Tim Dobovšek
Maj. Pomlad, sonce, ptički, cvetje, izleti in predvsem čakanje na licence. Opazil sem, da v mesecu, ko se končuje večina ligaških in pokalnih tekmovanj po Evropi, skoraj več časa posvetim spremljanju licenciranja kot pa dogajanju na igrišču. Vem, da sem skoraj gotovo v veliki manjšini, a licenc nisem nikoli maral, ne pred 15 leti, ko so jih uvedli, ne danes. Kar se mene tiče, ubijajo nogomet in čustva.
Tako kot VAR. Ko da igralec gol, vsi še minuto gledajo sodnika ter čakajo, kakšna bo odločitev po ogledu posnetka. Ko je gol priznan, pravega veselja ni več. Tako je tudi z licencami, saj ko nek klub osvoji ligo, ni več tistega pravega veselja, kot je bilo nekoč ob napredovanju. Zdaj se gleda upravo in NZS, kako se bodo odločili. Namesto navdušenja vladata negotovost in strah. Ko se enkrat junija nekje v skritih kotičkih spletnih prostranstev nogometne zveze pojavijo sestave lig na podlagi licenciranja (rezultatov že dolgo ne objavljajo več), so občutki iz zadnje tekme v sezoni že davno zbledeli.
Zame je nogomet v osnovi še vedno preprost šport. In takšna bi morala biti tudi tekmovanja. Najboljši naj napredujejo, najslabši pa izpadejo. To je to. Ne potrebujem nobenih drugih kriterijev. Edini kriterij je igrišče in tam se pokaže, koliko kdo velja. Ne zanima me, kdo ima več mladinskih selekcij ali parkirnih prostorov ter kako velik je bojler v garderobi. Če se na igrišču ni uvrstil v višjo ligo, tam nima kaj početi.
Od leta 2004 pa se je vsaj devetkrat zgodilo, da bi nek klub lahko igral v prvi ligi, a zaradi licenciranja temu ni bilo tako.
Nogomet se je več kot 100 let čisto dobro igral tudi brez licenc, pravzaprav še bolje. Razen če trdite, da je bila denimo Bundesliga v devetdesetih bedno in neurejeno tekmovanje, ker pač ni bilo licenc? Ali pa morda mislite, da so v vseh ligah po Evropi pred letom 2004 igrali sami vaški klubi, ker so bili kriteriji pač milejši? Na Slovenskem so klubi v več kot 80 letih ligaških tekmovanj vse do uvedbe licenc praktično vselej napredovali iz druge lige v prvo. Od leta 2004 pa se je vsaj devetkrat zgodilo, da bi nek klub lahko igral v prvi ligi, a zaradi licenciranja temu ni bilo tako. Devetkrat v manj kot dvakrat toliko letih! Pa tistih, ki so prodali kvalifikacije, sploh ne upoštevam. Je slovenska liga zaradi tega res boljša? Kako to koristi slovenskemu nogometu?
Eden glavnih argumentov za licenciranje so finance. Brez licenc ne bi mogli urediti finančnega stanja klubov, boste rekli. S tem se ne bi povsem strinjal. Prvič, finančno stanje se da urediti tudi drugače, predvsem pa zato obstajajo tudi pristojne institucije. Nogomet ni nad družbo, zato ne vidim nobenega razloga, zakaj se z morebitnimi finančnimi nepravilnostmi ne bi ukvarjali finančna uprava, policija, sodišča in ostali organi, tako kot pri vsakem drugem podjetju ali organizaciji.
Rad bi videl klub, ki samovoljno ne bi plačeval igralcev, če bi mu ob tem grozil odvzem 20 ali 30 točk.
Od kje sploh nogometnim zvezam pristojnost, da odločajo o pravilnosti ali nepravilnosti ekonomskega poslovanja? Če pa želijo zaščititi plače igralcev in drugih zaposlenih, pa se da to rešiti tudi drugače. Nenazadnje takšna praksa že obstaja in ravno prejšnji teden je Drava izgubila tri točke, ker ni pravočasno izplačala bivšega trenerja Vugdalića. Prav tako že obstajajo mehanizmi, po katerih igralec postane prost, v kolikor nekaj mesecev ni prejel plačila. Če zvezo skrbi tovrstna finančna nedisciplina, lahko omenjene postopke poenostavi in poostri kazni. Rad bi videl klub, ki samovoljno ne bi plačeval igralcev, če bi mu ob tem grozil odvzem 20 ali 30 točk.
In drugič, finančno stanje klubov kljub licenciranju ni zares urejeno. Kolikor mi je znano, številni klubi zamujajo z izplačili plač, pa na koncu vseeno dobijo licenco. Ponavadi gre za to, da (zlepa ali zgrda) dosežejo odloge, odpovedi plačilom in podobno. Finančno stanje torej rešijo zgolj ne papirju, ne pa tudi dejansko. V zadnjem času gre praksa celo tako daleč, da klub na tožbo zoper izplačilo plače odgovori s kontratožbo, za katero sicer ve, da jo bo najverjetneje izgubil, a v pravnem smislu situacijo s tem iz »finančnega dolga« spremeni v »nerešen spor«. Na ta način v ligi ne zaigrajo tisti, ki imajo najbolje urejene finance, temveč tisti, ki si zagotovijo najboljše pravne strokovnjake, da stanje prikažejo tako, kot je potrebno.
Naslednji pogost argument za licenciranje pa je infrastruktura. Brez licenc bi igrali po slabih stadionih, boste rekli. Tudi glede tega sem zelo skeptičen. O slovenski nogometni infrastrukturi bi sicer veljalo napisati posebno kolumno, zato se bom tu posvetil zgolj tistemu, kar je neposredno povezano z licenciranjem. Prvič, kljub licenciranju v zadnjih desetih letih v Sloveniji nismo zgradili niti ene poštene tribune, kaj šele stadiona. Licenciranje ne samo da ne vpliva na gradnjo objektov, pač pa tudi ne more vplivati.
Vidi se, da je bilo pisano za zahodne države, kjer so stadioni v lasti klubov, pri nas pa so večinoma občinski, tako da njihova ureditev ni v rokah tistih, ki izpolnjujejo licenčne »papirje«. Stadioni so pač takšni kot so in zveza nima zares nobenih licenčnih mehanizmov, da bi državo in občine prisila k gradnji ali prenovi. In drugič, infrastrukturnih kriterijev se v praksi sploh ne držijo. Čeprav je dolga leta veljalo, da je pogoj za nastop v prvi ligi 1500 individualnih sedišč, v drugi pa 500, so v obeh ligah igrali številni klubi, ki tega kriterija niso dosegali. Ljudje nismo slepi in lahko vidimo, koliko stolov ima kak stadion, zato je govorjenje o resnosti licenciranja ter ignoriranje tako očitnega kriterija še posebej smešno. Ko sem pred dobrima dvema letoma pisal članek o drugoligaški infrastrukturi, najbolj bazičnih kriterijev kapacitete ni izpolnjevalo kar devet klubov.
Tudi v prvi pa situacija ni kaj dosti boljša. Pomislimo samo na objekte v Kidričevem, Novem mestu ali celo Radomljah, kjer sta se igrali dve prvoligaški tekmi. Podobno je tudi z razsvetljavo. Izvršni odbor NZS je že skoraj pred desetimi leti sprejel sklep, da so reflektorji obvezen kriterij v licenčnih postopkih od 1. julija 2013 dalje, pa v ligi še vedno veselo igrajo klubi, ki tega kriterija ne izpolnjujejo.
O nerealnosti postavljenih kriterijev pa še tole. V času omenjenega sklepa je bilo v celotni državi točno devet stadionov, ki so bolj ali manj izpolnjevali kriterije. Devet stadionov v državi z desetčlansko ligo! Le kaj gre lahko narobe? Da bi bila komedija popolna, pa so nato decembra 2018 preprosto spremenili pravilnik ter kapaciteto obveznih sedišč v prvi ligi iz 1500 spustili na 750, češ da bo tako bolj realno in se bodo lahko dejansko držali pravil, a je nato licenco dobil tudi Aluminij, ki ne izpolnjuje niti novih znižanih kriterijev. Da o tem, da so znižali praktično edini licenčni kriterij, ki dejansko ima nek smisel, saj je pomemben tako za navijače, kot tudi za podobo, ugled in status lige, sploh ne govorim. In to potem, ko je veljal skoraj petnajst let in ko smo ga končno tudi skoraj že izpolnili.
Nadalje so tu varnostni kriteriji. Zdravje igralcev je pomembno, boste rekli. Se strinjam, toda to velja za vse igralce in vse lige. Klub, ki ima ograjo od igrišča oddaljeno manj kot štiri metre, ne more igrati v prvi ligi. Lahko pa igra v drugi. V tretji lahko igra celo, če ima ograjo oddaljeno le dva metra. Pustimo ob strani, da se tudi tu kriterijev sploh ne upošteva (poglejte samo zgornjo sliko) in se zamislimo nad takšnimi zahtevami. Je zdravje ali celo življenje tretjeligaških igralcev manj vredno?
Varnostni kriteriji seveda morajo obstajati, a morajo obstajati povsod. Če je na nekem igrišču varno igrati peto ligo, potem mora biti varno igrati tudi prvo. In obratno, če ni varno igrati prve lige, tudi pete ne more biti. Lobanja ob trku z ogrado ne sprašuje za rang lige. Skratka, tudi na področju varovanja zdravja bi se dalo zadeve enako ali celo še bolj učinkovito urediti s splošnim varnostnim pravilnikom, ki bi veljal za vsa igrišča v državi.
Kaj pa je potem sploh smisel licenciranja? Sam vidim predvsem dve funkciji. Prva je ščitenje velikih klubov, ki so že tako ali tako privilegirani po večini parametrov, a jim to očitno ni dovolj. Če se slučajno zgodi, da bo »veliki klub« s številnimi trening tereni, modernimi slačilnicami, neštetimi mladinskimi kategorijami, profesionalnimi trenerji in ogromno denarja na igrišču izgubil proti nekomu, ki vsega tega nima, bo vseeno napredoval. Namesto, da bi ga bilo sram, da je kljub toliko boljšemu izhodišču izgubil, je zdaj takšen klub celo nagrajen. Nagrajen za nedelo in nesposobnost, zgolj zato, ker ima boljše pogoje. Čisti elitizem in čisto nasprotje najbolj osnovnega duha športa.
Druga funkcija pa je v povečanju moči zvez in funkcionarjev. Seveda so vodilni od vekomaj želeli tako ali drugače vplivati na rezultate, spomnimo se samo Ilirije in Primorja ali praktično česarkoli v jugoslovanskem nogometu, a v osnovi zveza kluba, ki je bil na terenu izjemno suveren, ni mogla kar tako zaustaviti. Lahko je sicer poskušala prek delegiranja sodnikov, kakšne odvzete točke, registracije tekme s 3:0 zaradi tega ali onega razloga, a vse je imelo svojo mejo.
Vedno se lahko ugotovi, da je bojler malenkost premajhen ali pa klop za delegata centimeter prenizka. Vodilni funkcionarji imajo v rokah moč, da prek licenc rešujejo osebne spore …
Odkar imamo licenciranje, te meje ni več. Vsak lahko dobi licenco ali ostane brez nje, saj postopki niso transparentni, podrobni rezultati pa ne objavljeni. Hkrati so kriteriji taki, da nihče ne izpolnjuje čisto vseh. Vedno se lahko ugotovi, da je bojler malenkost premajhen ali pa klop za delegata centimeter prenizka. Vodilni funkcionarji imajo v rokah moč, da prek licenc rešujejo osebne spore in podobno.
Na Hrvaškem se je denimo leta 2012 Rijeka znašla v izjemno slabem položaju in bi lahko izpadla, a je po pritisku Zdravka Mamića drugoligaš Dugopolje nenadoma dobil nove pogoje za licenco. Še bolj bizarna je bila situacija leto pred tem, ko je HNK Gorica licenco že imela, a so na zvezi reševali Lokomotivo in Istro, ter so Gorici licenco preprosto odvzeli. Hrvaške primere omenjam, ker je bilo tam vse jasno in dobro dokumentirano, a to ne pomeni, da se pri nas kaj takega ne dogaja.
Licenčno dogajanje okrog nekaterih klubov (Triglav, Koper ipd.) je bilo najmanj nenavadno, da ne rečem še kaj drugega. A tako kot je nekomu mogoče licenco odvzeti, jo je drugemu mogoče podeliti, četudi si je ne zasluži. Pri nas je bil najbolj v oči bijoč primer Ankarana, ki evidentno ni izpolnjeval skoraj nobenega kriterija, pa je vseeno zaigral v prvi ligi. Omenimo zgolj najbolj očiten ter prvi in najbolj osnovni infrastrukturni pogoj, to je, da klub nastopa na objektu znotraj svoje medobčinske zveze. Nisem vedel, da Dravograd sodi pod okrilje medobčinske nogometne zveze Koper.
Poleg omenjenih dveh pa obstaja še ena funkcija licenciranja, ki jo velja vsaj omeniti. Gre za prelaganje odgovornosti iz zveze na klube, ki se kaže zlasti v mladinskih selekcijah. Ker je zveza zadolžena za reprezentančne selekcije, ji je v interesu, da čim več klubov dela z mladimi. Tudi tisti, ki za to nimajo kadra in pogojev. Na Hrvaškem se v nekaterih nižjih ligah zadnja leta dogaja celo to, da delegati in novinarji napišejo izmišljen zapisnik mladinske tekme, ki se v resnici sploh ne odigra, saj klubi nimajo dovolj igralcev za selekcije, a jih potrebujejo zaradi licenc.
Primorska liga se je avgusta začela z zavedanjem, da po pravilih ne more nihče napredovati, saj niti en klub v ligi nima dovoljšnega števila mladinskih selekcij.
To je problem sploh v sodobnem času, ko zanimanje za nogomet marsikje upada, upadata pa tudi rodnost in plačilna sposobnost staršev, zlasti v manjših krajih. Primorska liga se je avgusta začela z zavedanjem, da po pravilih ne more nihče napredovati, saj niti en klub v ligi nima dovoljšnega števila mladinskih selekcij. V Zasavju so predlani drugouvrščeno Zagorje vrgli iz tretje lige, ker je imelo mladinsko selekcijo združeno z Rudarjem, kar so nekateri funkcionarji pred tem celo hvalili kot dobro prakso, a je očitno v nasprotju z licenčnim pravilnikom. So pa v ligi v nasprotju z vsemi tekmovalnimi pravilniki pustili celo zadnjeuvrščeno Radgono, ki je nato na enajstih tekmah osvojila eno točko in dosegla dva gola. A glavno, da je imela mladince … No, lani so nato v ligo uvrstili določene klube, ki mladinske selekcije sploh niso imeli, ker pač ni bilo nikogar drugega. Takšne klube, kakršne so jih leto dni nazaj metali ven, so zdaj vabili noter.
Pa da se razumemo. To ni specifičen problem slovenskega (in hrvaškega) nogometa. Podobno je tudi v drugih državah in drugih športih. Vzemimo za primer košarkarje Primorske. Še meni, ki sploh ne gledam košarke, je bilo jasno, da bo ta umetni klub propadel, pa je vseeno dobil licenco tako za SKL kot za ABA ligo. Igral je pol sezone in nato izstopil, na KZS pa so se delali neumne in nihče ni odgovarjal.
Nesmiselne lige, ubijanje nogometa in samovolja funkcionarjev. Kar se mene tiče, je to vse, kar je prineslo licenciranje.
