Skrbimo za nogomet (UEFA).
Šlo je za nogometno odločitev (Gianni Infantino).
O stanju v evropskem nogometu nisem pisal že kar nekaj časa. Od tedaj je bil uveden »ligaški« del v vseh treh evropskih tekmovanjih in ob letošnji odmevni sezoni Celja in Olimpije je čas, da osvetlimo nekatere sistemske vidike sodobnega evropskega in svetovnega nogometa. V zakulisju se medtem razen pravnih bitk s superligo v zadnjih letih ni dogajalo veliko, a se lahko novih večjih sprememb nadejamo že v kratkem, zato si bomo ogledali tudi, kaj lahko od svetovnih klubskih tekmovanj pričakujemo v bližji prihodnosti ter naslednjem ciklu. Hkrati bom priložnost izkoristil tudi za popravek nekaterih napačnih informacij, ki so jih v javni prostor plasirali Celje in (papagajski) mediji. Tiste, ki so s problematiko manj seznanjeni, pa opozarjam še na moj zadnji prispevek o tej temi.
Začnimo s tematiko, ki je slovenskim ljubiteljem nogometa bržkone najbližje, konferenčno ligo. Sodeč po odzivu večine medijev in navijačev je bila uvedba novega tekmovanja zadetek v polno. Če je bilo na začetku še prisotne nekaj skepse, pa danes večina javnosti o spremembi govori z naklonjenostjo. To je po svoje nekako logično. Čeprav ima konferenčna liga v primerjavi z močnejšimi tekmovanji zelo skromno institucionalno podporo, pa je UEFA dandanes vendarle tako močan in vpliven akter, da je vse, kar se odvija v njenem okviru, že nekako avtomatsko deležno ogromne pozornosti. Mediji, ki so odvisni od tovrstnih tekmovanj, vse skupaj še dodatno potencirajo, podobno pa velja tudi za številne navijače, ki so očitno veseli, da lahko po desetletjih stagniranja svoje klube gledajo v nekem evropskem tekmovanju. Ne glede na to, kakšno tekmovanje to je.
Sam temu vsesplošnemu navdušenju nad tretjerazrednim nogometom nekako nisem podlegel. Definitivno spoštujem nasprotna mnenja, ki so seveda več kot prevladujoča, a se mi vseeno zdi prav, da izpostavim nekaj zadev, četudi, kot bi rekli v novinarskem žargonu, stališče avtorja ne odraža stališča uredništva. Hkrati navdušencem nad letošnjo sezono Olimpije in Celja ne želim razbijati iluzij ali vzbujati slabe volje, zato lahko tovrstni bralci nadaljevanje članka preprosto preskočite. V današnjem postresničnem svetu je pač tako, da ljudje (nadvse radi) živijo vsak v svojem informacijskem mehurčku, pri čemer nek slučajen dostop do drugačnih ali nasprotnih trditev ne spremeni ničesar, sicer pa to tudi ni moj namen. Civilizacijska pridobitev pravice dostopa do različnih informacij, kolikor danes sploh še obstaja, ima smisel edinole še v tem, da so različne informacije na voljo različnim potrošniškim skupinam, ne pa celostnemu informiranju kogarkoli, kaj šele refleksiji ali javni debati.
Čeprav sem eden zadnjih, ki bi ga lahko označili za »gloryhunterja«, namreč še vedno ne razumem, da so lahko navijači kakšnega kluba tako zelo zainteresirani za tekme proti povprečnim moštvom v tekmovanju, nad katerim se nahajata še dve tekmovanji z 72 večjimi in uspešnejšimi klubi, sploh v primeru, ko je njihov klub iz teh dveh resnih tekmovanj pred tem že izpadel. Seveda razumem vodstva klubov, ki gledajo z očmi podjetnika in razumejo pomembnost solidnih (a v primerjavi z ligo prvakov še vedno zelo skromnih) finančnih nagrad, ki pomenijo nemoteno delovanje klubov in po možnosti tudi večje dobičke vodilnih. Me pa zato čudi navdušenje navijačev nad uspehi proti nekim relativno brezveznim klubom iz lig, ki so objektivno po koeficientu slabše od slovenske (Moldavija, Finska, Severna Irska, Wales, Armenija, v trenutnih vojnih razmerah najbrž tudi Ukrajina). Navijači Olimpije so drli na tekmo s klubom, s katerim so prej igrali 45 let, pa nikogar ni zanimal, navijači Celja pa naj bi dosegli neke rekorde (sicer bolj ali manj izmišljene) proti klubom iz Cipra in Švice.
Toda vseeno gre za velik tekmovani uspeh, boste morda rekli. Ne, pravzaprav ne gre, ravno v tem je poanta. Žal v Sloveniji praktično ne premoremo kritičnega novinarstva, pa lahko potem brez prevpraševanja v javnost prodrejo teze, kakršna je denimo tista o »edini slovenski osmini finala«, ki jo je plasiralo Celje. Četudi ignoriramo dejstvo, da gre za osmino finala tekmovanja, nad katerim je še 72 klubov (Olimpija je denimo leta 1992 igrala v šestnajstini finala lige prvakov in bila torej med 32 najboljšimi klubi v Evropi), teza še vedno ne drži. V osmini finala so naši klubi že igrali, in to v osmini finala Pokala pokalnih zmagovalcev, torej veliko bolj resnega in prestižnega tekmovanja. Olimpija je leta 1996 tam igrala z AEK-om, Primorje pa leta 1997 z Rodo. Hecno je tudi, da se nad letošnjimi uspehi navdušujejo številni tisti, ki so se pred leti norčevali iz mariborskega slavja v pokalu Intertotu, čeprav je šlo objektivno za podobno šibko tekmovanje. In seveda obratno, Mariborčani se zmrdujejo nad Celjem in Olimpijo, sami pa so slavili Intertoto, kot da gre za največje tekmovanje na svetu.
Kaj nam to pove? Vsekakor več stvari. Če pustimo navijaška očala ob strani, lahko ugotovimo, da navijači vseh ali vsaj večine klubov predvsem želijo zmage in uspehe ne glede na nivo in da jim veliko pomeni tudi število odigranih tekem ne glede na njihov pomen. Na prvo žogo gre za materializacijo stare fraze, da je bolje biti prvi (no, ne prvi, štirinajsti) na vasi, kot zadnji v mestu, po drugi strani, gledano nekoliko bolj poglobljeno, pa gre za ponotranjenje interesov krovnih športnih organizacij. UEFA, FIFA (in seveda tudi druge zveze v praktično vseh športih) v zadnjih letih prav tekmujejo v tem, kdo si bo izmislil format, v katerega bo stlačenih čim več tekem, ne da bi večina teh o čem tudi dejansko odločala, saj več tekem pomeni več denarja. Hkrati seveda zveze želijo vključiti tudi čim več trgov, ekhm mislim čim več klubov, kar se običajno doseže z dodajanjem več (nižjih) nivojev, saj, še enkrat, več tekem pomeni več denarja. Kolikor razumem interes zvez, pa mi je tovrstno razmišljanje navijačev nadvse fascinantno, a bi bila to že tema za posebno psihološko kolumno.
Na tem mestu želim predstaviti zgolj nekaj objektivnih numeričnih dejstev, ki logično izhajajo iz sistema evropskega nogometa. V novem sistemu v ligaških delih vseh treh evropskih tekmovanj nastopa točno 38 državnih prvakov, kar pomeni, da moraš biti za uvrstitev v ligaški del boljši od zgolj 16 prvakov. Slovenija je trenutno po koeficientu na 28. mestu evropske lestvice, kar pomeni, da je statistično precej več možnosti, da se njen prvak uvrsti v ligaški del evropskih tekmovanj, kot pa da se ne. Prav tako sta imela pred sezono matematično tako Celje kot Olimpija več kot 50% možnosti za play-off, kar se je potem tudi zgodilo. Celje je z zmago nad Ciprčani dejansko nekoliko presenetilo, a je zato prej razočaralo v evropski ligi, ko je izpadlo proti Shamrocku, čeprav je bilo favorit. V splošnem pa lahko torej rečemo, da so imeli slovenski klubi letos povprečno evropsko sezono v skladu z objektivnimi pričakovanji in napovedmi. Resda so odigrali veliko tekem in prišli relativno daleč, a je to bolj stvar novega sistema kot pa kakšnih posebnih uspehov. Razmeroma redno uvrščanje v skupinski del (vsaj) konferenčne lige in nato med 24 lahko realno pričakujemo tudi v naslednjih letih.
Letos so od prvakov v kvalifikacijah izpadli zgolj Differdange, Egnatia, Virtus, Struga, Dinamo Batumi, Hamrun Spartans, Flora, Ordabasy, Ballkani, Dečić, Lincoln, Pyunik, Santa Coloma, Panevežys in Klaksvik, torej tisti res najslabši klubi iz amaterskih ali polprofesionalnih lig. Večina zvez in funkcionarjev zato obstoječi sistem podpira, saj vsem največjim klubom iz srednje velikih držav omogoča redno nastopanje v Evropi. Hkrati se sicer povsem izgublja realna predstava o nogometni piramidi, kar je vidno predvsem v medijih, saj ti v državah, ki nimajo svojega predstavnika v tem tekmovanju, evropski ligi namenjajo zelo malo pozornosti oziroma manj od konferenčna lige, pa čeprav gre za odlično tekmovanje s klubi kot so Manchester United, Lazio, Ajax, Roma itd. To bi se sicer v bodoče znalo spremeniti, saj UEFA neuradno že resno razmišlja o spremembah za leto 2027, po katerih bi klubi napredovali in izpadali iz evropskih lig glede na rezultate v teh tekmovanjih in ne več (samo) glede na uvrstitve v domačih prvenstvih. V tem smislu lahko trenutni sistem s skupnimi lestvicami razumemo kot prehodni model, v katerem bi se gledalci navadili predvsem na dejstvo, da gre za enotno ligo, zato da bi te lige kasneje lažje efektivno rangirali.
Na prvi pogled ironično, a zato povsem logično je tudi dejstvo, da je predlagani model novih evropskih tekmovanj zelo podoben predlogu superlige, saj v osnovi ne gre za kake velike idejne ali ideološke razlike, pač pa za vprašanje, kdo bo imel kontrolo nad evropskim nogometom. Interes kapitala je namreč jasen, tako da UEFA in organizacija superlige v osnovi zgolj konkurirata v tem, kdo ga bo izvajal v praksi. Pravno je bila po dosedanjih razsodbah v boljšem položaju celo slednja, a ker gre v osnovi vendarle za politično in ne pravno vprašanje, se zdi, ga gredo trenutne spremembe obračanja na desno v številnih evropskih državah in EU na roko UEFI, ne le kar se tiče njene zlorabe monopola, temveč tudi glede vprašanja sicer spornih igralskih kvot. A se zato z vzponom nacionalizma manjša tudi politična podpora evropskim ligam na račun domačih tekmovanj, zato bo zanimivo spremljati razvoj tekmovalnih sistemov v prihodnjih letih. Sam bi rekel, da so glavni nogometni akter, ki še nekako nasprotuje omenjenim globalnim trendom, zlasti združenja nacionalnih lig, katerih moč in vpliv pa sta v teh časih dokaj vprašljiva. Njihov morebiten uspeh bo zato v prvi vrsti odvisen zlasti od podpore politike.
V tem kontekstu bi rad omenil še nekaj stvari, o katerih naši mediji ne pišejo kaj dosti. V prvi vrsti je to pogajanje skupnega podjetja UEFE in ECE, imenovanega U3 z ameriško medijsko korporacijo Relevent Sports, v okviru katerega naj bi se po letu 2027 tekme lige prvakov med drugim igrale tudi v ZDA. UEFA je formalno resda še vedno neprofitna organizacija, a se že dolgo obnaša kot tipično podjetje, tako da nas tovrstne iniciative ne smejo presenetiti. Kot takšna želi igrati pomembno vlogo na ameriškem trgu, ki v zadnjem času vedno bolj pospešeno poleg ženskega odkriva tudi moški nogomet. V tem kontekstu je zanimiv tudi podatek, ki odkriva korporativno in birokratsko razbohotenost UEFE in sicer, da je bilo na njej še pred nekaj desetletji zaposlenih 16 ljudi, danes pa jih je okrog 500, čeprav število relevantnih tekmovanj ostaja podobno kot tedaj. Ta sprememba ne pomeni zgolj nastanka ogromnega odlagališča kadrov, ki je idealen poligon za (potencialno) koruptivne prakse, temveč odraža zlasti globoko transformacijo evropskega nogometa, v katerem UEFA ni več združenje zvez, temveč zlasti »top down« usmerjevalec celotnega nogometnega dogajanja. Usmerjevalec, ki svojo pozicijo napram ECI in največjim klubom ohranja s tem, da dve tretjini tekmovalnih nagrad razdeli med klube petih najmočnejših lig.
Drugi akter, ki ga nikakor ne gre zanemariti, pa je FIFA. Slednja ima (v letih brez svetovnega prvenstva) dokaj nizek proračun, približno milijardo evrov oziroma petkrat manj od UEFE, a je njen vpliv izhajajoč zlasti iz vloge krovne organizacije vseeno velik. V sodobnem nogometu imajo izjemen pomen zlasti klubska tekmovanja, česar se FIFA več kot zaveda, zato z letošnjim letom prvič organizira svetovno klubsko prvenstvo z 32 klubi. Vodilni pri svetovni klubski zvezi kljub nekaterim dvomljivim potezam v preteklosti niso neumni. Zadnja bolj ali manj javna naslomba na ameriški kapital (trenutno se resno razmišlja, da bi bilo v ZDA tudi drugo svetovno klubsko prvenstvo, čeprav je to seveda v nasprotju s pravilniki in zdravo pametjo) ter milo rečeno prilaganje pravil (uvrstitev Messijevega Interja iz Miamija na prvenstvo) gre prek meja dobrega okusa, a če redne tovrstne prakse v zadnjih letih (UEFA, nacionalne zveze itd.) ne motijo navijačev, zakaj bi potem FIFO. Slednja ima pač ekonomsko računico in če bo prvenstvo vsaj kolikor toliko uspešno, si bo zelo okrepila moč in proračun.
Trenutnega razpoloženja v pisarnah v Zürichu sicer ne poznam, a navzven stvari ne delujejo ravno optimalno. Vodilni pri svetovni nogometni organizaciji definitivno niso neumni, a praktične izvedbe njihovih idej vse prevečkrat delujejo zaletavo in nepremišljeno. Tudi odnosi z javnostmi in poslovnimi partnerji niso ravno dodelani, zato je javna podoba FIFE še vedno precej klavrna. Za prihajajoče svetovno prvenstvo je bila denimo na koncu podpisana kar pogodba z DAZN-om, ki bo tekme prenašal po spletu zastonj, kar je s poslovnega vidika precej nenavadna odločitev, da ne rečem še kaj drugega. Tudi tekmovalni sistem za gledalca ni ravno privlačen. Razen morda skupine C, v kateri bosta Boca Juniors in Benfica, se bo tekmovanje zavoljo principov regionalizacije in nosilcev bolj ali manj začelo šele v osmini finala. Omeniti gre še, da je UEFA za kvalifikacijski modus izbrala lasten ločen sistem, ki je izpadel kot svojevrstna sabotaža, saj se je po njem na prvenstvo uvrstil tudi Red Bull Salzburg.
UEFA in FIFA namreč še vedno delujeta navzkriž in vsaksebi, glavna žrtev česar so seveda igralci, saj se na vseh frontah neprestano veča število tekem in s tem obremenitev. Gre seveda za tematiko, ki bi si zaslužila posebno kolumno in nima neposredne povezave svetovnimi tekmovalnimi formati, saj nastopa kot njihov nusprodukt. Žalostno je predvsem, da podobno kot drugje tovrstno početje podpirajo tudi navijači, ki imajo do nogometnih akterjev pogosto precej objektifikacijski odnos. V bran navijaškemu telesu pa je vendarle potrebno dodati, da je slednje v sodobnem svetu precej razdrobljeno in da pogosto posamezne grupacije podpirajo pač vsaka svoje priljubljeno tekmovanje, saj je skoraj nemogoče spremljati vse. V teh pogojih so nato tudi navijači zgolj del izigravanja enega proti drugemu v večji igri »divide et impera« ter »bellum omnium in omnes«, v kateri se je s strani nekaterih najmočnejših akterjev pojavila dokaj perfidna rešitev, po katerih bi omejili število tekem domačih lig. Osebno mi je ideja sicer dokaj všeč, a je žal motivacija za njo povsem napačna. Na udaru so namreč najšibkejši akterji, saj v ekspanziji tekem in tekmovanj ne UEFA ne FIFA nočeta popuščati.
Skratka, UEFA se dogovarja z Relevent Sports, FIFA kar direktno z ameriško politiko, glavni financer superlige je (bil) JP Morgan in tako naprej. Vse to dogajanje ima skupni imenovalec in to je amerikanizacija globalnega nogometa. Eden izmed glavnih razlogov, da je bil nogomet dolgo časa najbolj tradicionalen šport, je poleg globoke zakoreninjenosti v družbeno tkivo tudi dejstvo, da praktično ni bil vezan na ZDA. Zdaj se to spreminja, tako da gre komercializacija najbolj popularne športne panoge z roko v roki z amerikanizacijo. To lahko vidimo na nešteto primerih, zlasti pa na formatih tekmovanj, ki v športnem smislu postajajo vse bolj nesmiselni (liga s šestimi krogi), a generirajo veliko število tekem ter vrhunce z raznimi play-offi in končnicami. Poleg tega se v ospredje prebijajo tudi nekateri drugi elementi športnega šova. V finalu naslednjega svetovnega prvenstva bo med polčasom prvič potekal koncert, prav tako pa gre v smeri bolj dinamične in atraktivne igre tudi vsaka sprememba pravil, ki jo predlaga IFAB. Zaradi vsega naštetega niti ne čudi, da tako tekmovanja UEFE kot tudi FIFE vse bolj spominjajo na model ameriških profesionalnih lig, ki imajo s športom le malo skupnega.
Naj se za konec kot običajno vprašam še, kaj vse skupaj pomeni za slovenske klube. Hja, ne kaj dosti. Kar se tiče bodočih projekcij uvrščanja v konferenčno ligo sem bolj ali manj vse napisal že zgoraj, omenil pa bi še matematično dejstvo, ki se tiče lige prvakov in evropske lige. Kot predstavnik države, ki se na lestvici UEFE nahaja okrog 28. mesta, bi moral slovenski prvak matematično v povprečju prilesti do play-offa evropske lige oziroma med 33 (16+5+12) najboljših. Posledično mora biti zastavljeni cilj slovenskega prvaka (vsaj) evropska liga, saj se je med elito trenutno realno zelo težko prebiti. Da bi UEFA spremenila sistem v korist manjših klubov, ni verjetno, bi pa lahko ob morebitnem razvoju dogodkov na področju tožbe s superligo prišlo do popolnega preustroja evropskega nogometa. V primeru padca monopola se odpira možnost tudi raznoraznih regionalnih povezovanj, ki pa za zdaj (pod UEFO) prav tako niso preveč realna. Na drugi strani FIFA za slovenske in druge podobne klube ne kaže absolutno nobenega interesa, tako da na tem področju kakšnih koristi ne gre iskati. Za kakšno zanimivo potezo pa bi lahko poskrbelo združenje European Leagues, ki se mu je pred kratkim pridružila Srbija, a žal SNL ni del omenjene organizacije. Le zakaj bi aktivno počeli karkoli, če pa lahko čakamo na drobtine iz Nyona?
