Išla dva zemljaka Parizom, pa jedan veli drugome:
Ti mene zovi đenerale, a ja ću tebe vojvodo, pa ćemo samo mi znati koja smo govna.
Živimo v času hiperprodukcije podob, znakov in simbolov, ki pa postajajo vse bolj prazni. To seveda ni kakšna posebnost športa ali nogometa, pač pa lahko tovrstne transformacije opazujemo na praktično vseh področjih življenja. Na polju izobraževanja oziroma šolstva, zlasti visokega, lahko ob prilagajanju in kombiniranju študijskih programov, ki si postajajo vedno bolj podobni, splošnem padanju kvalitete javnega izobraževalnega procesa, ustanavljanju novih plačljivih šol ter hkratnem poenostavljanju in standardiziranju številnih opravil vidimo, kako formalna izobrazba vedno manj odraža dejanska znanja in veščine populacije ter se pretvarja v zgolj skupek formalno potrebnih potrdil. Na področju zdravja smo v zadnjih dveh letih prav tako lahko zasledili podobne procese, saj se je del populacije, žigosan z ustreznimi znaki in kodami, ločeval od drugega dela, pri čemer je bila ta razlika ravno v posedovanju potrdila, četudi ponarejenega, ne pa v dejanskem zdravstvenem stanju ljudi.
Podobno je tudi na področju državljanstva, kjer je duh francoske revolucije pripeljal do lastnega absurda. Določitev, po kateri lahko vsakdo postane državljan neke države, se sprevrača v lastno nasprotje, kjer biti državljan v vsebinskem smislu ne pomeni praktično več ničesar. Tako imamo denimo v nogometu situacijo, ko je nek igralec iz Južne Amerike ali Afrike, ki ne zna besede slovensko, zaradi kolonialne povezanosti njegove domovine z Evropo ali nekih daljnih sorodstvenih vezi, tretiran kot domačin, medtem ko je nogometaš iz dobrih 100 kilometrov oddaljenega Bihaća ali Cazina »tujec«. Razmerje med domačimi in tujimi nogometaši, ki ga določajo nogometne zveze, posledično nima več nobenega vsebinskega smisla, predstavlja zgolj razmerje med posedovanjem določenih dokumentov v trenutni geopolitični konstelaciji meddržavnih sporazumov in povezav.
Kolikor se že vse skupaj zdi nelogično, pa imajo Delije, Grobari in Korida v bistvu prav. Ime kluba je pač sveti simbol, a nič več kot to, saj kot pogoj svoje svetosti ne potrebuje nobene smiselne zapolnitve.
Na ravni klubov ni nič drugače. Tudi njihova imena postajajo vse bolj goli znaki, prazni označevalci, lepo pobarvane posode, ki pa jih lahko napolnimo s čimerkoli. V Srbiji, kjer se »najbolj srbska« kluba imenujeta po partizanih in rdeči zvezdi, je novi član prve lige (dejansko drugoligaš, saj gre za še en primer napačnega poimenovanja) postal nekdanji jugoslovanski velikan RFK Novi Sad. Ta se je pred časom preimenoval v zgolj FK Novi Sad, a so nato njegovi znani nacionalistični navijači, ki nimajo absolutno nobene afinitete do delavstva ali socializma, zahtevali, da se v ime vrne Radnički.
Kolikor se že vse skupaj zdi nelogično, pa imajo Delije, Grobari in Korida v bistvu prav. Ime kluba je pač sveti simbol, a nič več kot to, saj kot pogoj svoje svetosti ne potrebuje nobene smiselne zapolnitve. Vsebina je pravzaprav lahko kakršnakoli, lahko pa je tudi sploh ni. Kdor se ob tem norčuje iz navijačev, dejansko ne razume strukture vere. Če ima lahko največja svetovna religija za svoj simbol sovražnikovo mučilno napravo, ima lahko tudi novosadski na pol mafijski projekt vladajoče stranke oznako delavstva. Konec koncev tudi ljubljanski nogometni velikan, še posebej pa delovanje njegove uprave, nima absolutne nobene povezave z olimpijskim duhom.
Po tem daljšem uvodu končno prehajam na tokratno osrednjo temo, ki je seveda evropski nogomet. Ko sem preletel pretekle kolumne, sem bil kar malo presenečen, da o evropskih tekmovanjih že več kot eno leto nisem napisal ničesar. Resda se tudi prav veliko ni zgodilo, a ob novih neuspehih in izpadih slovenskih klubov je spet čas za obširnejši pregled. Mimogrede, ko smo že ravno pri semiotiki, ne morem mimo dejstva, da je tudi UEFA poimenovana napačno oziroma da njeno ime ne ustreza dejanskemu stanju. UEFA je uradno unija oziroma združenje evropskih nogometnih zvez, kar pomeni, da so osnova državne zveze, ki se združujejo. V praksi pa je pri sprejemanju odločitev in ustroju evropskega nogometa tako, da državne zveze, kar je pri nas še posebej očitno, delujejo kot nekakšne izpostave oziroma podaljški UEFE. Če bi hoteli imeti smiselna imena, bi se ta torej morala imenovati EFA, NZS pa bi se morala preimenovati v njeno slovensko nogometno podzvezo.
Še bolj očitno je to pri evropskih tekmovanjih, katerih sodobna imena ne ustrezajo dejanskosti, pa četudi zanemarimo, da se kljub pretežno pokalnemu formatu imenujejo lige. Liga prvakov torej ne le, da ni liga, pač pa tudi ni tekmovanje prvakov. Pravzaprav je zaradi fiksnega sistema mest že vnaprej jasno, da v njej vsako sezono nastopi 15 prvakov, kar je manj od polovice vseh udeležencev. Večina klubov v ligi prvakov torej ni prvakov, večina prvakov, kar 39 od 54, pa v tekmovanju ne nastopa. Tudi tu je torej simbolna forma prevladala nad materijo. Primat je namesto prvakov zavzela liga. No, pokal. Če je bilo nekoč vprašanje, kakšno tekmovanje naj organizirajo prvaki, je zdaj vprašanje, s kom naj se zapolni »liga prvakov«. Kot zadnji so na vrsto prišli četrti francoski klub in dva dodatna neprvaka, velikana po koeficientu, ki se bodo tekmovanju pridružili čez dve leti. Dejstvu, da se ta liga bogatih kljub vsemu še vedno imenuje liga prvakov, bi v svetu komunikologije rekli lažno oglaševanje.
Enako velja tudi za drugi evropski rang, to je Ligo Europa, ki ne le, da ni liga, pač pa v njej po zadnjih spremembah tudi ne nastopajo več klubi iz celotne Evrope, pač pa le še iz nekaj najuspešnejših držav. Vse ostale so bile prestavljene v konferenčno ligo, pri čemer najbrž ni potrebno posebej poudarjati, da konferenčna liga prav tako ni liga in da se tudi ne igra po konferencah. Nov sistem Lige Semi-Europa in brezkonferenčne lige pa očitno ni bil prav posebej dobro zamišljen, saj so se že po eni sezoni pojavile precejšnje težave zlasti kar se tiče koeficientov. Precejšnje spremembe, ki bodo v veljavo stopile leta 2024, so zato že bile sprejete in potrjene, a javnost še vedno čaka na uradno objavo celotne sheme uvrščanja z vsemi podrobnostmi. Glede na to, da se državno rangiranje za sezono 2022/23 uporablja za določitev evropskih mest v sezoni 2024/25, ko se bo igralo že po novem formatu, je najmanj neresno in neodgovorno, da krovna organizacija tudi po začetku sezone tega sistema še ni javno objavila.
Sistem je neuradno sicer že znan in za Slovenijo prinaša zelo pomembno novost, ki je tukajšnji mediji sicer še niso objavili, a da bi bolje razumeli vse skupaj, si sprva poglejmo mehanizem evropskih nogometnih koeficientov. Komur je to jasno, naj naslednjih nekaj stavkov preskoči. Obstajata namreč dve lestvici razvrščanja oziroma »rankinga«. Prva je državna lestvica, kjer se seštevajo vsi rezultati klubov zadnjih petih let. Glede na osvojene točke vseh klubov iz neke države se za to državo izračuna povprečje, države pa se nato razvrsti od prve do petinpetdesete. Druga pa je klubska lestvica, kjer klubi vsak zase zbirajo točke glede na njihovo uspešnost. Za izpad v prvem krogu kvalifikacij za konferenčno ligo klub prejme eno točko, v drugem eno in pol, tretjem dve in tako naprej. Tudi ta lestvica upošteva skupen seštevek za zadnjih pet sezon. Na podlagi državne lestvice se nato določa, koliko klubov v evropskih tekmovanjih ima posamezna država, na podlagi klubske lestvice pa se določajo nosilci in nenosilci v vsakem krogu.
Tu velja omeniti še staro obrabljeno fazo, da je potrebno v Evropi navijati za vse slovenske klube, saj da gre za važnost državnega koeficienta, kar pa v praksi bolj ali manj ne drži. Razlike med 20. in 50. mestom na državni lestvici namreč praktično ni, realno pa tudi ni verjeti, da bi Slovenija lahko napredovala med prvih 19 ali padla pod 50 v družbo Andore in San Marina. Na klubske koeficiente pa državni ne vpliva, tako da se vsak klub bolj ali manj zanaša le nase. Izjema je zgolj klub brez evropskih izkušenj, ki mu po avtomatizmu pripade petina državnega koeficienta. Slovenija se že nekaj časa nahaja na 31. mestu državne lestvice, o čemer sem že pisal v eni od prejšnjih kolumn. Trenutno ima približno 12 točk, saj jih je v zadnjih petih sezonah osvojila 3.125, 2, 2.25, 3 in 1.5, kar jo uvršča med Kazahstan in Moldavijo, za petami pa so ji še Latvija, Finska in tako dalje. Na klubski lestvici pa je Olimpija trenutno denimo 142., saj je v zadnjih petih sezonah osvojila 9 točk.
V praksi to pomeni, da ima Slovenija eno mesto v ligi prvakov in tri v konferenčni ligi, Olimpija oziroma katerikoli klub s koeficientom 9 pa je potencialni nosilec v prvem krogu kvalifikacij za ligo prvakov. Uspehi ali neuspehi drugih slovenskih klubov na status Olimpije ne vplivajo, prav tako pa uspehi ali neuspehi Olimpije načeloma ne vplivajo na status Slovenije. Tudi v času največjih uspehov Maribora Slovenija namreč višje od 26. mesta ni prilezla. Z novim sistemom pa se bo vse to spremenilo. Kot rečeno je UEFA ugotovila, da trenutni sistem ni najboljši, saj je točkovanje v ligi Europa in konferenčni ligi skorajda enako, medtem ko je dejanska razlika med tekmovanjema ogromna. To so v zadnji sezoni izkoristili določeni klubi iz Nizozemske, Norveške, Srbije in tako dalje, ki so v konferenci prilezli zelo daleč in tako svojim državam pomagali do (nerealno) visokega zbira točk. To naj bi se zdaj nekoliko popravilo, saj bodo tudi klubi iz nekaterih slabše uvrščenih držav spet zaigrali v evropski ligi.
V drugem evropskem tekmovanju bo po novem namesto 15 ali 16 namreč nastopilo minimalno 33 držav, kar pomeni, da bodo pokalni prvaki držav do 33. mesta na lestvici namesto v konferenčni svojo pot začeli v evropski ligi. Glede na trenutno uvrstitev Slovenije bo to torej veljalo tudi za zmagovalca pokala NZS oziroma drugouvrščenega, v kolikor bo pokalni zmagovalec osvojil tudi državni naslov. Nadalje to seveda pomeni, da trenutni rezultati Maribora, Mure in Kopra vplivajo na dolgoročno usodo slovenskega pokalnega prvaka. Razlike kot rečeno niso tako velike in Moldavija, Belorusija, Latvija, Finska in še kdo bi z zelo dobro sezono Slovenijo lahko prehiteli. Evropski rezultati slovenskih klubov v zadnjih letih namreč niso pretirano spodbudni, zato uvrstitev med prvih 33 v prihodnje nikakor ni samoumevna.
Specifična (ne)povezanost državnih in klubskih koeficientov pa tudi v primeru slovenske lige odpira svojevrsten paradoks. Objektivno gledano je namreč za državo najbolje, da jo v ligi prvakov predstavlja klub z najvišjim koeficientom, saj bo slednji najdlje nosilec, kar v teoriji pomeni, da bo osvojil največ točk. Konkretno to v primeru Slovenije trenutno pomeni, da bi teoretično največ točk osvojil Maribor in da bi bilo ob njegovem naslovu tudi največ možnosti, da država ostane med prvih 33, kar pokalnemu prvaku omogoča nastop v boljšem tekmovanju. Nevtralni ljubitelji slovenskega nogometa bi morali torej iz objektivnega stališča navijati za to, da bo Maribor osvajal naslove v neskončnost, kar je seveda povsem groteskno, saj nevtralen navijač načeloma želi ravno zanimivo in dinamično ligo z več različnimi prvaki. Toda sam ustroj strogo znanstveno in sistematično ustvarja, spodbuja in nagrajuje prav tovrstno grotesko. Še več, v številnih državah je ta groteska že lep čas na sporedu. Ker je formalna določitev koeficientov pomembnejša od realne moči prvakov. In smo spet pri začetni problematiki.
