S tekmami preteklega vikenda je padel zastor na še eno sezono v nižjih ligah. Ta sicer ni ponudila kakšnih presežkov, a je bila na koncu v rezultatskem smislu vseeno še kar uspešna. Ilirija je uspela obstati v ligi, Slovan je kljub drugemu mestu celo napredoval, nobeden od ljubljanskih klubov pa ni izpadel. Vsaj ne še.
Ilirija je zopet prikazala dokaj skromne predstave, a je to po tridesetih krogih vseeno zadoščalo za obstanek. Za to se imajo zeleno-beli v prvi vrsti zahvaliti tekmecem, ki so bili prav tako skromni, zlasti Fužinarju, ki je spomladi povsem popustil, ter Taboru, ki si je že jeseni nabral ogromen zaostanek. V zaključku so se Sežanci sicer prebudili, a jih je Ilirija na medsebojnem srečanju, kar je bil pravzaprav eden redkih svetlih trenutkov sezone, povsem nadigrala ter prišla do odločilne prednosti. Na koncu je bila od tekmeca boljša prav zaradi boljšega medsebojnega izkupička, saj sta obe ekipi zbrali enako število točk, v povprečju natanko eno na srečanje. No, na koncu je zaradi licenciranja obstal tudi Tabor, tako da je bilo vse razburjenje povsem odveč. Kaj bo z Ilirijo v prihodnje, je težko reči. Projekt tujih investitorjev je propadel in spet je vse rokah stare uprave. Spomladi so s Tomičkom, Biggsom, Glavasom, Mlakarjem in Finkom ekipo nekako pokrpali, a je težko verjeti, da bodo vsi omenjeni ostali tudi za prihodnjo sezono.
Klub bo v drugi ligi dobil mestnega tekmeca, saj se je tja po administrativni poti nekoliko presenetljivo uvrstil še Slovan. Rdeče-beli v tem rangu tekmovanja niso igrali že natanko 25 let, za prehod pa se bodo morali kar konkretno pripraviti, saj trenutni igralski kader in infrastruktura ne vlivata pretiranega optimizma. Prva postava sicer ni tako slaba, vprašanje pa je, če bosta glavna stebra Đajić in Vidović še našla motiv in voljo za nadaljevanje kariere tudi na precej višji ravni. Štadion na Kodeljevem niti približno ne izpolnjuje kriterijev za drugo ligo in tu bo zanimivo spremljati, kaj se bo storilo na omenjenem področju. Zveza včasih klubu dovoli začasno nastopanje na neprimernem objektu, v kolikor ta aktivno dela na prenovi, kar bi konkretno v primeru Slovana pomenilo obuditev občinskih projektov glede nove tribune in reflektorjev. V nasprotnem primeru bi se moralo moštvo preseliti na nek drug štadion, kar bi bila velika škoda, saj je Slovan tradicionalen moščanski klub, ki izven svojega revirja izgubi praktično celoten smisel. Tudi tu bo torej na potezi uprava na čelu z Ivanom Simičem, ki je še nedolgo tega zagotavljal, da jih druga liga niti ne zanima.
Če se je na neki točki zdelo, da bi lahko v tretji ligi v sezoni 2024/25 igrali kar štirje ljubljanski klubi, pa se je na koncu zgodilo, da bo tam zgolj eden. To je seveda viška Svoboda, ki je zasedla sedmo mesto in torej zopet končala na sredini razpredelnice. Uvrstitev je realna in zaslužena, saj je Svoboda odigrala povprečno sezono z nekaj prebliski in nekaj razočaranji, torej takšno, kot smo od nje že navajeni. Moštvo sta v napadu reševala Koprivica in Dolinar, razen njiju pa kakšnih opaznejših posameznikov v ekipi ni, saj gre večinoma za zelo mlade igralce, ki si svoje ime šele ustvarjajo. V konkurenci z dvema drugoligašema bodo na Viču ob omejenih finančnih možnostih v prihodnje še težje sestavili močno ekipo, sploh ker klub večinoma deluje iz danes na jutri. Svoboda tako ostaja nekakšna enigma, kjer stabilnih razmer in dolgoročnih načrtov ni bilo že več desetletji. Tudi velikopotezne napovedi Hajra Rizvića o naslovu so že davno potihnile in spet se zdi bolj realen zgolj boj za preživetje.
Kljub matematično najboljšemu rezultatu je sezono s precej grenkega priokusa zaključila šišenska Ljubljana. Moštvo Ermina Rakovića je zbralo 61 točk in zabilo neverjetnih 97 golov, od tega prvi strelec lige Klemen Kolar 33, a je vseeno moralo priznati premoč trboveljskemu Rudarju. Na zadnji tekmi je Ljubljana težje od pričakovanj strla Belo krajino, saj so Črnomaljci še nedolgo pred koncem vodili z 1:0. Glavni junak ob zmagi je bil kapetan Anže Kolar, ki je dosegel prva dva gola (prvi s strelom v »rašlje« je bil še posebej lep), nato pa je bil nad njim storjen še prekršek za tretjega. Končni izid 1:4 je tik pred koncem po čudoviti akciji postavil Judež. Vse skupaj je bilo kot rečeno premalo, Šiškarji pa se lahko tolčejo po glavi predvsem zaradi veliko zapravljenih priložnosti v preteklosti. Zlasti na tekmah proti Ivančni Gorici in Svobodi Kisovec so točke vrgli stran povsem po nepotrebnem, na eni izmed njih je sodnik celo razveljavil verjetno povsem regularen gol, toda takšen je pač nogomet.
Nekaj podobnega velja tudi za IB 1975, ki ima, v koliko nastopi kompleten, kar je sicer precej redko, morda še najkvalitetnejšo ekipo v ligi, a so tudi na Ježici rezultati precej nihali. Nekaj nerazumljivih porazov je moštvo oddaljilo od boja za prvo mesto, na koncu pa so se s sedmimi zaporednimi zmagami spet povsem približali, a tudi to ni bilo dovolj. Zadnjo gostujočo tekmo proti Cockti sta želeli ekipi zaradi močnega dežja odigrati kar na Ježici, a se s tem niso strinjali tekmeci za prvo mesto, tako da so Ljubljančani na koncu vendarle morali na pot v Kresnice. Z nekoliko premešano zasedbo je moštvo Darina Vitanca zlasti po zaslugi Žana Klančarja vodilo že z 1:5, a nato popustilo in domači so se (z dvema goloma nekdanjega ježka Siniše Marinovića) uspeli približati na 4:5. V zadnjih minutah pa je Cockti le zmanjkalo moči in časa za popoln preobrat, tako da je IB 1975 skočil celo na vrh, saj je svojo tekmo nerazumljivo igral dan prej od tekmecev. Ker so oboji zmagali, se je moral na koncu zadovoljiti s tretjim mestom.
Prvak ljubljanske lige je torej postal trboveljski Rudar, ki je pred domačo publiko dokaj suvereno odpravil Arne Tabor 69. Slednji je igral za svoje ljubljanske sosede, a pri tem ni bil pretirano uspešen, čeprav se je solidno upiral favoriziranemu tekmecu. Knapi so vse dvome o zmagovalcu razrešili že v prvem polčasu, ko sta zadela Domen Kunič in Rok Drnovšek. Kakih 1500 gledalcev je proslavilo naslov prvaka, s katerim se Rudar vrača v tretjo ligo in sicer direktno, saj je zveza kvalifikacije zaradi obstanka sežanskega Tabora odpovedala. Zeleno-črni so dosegli precej manj golov od obeh ljubljanskih rivalov, a so znali igrati na rezultat in so na do koncu dosegli, kar so želeli. Nogomet se igra za točke in teh je Rudar zbral največ, pa čeprav v štirih tekmah ni premagal ne Šiškarjev ne Ježičanov. V senci slavja je ostal rezultat Tabora 69, ki je sezono zlasti zavoljo dobrega finiša sklenil na solidnem šestem mestu.
OŠ Olimpija je v Jevnici pričakovano zabeležila nov zaslužen poraz, a je vseeno ostala predzadnja, saj je Mengo 28 prav tako izgubil. Realno si ne ena ne druga ekipa s predstavami v letošnji sezoni nista zaslužili obstanka, toda ker Rudar napreduje, bo predzadnji dobil možnost v dodatnih kvalifikacijah z drugim iz pete lige. Tja bi se skoraj uvrstil Šentjernej, ki je bil na pragu poraza, a je z epskim preobratom v Moravčah rešil točko. Toda od letos dalje se za razvrstitev upoštevajo medsebojna srečanja, zato je končno drugo mesto vendarle zasedel Ihan. Čaka nas torej ponovitev lanskih kvalifikacij, OŠ Olimpijo pa bržkone čaka precej težja naloga od tiste v lanski sezoni, ko so bili sami kot petoligaš občutno boljši tekmec. Tekmi še nista delegirani, a verjetno se bo prva igrala že v soboto.
Edini ljubljanski petoligaš, Šmartno Infostyle, je sezono zaključil z domačo zmago 3:1 proti Kolpi iz Podzemlja, ki si je že pred tem zagotovila prvo mesto in napredovanje v četrto ligo. Zadetke so dosegli Hamidu Nahimana, Bedjit Mustafoski in Nejc Ocepek. S temi tremi točkami so se rdeče-modri zavihteli na končno četrto mesto nad Dragomer, ki je bil v zadnjem krogu prost.
