Tokratna kolumna bo nekoliko drugačna kot običajno. Če ponavadi o slovenski ligi in slovenskem nogometu govorim neposredno, bom tokrat nekako po ovinku. Pogledali si bomo namreč, kako je z nogometom v soseščini, torej v državah, ki nam jih velikokrat ponujajo za zgled. Pri tem se bom osredotočil na dejansko primerljive države in izpustil Italijo, ki je nogometno seveda v vsem nekaj nivojev višje od Slovenije. Tudi tam infrastrukturno, finančno in organizacijsko marsikaj ni idealno, je pa zato odnos do nogometa povsem drugačen. Italija je denimo edina od sosednjih držav, ki premore tudi nogometni muzej, ki se nahaja v ne preveč oddaljenih Firencah. Tako da če vas bo pot kdaj odnesla v to renesančno mesto, denimo na calcio storico, si le vzemite čas in pojdite še do predmestja Coverciano, kjer se nahaja omenjeni objekt.

Zdaj pa nazaj v realnost. Slovenska liga se največkrat primerja z avstrijsko, ki se potem postavlja kot nekakšen zgled. To ne velja samo za nogometno javnost, pač pa tudi za stroko in celo odgovorne na nogometni zvezi. Dolgo časa je tako avstrijska liga z desetimi člani veljala za glavni argument, zakaj imamo takšno ligo tudi pri nas. Toda pred nekaj leti so v Avstriji ugotovili, da je tovrstna liga za nogometno bolj razvite države relativno nezanimiva in ponavljajoča, zato so se odločili za spremembe. Leta 2018 se je tako liga razširila na 12 klubov, a tedaj za naše odločevalce kar naenkrat ni bila več svetli zgled, ki bi mu bilo potrebno slediti. Omenjeni sistem z ligo za prvaka in ligo za obstanek, kjer v evropska tekmovanja vsaj potencialno vodi pot tudi iz slednje, se je do zdaj torej že dodobra udomačil. Glede na povratek tradicionalnih klubov kot sta Austria Klagenfurt ali pa nazadnje Austria Lustenau, ki je poživila sicer nogometno precej deficitarno Predarlško, je bila sprememba dokaj uspešna, nekoliko pa moti le pomanjkanje boja za obstanek, saj v Avstriji izpade zgolj en klub.

Celovška Austria se je po bankrotu vrnila v prvo ligo.

Slednje je močno povezano s sistemom licenciranja, ki je pri severnih sosedih izjemno strog, tako da je zelo težko priti do ustrezne licence. Sistem sicer ob tem še zdaleč ni transparenten ali vreden zaupanja, kar najlepše potrjuje primer TSV Hartberga, ki si je pred nekaj leti na igrišču priigral nastop med elito, a mu zveza za to ni izdala potrebne licence. Klub se je nato pritožil na nevtralno arbitražo, ki je ugotovila, da je zveza storila napako in da izpolnjuje vse pogoje za nastop med najboljšimi. Hartberg je pač majhen klub z malo navijači, v Avstriji pa ligo v prvi vrsti pojmujejo kot produkt, zato zvezi in odločevalcem ni preveč v interesu, da bi v njej nastopali tudi takšni klubi, ki ekonomsko ne prispevajo kaj dosti. To stališče je seveda dvorezen meč, ki precej vpliva na športni vidik tekmovanja, kar se še posebej pozna v drugi ligi, k čemur pa se povrnemo kasneje. Pri ščitenju velikih klubov in preprečevanju pretoka je Avstrija od vseh evropskih držav namreč še najbližje zaprti ligi, pri tem pa gredo odgovorni tako daleč, da v določenih primerih zadnji prvoligaš celo ne izpade.

Nasploh lahko vidimo, da je avstrijska liga izredno komercialno naravnana, kar recimo nakazuje že bežen pogled na uradno prvenstveno tabelo. Od trenutnih dvanajstih klubov jih ima natanko polovica v imenu sponzorja, v preteklih letih pa je bilo to razmerje celo še višje. Podreditev imena sponzorju pa ni v domeni zgolj nepomembnih vaških klubov, pač pa je nekaj, kar prakticirata tudi vodilna dva, Puntigamer Sturm Graz in seveda Red Bull Salzburg. Ta je tako ali tako posebna zgodba, o kateri bi pravzaprav lahko napisal celotno kolumno. Zame je omenjeni klub simbol vsega, kar je narobe v sodobnem nogometu, tako da pravzaprav sploh ne vem, kje bi začel. Pravzaprav raje ne napišem nič, bralca pa napotujem na odličen tekst Markusa Metza in Georga Seeßlena, ki v prvem poglavju njune knjige Kapitalizem kot spektakel opisujeta odnos med Red Bullom in modernim športom. Kot primer popolne korporativne fanatičnosti in omejenosti vodstva tega kluba naj navedem zgolj izbris celotne zgodovine in patetično nasprotovanje temu, da bi po desetem naslovu na dresu nosili ustrezno zlato zvezdico, ker prvih treh, ki niso bili doseženi pod patronatom energetskega giganta, niso priznavali.

Mnogi nogometni navijači v Salzburgu niso navdušeni nad korporativnim skrpucalom, ki jim ga je serviral Red Bull in so raje ustanovili svoj klub s tradicionalnimi barvami in tradicionalnim imenom.

Iz finančne dominacije Red Bulla sledi tudi dominacija na terenu, saj bo klub iz Solnograškega ligo letos (bržkone) zmagal že desetič zapored, vse od leta 2008 pa zgolj dvakrat ni bil prvak. Že pred prvenstvom se tako bolj ali manj ve, kdo bo prvak, kar seveda za nevralne spremljevalce ni nič kaj mikavno, a je zato poleg odnosov v avstrijskem nogometu v veliki meri kriva tudi UEFA s svojim novim sistemom, kjer je prvak finančno izredno privilegiran v primerjavi z ostalimi, o čemer pa sem že pisal na drugem mestu. V zgodovini je ligo sicer osvajalo že 16 različnih klubov (ali še več, odvisno od štetja), a so številni med njimi zdaj daleč od stare slave, nekateri pa celo ne obstajajo več. V hudi krizi je zlasti dunajska Austria, ki se v zadnjih letih oziroma po izgradnji stadiona nahaja na robu preživetja, v tirolski ligi životari nekoč slavni Wacker iz Inomosta (ime je skladno s slovenskim pravopisom, op. a.), še nekaj tradicionalnih klubov pa igra v drugi ligi. Omenjeno mesto je edino izmed večjih brez prvoligaša, nekoliko slabša pa je zastopanost, kar se tiče regij, saj je brez kluba vzhod države, torej Spodnja Avstrija in Gradiščanska.

Zanimiva je tudi razdelitev, kar se tiče navijaške pripadnosti. Po zadnji raziskavi namreč kar 39 odstotkov avstrijskega navijaškega telesa navija za dunajski Rapid, zgodovinsko največji in najuspešnejši klub v državi, že na drugem mestu pa je nekoliko presenetljivo Red Bull, ki ga podpira 22 odstotkov vprašanih. A gre, kot priznavajo celo nekateri navijači kluba sami, za precej šibko, nekateri bi rekli kar plastično, podporo klubu, ki se ne more meriti s tisto, ki jo izražajo navijači linškega LASK-a (13%) ali graškega Sturma (9%). Pred dnevi sta se denimo v idiličnem miljeju Celovca pomerila Rapid in Sturm, kluba z najbolj razvito navijaško (in ultras) kulturo v državi, pri čemer je bil stadion za več kot 30.000 ljudi nabito poln in seveda tudi takoj razprodan. Precej slabo gre tudi v tem vidiku že omenjeni dunajski Austrii, ki je izgubila velik del navijaške baze in jo podpirajo le še štirje odstotki vprašanih (in zgolj 10% Dunajčanov), nekaj navijačev pa imajo še Mattersburg, Tirol in presenetljivo tudi WAC iz bližnjega Volfšperka.

Anketa kaže presenetljiv padec dunajske Austrie in dejstvo, da tudi denar in konstantni uspehi ne morejo kupiti vsesplošne popularnosti Red Bullu.

Kar se tega tiče, Avstrija torej nima prav veliko res popularnih klubov, a ima zato vseeno zelo dobro urejeno nogometno infrastrukturo. Pogoj za igranje v prvi ligi je kapaciteta 5000 in ob tem vsaj 3000 sedišč, česar seveda ni tako zelo lahko izpolniti. V ligi izstopa šest velikih modernih stadionov največjih klubov ter inomoški Tivoli, kjer svoje tekme igra WSG Tirol iz Wattensa. Ostali objekti so nekoliko bolj skromni, kot primer zanimive infrastrukture pa lahko navedemo NV Areno v St. Pöltnu, ki trenutno sicer igra v drugi ligi, a s svojo obliko in 8000 sedišči predstavlja nekakšen model prvoligaškega objekta za manjša mesta. Izmed največjih stadionov so bili štirje zgrajeni za potrebe evropskega prvenstva, dunajska velikana sta si jih zgradila sama, kot zadnja pa se jim je pridružila še Raiffeisen Arena, domovanje LASK-a, ki je svoja vrata odprla letošnjega februarja. V mestu sicer očitno poteka pravi infrastrukturni boom, saj nov stadion gradi tudi mestni tekmec RW Linz. Načrt stadiona za nekaj več kot 5000 gledalcev je požel številne pohvale, dokončno oceno pa bomo lahko dali že v kratkem, saj naj bi ga po napovedih odprli letos poleti.

Gledanosti v avstrijski ligi so odlične, razumljivo pa seveda tudi tu prednjačijo veliki klubi. V letošnji sezoni imajo štirje klubi povprečno na tekmah prek 10.000 gledalcev, to so Rapid (18.000), Red Bull, Sturm in Austria, v naslednji sezoni pa se jim bo bržkone pridružil še LASK, ki je letos večino svojih tekem odigral na tujem. WSG Tirol in Hartberg ne zanimata skoraj nikogar, kar v Avstriji še vedno pomeni povprečje okrog 2000, precej slabša pa je situacija v drugi ligi, kjer so gledanosti z izjemo GAK-a in First Vienne katastrofalne, a se k temu vrnemo v nadaljevanju. Situacija še enkrat več dokazuje, da je nogomet pri severnih sosedih sicer dobro razvit in popularen, a da izven glavnega mesta zlasti v nižjih ligah ni prav dobro zakoreninjen, zato ni čudno, da med ljudmi za glavni avstrijski šport še vedno velja smučanje. Slednje pa se z nogometom statistično kajpak ne more primerjati, saj je v državi čez 2000 nogometnih klubov in približno 300.000 registriranih igralcev. Tudi kar se tiče podpornikov so avstrijski klubi dokaj uspešni, saj ima Sturm denimo pet, Rapid pa celo 18 tisoč članov.

Nogometna infrastruktura v Avstriji je na visoki ravni.

Na področju financ so avstrijski klubi kvantitativno relativno močni, a je struktura financiranja za evropske razmere dokaj neobičajna. Razmeroma velik delež denarja klubi dobijo od sponzorjev, pri čemer pa se je ta v zadnjih letih relativno nekoliko zmanjšal zlasti zavoljo dobrih televizijskih pogodb in uspehov v Evropi. Povprečen proračun v avstrijski ligi znaša skoraj dvajset milijonov, pri čemer klubi približno dva milijona dobijo od televizijskih pravic, ki so v Avstriji urejene relativno egalitarno. Najboljši namreč dobi 1,6 krat toliko kot najslabši, približno tretjina sredstev pa je fiksna oziroma neodvisna od gledanosti ali rezultatov. Slaba stran je odsotnost nogometa na javnih televizijah, saj lahko na ÖRF-u gledalci spremljajo zgolj drugo ligo. Kriza v zadnjih dveh letih je zlasti manjše klube, ki ne dobijo denarja od UEFE, precej udarila, saj so se zaradi zmanjšanja sponzorskih prihodkov proračuni občutno zmanjšali, kar seveda vpliva tudi na kvaliteto lige. Na račun prodanih kart klubi v Avstriji zaslužijo relativno malo, v povprečju zgolj 5 odstotkov proračuna.

Za konec si oglejmo še strukturo lig. V drugem rangu tekmovanja nastopa 16 klubov po dvokrožnem sistemu, v tretjem se igrajo tri regionalne lige, pri čemer je ena razdeljena na tri skupine, nato pa pridejo že Landeslige, vključno s koroško in štajersko, kamor večinoma odhajajo slovenski legionarji. Še posebej zanimiva je druga liga, ki je na račun forsiranja elitne Bundeslige v vseh pogledih dokaj osiromašena. Kot že rečeno, je licenco za prvo ligo zelo težko pridobiti, sistem pa je ob tem še takšen, da mora klub, v kolikor sta prvak in podprvak brez nje, še v dodatne kvalifikacije proti zadnjemu. Leta 2021 je tako denimo Austria Klagenfurt kot tretjeuvrščeni zvezi in njenim planom lepo pokazala sredinca, ko je razbila prvoligaša St. Pölten ter se tako zasluženo vrnila med najboljše. Potek tekmovanja ob tem kvarijo še B ekipe prvoligašev, ki jih zveza za razliko od velike večine drugih držav dovoljuje v drugem rangu in ki občasno zasedejo kakega od prvih dveh mest. Po pravilih bi v ligi lahko nastopile največ tri, a se pravila izigrava, tako da so trenutno štiri.

First Vienna je eden redkih avstrijskih drugoligašev, ki ima dober obisk.

Koliko se druga liga prilagaja velikanom, se kaže denimo tudi v tem, da se lahko igra na stadionih s kapaciteto 300 (beri: pomožnih igriščih), pokazalo pa se je tudi leta 2020, ko je vanjo napredoval Rapid II, čeprav je bilo prej sprejeto, da izpadanj in napredovanj ne bo, brez njega pa je med drugim ostala legendarna First Vienna, ki bi si to na igrišču precej bolj zaslužila. Omenjeni klub je pred leti poskrbel za še posebej zanimivo zgodbo, ko je izpadel iz lige, čeprav je osvojil naslov, saj pač ni dobil ustrezne licence. Kasneje se je ta najstarejši klub v državi in večkratni nekdanji prvak sicer vrnil, trenutno pa poleg njega v ligi med drugim igrajo še graški GAK, že omenjeni BW Linz in dolgoletni prvoligaš Admira Wacker. Tri kroge pred koncem so v boju za naslov St. Pölten, BW Linz in GAK, veliko pa bo seveda odvisno tudi od licenc. Slednje igrajo izjemno vlogo tudi v nižjih ligah, saj se nemalokrat zgodi, da v kakšni izmed tretjih lig prav vsi ostanejo brez njih. Prav lahko se zgodi, da jo bo letos od 38 klubov dobil zgolj eden, pa še ta ni pravi klub, saj gre za LASK II.

Na podoben način sem hotel opisati še situacijo na Hrvaškem, Madžarskem ter morda v Bosni in Hercegovini, a vidim, da je tekst že zdaj razmeroma dolg. Da ne bi preveč krajšal (vsaj upam) zanimivih primerov iz teh držav, bom podatke prihranil za kdaj drugič in bom namesto tega raje napisal nek reflektiran zaključek. Nogomet v Avstriji torej z izjemo rezultatov (Red Bulla) ni nič posebnega. Prva liga je predvsem navzven dobro urejena in uspešna, a tudi dolgočasna, saj je prvak znan vnaprej, poleg tega pa se v ozadju dogaja tudi marsikaj ne ravno vzornega ali idealnega. Razen Rapida, ki je res inštitucija, ter delno Sturma, se praktično vsak klub ubada s svojimi specifičnimi problemi, ki jih delovanje zveze pogosto bolj poglablja kot pa rešuje. Podrejenost klubov sponzorjem marsikje presega vse meje, nižje lige so veliko razočaranje, odnos do nogometa je tako pri gledalcih kot tudi lastnikih klubov marsikdaj precej sporen oziroma ga sploh ni, številni velikani so v globoki krizi, odnos medijev pa tudi ni ravno takšen kot v nogometno razvitih zahodnih državah.

Pravzaprav je avstrijski nogomet primer tega, kako na dokaj kilavih temeljih vzpostaviti komercialno zanimiv proizvod, torej kvaliteten nogomet po hribovsko …

Pravzaprav glede na vse skupaj niti ni presenetljivo, da si pri nas Avstrijo običajno postavljajo za vzor. Gre za lepo kuliso ter mirno alpsko vzdušje z ne pretirano zahtevno publiko, ki ligo spremlja bolj površno in je v vsaj 22% pripravljena podpreti kogarkoli ali karkoli, le da to prinaša rezultate. Za te skrbi veliki monopolist, ostali pa se na udobnih stadionih žogajo za ostala mesta, prodajajo igralce na sever in sem ter tja kdaj tudi presenetijo. V teh pogojih so lahko na ÖFB povsem mirni, saj vse teče kot sicer ne ravno optimalno namazan, zato pa toliko bolj lepo dizajniran stroj. Pravzaprav je avstrijski nogomet primer tega, kako na dokaj kilavih temeljih vzpostaviti komercialno zanimiv proizvod, torej kvaliteten nogomet po hribovsko oziroma rešitev za tiste, ki bi do rezultata radi prišli po hitrejši in krajši poti. Vzorno urejena feeder liga oziroma SNL na steroidih, če sem še nekoliko bolj slikovit. Nekaj, kar na precej nižji ravni pravzaprav že imamo, v celoti pa vendarle ne moremo doseči, ker sta sponzorstvo in marketing v naši deželici tako uboga, odgovorni pa tako nesposobni, da nam kilavi temelji ves čas udarjajo na površje.

Login

Dobrodošli!

Tole je kratek pozdrav
Join Typer
Registration is closed.