Tokratna kolumna ne bo klasična kolumna, pač pa bo zgodovinski prispevek o manj znani, a, vsaj upam, precej zanimivi temi, prvi uradni sezoni slovenske nogometne lige. Slovenska ligaška tekmovanja imajo dolgo tradicijo. Vsem je poznana sedanja prva liga, marsikdo se še spomni starega republiškega tekmovanja iz časa socializma, le malokdo pa ve, da je tekmovanje z imenom Slovenska nogometna liga in to kot najvišji nivo nogometa v državi obstajalo že mnogo pred tem.
Za razumevanje te zgodbe se moramo preseliti v čas pred drugo svetovno vojno, ko so v Kraljevini Jugoslaviji tako na političnem kot tudi športnem področju vladale precej negotove in nestabilne razmere. Spor med hrvaškimi in srbskimi klubi je vrhunec dosegel na januarski skupščini Jugoslovanske nogometne zveze (JNS) leta 1939, ko so Hrvati predlagali model treh nacionalnih zvez s tremi ločenimi ligami, torej slovensko, hrvaško in srbsko. Zanimivo je, da Slovenci, ki jih je zastopal predsednik ljubljanske podzveze dr. Janko Köstl, nad predlogom niso bili pretirano navdušeni in so skupaj z makedonskimi predstavniki pozivali k pomiritvi razmer. A so po ostrem nastopu enega od srbskih delegatov Hrvati zapustili skupščino in poti nazaj ni bilo več. Hrvati so maja osnovali Hrvaško športno slogo, julija so bili vsi njihovi klubi izključeni iz JNS, avgusta pa je bila ustanovljena še Hrvaška nogometna zveza, tako da so se slovenski klubi čez poletje znašli sami in povsem odrezani od ostalih.
Predstavniki ljubljanske podzveze glede celotnega dogajanja dolgo niso imeli kakšnega posebej izraženega stališča, saj so čakali in kolebali med Zagrebom in Beogradom, pri čemer sta bili opciji prekinitev stikov s hrvaškim nogometom ali pa vključitev v »ilegalno« HŠS. Avgusta so se na skupščini Ljubljanske nogometne podzveze (LNP) vendarle postavili na tako imenovano stališče Zagreba, a kljub velikim besedam glede slovenskega nogometa niso sprejeli nobenih konkretnih odločitev. In jih verjetno še dolgo ne bi, če ne bi nato prišlo do velikih premikov v državi. Po nastanku Banovine Hrvaške je bilo namreč na skupnem sestanku konec septembra odločeno, da se upošteva prvotni hrvaški predlog in ustanovi vrhovna nogometna zveza, ki naj jo tvorijo tri nacionalne zveze. Slovenci, ki pred tem niso kazali kakega pretiranega navdušenja ali zanimanja za nogometno samostojnost, so tako nekako po sili razmer prišli do tega, da ustanovijo svojo nogometno zvezo. To se je nato zgodilo 19. novembra 1939.
Kot lahko vidimo, se odgovornim ni ravno mudilo, sploh ker se je sezona 1939/40 medtem že začela in je bilo v tekmovalnem smislu v slovenskem nogometu vse še po starem. Edino SK Ljubljana, predhodnica Olimpije in edina slovenska ekipa v jugoslovanskem prvenstvu, se je v želji po kvalitetnih tekmah že prej priključila hrvaškim moštvom v tako imenovani hrvaško-slovenski ligi, kjer pa je bila povsem nekonkurenčna. Zato pa so bile velike spremembe sprejete za naslednjo sezono, ko naj bi se v okviru Slovenske nogometne zveze prvič le odigrala Slovenska nogometna liga. Seveda so ligaška nogometna tekmovanja na Slovenskem obstajala že prej, a nikoli pod tem imenom in tudi nikoli ne v okviru lastne zveze. Poleg tega so sploh v zadnjih letih ponavadi manjkali ravno najboljši slovenski klubi, ki so igrali na državnem jugoslovanskem nivoju, za povrh pa se tekmovanje ni igralo v enotni ligi, pač pa v regionalnih skupinah. Tako je bilo tudi še v zadnji sezoni, ko so se klubi merili v ljubljanski, celjski in mariborski skupini, pri čemer je v slednji sodelovalo tudi moštvo iz Čakovca.
S sezono 1940/41 pa se je vse to spremenilo, saj je pod okriljem Slovenske nogometne zveze nastala enotna slovenska nogometna liga z najboljšimi slovenskimi klubi. Zdaj je bilo potrebno le še določiti število klubov in konkretne udeležence. Na koncu so se odločili za osemčlansko ligo, sestavljeno po regionalnem principu, v katero so se poleg SK Ljubljane uvrstili še prvi trije iz ljubljanske skupine, prva dva iz celjske in ter drugi in tretji iz mariborske, ki jo je osvojil že omenjeni čakovski ČSK. Tako težko rečemo, da je v ligi res igralo osem najmočnejših klubov, saj je denimo izvisel četrtouvrščeni ljubljanski Hermes, svoje mesto pa je našel denimo celjski Olimp, ki je bil nato »kanta za nabijanje«. Poleg njega so se v ligo uvrstili še Kranj, Bratstvo, Mars, Amater, Železničar, in I. SSK Maribor, od bolj znanih klubov pa je med drugim odpadel tudi Rapid, nemški mariborski klub, ki se je v tem času sicer skoraj več ukvarjal s politiko kot pa s športom.
Ker so ti klubi našim bralcem morda manj znani, naj jih ob tej priložnosti na kratko predstavimo. Najbolj znan je bržkone mariborski Železničar, tradicionalni delavski klub, ki je deloval na desnem bregu Drave in je v nižjih ligah igral še do nekaj let nazaj, ko so ga zadnje uprave na čelu z Nanijem Matjašičem, Svetislavom Marincem, Mitjo Korošcem, Majo Vogrin, Alešem Antolincem in ostalimi peljale vedno globlje in nato tudi do bridkega konca. Razen najmlajših nadobudnih čitateljev se verjetno večina še spominja Železničarja, vsaj po pripovedih, saj je slednji pustil globok pečat v nogometni zgodovini mesta in tudi države. Štirikrat je osvojil naslov, dvakrat v prvenstvu LNP in dvakrat v republiškem tekmovanju, v sedemdesetih je igral v drugi jugoslovanski ligi, še po osamosvojitvi pa je nastopal tudi v SNL. Do leta 2003 je klub igral v drugi ligi, nato pa se je začela pot navzdol, k čemur sta svoje prispevala tudi NK Tabor in NK Maribor, ki sta uničila vso konkurenco v mestu.
Z Železničarjem je povezana tudi zgodba drugega mariborskega predstavnika I. SSK Maribora. Slednji je bil, kot že ime pove, prvi slovenski nogometni klub v mestu, saj je nastal leta 1919, domoval pa je v Ljudskem vrtu, kjer si je lastno igrišče uredil že eno leto po ustanovitvi. Njegovo tradicijo in črno-bele barve je kasneje prevzel Branik, ki je izšel iz povojnega kvačkanja, ko so se klubi množično združevali in preimenovali. Na nek način je torej tudi I. SSK preživel vojno in bi morda obstajal še danes, če ne bi prišlo do tistih znanih drugoligaških kvalifikacij leta 1960, ko so Mariborčani zastrupili nogometaše iz Karlovca, zaradi česar je bil klub suspendiran, ustanovljen pa NK Maribor, ki je v slovenski ligi kar sredi sezone vzel mesto Železničarju. Branik so nato v nižjih ligah sicer obudili, a je zdržal zgolj do leta 1976, ko so ga pokopali portoroški sklepi. Tudi ta klub je podobno kot Železničar osvojil kar nekaj naslovov, tri v prvenstvu LNP kot I. SSK Maribor in nato še dva v republiški ligi kot Branik.
SK Kranj morda ni toliko znan po imenu, je pa zato prav gotovo dandanes najbolj znan kot klub, saj gre pravzaprav za Triglav. Ustanovljen je bil leta 1920 kot Korotan, leta 1937 se je preimenoval v Kranj, njegove povojne zgodbe pa verjetno ni potrebno posebej opisovati. Pred vojno je bil Korotan oziroma kasneje Kranj skromen klub, ki ni imel večje vloge v slovenskem nogometu, med najboljše slovenske klube pa se je uvrstil šele konec tridesetih. Svoje igrišče je imel približno tam, kjer je danes stanovanjski blok Kanarček, barve kluba pa so bile že tedaj rdeče-bele, torej bolj ali manj takšne, kot so še danes. Za Kranj v predvojnem času niso igrali tako znani nogometaši kot za nekatere druge klube, so pa v klubu očitno prav v tem času našli določena sredstva, saj so na Gorenjsko pripeljali kar nekaj zanimivih nogometašev iz Ljubljane in Maribora. Kranjski klub pred vojno sicer ni osvojil nobene lovorike, svojo najboljšo uvrstitev pa je z osvojitvijo ljubljanske skupine dosegel prav v prejšnji sezoni.
Nekaj podobnega lahko rečemo tudi za jeseniško Bratstvo, ki se je konec tridesetih v kratkem času iz anonimnosti izstrelilo med najboljše slovenske klube. Za to je bila zaslužna zlasti Kranjska industrijska družba, saj je pod njenim okriljem klub prišel do številnih odličnih nogometašev iz celotne Jugoslavije, ki so dobili zaposlitev v tamkajšnji železarni, poskrbela pa je tudi za izgradnjo stadiona pod Mežakljo, ki je bil v tistih časih eden najlepših in najmodernejših na Slovenskem. Bratstvo je sicer zlasti v prvih letih veljalo za nekakšen napreden in socialno zaveden klub, saj je leta 1929 izšlo iz kulturno izobraževalnega društva na Jesenicah, katerega je po vzoru na češkoslovaška društva ustanovila Narodno socialistična stranka. V klubu so delovali tudi številni sokoli, tako da je bilo v prvem obdobju zlasti živahno rivalstvo z orlovskim Borcem, kasneje pa tudi z delavskima Svobodo in Kovinarjem. Sčasoma se je utrdil kot vodilni jeseniški klub, najboljši rezultat pa je zabeležil leta 1939 z uvrstitvijo v finale prvenstva LNP.
Kot prvak celjske skupine se je v ligo uvrstil trboveljski Amater, delavski klub, predhodnik Rudarja, ki je nastal aprila 1922 kot DSK Zora, kasneje pa se je nekajkrat preoblikoval in preimenoval. Amater je veljal za najboljši trboveljski klub, saj je običajno premagoval mestnega rivala SK Trbovlje in večkrat osvojil tekmovanje trboveljske skupine, a bil nato proti močnejšim slovenskim klubom, zlasti tistim iz Celja, večinoma nekonkurenčen. Njegova osvojitev celjske skupine leta 1940 je tako pri marsikom poskrbela za precejšnje začudenje, saj so na vrhu pričakovali celjska velikana (če lahko uporabim ta izraz v kontekstu slovenskega nogometa) SK Celje in Athletik-Sportklub, ki sta na prvih dveh mestih sklenila sezono pred tem. Mnogi so tako sodelovanje Amaterja pripisali slučaju in slabi formi nasprotnikov, a so bili rdeče-črni, takšna je bila tudi še kasneje dolgo barva Rudarja, odločeni, da v ligi dokažejo nasprotno.
Tudi ljubljanska skupina je dala dokaj presenetljivega člana lige, saj se je tja uvrstil manj znani Mars, klub, ki ni imel niti lastnega ustreznega igrišča in je za tekme večinoma uporabljal kar Slovanovega. Klub je sicer domoval na Poljanah in treniral na malem prostoru za ljubljansko klavnico, kjer pa ni mogel igrati tekem. Njegova uvrstitev v ligo sicer za podrobne spremljevalce slovenskega nogometa ni bila takšno presenečenje, saj ga je vodil premožni zobozdravnik Milan Perko, ki je v klub pripeljal številne zlasti starejše znane igralce iz drugih ljubljanskih klubov. Nastal je leta 1926 kot Natakar, kasneje se je preimenoval v Sparto, na občem zboru leta 1933 pa v Mars, kar je bilo ime kluba, ki je že pred tem deloval na Poljanah. Klub se je v ligo uvrstil zlasti po zaslugi odličnega jesenskega dela, ko je zmagal vse tekme razen tiste proti kasnejšemu prvaku Kranju, svoj tekmovalni vrhunec pa je nato doživel med okupacijo.
Za konec je tu še celjski Olimp, skromni delavski klub iz Gaberja, ki se ga morda kdo še spomni, saj je obstajal vse do leta 1989, danes pa nanj spominja le še igrišče, ki ga trenutno koristi tretjeligaš Šampion. Olimp je uradno nastal leta 1928, a je kot divji klub obstajal že pred tem, kakih vidnejših rezultatov pa ni zabeležil. Tudi za Olimp velja, da je bila njegova uvrstitev v ligo precejšnje presenečenje, pri čemer je treba priznati tudi, da nanjo realno ni bil pripravljen. Klub je imel za razliko od Marsa sicer solidno igrišče, ki ga je prenovil nekaj let pred tem, a je bil zato igralski kader toliko skromnejši, kar pa je bilo za delavski klub v tistih časih pravzaprav razumljivo.
Če je Olimp veljal za izrazitega outsiderja, pa so v krog favoritov za visoka mesta sodili zlasti jugoslovanski velikan SK Ljubljana, aktualni podzvezni prvak Železničar, njegov veliki rival I. SSK Maribor ter prvak ljubljanske skupine Kranj. Amaterja pred sezono niso jemali preveč resno, Bratstvo pa je pri marsikom veljalo za nekakšno neznanko, a so ga zaradi okrepitev tudi prištevali v širši klub favoritov.
Prvi krog je bil na sporedu 1. septembra 1940, favorizirana SK Ljubljana pa se je na domačem terenu v derbiju udarila z vselej nevarnim I. SSK Mariborom. Za Štajerce, ki so zadnji podzvezni naslov osvojili leta 1939, je zaigralo nekaj tisti čas odličnih nogometašev, v prvi vrsti zlasti mladi krilec in kasnejši sodnik Ladislav Janžekovič, popularno desno krilo Miloš Ogrizek ter Dušan Vodeb in Ivan »Janez« Varl, ki sta kasneje med vojno igrala prav pri Ljubljani. Pričakovati je bilo torej resen odpor nasprotnika, a je Ljubljana brez večjih težav potolkla Mariborčane s 4:0, tekmo pa si je ogledalo 400 ljudi. Rezultat je dal slutiti, da glede vprašanja prvaka ne bo kakega večjega razburjenja in da se bodo ostali klubi na čelu s tokratnim poražencem borili le za drugo mesto. Na ostalih tekmah je sicer Bratstvo na domačem terenu v skladu s tradicijo zadnjih let pričakovano ugnalo Mars, Olimp je na premieri izgubil z Amaterjem, za manjše presenečenje pa je poskrbel borbeni Kranj, ki je v gosteh spretno in srečno ugnal preveč ležerne mariborske železničarje.
V drugem krogu pa se je vse spremenilo. SK Ljubljana je na tekmi v Trbovljah, iz katerih sicer tedanja še razvijajoča se športna publicistika ni uspela priobčiti podrobnejšega poročila, proti pred sezono odpisanemu Amaterju izgubila s 3:2 in vse napovedi velikih poznavalcev so se podrle. Trbovlje, igrišče je bilo pod bolnico na približnem mestu današnjega, so že tedaj veljale za težak teren, a vseeno zmage proti Ljubljani ni pričakoval skoraj nihče. Med domačimi junaki gre izpostaviti zlasti branilca Roberta Šušterja, dvakratnega strelca Tineta Gosaka ter legendarnega golgeterja Franca »Encija« Kosa, v zmagovalnem moštvu pa je bil tudi Herman Kolbezen iz ugledne trboveljske gostilničarske družine, ki se je nedolgo zatem smrtno ponesrečil z motorjem. Hkrati se je pokazalo tudi, da je bil rezultat prvega kroga posledica slabe forme I. SSK Maribora, saj je slednji na domačem terenu ob slabi igri komaj izvlekel točko proti Kranju. Očitno so se moštvu poznali odhodi nekaterih igralcev na čelu z Antonom Priverškom, ki je odšel prav v Kranj. Železničar je medtem pričakovano ugnal Mars, Bratstvo pa Olimp.
V zmagovalnem moštvu je bil tudi Herman Kolbezen iz ugledne trboveljske gostilničarske družine, ki se je nedolgo zatem smrtno ponesrečil z motorjem.
V tretjem kolu je Ljubljano čakalo zahtevno gostovanje pri Bratstvu, ki je kot rečeno sestavilo nadvse spodobno ekipo. Za jeseniško moštvo so poleg nekaterih odličnih igralcev iz južnejših delov države, ki so verjetno za tukajšnjega bralca manj zanimivi, igrali še odlični vratar in kasnejši kronist jeseniške nogometne zgodovine Viktor Brun, popularni napadalec Josip Janežič, oče kasnejšega predsednika nogometne zveze Rudolf »Muši« Zavrl in Drago Crnobori, vsi trije nekdanji člani SK Ljubljane, a sta prav Zavrl in Crnobori na tej tekmi manjkala. Ljubljana kljub oslabljenosti domačinov ni imela pretirano lahkega dela in si je zmago zagotovila šele v zaključku, ko je za 2:4 zadel hitri Drago Erber. Kranj je v Ljubljani slavil proti Marsu, Železničar je pričakovano ugnal Olimp, na vrhu pa je z visoko domačo zmago nad Mariborom ostal Amater. Štirje klubi so torej nekoliko odstopali, dva, Mars in Olimp, pa sta bila še vedno brez točk.
Četrti krog je prinesel nov ljubljansko-mariborski derbi, ki je potrdil to, kar so pokazale že začetne tekme. Železničar, aktualni podzvezni prvak, je bil precej boljši od svojih sosedov in je za Bežigradom močno namučil Ljubljančane. Po hitrem domačem vodstvu je izid izenačil Ivan Turk, še pred koncem polčasa pa je ajzenponarje v vodstvo popeljal legendarni Karel »Krle« Pocajt, in na obzorju je bila nova senzacija. V drugem delu so nato Ljubljančani vendarle zaigrali bolje in preobrnili izid na 3:2, tekmo pa je zaznamovala tudi huda poškodba domačega igralca Rika Presingerja, sicer Celjana, ki si je ob trku z vratarjem nesrečno zlomil nogo. Samostojno tekmovanje sicer ni pritegnilo prav dosti publike, saj si je eno odločilnejših tekem kljub pomembnosti ogledalo zgolj 600 gledalcev, enak oziroma še slabši pa je bil tudi obisk na drugih tekmah tega kroga. V dvoboju dveh kvalitetnih ekip je nekoliko oslabljeni Kranj moral priznati premoč Amaterju kar z 1:4, Mars je proti Olimpu dosegel prvo zmago, stik z vrhom pa je izgubilo Bratstvo, ki je klonilo v Mariboru.
V petem krogu je SK Ljubljana na domačem terenu gostila Mars, ki je bil formalno sicer domačin, a kot rečeno ni imel svojega igrišča. Marsovci, ki v dosedanjem delu prvenstva niso ravno blesteli, so bili izjemno motivirani in zlasti nekateri starejši igralci so z dobro predstavo na momente spomnili na zlate čase. Ljubljana je sicer vodila večino srečanja, a ko je Stane Žigon, najboljši strelec Marsa in tudi lige zadel za 3:4, je zadišalo po izenačenju. Poljancem je ostalo še četrt ure igre, a je malo pred koncem vse njihove upe pokopal domači rutiner Sandi Lah. Poleg Žigona so v vrstah Marsa nastopili še izjemno izkušeni Julij Sočan, Janez Pišek, Viktor Hassl in Miodrag Doberlet, vsi nekdanji igralci Ilirije, Primorja in/ali SK Ljubljane, z golom pa se je izkazal tudi bivši mladinec Ljubljane Bogdan »Dane« Perko, sicer zanimiv, a karakterno dokaj problematičen igralec. Zanimivo pa je bilo tudi na drugih tekmah, saj se je v Mariboru igral mestni derbi, ki ga je kljub precejšnjemu deževju ob odlični igri dobil Železničar z 2:0, medtem ko je Kranj klonil v Celju. Na vrhu je z zmago 5:0 ostal Amater.
Šesti krog ni bil posebej zanimiv, saj je SK Ljubljana Olimpu natresla kar deset golov, Mars je slavil v Mariboru, Kranj pa je v gorenjskem obračunu doma visoko ugnal Bratstvo. Največ pozornosti je tako požela tekma v Trbovljah, kjer se je zbralo kar 1200 gledalcev, ki je pričakalo dvoboj sicer oslabljenega Amaterja in Železničarja, torej prvega in tretjega na tabeli. Modro-beli gostje se kljub zaostanku dveh golov, ki jih je zabil kdo drug kot Kos, niso dali presenetiti, in so v drugem delu izenačili izid, za kar sta bila najzaslužnejša že omenjena igralca Pocajt in Turk. S tem rezultatom je prišlo do manjših sprememb na vrhu tabele, saj je imel Amater zdaj 11 točk, SK Ljubljana 10, Železničar in Kranj pa 7, pri čemer je Kranjčane tepel predvsem nepričakovan poraz proti daleč zadnjemu Olimpu. Do konca jesenskega dela je bila le še ena tekma, SK Ljubljano pa je čakalo ravno gostovanje v Kranju.
Kot smo že omenili, je imel Kranj vsaj po imenih zelo kvalitetno ekipo, saj so klub v zadnjih letih poleg Priverška okrepili še branilec Ludvik »Luce« Žitnik in napadalec Josip Grintal iz Ljubljane ter vezist Anton Malec iz Maribora, ki so vsi trije sodili med najboljše nogometaše na Slovenskem, slabi pa niso bili niti domačini na čelu z izkušenim branilcem Vladimirjem Martelancem. Kranjčani so za razliko od nekaterih preteklih tekem kvaliteto tokrat potrdili tudi na sicer razmočenem igrišču, saj so z goli mladega Vincenca Božiča, ki je večji del uspešne kariere odigral po vojni, ter Dušana Djukića, dobili prvi polčas z 2:0, na koncu pa slavili suvereno s 3:1. Nekoliko presenetljivega rezultata v gorenjski prestolnici pa na trboveljsko žalost ni izkoristil Amater, ki je prav tako presenetljivo izgubil v Ljubljani, potem ko je pri Marsu še enkrat več blestel Žigon. Z zmago nad Bratstvom se je vodilnima zelo približal Železničar, v povsem nepomembni tekmi pa je I. SSK Maribor porazil Olimp.
Drugi del sezone se je začel zelo zanimivo, saj je SK Ljubljana v Mariboru v nasprotju s pričakovanji pustila točko. I. SSK Maribor je po uvodnem porazu s 5:0, tokrat zaigral kot prerojen, k čemur je bržkone prispevala tudi vrnitev prvega vratarja Ernesta Marguča, ki je zopet stopil med vratnici. V izenačeni in na momente ostri tekmi se je zlasti izkazal domači napad, ki je prek Ogrizka in Vodeba dosegel tri gole, kar je na koncu domačim zadostovalo za remi 3:3, izid, ki ga celo večina domačih gledalcev pred tekmo ni pričakovala. Črno-beli so s tem naredili veliko uslugo Železničarju, ki je na gostujočem terenu z golom Pocajta nekoliko srečno ugnal Kranj z 1:0, pri čemer so domači zapravili kar nekaj zrelih priložnosti. Ajzenponarji so tako na drugem mestu ujeli Ljubljančane, Kranj pa je bolj ali manj izpadel iz igre, sploh ker je zveza dva dni kasneje razveljavila tekmo Mars-Kranj, potem ko so se protestu Marsa pridružili zvezni sodniki, »ki so tekmo gledali«. Na vrhu je sicer ostal Amater, ki je brez večjih težav še drugič ugnal Olimp.
V devetem krogu pa se je nato prvenstvo praktično prelomilo, saj sta se še drugič pomerila Ljubljana in Amater, domači pa so Trboveljčanom vrnili udarec v velikem stilu in slavili gladko s 7:2.
V devetem krogu pa se je nato prvenstvo praktično prelomilo, saj sta se še drugič pomerila Ljubljana in Amater, domači pa so Trboveljčanom vrnili udarec v velikem stilu in slavili gladko s 7:2. S hat-trickom je blestel zlasti izkušeni napadalec Josip »Pepček« Bertoncelj, ki je že pred slabim desetletjem iz Maribora prišel v Ljubljano in velja za enega najboljših slovenskih napadalcev v tridesetih letih. Končno se je zbralo tudi nekoliko več gledalcev, saj naj bi jih po poročanju tedanjih časnikov kljub deževnemu in mrzlemu vremenu za Bežigrad prišlo okrog 1000. S tako visoko zmago se je Ljubljana na vrhu točkovno sicer izenačila z nasprotnikom, a je bila odslej v veliki prednosti, saj je imela mnogo boljše razmerje v golih, ki je tedaj odločalo prvaka v tovrstnih primerih. Svoje je k uspehu dodal tudi Železničar, ki je zgolj remiziral brez golov proti prerojenemu Marsu, medtem ko je Kranj svojo jezo nad zadnjimi dogodki stresel nad Mariborom.
Deseti krog je prinesel novo presenečenje, saj je Amater izgubil v Ljudskem vrtu in tako po odlični jeseni že nekoliko zaostal, na vrhu pa sta ostala SK Ljubljana in Železničar, ki sta suvereno ugnala Bratstvo oziroma Olimp. Ljubljančani so Jeseničanom, za katere so tokrat nastopili bolj ali manj vsi najboljši, doma zabili štiri gole, še uspešnejši pa je bil Železničar proti Olimpu s petimi. Bolj zanimivo je bilo srečanje v Kranju, kjer so domači proti Marsu vodstvo s 4:1 v zaključku skorajda izpustili iz rok. Še vedno pod vplivom prve tekme in zadnjih odločitev zveze so oboji zaigrali zelo grobo, kar je med drugim rezultiralo v izključitvi Priverška in Hassla, na igrišče pa so med tekmo vdrli tudi gledalci. Če je bilo prvenstvo zgoraj tik pred odločitvijo, pa je to še toliko bolj veljalo za razplet spodaj, saj je iz lige praktično izpadel celjski Olimp, kar seveda ni bilo nobeno presenečenje, saj so Celjani v desetih tekmah izgubili kar devetkrat.
V enajstem krogu je nato sledil veliki derbi med Železničarjem in SK Ljubljano, ki se je odigral na »najlepšem stadionu v državi«, torej stadionu ob Tržaški cesti, na katerem se je v ta namen zbralo kar 1600 ljudi. Domači, ki so nujno potrebovali zmago, so v prvem polčasu igrali dokaj slabo, v drugem pa jim je nato prek že večkrat omenjenega Pocajta le uspelo priti do vodstva in domači navijači so bili navdušeni. A je njihovo veselje trajalo le eno minuto, saj je že praktično v naslednjem napadu Lah s pravo bombo postavil končni izid 1:1. Remi je z zmago v Kranju izkoristil Amater, ki je na drugem mestu ujel ajzenponarje, medtem ko je Bratstvo v revijalni tekmi doma potolklo Maribor. Do konca so bili še trije krogi, SK Ljubljana pa je igrala z Marsom, Olimpom in Kranjem, kjer je bilo pričakovati njene zmage, pri čemer so nasprotniki še največ upanja polagali prav v Mars, ki je bil spomladi skorajda nepremagljiv, nazadnje pa je Olimpu zabil celo osem golov.
24. november je tako prinesel odločilno tekmo, na kateri bi si lahko SK Ljubljana z zmago že skorajda zagotovila naslov, medtem ko bi morebiten poraz ponudil možnost zasledovalcema, ki pa ju tudi ni čakala nič kaj lahka naloga. Na igrišču ob Tyrševi, torej za Bežigradom, se je spet zbralo razmeroma malo ljudi, ki pa so večinoma ostrmeli v 22. minuti, ko je mladi ljubljanski golgeter Žigon Marsovce popeljal v nepričakovano vodstvo. Kdo ve, kaj bi se zgodilo v drugem polčasu, če bi ostalo pri tem izidu, a je tik pred odmorom obramba Marsa storila veliko napako, ki jo je rutinirano izkoristil Erber in ekipi sta na odmor odšli ob rezultatu 1:1. V nadaljevanju so se morali domači kar potruditi, a so na koncu le prišli do zmage s 3:1, s čimer jih je od naslova prvaka ločil le še en korak. Svoje je dodal tudi Amater, ki je izgubil na Jesenicah in tako dokončno odpadel, medtem ko je Železničar še ohranjal minimalno upanje, saj je dobil mestni obračun s 3:1. Očitno pa so le-tega večinoma že izgubili navijači, saj se jih je v štajerski prestolnici na derbiju zbralo še manj kot v Ljubljani, zgolj kakih 400.
Spored zadnjih dveh krogov je bil odvisen od vremena in ker je bila napoved dobra, so se odločili, da jih stisnejo kar še v koledarsko leto 1940, saj je nato prvaka pred koncem sezone čakal še finalni del z najboljšimi klubi iz hrvaške in srbske lige.
Spored zadnjih dveh krogov je bil odvisen od vremena in ker je bila napoved dobra, so se odločili, da jih stisnejo kar še v koledarsko leto 1940, saj je nato prvaka pred koncem sezone čakal še finalni del z najboljšimi klubi iz hrvaške in srbske lige. Predzadnji krog se je tako igral v ne ravno idealnem decembrskem terminu, prinesel pa je zelo zanimivo srečanje med Železničarjem in Amaterjem, ki bi skoraj poskrbelo za predčasno odločitev prvenstva. V obojestransko lepi tekmi je domače v vodstvo popeljal Pocajt, a je še pred polčasom za rdeče-črne zadel Dimitrij Vrhovc, nekdanji član Litije, ki je bil označen za enega »najbolj talentiranih igralcev iz province«. Če bi se tekma končala z remijem, bi bila Ljubljana že prvak, a je to v nadaljevanju s svojim osmim sezonskim golom preprečil Turk in o naslovu je odločal zadnji krog. Odprto je bilo tudi še glede ostalih pozicij, sploh četrte, saj je Bratstvo z zmago v medsebojnem srečanju ujelo dokaj demotivirani Kranj.
Prav Kranj pa je v zadnjem krogu gostoval v Ljubljani in pri Železničarju so upali na morebitno presenečenje. Od tega pa ni bilo nič. Gorenjci so namreč na gostovanje prišli zgolj s sedmimi igralci, saj so bili Žitnik, Jakše, Martelanc in Priveršek kaznovani, Baumkirchner v vojski, Žgur in Djukić poškodovana, Grintal na poroki, Slokan pa je zapustil klub. Tekma se je sicer začela, a so gostje naredili vse, da se ne bi tudi končala in res so po nekaj prekrških pri izidu 3:0 ostali še brez izključenega Grohana, tako da je bil sodnik primoran tekmo zaključiti. Vse skupaj je seveda v luči že opisanih dogodkov potekalo tudi kot nekakšen protest Kranjčanov, ki so se pritoževali, da so igralci za podobne prekrške ponekod dobili dva do tri mesece kazni, drugje pa le nekaj dni. Sezona se je torej končala z nekakšno farso in sramoto, kar pa morda niti ni toliko napačno, saj je praktično celotna sezona potekala v bolj klavrnem stilu in je bilo kar prav, da se tudi zaključi tako.
SK Ljubljana je torej postala prvak in je domnevno dobila tudi lep pokal, Olimp naj bi izpadel, to pa je bilo tudi bolj ali manj vse. Zagrebške Sportske novosti so zadnji krog povsem upravičeno označile za »tužno nedeljo slovenskog nogometa«. Tužen zaključek tužne lige, bi lahko rekli. Slovenska nogometna liga, ki je nastala nekako slučajno, potem ko vodilni niti niso vedeli kaj sploh hočejo in kaj naj storijo, je na svojo pot krenila s precejšnjo negotovostjo. SK Ljubljana kot najboljši in največji slovenski klub ni kazala kakšnega navdušenja nad sodelovanjem, sestava liga je bila dokaj neposrečena, kvaliteta močno vprašljiva, odziv publike medel, medijsko poročanje slabo, nekatere odločitve zveze netaktne in sumljive, tekmovanje pa kolikor toliko zanimivo predvsem zato, ker je prvak nazadoval in ne zato, ker bi se ostali dvignili. Pravzaprav se v tri četrt stoletja ni praktično nič spremenilo in vse teze veljajo bolj ali manj še danes. Pa še na mnogo tužnih nedelj!
Razlaga kratic:
LNP – Ljubljanska nogometna podzveza
SNL – Slovenska nogometna liga
SNZ – Slovenska nogometna zveza
HŠS – Hrvaška športna sloga (Hrvatska športska sloga)
JNS – Jugoslovanska nogometna zveza (Jugoslavenski nogometni savez)
VNS – Vrhovna nogometna zveza kraljevine Jugoslavije (Vrhovni nogometni savez)
Rezultati:
1. krog: Ljubljana-Maribor 4:0, Bratstvo-Mars 3:2, Železničar-Kranj 1:2, Olimp-Amater 1:2
2. krog: Mars-Železničar 2:3 , Amater-Ljubljana 3:2, Bratstvo-Olimp 4:1, Maribor-Kranj 1:1
3. krog: Mars-Kranj 1:2 (razveljavljeno), Bratstvo-Ljubljana 2:4, Železničar-Olimp 2:0, Amater-Maribor 4:2
4. krog Ljubljana-Železničar 3:2, Kranj-Amater 1:4, Maribor-Bratstvo 5:3, Olimp-Mars 0:2
5. krog: Ljubljana-Mars 5:3, Železničar-Maribor 2:0, Olimp-Kranj 3:1, Amater-Bratstvo 5:0
6. krog: Ljubljana-Olimp 10:0, Kranj-Bratstvo 4:1, Maribor-Mars 1:3, Amater-Železničar 2:2
7. krog: Mars-Amater 2:0, Kranj-Ljubljana 3:1, Železničar-Bratstvo 4:0, Olimp-Maribor 1:4
8. krog: Maribor-Ljubljana 3:3, Kranj-Železničar 0:1, Mars-Bratstvo 2:2, Amater-Olimp 4:2
9. krog: Ljubljana-Amater 7:2, Kranj-Maribor 4:1, Železničar-Mars 0:0, Olimp-Bratstvo 1:2
10. krog: Ljubljana-Bratstvo 4:1, Kranj-Mars 4:3, Maribor-Amater 4:2, Olimp-Železničar 0:5
11. krog: Železničar-Ljubljana 1:1, Mars-Olimp 8:1, Bratstvo-Maribor 4:0, Amater-Kranj 4:1
12. krog: Ljubljana-Mars 3:1, Železničar-Maribor 3:1, Bratstvo-Amater 3:2, Kranj-Olimp 2:1
13. krog: Olimp-Ljubljana 0:5, Mars-Maribor 5:3, Železničar-Amater 2:1, Bratstvo-Kranj 3:2
14. krog: Ljubljana-Kranj 3:0, Bratstvo-Železničar 2:2, Maribor-Olimp 13:0, Amater-Mars 2:1
Lestvica:
| 1. | SK Ljubljana | 14 | 10 | 2 | 2 | 55 | 21 | 22 |
| 2. | Železničar (M) | 14 | 8 | 4 | 2 | 30 | 14 | 20 |
| 3. | Amater Trbovlje | 14 | 8 | 1 | 5 | 37 | 30 | 17 |
| 4. | Mars | 14 | 6 | 2 | 6 | 37 | 27 | 14 |
| 5. | Bratstvo | 14 | 6 | 2 | 6 | 30 | 38 | 14 |
| 6. | Kranj | 14 | 6 | 1 | 7 | 25 | 30 | 13 |
| 7. | I. SSK Maribor | 14 | 4 | 2 | 8 | 38 | 39 | 10 |
| 8. | Olimp | 14 | 1 | 0 | 13 | 11 | 64 | 2 |
