Tako je nogomet zamenjal kožo,
z združitvijo igralcev in strojev,
kar je prineslo novo dobo,
v kateri se zmago slavi brez veselja.
Nogomet je eden najbolj priljubljenih športov na svetu in navijači po vsem svetu se strastno navdušujejo nad svojimi najljubšimi ekipami. V zadnjih letih pa se je v nogometu pojavila tudi tehnologija, ki spreminja način, kako igralec tekmuje in kako navijači spremljajo tekme. Eden od najbolj očitnih primerov uporabe tehnologije v nogometu je videoanaliza. Trenerji in igralci lahko zdaj pregledujejo posnetke tekmovanj in analizirajo svoje igre. To jim omogoča, da izboljšajo svoje spretnosti, bolje razumejo svoje nasprotnike in se pripravijo na naslednje tekme. Drugi primer uporabe tehnologije je uporaba senzorjev na igralnih oblačilih in žogah, ki omogočajo spremljanje in beleženje različnih podatkov, kot so hitrost, pospešek, trajanje aktivnosti in podobno. To lahko pomaga trenerjem in igralcem pri pripravi na tekme, izboljšanju njihove kondicije in zmanjšanju poškodb. Poleg tega se je pojavila tudi virtualna resničnost (VR), ki omogoča igralcem in navijačem, da doživijo nogomet na povsem nov način. VR tehnologija omogoča navijačem, da se počutijo, kot da so na stadionu in spremljajo tekme v živo. Igralci pa lahko uporabljajo VR tehnologijo za izboljšanje svojih spretnosti in izboljšanje reakcijskega časa. Kljub temu pa tehnologija v nogometu predstavlja tudi izzive. Eden od največjih izzivov je strošek. Mnoge tehnologije, kot so VAR sistem in sistemi za zaznavanje golove črte, zahtevajo velike naložbe, ki si jih lahko privoščijo le najbogatejši klubi. To pomeni, da bodo klubi, ki si ne morejo privoščiti teh sistemov, še vedno v neenakem položaju.
Zgornji odstavek in pesem je napisal računalniški program.
Umetna inteligenca prodira v vse pore družbe. V zadnjem letu je to s pojavom številnih novih programov na temelju tako imenovanih globokih nevronskih mrež še posebej očitno. Seveda je, podobno kot tudi na drugih področjih, o čemer sem pisal v prejšnji kolumni, večina sodobnih tehničnih izrazov napačnih ali vsaj ne najbolj primernih, saj gre za računalniške sisteme in operacije, precej drugačne od biološke sestave človeškega telesa in tega, kar načeloma razumemo pod pojmom inteligenca. Umetna inteligenca predvsem ne ustvarja ničesar zares novega in ne prihaja do novih spoznanj, torej ne počne ravno tistega, kar je vselej veljalo za bistvo znanosti. Nasprotno je umetna inteligenca »zgolj« računalniški iskalnik in sestavljalnik zamisli in odgovorov, ki jih človeštvo že pozna, le da pri tem uporablja tako velikanske baze podatkov, kakršnih običajen človek nikoli ne more preučiti. Ovire za kaj takega niso le fizične, temveč tudi pravne, saj se umetna inteligenca trenutno nahaja v sivi coni avtorskega prava, algoritmi največjih globalnih korporacij pa imajo pri dostopanju do podatkov pogosto več pravic od človeškega uporabnika, sploh odkar so v evropske zakone o (ne)dostopnosti podatkov na internetu vključili izjemo za podatkovno rudarjenje.
Rezultat vsega tega je, da so sistemi umetne inteligence postali izjemno zmogljivi in da so sposobni ponuditi (vsaj na videz) prepričljive in splošno sprejemljive odgovore in sestavke, ki zdaj burijo človeško domišljijo. Umetna inteligenca že sestavlja daljše strokovne tekste, proizvaja literaturo, piše pesmi in »ustvarja« slike, napovedujejo in pripravljajo pa se številne druge uveljavitve. Medtem ko se večina končnih uporabnikov s tovrstnimi aplikacijami za zdaj še igračka, pa v ozadju že potekajo vpeljave umetne inteligence v vojaške, upravne, izobraževalne in druge sisteme, številni strokovnjaki pa že napovedujejo, kje vse in v kolikšni meri bodo ti programi lahko izpodrinili in nadomestili človeka. Seveda so trenutni proizvodi umetne inteligence na večini področij resda dokaj zanič, kar smo lahko na področju glasbe v masovnih medijih denimo zasledili pred kratkim, ko je Nick Cave komentiral neko strojno generirano pesem, a je realnost sodobnega kapitalističnega sistem žal takšna, da kvaliteta marsikje ni več pomembna. Povprečni uporabniki vključno s številnimi (manjšimi) podjetji ne potrebujejo več najboljših in najkakovostnejših rešitev, pač pa take, ki so predvsem hitre in poceni.
Zakaj sploh pišem o tem? Ker se umetna inteligenca že zdaj masovno uporablja tudi v nogometu in ker se bo, če bo šlo tako naprej, uporabljala le še bolj. Kot za vsako drugo področje tudi tu velja, da se z omenjenimi spremembami spreminja sama esenca stvari, torej srž nogometne igre in celotnega človeškega delovanja povezanega z njo. Na najbolj površinski ravni je prodor tehnologije za zdaj viden pri sojenju, kjer sta bili v zadnjem času vpeljani zlasti dve izjemno pomembni računalniški novosti, tehnologija gol črte in VAR, zdaj običajno že združeni v enoten sistem (seveda ne pri nas, kjer prve še vedno nimamo). Če tehnologijo gol črte načeloma podpiram, pa se mi zdi vpeljava sistema VAR izjemno sporna. Predvsem problematično se mi zdi to, da je sistem fizično nemogoče vpeljati povsod, denimo v peti ligi ali na tekmah mladinskih kategorij, kar efektivno pomeni, da se trenutno po svetu igrata dva različna nogometa oziroma dve različni igri imenovani nogomet. To ni nikakršno pretiravanje, saj ima IFAB dejansko objavljen ogromen set VAR pravil, ki za večino nogometnih tekem sploh ne velja.
Eden od glavnih čarov nogometne igre je bila ravno njena univerzalnost, saj se je od največjih stadionov do najmanjših vaških igrišč, od Barcelone do Zgornje Kungote, igrala na enak način in po istih pravilih. Zdaj je to kot rečeno odpadlo, pri čemer je še posebej sporno, da se ponekod celo v istem tekmovanju in v istem krogu, denimo v pokalu, sistem VAR na enih tekmah uporablja, na drugih pa ne. Moštva torej v istem tekmovanju igrajo po različnih pravilih, njihova (ne)uporaba pa nemalokrat tudi odloči zmagovalca, kar je seveda skregano z osnovnim duhom športa. Nadalje je uporaba tovrstnega tehnološkega sistema sporna tudi v tem, da uveljavlja še dodaten nivo nadzora in represije nad igralci in njihovimi telesi, kar je v naši ligi še posebej očitno, saj se sistem skoraj vselej aktivira, da bi kazen poostril in praktično nikoli, da bi jo omilil, včasih celo stopnjevano do absurda (primer Celje-Mura). Poleg tega glavni sodnik v ničejanskem smislu izgublja avtoriteto, ki je za njegovo funkcijo ključna, VAR sodniki niso neodvisni, trenerji in kapetani pa sploh nimajo možnosti, da bi priklicali behemota.
Možnosti uporabe tehnologije v sojenju pa s tem seveda nikakor niso izčrpane. V nekaterih tujih državah se na področju dejanskega (nenogometnega) sodstva že povsem resno pogovarjajo o tem, da bi umetna inteligenca nadomestila sodnike, vsaj za tiste najbolj preproste zadeve. Uporaba vsaj v teoriji niti ni tako zapletena. Računalnik najprej preuči vse pretekle primere in vse z njimi povezane pretekle sodbe in izreke, na podlagi česar je nato sposoben za vsak nov primer, ki bi ga vnesli v sistem, v skladu z izračunanimi povprečji določiti ustrezno kazen. Sistem bi se na enak način lahko uporabil tudi v nogometu, saj so nogometne tekme že precej dolgo časa zelo kvalitetno (ali to velja tudi za SNL je seveda stvar razprave) posnete. Z globokim učenjem nogometnih tekem bi se na podlagi vseh dosojenih prekrškov torej za vsak posamezen primer dalo določiti povprečno oziroma najbolj primerno kazen, pri čemer bi bil seveda računalnik povsem nevtralen do tega, ali ima določeni igralec zelen, vijoličen, moder ali kakršenkoli dres že. Koliko je zadeva izvedljiva v praksi, je težko reči, se pa določeni nogometni oblastniki že poigravajo z idejami v tej smeri.
Poleg sodnikov so pod udarom umetne inteligence tudi ostali akterji v nogometu, pri čemer je za zdaj pri nekaterih to bolj in pri drugih spet manj izrazito. Kar se tiče igralcev uporaba tehnologije seveda ni nekaj novega. Zvezdnikom velikih svetovnih klubov so že v devetdesetih merili srčni utrip med tekmami, v zadnjih letih pa se je z uporabo tehnologije GPS iz tega razvila celotna panoga. Na tekmah, na treningih in v prostem času se meri in nadzoruje vsaka malenkost v športnikovem življenju, na podlagi zbranih informacij pa nato statistiki, psihologi, nutricionisti in ostali strokovnjaki sestavljajo načrte vadbe in življenja nasploh. Nogometaši in s tem tudi nogometne tekme na ta način postajajo vse bolj predvidljive, kar nikakor ni anomalija ali stranski učinek uporabe tehnologije, temveč pravzaprav eden glavnih ciljev sploh za največje klube, saj predvidljiv rezultat pomeni predvidljive dohodke. Nadalje je zbiranje in posedovanje podatkov o igralcih izjemno pomembno za prestopno dejavnost, saj klubom omogoča ne le natančno določitev mest potrebnih okrepitve, temveč tudi podrobno ocenjevanje potencialnih novincev in preprečevanje zgrešenih nakupov.
Če malo razmislimo o tem početju, je situacija, kolikor je računalniška tehnologija zmogljivejša in naprednejša, pravzaprav vedno bolj žalostna. Najbogatejši klubi lahko plačajo najboljše strokovnjake in najnovejše programe ter dostopajo do največjih podatkovnih baz, da potem najbolj objektivno in učinkovito določijo najboljše igralce in trenerje na nogometnem trgu ter jih na koncu seveda tudi pokupijo. Vsa primerjalna prednost, ki izhaja iz predanega dela klubskih funkcionarjev, je tako izničena, vsaka posebna informacija, čim postane posneta ali zabeležena v centralnem sistemu, pa ničvredna, v kolikor klub finančno ni dorasel tekmecem. Še več, vsako delo manjšega kluba in njegovih zaposlenih je pravzaprav zgolj ustvarjanje podatkov in informacij, ki jih bodo na koncu izkoristili drugi. V ozadju nogometnega biznisa namreč že zdaj poteka ogromno trgovanje s takšnimi in drugačnimi podatki o tekmah, igralcih, trenerjih, sodnikih in vsem mogočem, kar si lahko zamislite, nastajajo pa tudi celotna podjetja in konglomerati le teh, pogosto tako ali drugače povezane z največjimi nogometnimi organizacijami, ki se ukvarjajo izključno s tovrstno dejavnostjo. Domžalska uporaba Linkedina pri nakupu nogometaša ob vsem skupaj postane še toliko bolj smešna.
A tudi tu še nikakor ne gre za končno točko razvoja. Ker so nogometaši, trenerji in drugi akterji že tako podrobno in natančno računalniško obdelani, se lahko na podlagi njihovih karakteristik izdelajo celostni virtualni profili. Japonska je ob kandidaturi za lansko svetovno prvenstvo napovedala, da bo pripravila 400 stadionov po vsem svetu, opremljenih s posebnimi računalniškimi sistemi, ki bi omogočili ogled tekem svetovnega prvenstva v živo s hologrami. Japonci s svojim futurističnim predlogom očitno niso prepričali odločevalcev (ali pa zgolj niso imeli dovolj denarja za podkupnine), saj so na glasovanju prejeli zgolj tri glasove. Od tedaj je ideja potihnila in tudi nisem zasledil, da bi se kjerkoli že odigrala kakšna hologramska tekma, v vsakem primeru pa tehnologija za kaj takega v veliki meri že obstaja. A za razliko od prej opisanega za njeno uporaba najmočnejši akterji verjetno niso pretirano zainteresirani, saj bi vsaj delno izgubili monopol. Poleg tega lahko uporaba tridimenzionalnih projekcij vodi na spolzko pot nadomestitve hologramov živih nogometašev z hologrami umetnih računalniških stvaritev, kar bi povsem podrlo sedanjo nogometno industrijo.
Če gre pri nadomeščanju sodnikov in igralcev z umetno inteligenco (za zdaj) še za znanstveno fantastiko, pa obstaja drugo področje, kjer je do sprememb že prišlo tudi v praksi. To je športno novinarstvo, za katerega sem v kolumni pred dvema letoma napisal, da obstaja problem lokalnih dogodkov, o katerih globalni mediji ne poročajo in novic, katerih ne moreš preprosto kopirati ali prevesti. No, tudi ta problem je globalni kapital s pomočjo umetne inteligence medtem že rešil. No, »rešil«. Nastali so namreč računalniški programi, ki se že uporabljajo v lokalnih medijih na Nizozemskem in Švedskem (Dagblad van het Noorden in Bärgslagsbladet) in ki zgolj iz zapisnikov nižjeligaških tekem brez novinarja ustvarijo novinarski članek. No, nekaj kar navzven spominja na novinarski članek, kot avtor pa je zapisan »textrobot«. Morda bo kdo rekel, da je to bolje kot nič, a zame in verjetno še za marsikoga je povsem neuporabno, saj lahko tovrsten suhoparen »članek« iz zapisnika ustvarim tudi sam, če bi iz kdovekakega razloga imel željo po čem takem. Dejansko pa medijem tu seveda ne gre za članek, temveč za klike in obisk ter krčenje stroškov dela in vse ostalo, o čemer sem že pisal v omenjeni kolumni.
Danes se nogometni trg dopolnjuje predvsem z navijaškimi rekviziti, nogometnimi aplikacijami in videoigrami, pojavljajo pa se tudi novi primeri virtualne resničnosti, na katero nas je v prvem odstavku tako skrbno opozoril ChatGPT.
Naj za konec, kot se to spodobi, omenim še končnega uporabnika oziroma gledalca. Za tega se z uporabo umetne inteligence vsaj na površini spreminja še najmanj. Gledalec pač gleda tekmo, pa četudi igrajo hologrami, trenirajo računalniki in sodijo roboti. Zato je zanj bolj pomemben širši vidik uporabe tehnologij, ki pomeni predvsem več proizvodov s čim manj stroški, torej več tekmovanj, tekem, več člankov, več posnetkov, več golov in tako dalje. Danes se nogometni trg dopolnjuje predvsem z navijaškimi rekviziti, nogometnimi aplikacijami in videoigrami, pojavljajo pa se tudi novi primeri virtualne resničnosti, na katero nas je v prvem odstavku tako skrbno opozoril ChatGPT. Lani maja se je denimo odvila prva virtualna tekma v metaverzumu, na kateri sta se pomerila Milan in Fiorentina, a se je vse skupaj izkazalo za precejšen neuspeh. Uporaba umetne inteligence za računalniško ustvarjanje nogometnih tekem, člankov in simulacij prinaša potencial za poplavo nogometnih aktivnosti in s tem popolno okupacijo potrošnika, a se hkrati zapleta v protislovje, saj fokus in zanimanje za nogomet zlasti med mladimi generacijami padata.
Če se bo tehnologija še naprej tako vrtoglavo razvijala in tako brezglavo implementirala, nas čakajo zanimivi časi. Nogomet se bo spremenil, z njim pa tudi vsi akterji. Vendar ne skrbite, edini, ki ga tehnologija ne more zamenjati, je navijač, gledalec, potrošnik. Nekdo mora namreč vse te tehnološke igrice kapitala na koncu tudi plačati.
