Tim Dobovšek
Španski mediji so pretekli teden objavili zanimivo novico o ligi prvakov, ki bi utegnila močno vplivati na ligaške sisteme v evropskih ligah, tudi in zlasti v slovenski. Nobena skrivnost ni, da želijo najbogatejši klubi igrati več medsebojnih evropskih tekem, o čemer smo podrobno pisali že kak teden nazaj. Po zadnjih neuradnih informacijah se bo sistem najmočnejšega klubskega tekmovanja na svetu spremenil na način, da bodo vsi klubi igrali v eni skupini, a ne vsak z vsakim, temveč vsak z desetimi (domnevno približno enako močnimi) izžrebanimi nasprotniki. Namesto 6 tekem v skupinskem delu jih bo tako na sporedu 10, kar pomeni štiri dodatne termine v že tako ali tako izjemno natrpanemu sporedu.
Že v trenutnih razmerah med večino igralcev, navijačev in nogometnih delavcev vlada konsenz, da je tekem in raznoraznih novih tekmovanj enostavno preveč. Ob uvedbi lige narodov in povsem prenovljenega svetovnega klubskega prvenstva, ob širitvi Eura in SP, ob vseh domačih navadnih, ligaških in super pokalih, je bil dosežen nekakšen limit, v katerem omenjenih štirih terminov enostavno ni.
Sprememba tekmovalnega sistem, ki se očitno obeta čez tri leta, je nadvse pomembna.
Uefa naj bi tako uvedla novo pravilo, po katerem bi se od leta 2024 lahko v domačem prvenstvu igralo največ 34 krogov. To bi seveda odločilno vplivalo na vse najmočnejše lige (razen Bundeslige), v katerih nastopa 20 klubov, a tudi na vse manjše, v prvi vrsti tiste z 10 klubi, med katere sodi tudi slovenska. Sprememba tekmovalnega sistema, ki se očitno obeta čez tri leta, je nadvse pomembna, a vsaj tako pomembno je ob tem še nekaj drugega. Spreminjanje sistema zaradi nekega zunanjega faktorja ali dekreta ni neka anomalija, ni politično ali ekonomsko vmešavanje v sicer avtonomno sfero športa, temveč je kvečjemu pravilo, ki se je bolj ali manj odkrito uveljavljalo praktično skozi celotno zgodovino nogometa.
Tekmovalni sistem ni nekaj, kar bi modri in izkušeni funkcionarji v pisarni natuhtali oziroma izvlekli iz nogometnih pravil in zakonitosti, temveč je nekaj kar se razvije v odnosu do siceršnjih družbenih interesov in zahtev. Iz tu sledi logično dejstvo, da se nogometni sistemi skozi zgodovino nujno spreminjajo in da ne obstaja nikakršen idealen sistem kot tak.
Ena glavnih ovir pri načrtovanju in izvedbi tekem je bil prevoz.
Ko se je nogomet pred več kot stoletjem in pol začel razvijati, je bila družba povsem drugačna kot danes. Ena glavnih ovir pri načrtovanju in izvedbi tekem je bil prevoz, zato so klubi dolgo časa igrali zgolj priložnostne tekme, ki so jim glede na takšne in drugačne okoliščine ustrezale, torej tekme, ki jih v današnjem besednjaku imenujemo prijateljske.
Tekmovanja pa je bilo mogoče organizirati šele tam in toliko, kjer in kolikor je bilo razvito železniško omrežje, pri čemer so klubi iz mest, do katerih železna cesta ni vodila, ostali odrinjeni povsem na obrobje. V Sloveniji je to veljalo še praktično do druge svetovne vojne, saj so v najvišjem rangu načeloma igrala le moštva iz Ljubljane, Maribora, Celja in Trbovelj, torej iz krajev ob znameniti progi Dunaj-Trst.
A vrnimo se na začetek. Točno 150 let nazaj, tri leta po ustanovitvi nogometne zveze, so se angleški funkcionarji na čelu z legendarnim C. W. Alcockom odločili, da organizirajo tekmovanje, s katerim bi določili najboljšega, pri čemer je bilo v prvi vrsti in predvsem prvič v zgodovini nogometa potrebno določiti tudi način izvedbe. Odločili so se za tako imenovani »knock out« sistem, ki se je do tedaj uporabljal predvsem za turnirje v individualnih športih, denimo v šahu. V slovenščini temu načinu tekmovanja rečeno »enojni sistem na izpadanje«, a do zdaj še nisem slišal, da bi kdo ta izraz dejansko uporabil za pokal NZS. Mimogrede, obstaja tudi dvojni sistem na izpadanje, po katerem je klub iz tekmovanja izločen šele po drugem porazu, trenutno pa je v uporabi denimo za pokalno tekmovanje v San Marinu.
Kakorkoli, v omenjenem sistemu FA pokala ni bilo povratnih tekem, v primeru remija pa se je druga tekma igrala na terenu kluba, ki je v prvem srečanju nastopal kot gost. O prvih sezonah FA pokala zgodovinarji vedno izpostavljajo razliko med amaterskimi in profesionalnimi moštvi, a tu gre opozoriti na nekaj drugega. V prvi sezoni se je prijavilo zgolj 15 klubov, neodigranih pa je ostalo kar šest tekem, ena celo v polfinalu, pa čeprav datum njihovega igranja ni bil striktno določen in bi se kluba lahko zanj medsebojno dogovorila. Zlasti za goste sta bila namreč dogovarjanje in organizacija prihoda na tekmo izjemno zahtevna, draga in naporna. Kakšnega drugega tekmovanja kot pokalnega (po enojnem sistemu na izpadanje) leta 1871 preprosto ne bi bilo mogoče izvesti.
Ligaško tekmovanje so nato prvič uvedli leta 1888, tudi tokrat kajpak v Angliji. Morda boste pomislili, da zato, ker je tak sistem pravičnejši, vsak igra z vsakim, zmagovalec pa naj bi bil dejansko najboljše moštvo v tekmovanju. No, ni bilo čisto tako. Eden glavnih problemov pokalnega tekmovanja ni bil v tem, da bilo kakorkoli nepošteno, pač pa v tem, da je močno variiralo število tekem v posamičnem krogu. Če v pokalu denimo nastopi 32 klubov to pomeni 16 tekem v prvem krogu in le še štiri v tretjem. To se je v časih vedno večje komercializacije nogometa poznalo zlasti stavnicam, ki so imele tedaj že zelo razvit trg, ki je izviral še iz 17. stoletja, kriketa in konjskih dirk, v tem času pa se je odločilno navezal na nogomet.
A v pokalnem sistemu je stavnicam pogosto (intuitivno povsem nelogično) zaslužek padal, bolj kot se je tekmovanje bližalo svojemu vrhuncu. Prav tako so bila ob zaslužek od prodaje vstopnic vodstva klubov, čim so izpadli iz tekmovanja, podobno pa se je godilo tudi pivovarnam in drugim obratom, ki se nahajali ob stadionih. Rešitev je tako prišla v obliki lige, kjer ima vsak zagotovljeno točno določeno število tekem doma in s tem tudi bolj ali manj določen prihodek od vstopnin, stav, pijač in vsega ostalega. Ob tem je treba opozoriti še, da v Angliji klubi iz lige dolgo časa niso izpadali, kot se to dogaja danes, pač pa so njihovem obstanku glasovali na zvezi.
Tudi na slovenskih tleh lahko zasledimo podoben potek dogodkov kot drugod po Evropi. Prva tekmovanja so bila organizirana po pokalnem sistemu na izpadanje, nemška kluba Marburger Sportverein in Cillier Athletik-Sportklub sta pred prvo svetovno vojno sodelovala v tekmovanju za »Grazer Herbstmesse-Pokal«, slovenski Ilirija, Slovan in Olimpija pa so se leta 1914 za prvenstvo Kranjske prav tako udarili po nekakšnem pokalnem sistemu na izločanje.
Ligo so tukajšnji gledalci prvič videli leta 1920, ko jo je organizirala Ljubljanska nogometna podzveza, a ne ravno po svoji želji, temveč po nareku Jugoslovanske nogometne zveze, saj je bilo treba določiti najboljše klube po podzvezah za državno prvenstvo, pri čemer so preprosto skopirali tekmovalni sistem iz zahodnih razvitih držav. V ligi so lahko nastopili vsi tedaj registrirani slovenski klubi, bilo jih je 9, a se jih je za to odločila zgolj sedmerica. Igrali so enokrožno, zaradi nizkih gledanosti ter težav s termini, prevozi in zlasti financami pa so nato sistem za nekaj let opustili, pa čeprav so prav vsi klubi prihajali iz osi Ljubljana-Celje-Maribor.
Na ozemlju Dravske banovine so tako vse do leta 1931 klubi igrali v treh ligah, ljubljanski, mariborski in celjski, kar je bilo sicer stroškovno najbolj izvedljivo, a je prinašalo določene probleme. Slovenski klubi so bili v jugoslovanskem merilu vse manj konkurenčni, hkrati pa ni bilo povsem jasno, kaj početi z novimi člani, ki niso prihajali iz omenjenih krajev. Tako so vmes denimo organizirali posebno skupino za klube iz province, v kateri so igrali Elan iz Novega Mesta, Javornik iz Rakeka in Disk iz Domžal, torej klubi, ki med seboj niso imeli ničesar skupnega razen tega, da niso iz omenjenih treh velikih mest. Takšne tekme je bilo posledično še težje organizirati kot sicer, zato so se v slogu FA pokala 50 let kasneje spet množično odpovedovale tekme.
Rezultat »3:0 brez boja« ni bil nič tako zelo neobičajnega.
Še celo najboljši slovenski klubi so bili šele v tridesetih zmožni organizirati funkcionalno ligo na celotnem tedanjem slovenskem teritoriju, pa tudi takrat rezultat »3:0 brez boja« ni bil nič tako zelo neobičajnega. Podobno je bilo tudi v jugoslovanskem prvenstvu, kjer je moralo miniti celotno desetletje, da sta jugoslovanski nogomet ter železniški sistem (ki je sprva v Avstro-Ogrski in Srbiji uporabljal različno širino tirov in so morali vlake prestavljati), toliko napredovala, da so iz pokalnega lahko prešli na ligaški sistem tekmovanja. Slednjega so podpirali zlasti zagrebški klubi in beograjski BSK, ki so imeli tudi najvišje gledanosti in jih je morebiten izpad najbolj prizadel. Zaradi različnih frakcijskih interesov so kasneje tudi ta sistem občasno za kakšno sezono še morali opustiti.
V socializmu so sploh v prvih sezonah zelo radi eksperimentirali s tekmovalnimi sistemi, pri čemer nima smisla opisovati vsega, gre pa izpostaviti nekaj stvari. Prvič, sistem, ki se je igral v sezoni 1946/47 ni bil uveden kot enkratna varianta za začetno sestavo zvezne lige, pač pa je bil sprva mišljen kot večletni standardni organizacijski plan. Vsi klubi razen prvoligašev so nastopali v republiških ligah, nato pa so najboljši igrali kvalifikacije za napredovanje. Sistem je odslikaval tedanjo pomembno vlogo, ki so jo pripisovali republikam in je predvideval, da bi se na zvezni ravni igrala zgolj ena liga. Kaj hitro je postalo jasno, da v tedanjih razmerah plan ni uresničljiv, saj je bila razlika med republikami in federacijo prevelika (primer Nafte), politična situacija pa premalo stabilna, da bi lahko na daljši rok vzdrževala fiksen sistem, zlasti tako nepraktičen.
Drugič, tekmovalni sistemi v nogometu in ostalih športih so bili odvisni od prav te politične situacije oziroma njenih sprememb. Politično dogajanje v Jugoslaviji je bilo tedaj nadvse pestro, na športnem področju pa so se boji odvijali predvsem okrog amaterizma in profesionalizma ter telovadbe in športe. Privrženci telovadbe in množičnosti so zagovarjali zlasti omenjeni sistem federacija-republika-okrožje, kakršen se je uporabljal zlasti za tekmovanja v individualnih športih, medtem ko so bili na drugi strani tisti, ki so menili, da mora posamezen tekmovalni sistem ustrezati razvitosti in potrebam panožnih društev ter da se mora šport organizacijsko ločiti od telovadbe. Pristaši amaterizma so prisegali na množičnost in čim bolj lokalna tekmovanja, na drugi strani pa bo bili tisti, ki so zagovarjali čim več kvalitetnih enotnih lig na jugoslovanskem nivoju.
Glede na to, kdo je imel prevlado v partiji in športnih organizacijah, pa so se nato organizirala nogometna prvenstva, ki so svojo obliko drastično spreminjala praktično iz sezone v sezono. Pod vplivom idealov amaterizma so denimo sredi petdesetih uvedli bizarne medrepubliške conske lige, tekmovalni sistem pa se je tako na nivoju Jugoslavije kot tudi Slovenije stabiliziral šele leta 1958. Enotna prva zvezna liga, dve drugi ligi po sistemu vzhod-zahod ter tretje lige po republikah oziroma pokrajinah, med njimi tudi tako imenovana SCNL, slovenska conska nogometna liga.
Tak sistem je nato z manjšimi spremembami ostal v veljavi praktično do razpada nekdanje države, pri čemer velja omeniti uvedbo medrepubliških lig kot novega tretjega ranga 1988 ter slovensko posebnost portoroških sklepov, neposrečenega uvajanja samoupravljanja v šport, ki je tako zamotana, da bi o njej veljalo napisati poseben članek.
V sezonah 1950 in 1951 so se tekmovanja tako igrala v sistemu pomlad-jesen, pri čemer je bil denimo slovenski prvak za sezono 1950 de facto znan šele leta 1951.
Tretjič, v Jugoslaviji niso eksperimentirali zgolj z načini izvedbe ligaških tekmovanj, temveč tudi z njihovo koledarsko umestitvijo. V sezonah 1950 in 1951 so se tekmovanja tako igrala v sistemu pomlad-jesen, pri čemer je bil denimo slovenski prvak za sezono 1950 de facto znan šele leta 1951, saj so se zaradi snega in razveljavitev prestavljene tekme igrale še vse do februarja prihodnjega leta.
Takšen koledarski sistem se danes igra praktično le še v najbolj severnih evropskih državah ter, zanimivo, v Gruziji in na Irskem, medtem ko je drugod v veljavi klasičen sistem jesen-pomlad. Slednji izvira iz tega, da se je nogomet v Angliji razvil praktično kot zimski šport (prva sezona FA pokala je trajala od novembra do marca), saj je sprva predstavljal nekaj, s čimer so se igralci kriketa lahko ukvarjali tudi v mesecih, ko je bila travnata podlaga za precizno odbijanje malih žogic enostavno zanič. Takšen sistem je nato ostal v veljavi vse do današnjih dni, pa čeprav se obraten koledarski sistem verjetno marsikomu zdi bolj naraven, če lahko uporabimo to besedo.
Prednost takšnega načina igranja lig in pokalov je namreč v tem, da med prvo in drugo polovico sezone ni dolgega premora, jesenske tekme so neposredno nadaljevanje pomladanskih, zato se je uveljavil zlasti v državah z ostrimi zimami in milimi poletji. Slabost pa je v tem, da se odločilne tekme igrajo novembra ali decembra, ko vreme ni najboljše za obisk športnih prireditev, ob tem pa je tudi celoten evropski nogomet prirejen za obraten sistem, tako da evropski predstavniki v tekmovanjih Uefe nastopijo s polletno zamudo.
Nadalje je problem tudi v tem, da je ob uvedbi takšnega sistema potrebna tranzicijska sezona, ki traja zgolj pol leta in to vseh tekmovanjih od najvišje do najnižje lige. Kljub temu so se nemalokrat pojavile ideje, da bi zaradi slabih travnatih površin in dolgih zimskih premorov takšen sistem morali uvesti tudi pri nas. S tem pa se vračamo na začetek teksta. Ali bo v SNL v prihodnjih letih potrebno spremeniti tekmovalni sistem? Je to sploh smiselno? Več o tem prihodnjič.
(Konec prvega dela)
