Dank Stadionverbot sind unsre Freunde ausgesperrt,
jetzt ist es an der Zeit das sich dagegen jemand wehrt.
(Ultras Eintracht Braunschweig)
Sezona v prvi slovenski ligi se spet ni začela po željah navijačev. Potem ko smo se lani praktično celotno sezono ubadali s tem, kje bosta igrala Primorje in Bravo in ko so pravila glede tega spreminjali iz kroga v krog, se je zdelo, da v letošnji sezoni glede infrastrukture ne bo težav in da bo sezona regularna vsaj po tej plati. Praktično prvič v zgodovini tekmovanja namreč vsi stadioni (bolj ali manj) izpolnjujejo stroge licenčne kriterije in mislili smo, da se bomo tokrat celo lahko posvetili drugim stvarem. V ligo se je resda vrnil Aluminij, katerega objekt standarde izpolnjuje tako nekako »skozi prste«, a smo se na prizanesljiv odnos zveze do objekta v Kidričevem v preteklih letih tudi že navadili.
Prvi znaki infrastrukturnih zagat so se pravzaprav pojavili že z delegiranjem, saj je NZS tekmo Primorja v prvem krogu nekako v posmeh vsemu trudu umestila na dnevni termin. Potem ko v lanski sezoni ni dovolila igranja poletnih dnevnih tekem v Ajdovščini, češ da so reflektorji tako zelo nujno potrebni za igranje prvoligaških obračunov, češ da gre za zdravje igralcev, udobje gledalcev ipd., je letos torej kljub reflektorjem sredi najhujšega poletja tekmo delegirala ob 17:30. Podobno se je nato v drugem krogu zgodilo tudi s tekmo Brava, ki bo po celotni sezoni preigravanj ter dokončnem zaprtju stadiona v Spodnji Šiški kljub stadionu z reflektorji edini igral v dnevnem terminu. Poteza je bila najmanj nekorektna ter v najboljšem primeru nespretna in zabavna, a ni bila nič v primerjavi s tem, kar je sledilo.
Če smo kot rečeno mislili, da večjih in odmevnejših težav glede infrastrukture vendarle ne bo, smo se zmotili. O, kako zelo smo se zmotili. Le dva dni pred prvo tekmo smo namreč izvedeli, da stadion v Domžalah, kjer igrata kar dva kluba, ni pripravljen za tekme. Vzrok za to je zaprtje dotrajane tribune, ki je bilo odgovornim znano že tri tedne, a so očitno vsi mislili, da se bo zadeva kar nekako čudežno rešila sama od sebe. Seveda se ni in NZS se je kot organizator tekmovanja znova znašla v zagati. Če je iz lige lahko metati razne Rogaške, pa je pravila očitno malo težje spoštovati, ko je sezona tik pred vrati in ko sta v igri kar dva kluba. Licenčni pravilnik namreč jasno določa, da licenčni organi »odvzamejo licenco, če kateri koli izmed pogojev za izdajo licence ni več izpolnjen.« Tu pa ni več izpolnjen bistven kriterij, to je stadion, ki sta ga kluba licencirala za nastop v tekmovanju.
V skladu s pravilnikom se lahko prva liga igra zgolj na stadionih s kapaciteto 1500, reflektorji ter še celim kupom drugih karakteristik, a sta ti dve nekako najpomembnejši oziroma najtežje izpolnjivi. Stadion mora biti tudi na območju matične medobčinske zveze, kar v primeru Domžal in Radomelj pomeni MNZ Ljubljana. Kluba bi torej morala, vsaj glede na pravilnik, na območju omenjene zveze zagotoviti primerno velik stadion z reflektorji, če bi želela igrati v ligi, saj bo domžalski po zagotovilih tamkajšnjega zavoda za šport zaprt vsaj eno leto. Prav veliko takšnih stadionov ni. Na Stožicah že igrata dva kluba, tako da je težko verjeti, da bi lahko dodali še dva. Omenjal se je tudi objekt v Ivančni Gorici, ki pa po mojih informacijah glede osvetlitve tudi ne izpolnjuje pogojev. Morda bi lahko v poštev prišel še Portoval, ki je nekje na ravni Kidričevega, a imajo v Novem mestu katastrofalno travnato podlago in ni verjeti, da bi dovolili igranje še kakšnemu drugemu klubu.
Do začetka sezone se to seveda ni zgodilo, a sta oba vpletena kluba vseeno obdržala licenci ter začela s tekmovanjem. Tekma Radomelj se je klub vsemu odigrala v Domžalah in sicer kar za zaprtimi vrati. Na novinarski tribuni se nas je zbralo sedem srečnežev, ki smo si lahko tekmo ogledali v živo, medtem ko je bilo vsem ostalim, ne krivim ne dolžnim, to onemogočeno. S tem je postalo dokončno jasno oziroma se je vnovič potrdilo to, o čemer pišem že leta. Nogomet se pri nas ne igra za navijače, kot to nekateri še vedno lažnivo trdijo, drugi pa naivno verjamejo. Prav žalostno je bilo namreč gledati mlinarje, kako so izven ograje na mostu navijali za svoj klub, pa čeprav niso videli, kaj se dejansko dogaja na igrišču. Ob tem me je še posebej razžalostilo mnenje večine javnosti, češ da je tako ali tako vseeno, saj da imata kluba zgolj nekaj sto navijačev.
Nogomet brez gledalcev je nesmiseln oziroma lahko smiselno nastopa zgolj kot ultimativna kazen za gledalca, začasna izločenost iz spektakla.
Igranje tekme pred praznimi tribunami seveda ni nekaj novega. Tovrstne primere poznamo že sto let in več, a obstaja bistvena razlika. Doslej je tovrstno igranje vedno predstavljalo kazen in sicer najhujšo kazen, kar si jo v nogometu lahko zamisliš. Nogomet je namreč spektakelski šport in je namenjen gledanju. Nogomet brez gledalcev je nesmiseln oziroma lahko smiselno nastopa zgolj kot ultimativna kazen za gledalca, začasna izločenost iz spektakla. Stadioni so se zato nekoč zapirali kot posledica incidentov, ko so bili navijači za svoja dejanja kaznovani z nezmožnostjo ogleda tekem. Češ, odgovorni ste za prekinitev tekme, zdaj pa boste dva vikenda doma, vaši ljubljenci pa brez podpore, da se malo zamislite. Vsako drugačno zaprtje stadiona pomeni kazen brez zločina. Zgolj kazen.
Da se časi spreminjajo, je v Sloveniji nakazala že sezona 2017/18, ko je z izigravanjem pravil začel Ankaran. Slednji praktično ni imel navijačev, igral pa je v Dravogradu in drugih krajih (do koder teritorij MNZ Koper seveda ne seže, a je to že druga tema), zato tudi ni bilo kakšnega posebnega odmeva, ko je štiri tekme veselo igral brez publike. V vodstvu so se sicer izgovarjali na zakonske postopke, a je šlo predvsem za to, da niso želeli plačevati dragih stroškov organizacije tekem. Spomnim se mrzlega februarskega dne enkrat sredi tedna, ko je večina poštenih ljudi še visela po službah, nekaj redkih izbrancev pa nas je z novinarske tribune ajdovskega stadiona spremljalo tekmo Ankarana. Ob žametnem glasu Sandija Škvarča in ostrih sunkih ajdovske burje sem se spraševal, kdo je tu nor. Tisti, ki omogoča takšne tekme, ali mi, ki smo kljub vsemu prišli.
Nekaj časa se je zdelo, da je Ankaran izjema in da si vsaj v prvi ligi takšnih zadev ne bomo več privoščili. Nato pa je prišlo nesrečno leto 2020. Tekme brez publike so postale stalnica in, kot so temu rekli, nova normalnost. Ta normalnost pa, kot tudi na marsikaterem drugem področju, žal še vedno traja in tako je danes povsem normalno, da se tekme igrajo na zaprtih stadionih. Če se pojavi kakšno neprijetno vprašanje varnosti ali organizacije, se tekme pač zapre. Tako se je med drugim denimo zaprla pokalna tekma Gorice, pa tekma Slovana v tretji ligi, ko bi se morali posloviti od Slobodana Kitića, a so gledalci ostali pred vrati. Glede na te izkušnje me niti ni presenetilo, da tudi za zaprtje prvoligaške tekme praktično ni bilo odzivov. Si predstavljate, da bi se kaj takega zgodilo v Bundesligi ali Serie A?
Žal živimo v času in prostoru, kjer so interesi odgovornih preveč sebični, moč nogometne javnosti pa premajhna, da bi lahko bilo drugače. Slovenija pač ni nogometna država, zato je tu toliko bolj opazno, da se nogomet ne igra za nas. Tekme se odigrajo, stavnice zaslužijo, rezultati se zapišejo, zapisniki sestavijo, igralci in trenerji pa razvijejo, da lahko potem odidejo v širni svet. Nogometne industrije ne zanima, ali je tekmo tudi kdo dejansko gledal, saj to pač ni funkcija sodobnih razvojnih lig. Slovenski nogometni navijači so zgolj nepotreben kolešček v mehanizmu, persona non grata, ki povzroča predvsem stroške pri organizaciji, a jo trpimo, ker je ravno tu in daje nek videz, da se tudi pri nas igra nogomet, ta posebna čudovita igra. Dejansko pa je slovenski nogomet (z vidika oblasti) zgolj še en šport, kot odbojka, balinanje ali kolesarstvo.
Nogomet in nogometna kultura, zlasti v svojih tradicionalnih pojavnih oblikah, v sodobni zahodni družbi pogosto deluje arhaično. Podobe nogometnih navijačev se ne ujemajo več z vedutami sodobnih velemest. To je posledica dejstva, da je nogomet v osnovi odraz industrijske družbe, ki je ni več. Odraz pozne moderne pa je denimo kolesarstvo. Red Bull proti Movistarju in Združeni arabski emirati proti Bahrajnu. Šport nove dobe, ki je iz arene skočil v družbo in naravo ter zaobjel totalnost prostora in časa. Hkrati ekipen in individualen. Enostaven in brutalen. Priljuden in odtujen. Organski in mehaničen. Primitiven in visokotehnološki. Skratka nadaljevanje korporativizma z istimi sredstvi. Umberto Boccioni je vedel, kaj je slikal. In tudi Margaret Thatcher je vedela, kaj počne. Uničenje »huliganstva« je šlo z roko v roki z uničenjem ostalih form kolektivnega organiziranja (sindikati ipd.), ki je stalo na poti individualistične ideologije neoliberalnega gospostva.
Toda, toda… saj pa vendar ogled tekem ni bil povsem onemogočen, boste rekli. Na voljo je bil namreč televizijski prenos. To je delno res. V prvi ligi so namreč za razliko od nižjih lig, kjer si določenih tekem fizično ni bilo mogoče ogledati, na voljo prenosi vseh tekem. Toda ravno v tem je poanta mojega teksta. Ogled tekem se namreč s tovrstnimi procesi praktično brez odpora iz realnega seli v virtualni prostor. Primerjava tekme v živo z ogledom tekme po televiziji je praktično neprimerljiva. Miha Zupan je imel v eni izmed svojih kolumn glede tega zelo žive in nekoliko vulgarne analogije in če razlike sami ne vidite oziroma se z njo ne strinjate, potem itak nimam česa razlagati. Jasno je, da večino prihodkov danes generirajo televizije in da se tekme tako ali drugače prilagajajo publiki pred zasloni, a še vedno se šport v osnovi odvija v nekem fizičnem prostoru. Ta prostor je stadion in če ga ukinemo, potem ni več razlike med športom in virtualnostjo oziroma simulacijo.
In ko sem že ravno pri televiziji, ne morem mimo res obupnega odnosa športnih medijev, ki me vsako sezono znova presenetijo. Če smo se že navadili, da nas ob začetku sezone slovenske nogometne lige ne pričaka več le tej posvečena revija, pa se težje navadimo, da je na splošno pokrivanje slovenske lige vsako leto slabše. Tu še posebej izstopa Ekipa, ki julija že drugo leto zapored spet ni izdala svoje posebne številke revije, prav tako pa je zelo malo o novi sezoni prinesla petkova redna izdaja. Vse tiste, ki mi očitajo tehnološko zaostalost, češ da je to posledica digitalizacije, sprašujem, kje v digitalnih medijih si lahko preberem poglobljene napovedi, intervjuje, kolumne in komentarje za novo sezono SNL? Hecno je, da se je s promocijo sicer malenkost več kot ponavadi (pa še vedno mnogo premalo) trudila NZS, ki je promovirala letne karte, zdaj pa ji petina klubov sploh ne sme igrati tekem z gledalci. Lastniki letnih kart Domžal in Radomelj morajo biti nad razpletom navdušeni.
Na drugi strani politike RTV-ja niti ni potrebno preveč komentirati, saj se ta že leta obnaša kot tipična komercialna televizija, ki užaljeno ne spremlja tekmovanj, v kolikor za njih nima zagotovljenih televizijskih pravic. No, roko na srce, slovenske lige slednja ni kaj preveč spremljala tudi tedaj, ko je te pravice imela. Žal je tako, da se novinarji na slovenski državni televiziji precej bolj potrudijo z napovedjo angleške lige kot slovenske, kot da bi bili Angleži tisti, ki bi jim vsak mesec prisilno plačevali naročnino. Argumenti o gledanosti so tu prvič irelevantni, ker ne gre za komercialno televizijo, drugič pa tudi ne držijo, saj so tekme SNL izjemno dobro gledane. Žal odgovorni tega ne znajo najbolje izkoristiti, saj smo izračunali, da so slovenski prvoligaši od osamosvojitve zaslužili približno toliko, kot hrvaški dobijo zgolj v eni sezoni.
V spregi splošnega ignoriranja medijev, javnosti in zveze se je torej začela še ena sezona slovenske lige. Že 35. po vrsti. Uvodna tekma je bila sicer odlična. Prinesla je dva rdeča kartona, vratnico po kotu, preobrat, enajstmetrovko, razveljavljen gol in še marsikaj. Škoda le, da ni bilo še koga, ki bi si vse to lahko ogledal, saj so bili navijači kaznovani, čeprav niso naredili ničesar. Pravzaprav slovenska nogometna javnost že leta ne počne ničesar in morda bo kdo celo rekel, da je kazen zato povsem zaslužena. Škoda le, da niso kaznovali vseh desetih klubov. Potem bi se morda kdo celo predramil.
