Tim Dobovšek
Morto Portorose bodo peli zdaj si vsi,
kajti zdaj je še en čas, da izbrišimo sledi
in ni več tistih upanj in ni več besed,
ko stopiš enkrat tja ostal boš preklet.
(Delaware, Morto Portorose)
Ob omembi mesta Portorož večina verjetno pomisli na počitnice, morje, sonce, plaže, bazene, palme, hotele, lokale, igralnice in podobno. Sam si ne morem kaj, da ne bi ob vsem tem pomisli še na sklepe. Te nesrečne portoroške sklepe iz leta 1976. Verjetno najslabšo stvar, ki se je kadarkoli zgodila slovenskemu nogometu.
Za kaj je pravzaprav šlo?
Vodilni slovenski športni funkcionarji in politiki so se sredi aprila zbrali v Portorožu na nekakšnem športnem kongresu, uradno poimenovanem »Portoroška dneva telesne kulture«, kjer naj bi odločali o bodočem razvoju in organiziranosti slovenskega športa. V petek so potekala posvetovanja, naslednji dan, to je v soboto 17. aprila 1976, pa so v dvorani portoroškega Avditorija izvedli zgodovinsko sejo skupščine telesnokulturne skupnosti Slovenije. Tam so bili sklepi, ki so jih seveda skrbno pripravili že mnogo pred kongresom, potrjeni tako rekoč soglasno.
»V središču pozornosti je bila razprava (in sklepanje) o samoupravnem sporazumu o uresničevanju nekaterih pomembnih vprašanj nadaljnjega razvoja telesnokulturne dejavnosti v SRS, ki – s spremljajočimi gradivi in sklepi – pomeni konkretizacijo politično že dogovorjene poti,« so zapisali v Delu.
Ta politično že dogovorjena pot pomeni prenašanje samoupravljanja v šport. Le dve leti prej je bila namreč v skladu z idejami Edvarda Kardelja v Jugoslaviji sprejeta nova ustava, ki je pomenila nekakšen teoretski zaključek in praktični vrhunec jugoslovanskega samoupravljanja. To se je sredi sedemdesetih aktivno uveljavljalo na praktično vseh ravneh, pri čemer pa je zgolj na področju Slovenije s takšno intenzivnostjo poseglo tudi v šport.
Na portoroški skupščini je tako šlo v prvi vrsti za uveljavljanje političnega in ne športnega interesa, za kar je na licu mesta skrbel Vlado Janžič, namestnik sekretarja izvršnega komiteja predsedstva centralnega komiteja zveze komunistov Slovenije. Četudi so imeli (vsaj javno) pomisleke le redki, pa je bilo vsem udeležencem več kot jasno, da se tisti vikend v Portorožu za slovenski šport dogaja nekaj velikega.
Kaj so bili glavni motivi za sklepe, je težko reči, saj so bili družbeni odnosi in politični interesi v tistem času zamotani in nemalokrat protislovni. Definitivno pa lahko izpostavimo izrazito ideološki interes po množičnosti oziroma vključevanju čim širšega kroga ljudi v »telesno kulturo« ter praktično ekonomski interes po spremembi financiranja slovenskega tekmovalnega športa, s čimer so v prvi vrsti želeli znižati njegove stroške.
V osnovi je šlo za dva (dokaj različna) sklepa. Prvi se je nanašal na vrhunski šport oziroma doseganje vrhunskih dosežkov, pri čemer so imeli ključno vlogo usmerjeno treniranje športnikov po panogah ter strokovno delo z mladimi od šol do državne ravni. Drugi pa je predvideval totalno delitev med rekreacijo in tekmovanjem ter posledično dva ločena sistema, športno rekreacijskega in športno tekmovalnega. Že na idejni ravni je vidno, da tako oblikovani sklepi prinašajo številne praktične težave in da so si med seboj v marsičem celo nasprotujoči.
V skladu s konceptom vrhunskega športa, ki je bil vzorčno izdelan prav za Ljubljano, bi potekal pretok nadarjenih športnikov iz manjših središč v večja. Predvideval je, da bi članske ekipe imeli le ti večji centri, ki bi morali izpolnjevati kadrovske, finančne, infrastrukturne in druge pogoje, vanje pa bi prehajali mladi igralci iz območij, ki so pripadala tem centrom. Poleg tega bi se v republiki, regijah, občinah in šolah določili prednostni športi, ki bi se jim nato posvetilo večjo (ali celo vso) finančno in strokovno podporo.
Takšen sistem je temeljil na uvedbi selekcij, ki bi združevale potencialne vrhunske mlade športnike, drugim pa naj bi bila namenjena predvsem rekreativna dejavnost. Tej zamisli je sledila tudi reorganizacija tekmovalnih sistemov, v katerih so zmanjšali število sodelujočih, namesto včerajšnjih klubov pa so nastopale regijske selekcije. Kot rečeno je bil ob tem vzpostavljen še vzporeden ločen sistem za rekreativce z lastnimi prvenstvi.
Takšen ustroj športa pa je bil delan zlasti z mislimi na individualne športne panoge in športnike, kar je pomenilo, da je vsakršna implementacija v kolektivni šport potekala še toliko bolj na silo. Ideološki razlog za to početje je bilo podpiranje klasičnih in nacionalnih športov, zlasti atletike in smučanja, ter distanciranje od vsega balkanskega, zlasti nogometa.
Nekdanji predsednik NZS Tone Florjančič je pred kratkim dejal: »Moram reči, da se nam je ob teh razpravah smejala vsa Jugoslavija.«
Ker je pri individualnih športih pomemben zgolj dosežek in uspeh posameznika, je jasno tudi, da je v novem sistemu klub kot osnovna celica športne organiziranosti izgubil vsakršno vlogo. Za nogomet je takšno početje pomenilo pravo katastrofo. Nekdanji predsednik NZS Tone Florjančič je pred kratkim dejal: »Moram reči, da se nam je ob teh razpravah smejala vsa Jugoslavija.« A posledice niso bile smešne, temveč tragične. Vzemite v roke katerokoli monografijo kakšnega slovenskega nogometnega kluba in jo odprite tam, kjer govori o dogajanju v sedemdesetih. Prav v vseh bodo leta po portoroških sklepih opisana izrazito negativno.
Kaj se je torej dogajalo?
Ker po aprilskih sklepih ni bilo dovolj časa za takojšnjo implementacijo, je sezona 1976/77 v slovenskih nogometnih ligah (v jugoslovanske portoroški sklepi direktno niso posegali) še potekala vsaj deloma normalno. V republiški ligi je igralo 12 moštev, ki so si nastop zagotovila preteklo sezono, ukinjena pa je bila druga liga, v kateri bi v dveh skupinah moralo nastopiti skupaj 24 klubov, tudi Ljubljana, Slovan in Krim, ki je v ljubljanski ligi dosegel pirovo zmago. Ti trije klubi in vsi ostali so nastopili v lokalnih ligah, ki so se igrale v okviru tako imenovanih temeljnih nogometnih zvez (TNZ), predhodnic MNZ-jev, pri čemer se je znotraj vsake podzveze po novem namesto ene igralo več manjših lig. V TNZ Ljubljana so se denimo igrale ljubljanska, domžalsko-kamniška, dolenjska, notranjska in zasavska liga, naslov prvaka pa klubom razen prestiža ni prinašal prav ničesar.
Naslednjo sezono, torej 1977/78, je namreč prišlo do drastičnih sprememb v celotni nogometni organizaciji. Slovenija je bila razdeljena na 12 centrov, uvedene so bile številne majhne občinske in medobčinske zveze, proces treninga pa je potekal v naslednjih kategorijah: predselekcija (od 9 do 11 let), I. selekcija (od 11 do 13 let), II. selekcija (od 13 do 15 let), III. selekcija (od 15 do 17 let), IV. selekcija (od 17 do 19 let), V. selekcija (od 19 do 24 let, slovenska članska liga), VI. selekcija (II. zvezna liga), VII. selekcija (I. zvezna liga).
Slovenska članska liga je bila torej ovrednotena kot tekmovanje selekcij petega ranga, kar je pomenilo, da so v njej lahko nastopili samo igralci do 24. leta starosti. Posledično so tedaj kariere končali številni nogometaši in skoraj gotovo se nikoli v zgodovini slovenskega nogometa ni organiziralo toliko poslovilnih tekem kot leta 1977.
Vsem, ki niso bili izbrani v selekcijo, torej tisočem igralcem in okrog dvesto klubom, je preostala zgolj lokalna rekreacija.
Druga bizarna lastnost lige pa so bile nove regionalne selekcije, ki so jih sestavili v omenjenih dvanajstih centrih. V ligi so tako med drugim nastopile selekcija Zasavja, ki so jo tvorili igralci Rudarja, Litije, Zagorja in Hrastnika, selekcija Obale z igralci Izole, Kopra, Pirana in dekanskega Jadrana, selekcija Gorenjske z igralci Triglava, kranjskega Korotana, škofjeloškega LTH-ja, Tržiča, Jesenic, Lesc, Save, Kokrice in Naklega ter selekcija Severne Primorske z igralci novogoriških Vozil, ajdovskega Primorja, Renč in Bilj, ki je izmenično nastopala v Novi Gorici in Ajdovščini. Vsem, ki niso bili izbrani v selekcijo, torej tisočem igralcem in okrog dvesto klubom, pa je preostala zgolj lokalna rekreacija.
Ljubljano sta v skladu z razdelitvijo na dva centra predstavljali selekciji Ilirije-Ljubljane s sedežem v Zgornji Šiški ter Slovana s sedežem na Kodeljevem, poleg njiju pa je v ligi nastopil še viški Mercator (današnja Svoboda), ki je izpadel iz druge zvezne lige. Omenjene tri selekcije so si v skladu s teritorialno pripadnostjo priključile igralce ostalih ljubljanskih in okoliških klubov, slednjim pa so ostala osiromašena rekreacijska moštva, ki so nastopala v ljubljanski rekreacijski ligi.
Čeprav je igrala v prvi ligi, so spremembe močno vplivale tudi na Olimpijo. Ta je lahko po novem veliko lažje jemala igralce Mercatorja, Slovana in Ilirije (sicer ne več tistih starih 24 let ali več), je pa zato ostala brez mladinskega moštva. Tako je na prelomu iz sedemdesetih v osemdeseta prišlo do izjemno nenavadne situacije. Olimpija je kot nosilec članske selekcije z eno najboljših ekip v Jugoslaviji igrala v prvi zvezni ligi, a ni imela mladincev, šišenska Ljubljana pa kot nosilec mladinske selekcije, republiški mladinski prvak ter jugoslovanski mladinski podprvak ni imela članske ekipe.
Moštva v tem času niso izpadala in napredovala, slovensko ligo pa so sestavljali po administrativnih kriterijih. V sezoni 1978/79 je v njej nastopilo 18 selekcij, ki so izpolnile omenjene kriterije ter igrale v dveh manjših ligah po sistemu vzhod-zahod, z naslednjo sezono pa so se vrnili na enotno ligo z 12 člani.
Najkasneje tedaj je postalo tudi dokončno jasno, da se sistem v praksi nikakor ni obnesel in po letu 1979 začne prihajati do prvih večjih sprememb. Takrat so s tako imenovano območno ligo uvedli nazaj drugi rang tekmovanja, hkrati pa so ekipe v tekmovanjih spet lahko nastopile s svojimi tradicionalnimi imeni.
Po skupščini NZS leta 1982 so večjo veljavo spet dobili klubi, dokončno so se uveljavili stari principi izpadanja in napredovanja, hkrati pa je bil vsaj delno ukinjen razcep med tekmovalnim in rekreacijskim nogometom, saj se je prvakom MNZ lig prek kvalifikacij omogočilo napredovanje v območno ligo. A dokončno se je večina določil iz portoroških sklepov ukinila šele leta 1987, ko so na republiški ravni formirali 9 večjih medobčinskih zvez z lastnimi medobčinskimi ligami, s čimer se je stanje bolj ali manj vrnilo na tisto iz 1976.
Portoroški sklepi so tako vztrajali celo desetletje, njihove posledice pa se najverjetneje poznajo še danes.
Tedaj so iz nogometa izginili številni igralci, trenerji in športni delavci, močno pa je padla tudi kakovost na vseh ravneh tekmovanja. Slednje si poglejmo denimo na primeru slovenskih prvakov. Niti eden izmed klubov, ki so od sezone 1977/78 do sezone 1985/86 osvojili slovensko ligo ter se s tem uvrstili v drugo jugoslovansko, v višjem rangu ni uspel zdržati dveh sezon. Mercator, Rudar Trbovlje, Slovan, Maribor in Koper, vsi so že po eni sezoni gladko izpadli nazaj, leta 1981 pa prvak Šmartno celo ni želel napredovati, kar se prej ali kasneje ni zgodilo nikoli.
A najbolj boleč je bil sistemski udarec celotnemu slovenskemu nogometu, ki je prizadel vse od najmanjših do največjih.
Poleg tega so številni klubi, ki niso bili nosilci selekcij, zlasti tisti v večjih mestih, povsem izginili ali padli na obrobje, številni navijači pa so ostali brez svojega najljubšega razvedrila. A najbolj boleč je bil sistemski udarec celotnemu slovenskemu nogometu, ki je prizadel vse od najmanjših do največjih. Uničenje baze je bil tudi eden izmed vzrokov za krizo Olimpije, ki je sredi osemdesetih dosegla eno najnižjih točk v svoji zgodovini.
Portoroški sklepi danes ostajajo zlasti opomin na to, kam nas pripelje velikopotezno in vsesplošno administrativno poseganje v nogomet zavoljo nekih višjih ciljev, interesov in idealov.
Naj se kaj takega ne ponovi nikoli več.
