Tim Dobovšek
»Šport je velik biznis. Imejte še vi kaj od tega!«
Kolumno omogoča športna loterija. Ne, saj ne.
Pričujoča kolumna bi bila najbolj aktualna lani ob takem času. V teh dneh namreč mineva natanko eno leto od začetka vsem znanih dogodkov. Karanten, krize in zlasti prve ustavitve športa. Ne želim zveneti patetično. Zato ne bom govoril o mladih, ki jih je bila odvzeta možnost treniranja. Prav tako ne o tisočih športnikov, ki jim je bila odvzeta možnost nastopanja. Tudi ne o navijačih, ki so ostali brez spremljanja svojih priljubljenih športnih dogodkov, o čemer sem konec koncev nekaj že pisal v eni izmed prejšnjih kolumen. Ne pravim, da vse to ni pomembno, a zlasti dolgoročno se mi zdi tako za družbo kot tudi za sam šport nekaj drugega še precej pomembnejše.
Praktično vsi dobro vemo, da je šport že dlje časa posel. Da se v njem vrtijo milijoni. Da športni klubi delujejo kot gospodarske družbe in da je pomemben denar. Prihodek, zaslužek, profit. Da so velika športna tekmovanja povsem skomercializirana in poblagovljena. Da so spremembe v športu podrejene interesom sponzorjev in kapitala. Da so olimpijska načela le mrtve črke na papirju. In tako dalje in tako naprej. Tudi o tem ne bom pisal. Vsaj ne v smislu, kot je to običajno prisotno, torej s frazami in moraliziranjem. Ne, opozoriti želim na nekaj drugega. Na spremembe, ki so se v zadnjem času povsem jasno pokazale v praksi. Na očitno spreminjanje športne realnosti.
»Vse države, ki razmišljajo o tem, da ne bi končale svojega ligaškega tekmovanja, po vsej verjetnosti ne bodo smele sodelovati v evropskih pokalih za naslednjo sezono,« je lani ob takem času dejal predsednik Uefe Aleksander Čeferin. A je kmalu snedel besedo, saj bi v nasprotnem primeru evropska nogometna zveza morala organizirati tekmovanja brez klubov iz Francije, Nizozemske itd.
Vodilni možje so se tako znašli v precepu. Na eni strani je bilo dejstvo, da v številnih državah ni bilo prvaka. Na Nizozemskem sta bila denimo v trenutku prekinitve skupaj na vrhu Ajax in AZ, tamkajšnja zveza pa se je odločila, da prvenstva poleti ne nadaljuje in da temu ustrezno tudi ne razglasi prvaka. Na drugi strani pa je bilo dejstvo, da si je večina akterjev na čelu z Uefo, lastniki tv pravic in klubi želelo čim več tako imenovanih velikih klubov v elitnem evropskem tekmovanju. Vodilni francoski klubi imajo denimo številne privržence po vsem svetu, Francija pa predstavlja ogromen trg in nihče se ni želel odpovedati temu delu kolača.
Na tej točki je prišlo do »rešitve«, ki to pravzaprav ni. Vodilni funkcionarji športnih zvez so se odločili, da v nasprotju z vsemi tekmovalnimi pravilniki in stoletnimi športnimi praksami preprosto izberejo udeležence.
Poglejmo si primer. V rokometni ligi prvakov nastopa 16 klubov, od katerih se jih 10 uvrsti neposredno, med njimi 9 prvakov najmočnejših evropskih rokometnih lig. Konkretno so bile lani to francoska, nemška, makedonska, madžarska, španska, poljska, danska, hrvaška in portugalska liga. Ker rokomet nima takšnega pomena v družbi kot nekateri bolj popularni športi in ker gre za šport, ki se igra v dvoranah, kjer so zdravstvena tveganja večja, se niti ena izmed omenjenih lig ni zaključila na igrišču.
Niti ena.
V športnem smislu torej ni bilo prav nobene potrebe, da se letošnja izvedba rokometne lige prvakov sploh igra, saj ni bilo prvakov. A glej ga zlomka, omenjeno tekmovanje trenutno normalno poteka, pa čeprav se zanj sploh ni nihče kvalificiral.
Prvič v zgodovini človeštva tako potekajo športna tekmovanja, za katere pravzaprav ni nobene športne podlage.
Podobno, čeprav manj drastično pa se dogaja tudi v večini ostalih športov. Prvič v zgodovini človeštva tako potekajo športna tekmovanja, za katere pravzaprav ni nobene športne podlage. In to je poanta tega teksta. Čeprav je bil šport komercialno usmerjen že praktično od začetkov, je doslej v osnovi vseeno šlo primarno za športno dejavnost, ki je bila v večji ali manjši meri podvržena komercializaciji. Športno dejavnost, ki je imela komercialno komponento. V osnovi je šlo za to, da družba določi, kdo je najboljši, hkrati pa je šlo še za to, da se vse skupaj čim bolje promovira, iztrži in proda.
Zdaj je zadeva obrnjena.
V osnovi gre zdaj za komercialno dejavnost, ki ima več ali manj športne vsebine. Komercialno dejavnost, ki ima športno komponento. Postalo je namreč vseeno, ali se tekmovanja zaključijo, ali se bo na terenu določilo najboljšega in ali se bo kdorkoli kamorkoli kvalificiral. Važno je, da se tekmovanja odvijajo. Udeleženci se bodo že izbrali tako ali drugače, tudi če niso dosegli potrebnih rezultatov ali če si tega niso zagotovili v skladu s sicer veljavnimi pravili.
Pravila so bila od vselej bistveni element športa. To bi vam znali najbolje povedati vsi tisti pionirji, ki so pred stoletjem postavljali prva tekmovanja. V športu je bilo namreč vedno najpomembneje, da so pravila znana vnaprej in da se tekom tekmovanja ne spreminjajo. Le to omogoča objektivno in pošteno tekmovanje, tako imenovano komenzurabilnost (soizmerljivost) tekmovalcev in njihovih rezultatov. Predvsem pa onemogoča, da bi organizatorji tekmovanja med samim dogodkom tako ali drugače pomagali ali škodili temu ali onemu udeležencu.
Pravil se zato med športnim tekmovanjem ne sme spreminjati, prav tako pa se med tekmovanjem ne sme spreminjati dolžine ali formata tekmovanja. Vsaj v veliki večini resnih športov je bilo vedno tako.
Obstajajo sicer redke izjeme, kot je denimo Formula 1, šport, ki je s svojim glamurjem in spektaklom že tako ali tako daleč od klasičnih olimpijskih športov. Pa še tam je v pravilniku natančno določeno, kdaj, za koliko in pod kakšnimi pogoji lahko med samim tekmovanjem pride do skrajšanja dirke. Spomnim se denimo preizkušnje v Interlagosu leta 2003, na kateri je svojo prvo in edino veliko nagrado osvojil Giancarlo Fisichella, potem ko so po prekinitvi zaradi dežja odgovorni dolgo časa merili in računali, ali so izpolnjeni vsi pogoji za dodelitev zmage in ali je bil vodilni še v 55. ali že v 56. krogu.
Si predstavljate, da bi organizatorji na polovici prekinili maraton in tedaj vodilnega tekmovalca preprosto razglasili za zmagovalca in mu po možnosti še priznali svetovni rekord?
V ostalih športih pa takšnega manevrskega prostora praviloma ni. Si predstavljate, da bi organizatorji na polovici prekinili maraton in tedaj vodilnega tekmovalca preprosto razglasili za zmagovalca in mu po možnosti še priznali svetovni rekord? Ali da bi prvak turnirja v golfu postal nekdo, ki je vodil na tretji luknji? Ali pa da bi Tour de France osvojil nekdo, ki bi majico vodilnega držal po zgolj nekaj začetnih etapah?
Pravila česa podobnega preprosto ne omogočajo in do pred kratkim je bilo to vsaj v veliki večini športov tudi nekaj povsem nepredstavljivega. A lani so organizatorji tekmovanj v praktično vseh športih na čelu z nogometom pravzaprav počeli prav to. Uvrstitev Ajaxa in drugih klubov v evropska tekmovanja na podlagi tega, da so na neki točki domačega tekmovanja držali vodilno mesto, je prav to. Prekršitev vseh temeljnih načel športa. Pa izredne razmere gol ali dol. Športna pravila morajo veljati v vseh razmerah, saj lahko v nasprotnem primeru hitro pride do izkoriščanja takšne ali drugačne situacije.
Si predstavljate, da imajo denimo Zdravko Mamić, Zvezdan Terzić ali Tole Karadžić možnost, da z izgovarjanjem na okoliščine v kateremkoli trenutku prekinejo tekmovanje in svoj klub razglasijo za legitimnega prvaka? Vrata za kaj takega so zdaj na široko odprta.
S prevzemom primata poslovne dejavnosti nad športno pa se ne spremeni le vloga funkcionarjev, temveč tudi vloga tekmovalcev in gledalcev. Za tekmovalce se povsem spremeni zlasti priprava na tekmovanje, saj ni več pomembno zmagati, temveč predvsem biti vodilen v pravem trenutku ter še bolj biti v dobrih odnosih z vodstvom tekmovanja.
A največje so spremembe za gledalca.
Ta je doslej šport vselej plačal za to, da bi ga gledal. Da bi videl, kaj bo storil njegov priljubljeni klub ali tekmovalec. Da bi videl, kdo bo zmagal. Da bi videl, kdo je najboljši in kdo najslabši. Po novem pa gledalec šport gleda, da bi plačal. Četudi morda ne bo videl, kdo bo zmagal, saj se tekmovanja ne bodo zaključila in zmagovalcev ne bo. V letošnji sezoni so se ob napovedi drugega vala epidemije številna tekmovanja denimo začela z jasnim zavedanjem, da se najverjetneje ne bodo dokončala. Važno le, da se gledajo.
To potem ni več šport. To je kvečjemu popularna kultura. Popularna kultura sicer ni slaba, a ni šport. Ni, kot bi rekli Insedia: Un goal al novantesimo quando già sembra finita!
