Dolgo je od tega, in greh leži na njegovi duši težak in velik kakor prvi dan, in tako je zdaj njegovo življenje vse polno žalosti in trpljenja. (Ivan Cankar, Mati je zatajil)
V nogometu se pomembne stvari ne dogajajo samo na igrišču. Pravzaprav se večina najpomembnejših odločitev, takšnih, ki daljnosežno posežejo v nogometno tkivo nekega mesta ali države, sploh ne dogaja tam. Poleg finančnih, političnih in drugih vidikov, o katerih sem v preteklosti že pisal, je lahko zelo zanimiv tudi pravni. Nogometno pravo resda povprečnega navijača ne zanima pretirano oziroma se mu zdi njegovo poznavanje povsem odveč, a to še ne pomeni, da ni pomembno. V zadnjem času se sicer situacija nekoliko spreminja, saj z razmahom športnega tožarjenja, razvojem novih medijev in širitvijo spektra nogometnega poročanja ter vpletenostjo nekaterih največjih tujih klubov v razne pravne peripetije radovednost za tovrstna vprašanja raste.
Zanimiv je denimo primer Steaue, ki je razdelil romunsko nogometno javnost in požel precej pozornosti tudi v tujini, kar je konec koncev razumljivo, saj gre za največji romunski klub. No, kluba, če smo povsem natančni, saj trenutno, kot morda veste, obstajata dve Steaui oziroma dva kluba, ki trdita, da sta naslednika tega slavnega in nekoč tudi uspešnega evropskega velikana. Zgodba gre nekako tako, da si je v času divje privatizacije Romunije poslovnež George »Gigi« Becali prisvojil klub, ki se je preoblikoval v delniško družbo. V (multi)športnem društvu Steaua in romunski vojski so menili, da je s tem nastal nov klub, ki nima pravice do lastitve imena, logotipa, uspehov in zgodovine stare Steaue, zato so se podali na sodišče. To je po dolgotrajni pravni bitki maja 2018 dokončno odločilo, da Becalijev prvoligaš dejansko nima pravice do uporabe imena in grba Steaue, zato odtlej nastopa kot FCSB. V isti sezoni je CSA Steaua obudila nogometno sekcijo, ki svoje tekme igra na Ghencei, tradicionalnem domovanju kluba, trenutno pa nastopa v drugi ligi.
Primer Steaue pa seveda ni edini te vrste. Zlasti v vzhodni Evropi se v zadnjem času rado dogaja, da nastaneta dva kluba, ki se borita za nasledstvo, pri čemer pa ponavadi seveda pravni naslednik ni ne eden ne drugi. Primer klubov U Craiova 1948 SA in U Craiova 1948 CS, ki oba igrata v romunski prvi ligi, sem že omenil, v zadnjem tednu pa je nekaj pozornosti požel še dvojec CSKA-jev iz sosednje Bolgarije, ki nastopa v konferenčni ligi. Stari CSKA je že pred leti propadel, zato so v vodstvu kluba preprosto prevzeli in preimenovali Litex Loveč in uradno obstajajo kot CSKA-Sofia, medtem ko so navijači ustanovili klub CSKA 1948. Zanimivo je, da takšne rabote dopuščajo ne le nacionalne zveze, temveč tudi UEFA, ki ima sicer strog pravilnik glede preoblikovanj športnih subjektov in pravic njihovega nastopanja v evropskih tekmovanjih, a se ga drži kvečjemu v primeru kakšnega beloruskega kluba, medtem ko pri večini ostalih gleda stran. Spletna stran UEFE za CSKA-Sofio celo navaja vse rezultate starega kluba, namesto da bi upoštevala tiste, ki jih je dosegel Litex.
Zanimiva pravna bitka se trenutno dogaja tudi v Srbiji, kjer se tožarita FK Partizan in JSD Partizan, torej nogometni klub in športno društvo. Slednje je želelo zamenjati upravo, zato je klub izstopil iz društva, ki mu je nato prepovedalo uporabljati ime in grb. Nogometni klub ima sicer slednja zaščitena do konca leta 2025, zato jih trenutno še lahko uporablja, a če ne bo prišlo do dogovora z društvom, bo tedaj moral po poti FCSB-ja. Srbi so sicer znani po drugem tipu pravnih mahinacij, saj tam po propadu večjih klubov manj znani nižjeligaši včasih zgolj spremenijo ime ter se pretvarjajo, da so oni tisti stari slavni klub. Včasih celoten proces javno predstavijo kot združitev, kar je od bolj znanih klubov denimo naredil subotiški Spartak, ki je pravzaprav preimenovani FK Zlatibor Voda, nekaj podobnega pa je v prejšnji sezoni načaral tudi RFK Novi Sad. Omeniti velja še Borac iz Čačka, ki se je pred štirimi leti znašel v hudih finančnih težavah, zato je izstopil iz lige, tretjeligaš FK Provo pa se je preimenoval v Borac 1926 in igral dalje v Čačku. Slednji je ob tem dobil tudi nov grb, za katerega sicer ne vem, ali je odraz pravnih zapletov ali pa zgolj popolne nesposobnosti vodstva.
Izbral in opisal bom zgolj nekaj primerov, ki jih bolje poznam in se mi zdijo bolj zanimivi, pri čemer pa seveda nikakor ne trdim, da ne obstajajo še drugi.
Pri nas na srečo trenutno prav veliko tovrstnih primerov ni. Dveh klubov s skoraj enakim imenom nimamo, prav tako pa si neki naključni nižjeligaši običajno ne prilaščajo tujih zgodovin. Končni rezultat je sicer všečen, a se bojim, da je to bolj posledica nizke nogometne kulture in nezanimivosti slovenskih športnih znamk, kot pa kakšne poštenosti in fair playa. To tezo sicer vsaj delno potrjujejo primeri iz drugih športov in nogometne preteklosti, ki so bili morda medijsko manj odmevni, a so pokazali, da je bilo tudi tu veliko pravne gimnastike, ki je imela s poštenostjo bolj malo skupnega. Izbral in opisal bom zgolj nekaj primerov, ki jih bolje poznam in se mi zdijo bolj zanimivi, pri čemer pa seveda nikakor ne trdim, da ne obstajajo še drugi. Naj mi torej bralci, pri čemer še posebej apeliram na tiste s štajerskega konca, ne zamerijo, če sem izbral ta ali oni klub, saj nimam absolutno ničesar proti kakemu mestu ali regiji. Še več, verjetno sem edini v državi, katerega dva najljubša kluba prihajata iz Ljubljane in Maribora.
Začnimo kar z najbolj udarno in pravzaprav tudi naslovno zgodbo. Splošno znano je, da je NK Maribor nastal 12. decembra 1960, prav tako znano, čeprav morda malo manj, pa je tudi, da je poleti 1961 prvič postal slovenski prvak in se uvrstil v drugo jugoslovansko ligo. Morda ste se že vprašali, kako lahko nov klub, ustanovljen decembra, spomladi že osvoji naslov prvaka? Odgovor je preprost. Ne more. Da bi lažje razumeli celotno zgodbo, je za začetek potrebno nekoliko opisati še širše dogajanje. Poleti 1960 je bil po kvalifikacijah za drugo zvezno ligo razpuščen mariborski Branik, saj je bilo na disciplinskem sodišču NZJ ugotovljeno, da so klubski funkcionarji na čelu z Dragom Vobičem sodelovali pri zastrupitvi gostov iz Karlovca. Po razpustitvi znanega mariborskega nogometnega kluba s polstoletno tradicijo, so najboljši igralci na čelu s Stjepanom Lamzo in Franjom Frančeškinom odšli v druge zlasti hrvaške klube, 23 funkcionarjev, trenerji in preostali nogometaši pa so prevzeli Kovinar, ki se je za ta namen preselil v Ljudski vrt.
Ob tem je potrebno poudariti, da je bil šport v Jugoslaviji tedaj organiziran tako, kot je marsikje še danes in kot smo denimo videli zgoraj na primeru Partizana, torej na način, da so obstajala športna društva Branik, Olimpija, Slovan, Železničar itd. in znotraj njih istoimenski klubi za posamezne panoge. MŠD Branik je tudi po razpustitvi nogometnega kluba obstajal dalje in je v najnižji ligi tudi obnovil nogometno moštvo, ki je sprva nastopalo kot NK Polet in je služilo kot nekakšna filiala Kovinarju. Takšno stanje pa je trajalo zgolj nekaj mesecev, saj so se lonec leta 1960 pojavile ideje, da bi mariborski nogomet združili v enotnem klubu, v katerega bi se povezala Železničarski nogometni klub Maribor in Kovinar. Ajzenponarji so sicer igrali v slovenski republiški ligi, medtem ko je Kovinar ob premoru močno vodil v prvenstvu mariborske podzveze, drugorazrednem slovenskem tekmovanju. Pri Železničarju so načrt vsaj v izvorni obliki zavrnili in zdelo se je, da z velikimi spremembami v mariborskem nogometu ne bo nič, a je nato prišlo do preobrata.
Na decembrski seji Železničarskega športnega društva Maribor je namreč prišlo do presenetljivih sklepov, med katerimi je najpomembnejši prvi: »Nogometni klub ŽŠD Maribor se z veljavnostjo 12. t. m. izloči iz ŽŠD Maribora in postane samostojen nogometni klub.« Tako celotna zgodba tudi pravno dobi smisel. Decembra 1960 v Mariboru torej ni nastal nov klub, pač pa se je zgolj »Željo«, ki je že nekaj let nastopal pod imenom ŽŠD, izločil iz matičnega športnega društva in preimenoval. Na ta način ja lahko NK Maribor prevzel pozicijo v republiški ligi, ŽŠD je namreč vodil, pa tudi v jugoslovanskem pokalu, v katerega se je ŽŠD uvrstil zgolj nekaj dni prej z zmago nad šišensko Ljubljano. NK Maribor je torej formalno in tekmovalno naslednik Železničarja, ustanovljenega 1927, a je nekako logično, da ni prevzel njegove tradicije, saj se je že januarja 1961 v okviru ŽŠD ustanovil nov NK Železničar. In kaj je bilo z ostalimi? Kovinar se je spomladi vrnil na Tezno, Polet, zdaj že pod starim imenom Branik, pa je životaril še skoraj dve desetletji, dokler ga niso pokopali portoroški sklepi.
Ko smo pri največjih slovenskih klubih, kajpak ne moremo tudi mimo imena Olimpija, ki je v času Joca Pečečnika poskrbelo za še eno zanimivo pravno zgodbo. Predsednik in neformalni lastnik (športni klubi so v Sloveniji društva in si jih ne moreš lastiti) ježiškega Factorja oziroma Interblocka je namreč na vsak način želel do športne znamke ter posledično seveda navijačev Olimpije, zato je na vse načine zaviral delovanje nižjeligaškega bežigrajskega kolektiva ter se pri tem posluževal tudi nadvse nenavadnih metod (ki so v poslovnem svetu sicer žal dokaj navadne). Tako je denimo leta 2006 kupil okrepčevalnico Olimpija v Dolgi Vasi ter jo iz Prekmurja preselil v Ljubljano in preimenoval v Olimpija 2006, da bi na ta način imel pravico uporabljati popularno ime. Do tega sicer nato ni prišlo, a smo bili tedaj zelo blizu temu, da bi imeli v Ljubljani kar dve Olimpiji. No, strogo gledano štiri, saj sta v pravnem smislu še obstajali Zidarjeva NK SCT Olimpija in Gavezova NŠD NK Olimpija, ki sta bili izbrisani šele v letih 2018 in 2010.
Kako pa lahko obstaja več tovrstnih pravnih subjektov, če pa v ligi igra zgolj en klub, se bo morda kdo vprašal. Dejstvo je, da se je v Sloveniji dolga leta dopuščala praksa tako imenovanih by-passov oziroma obvodov in da Olimpija tu nikakor ni bila izjema. Klub, ki se je znašel v (finančnih) težavah, je preprosto ustanovil novo društvo, preregistriral igralce in veselo igral dalje v isti ligi, kot da se ni zgodilo nič, Nogometna zveza Slovenije in Združenje prvoligašev pa sta tovrstno početje tolerirala. Še več, kot je pred leti v Ekipi zapisal Jurij Završnik, naj bi celo obstajal tihi dogovor z NZS, da lahko klubi naredijo by-pass, če bodo le poplačali igralce in trenerje, medtem ko so ostali dolgovi, zlasti tisti do države, običajno ostali nepoplačani. Takšno početje je bilo tolerirano vse dokler se ga ni lotila Olimpija oziroma bolje rečeno Jurij Schollmayer, ki je prevzel novo društvo (tega so maja 2001 ustanovili Miro Gavez, Peter Božič-Voščenka in Anton Colarič) in trdil, da ni pristojen za dolgove preteklih klubov, zveza pa novemu društvu ni hotela nakazati denarja. Po pisanju že omenjenega novinarja Ekipe naj bi bil v ozadju tudi osebni spor Jurija Schollmayerja s Tonetom Frantarjem, v vsakem primeru pa je bil konflikt še kako realen, saj sta se NZS in Olimpija glede tega znašli na sodišču.
Schollmayer, ki je moštvo sicer financiral prek svojega podjetja Olimpia športni marketing d.o.o., spet tretjega pravnega subjekta, je večino sporov v končni fazi celo dobil, a je bilo za klub tedaj že prepozno. Za nas je najbolj zanimiva razsodba okrajnega sodišča v Ljubljani, ki je določilo, da Schollmayerjeva Olimpija ni naslednik stare NK SCT Olimpije in celo, da slednja še vedno tekmuje v prvi ligi, kar je bilo seveda skregano s prakso. Pravo vprašanje bi bilo torej potrebno nasloviti na NZS ter združenje in sicer, kako so lahko dovolili v ligi nastopati NŠD NK Olimpiji, če pa sodišče trdi, da slednja ni naslednik SCT Olimpije in da torej nima pravice nastopanja v ligi. Pred sabo imam uradno revijo SNL za sezono 2003/04, ki trdi, da v ligi igra NK Olimpija s sedežem na Šmartinski 152, torej NŠD NK Olimpija, medtem ko je po mnenju sodišča v ligi igrala NK Olimpija s sedežem na Vodovodni 20, torej NK SCT Olimpija. NŠD NK Olimpija je leta 2004, že po omenjeni sodbi, dobila tudi licenco za igranje v prvi ligi. Kako je to mogoče? Kdo bi vedel.
Z uvedbo licenciranja se je praksa obvodov sicer zaključila, tako da po letu 2004 v Sloveniji ni več mogoče ustanoviti novega nogometnega kluba in z njim preprosto nadaljevati v prvi, drugi ali tretji ligi. Dobro se še spominjam odgovora tedanjega predsednika zveze, ki je na državnem medijskem portalu v klepetu z navijači dejal, da by-passov ne bodo več dopuščali. Eden zadnjih klubov, ki mu je to še uspelo, je bila Gorica in upam si trditi, da so bili čisti računi tudi eden od glavnih razlogov za šampionske lovorike v naslednjih treh letih, vsaj tako pomemben kot tista opevana goriška nogometna šola. Če si na uradni strani NZS pogledate razdelek klubi, lahko vidite, da je bilo Nogometno društvo Gorica ustanovljeno leta 2003, kar je pravilen podatek, saj je bilo društvo vpisano v register 3. julija 2003. Do takrat je v ligi igralo Nogometno društvo HIT Gorica z matično številko 5788609000, ki je imelo kar precejšnje dolgove in je bilo pred nekaj leti izbrisano iz registrov. Kako je lahko nov klub začel igrati v prvi ligi? In zakaj vsi veliki pravni poštenjaki ne očitajo Gorici neupravičenosti do prilaščanja lovorik nekega drugega kluba?
Sicer je bila tudi ND HIT Gorica by-pass še starejše NK Gorice z matično številko 5204909, a absolutni rekorder po obvodih je verjetno Mura. Pred NŠ Muro in Muro 05 so namreč obstajale vsaj še NK Mura, ŠK Mura, ŠNK Mura in ŠD NK Mura, vse odtlej že izbrisane iz registrov. Zadnja je bila ustanovljena leta 1999, pa je v dobrih petih letih že pridelala toliko dolgov, da je 2005 neslavno bakrotirala. Podobno zapletena je tudi zgodba šišenske Ljubljane, kjer je ŽND Ljubljano (Ž pomeni železničarsko) nadomestila NK Ljubljana, hkrati pa se je leta 2003 mladinska šola kluba odcepila kot MNK Ljubljana. Slednja je v eni sezoni formirala celo člansko ekipo, tako da sta tedaj obstajali kar dve Ljubljani. Od bolj znanih prvoligašev so bypass naredili vsaj še Celje (2002), Koper (2001), Elan (1996), Triglav (2000) in Dravograd (1999). Vsi so pravzaprav storili isto kot Ljubljana, Mura in Olimpija, a ker so lahko nadaljevali v isti ligi, njihove zgodbe niso prišle v medije, posledično pa tem klubom tudi nihče ne zanikuje nasledstva.
Nekaj zanimivih primerov je tudi v nižjih ligah. Tu je denimo drugoligaš Primorje, ki je nastal 6. junija 2011 kot Društvo Nogometna šola Ajdovščina s povsem drugačnimi barvami in logotipom od originalnega Primorja. Sprva so se v društvu posvečali le delu z mladimi, v sezoni 2012/13 pa so se povezali z drugim ajdovskim klubom ŠD Škou in nastopali v tekmovanjih kot Škou Ajdovščina. Dobro se še spomnim, da sem klub pred leti v nekem članku označil za naslednika Primorja, pa so se v vodstvu ostro odzvali, da oni pa že niso noben naslednik Primorja, temveč povsem drug nov klub. No, leta 2018 so se nato preimenovali v Primorje in zdaj trdijo, da pa vendarle so naslednik bivšega prvoligaša. Še več, klub so celo postarali, iz leta 1924, ko je bil ustanovljen SKAŠ (ki je prenehal delovati leta 1926), na 1921, ko naj bi začeli z neorganiziranim igranjem nogometa v Ajdovščini. Seveda, vmes se je verjetno spremenila uprava, a je vsa zgodba vseeno precej zabavna.
Svojevrstno nagrado za izvirnost pa si zasluži uprava Triglava na čelu z zdaj že kar legendarnim Miranom Šubicem, ki je januarja 1997 uspela zamenjati dva kluba. Dotlej je namreč v drugi ligi igralo Naklo s skromnim igriščem za Merkurjem, ki si ga je ravno dobro uredilo, v tretji ligi pa je životaril slavni Triglav, klub, ki mu tudi združitev s sosednjo Creino ni pomagala do boljših časov. Vodilni v obeh klubih so se tako odločili, da kluba preprosto zamenjajo, kar so seveda predstavili kot združitev, dejansko pa je Naklo spomladi pod novim imenom Triglav Naklo nadaljevalo drugo ligo v Kranju, medtem ko je Triglav pod novim Imenom Naklo Triglav tretjo ligo nadaljeval v Naklem. V naslednji sezoni je Triglav Naklo postalo Triglav, Naklo Triglav pa Naklo, a sta žal kasneje oba kluba naredila še by-pass, tako da pravnih dokazov dandanes tako rekoč ni več. Igralci Triglava, kot denimo dvojčka Markelj, so morali prestopiti, če so hoteli še naprej igrati v Triglavu.
Za konec omenimo še Slovan, tega nesrečnega velikana, ki po zapisih v knjigah in na spletu »nikoli ni spreminjal svojega imena«. Za Slovanove pravne vragolije v devetdesetih je sicer najbolj odgovorna vevška Slavija, ki se je uspela mimo vseh pravil prikrasti v prvo ligo za sezono 1994/95, potem ko je nekako nadomestila viško Svobodo. V ligi je de facto igrala Slavija, na uradni strani NZS beležijo Svobodo, če pogledamo registracije tedanjih igralcev, kot je bil denimo popularni golgeter Dražen Žeželj, pa so bili le ti registrirani za Slovan, ki je sicer tedaj igral v drugi ligi. Kako je to mogoče? Slavija, ki je kot rečeno v resnici igrala ligo, potem ko je kontroverzni menedžer Tone Hrovatič prvoligaški status Svobode Vevčanom prodal za 10 milijonov tolarjev, se je namreč dve leti kasneje združila s Slovanom, a spet ni šlo za dejansko združitev, pač pa bolj za preoblikovanje Slavije, ki se je prebarvala in preselila na Kodeljevo. Današnji Slovan je pravno gledano torej Slavija. No, bi bil, če ne bi kasneje klub naredil še enega by-passa.
Pravzaprav ga v Sloveniji skoraj ni kluba, ki ne bi v preteklosti tako ali drugače spreminjal pravnega statusa in čigar lastno pravno nasledstvo bi bilo neomadeževano.
Bodi dovolj. Predstavili smo kar nekaj primerov, ki so, vsaj upam, vsak po svoje zanimivi. Pravzaprav ga v Sloveniji skoraj ni kluba, ki ne bi v preteklosti tako ali drugače spreminjal pravnega statusa in čigar lastno pravno nasledstvo bi bilo neomadeževano. Večina klubov se je sicer preoblikovala v času portoroških sklepov koncem sedemdesetih, tako da so bili formalno ustanovljeni takrat, od starejših pa lahko izpostavimo Svobodo, ki obstaja kot isti Nogometni klub Svoboda nepretrgoma od ustanovitve leta 1952, Bled, ki je bil registriran še nekaj mesecev prej, ter Litijo, ki v isti obliki obstaja že od leta 1951. Od bolj znanih klubov se vsaj po osamosvojitvi poleg Svobode niso več spreminjali še Domžale, velenjski Rudar, Aluminij in, zanimivo, tudi Maribor (vpisan v register društev leta 1976). Očitno je mariborsko pošteno vztrajanje pri istem pravnem subjektu svojevrstno odkupovanje za njihov izvirni greh iz leta 1960.
