
V prejšnjem članku smo si ogledali zlasti začetni zgodovinski razvoj nogometnih tekmovanj, tokrat pa se bomo posvetili nekoliko aktualnejšim temam, ki se v prvi v vrsti tičejo slovenske lige. Kot rečeno naj bi po neuradnih informacijah, ki jih je v javnost pretekli teden prvi lansiral španski As, v prihodnjih letih prišlo do določenih sprememb v tekmovalnih sistemih evropskih lig.
Da bi pridobili dodatne termine za razširjeno ligo prvakov, bi v domačih ligah od leta 2024 dalje smelo biti največ 34 krogov, kar pomeni, da bi odpadel tudi trenutni štirikrožni sistem, ki se uporablja v praktično vseh ligah z desetimi klubi. Ob teh spremembah naj bi v prvi vrsti ukinili ligaške kroge, ki se sedaj igrajo ob sredah, kar je povezano tudi z Uefinim dolgoletnim prizadevanjem, da se v terminih evropskih tekem ne igra nikakršnih domačih tekmovanj na najvišji ravni. To pravilo sicer že obstaja, a se je do sedaj uporabljalo precej selektivno.
V primeru podviga v kvalifikacijah za ligo prvakov, bi bilo prvaku praktično nemogoče odigrati vse tekme v sezoni.
Omenjene spremembe bi imele torej velik vpliv tudi na slovensko ligo, saj ne gre verjeti, da bi krovna organizacija za manjše države dopuščala kakršnokoli izjemo. Možnosti, da bi se prvak slovenske ali kakšne podobne lige uvrstil v ligo prvakov niso največje, a, kot smo videli v preteklosti, tudi niso zanemarljive, zato bi bilo dopuščanje izjem za take lige skrajno neodgovorno. V primeru podviga v kvalifikacijah za ligo prvakov, bi bilo prvaku namreč praktično nemogoče odigrati vse tekme v sezoni.
A do sedaj se mediji s tem vprašanjem še niso ukvarjali. Verjetno tudi zato, ker se štirikrožni sistem z izjemo Švice in Hrvaške uporablja zgolj v ligah, ki bi jih v evropskem merilu marsikdo označil za eksotične. V prvem planu so bile najmočnejše lige z 20 klubi, kjer se število krogov preprosto zmanjša tako, da se iz lige odstrani dve ekipi.
Prva slovenska nogometna liga podobno kot FA pokal letos slavi obletnico, vdelano tudi v aktualni logotip, saj je od njenega uradnega nastanka minilo točno 30 let. Njena zgodovina je sicer še precej daljša, saj se kot enotna liga po sistemu igranja vsak z vsakim igra že od leta 1958, pri čemer se sistem v vsem tem času ni drastično spreminjal, le da so se v času Jugoslavije nad njo igrale še zvezne lige.
Običajno je v njej igralo med 10 in 16 klubov, ki so se med seboj pomerili dvakrat, trikrat ali štirikrat. Izjemi sta bili sezona 1978-79, ko se je liga po portoroških sklepih igrala v vzhodni in zahodni skupini s po 9 člani, ter obdobje po osamosvojitvi, ko so članom slovenske lige dodali še klube iz jugoslovanskih tekmovanj in je liga štela kar 21 klubov (16+5).
Trenutni sistem tekmovanja je v veljavi od leta 2005 (enak je bil tudi v obdobju 1995-98), kar pomeni več kot desetletje in pol povsem brez sprememb, daleč najdaljšo dobo, ki jo je kdaj dočakal kak format v slovenski ligi. To lahko razlagamo na več načinov. Morda je omenjeni format tako stabilen, ker je tudi dejansko najprimernejši za tukajšnjo ligo in tukajšnjo državo, skratka morda najbolj ustreza stopnji razvitosti slovenskega nogometa. Morda pa se preprosto nikomur ni dalo pretirano ukvarjati s tem vprašanjem, narediti analiz ali poizvedb med klubi in navijači, tako da je obstal nekako po inerciji. Morda celo malo obojega. Težko bi rekli, da je sistem z 10 klubi za Slovenijo povsem neprimeren, prav tako pa bi težko rekli, da se je temu vprašanju v zadnjem času posvečalo kaj dosti pozornosti.
Spomnimo, da so sistem omenjenega leta 2005 uvedli bolj kot ne slučajno. Slovenija ja bila namreč nekakšen poskusni zajček Uefinega licenciranja za Balkan, ki so ga tako pri nas uvedli prvi, praktično čez noč in predvsem zelo rigorozno. Klubi v prvi in drugi ligi na to nikakor niso bili pripravljeni, rezultat česar je bil, da so le s težavo nabrali 10 klubov, ki so kolikor toliko izpolnjevali nove kriterije. Mediji so tedaj sicer poročali, da bodo v ligo sprejeli tudi Svobodo in Livar, ki sta bila v drugi ligi na tretjem in šestem mestu, a je šlo za dezinformacijo in stari format z 12 moštvi je bil ukinjen.
V kasnejših letih so se sicer pojavljale določene pobude, da bi omenjeni sistem vrnili, med drugim je imel to v programu zapisano tudi nekdanji predsednik NZS Ivan Simič, a nikoli ni prišlo do realizacije. Zelo resno se je o širitvi razpravljalo zlasti leta 2009, ko je bila sprememba tekmovalnega sistema prve lige tudi predmet sej NZS, a ni dobila dovolj podpore. Tudi zaradi dokaj zapletenih odnosov, ki so tedaj vladali na zvezi, saj je eno izmed omenjenih sej polovica sodelujočih protestno zapustila.
Nazadnje je bila »liga 12« spet aktualna lani, ko se je zaradi vsem znanih dogodkov pojavil zlasti problem z napredovanjem iz 2. SNL, za katero se je zveza v nasprotju z večino evropskih držav in kljub zelo dobrim zdravstvenim razmeram dokaj nerazumljivo odločila, da se ne bo zaključila. Po poročanju medijev so tedaj širitev prve lige podpirali prav vsi klubi z izjemo Olimpije, pri čemer pa (vsaj javno) ni bilo povsem jasno, zakaj je slednja temu nasprotovala.
Letos je situacija v drugi ligi podobna, če ne še slabša. Za razliko od lani tokrat drugoligaši ne smejo trenirati in igrati tekem, tudi če bi to želeli, ko in če bodo ukrepe sprostili, pa ne bo več dovolj časa, da bi odigrali vse tekme. Malo verjetno je, da bi letos posledično omogočili napredovanje več klubom, če tega niso storili lani, res pa je, da sta bila lani na vrhu Koper in Gorica, medtem ko sta tam trenutno Radomlje in Krka, ki sta precej manj atraktivna. Ob tem gre seveda upati, da se takšnih odločitev ne sprejema na podlagi popularnosti in atraktivnosti klubov, a žal tudi česa takega glede na prakse iz tujine in preteklosti ne gre povsem izključiti.
V ligi z več klubi se možnost obstanka lanskega drugoligaša precej poveča.
»Liga 10« ima tako kot vsak drug sistem svoje prednosti in slabosti. Med slabosti sodijo zlasti dolgočasnost in repetitivnost tekmovanja, v katerem celo derbiji nekoliko razvodenijo, ko se igrajo (najmanj) štirikrat v sezoni. Prav tako vsak vikend prinaša zelo boren spored, ko ga primerjamo s tistim iz večjih lig, saj je na seznamu tekem vsakič zgolj pet obračunov. To namreč med drugim pomeni, da se prvoligaški nogomet v državi s takšnim sistemom tekmovanja vsak krog lahko gleda samo v petih krajih. Prav tako je otežena pretočnost, saj se je v ligo, iz katere neposredno izpade zgolj eden, razmeroma težko uvrstiti, še težje pa si je nato v boju z devetimi lanskimi prvoligaši priigrati obstanek. V ligi z več klubi se možnost obstanka lanskega drugoligaša precej poveča, pogoji za napredovanje se ponudijo širšemu krogu klubov, prav tako pa se vsaj v teoriji poveča tudi motiv za delo z mladimi.
Glavna prednost današnjega sistema je bržkone prav število odigranih krogov oziroma način, na katerega je to število doseženo. V primeru lige z 12 (ali 14) moštvi je namreč zelo težko zasnovati način igranja, ki bi enakovredno obravnaval vse klube in vse kroge, saj dvokrožno igranje ne prinaša dovolj tekem (22 oziroma 26). Zato se je v takšnih ligah, z izjemo Islandije, kjer sezono močno zaznamuje vreme, načeloma uporabljal trikrožni sistem s 33 tekmami, ki pa ima to pomanjkljivost, da klubi ne igrajo več enakega števila tekem doma in v gosteh.
To se nato rešuje tako, da se pari zadnje tretjine sezone določijo šele po prvih dveh, klubi iz gornje polovice razpredelnice pa za nagrado dobijo dodatno tekmo doma. Nadalje je razpored narejen tako, da se v zadnjem krogu prvi in drugi po dveh tretjinah pomerita med seboj, kar velikokrat prinese odločilni derbi za naslov. Spomnimo se le tekem Olimpija-Maribor in Maribor-Primorje v letih 2001 in 2002. Druga in v svetu vedno bolj popularna varianta pa je delitev lige na skupini za prvaka in obstanek, a je tak sistem objektivno še precej manj pošten do udeležencev, saj je klub iz boja za visoka mesta lahko izločen zgolj zaradi slabe jesenskem forme.
V Sloveniji je trenutno zgolj nekje 14 do 15 klubov z bolj ali manj profesionalnimi članskimi ekipami.
Druga prednost »lige 10«, ki bi jo sicer težko imenovali prednost, temveč bolj nujnost, pa je finančno stanje naših najboljših nogometnih klubov. V Sloveniji je trenutno zgolj nekje 14 do 15 klubov z bolj ali manj profesionalnimi članskimi ekipami, pa še od teh nekateri niso v ravno najboljšem gmotnem položaju, tako da se zna v prihodnjih letih to število kvečjemu še zmanjšati. V vsakem primeru pa je za profesionalno ligo z 12 moštvi, v kateri se vsako leto dve zamenjata, že zdaj absolutno premajhno.
Včasih se je v javnosti celo pojavljala informacija, da evropske lige po pravilu ne smejo imeti manj kot 10 klubov in da bi liga v primeru izstopa enega od njih postala neregularna, a to ne drži, saj so se v zadnjih letih v Armeniji in Litvi igrale denimo celo lige z zgolj šestimi klubi. Je pa res, da je izstop kakšnega od klubov veliko lažje preboleti v večji ligi kot v takšni z 10 člani, saj v slednji to pomeni, da ne izpade nihče in da se vsak krog igrajo le še štiri tekme, kar močno vpliva na zanimivost tekmovanja.
Slednje je nekaj, kar dandanes nadvse zanima zlasti televizijske hiše, ki imajo vedno večji vpliv tudi na število klubov in format tekmovanja. Zanimivo bo spremljati, kaj se bo zgodilo s selitvijo SNL na programe Sporktluba, ki je televizijske pravice kupil za domnevno rekordno vsoto, ki pa javno ni bila objavljena, kar je glede na prakse iz tujine najmanj nenavadno. Kakorkoli, težko je reči, ali je Sportklubu sprememba tekmovanja v interesu ali ne. Odvisno je od tega, koliko gledalcev in sponzorskega interesa prinese dodatna tekma ter kolikšni so na drugi strani stroški za izvedbo njenega prenosa.
Glede na to, da se bo po novem vse tekme prenašalo s standardnimi 6 do 8 kamerami, ti verjetno ne bodo tako majhni, pa četudi bo prenos opravljen iz studia in z »outsourcanjem« dejanskega snemanja tekme na VPK ali koga tretjega. Morda bi imel v takšnih razmerah kdo interes ligo celo skrčiti na 8 klubov, kar pa bi bila z vidika popularizacije bržkone katastrofalna poteza, ki bi ligo uvrstila v popolno eksotiko skupaj z Andoro in Moldavijo. Prav mogoče je torej, da se bo slovenski tekmovalni sistem v prihodnjih letih znašel pred velikimi dilemami. Trenutni format ni idealen, a tudi velika večina tistih, ki bi ga lahko nadomestili, je daleč od idealnega. V primeru zahtevanih nujnih sprememb je kljub vsemu bolj verjetno, da bodo ligo širili kot pa krčili, kar pomeni bodisi formiranje profesionalne »lige 12« nekako na silo, bržkone z dvema zaključnima skupinama, saj se v Sloveniji zelo radi zgledujemo po Avstrijcih, ali pa uvedbo polprofesionalne »lige 16«, morda celo z razdelitvijo druge lige na vzhod – zahod. Najbolj realno pa je, da bodo odgovorni v tem primeru preprosto čakali na to, kako se bodo odločili Švicarji in Hrvatje ter nato enostavno skopirali sistem.
Sintagma »druga Švica« bo tako dobila nov, povsem dobeseden pomen.
