Das ganze Team von Electronic Arts chillt auf den Malediven.
Während treue Zocker glauben dass sie kaufen was sie kriegen.

(Tirow – Wir wollen euer Geld)

Računalniške igre že dolgo niso zgolj zabava. S stališča izdajateljev so ena največjih in najhitreje rastočih industrij, s stališča najboljših igralcev pa način življenja in tudi vir dohodka oziroma služba. Nogometne simulacije tu niso prav nobena izjema, še več, prav franšiza FIFA je bila namreč med vodilnimi akterji pri razvoju oziroma profesionalizaciji tako imenovanega e-športa.

Za začetek se ustavimo pri samem nazivu. E-šport oziroma elektronski šport, ime, ki se je v zadnjem času uveljavilo za računalniške igre, namreč vzbuja precej različne odzive. Zlasti tradicionalnim ljubiteljem športa ali takim, ki jih šport in računalniške igre sploh ne zanimajo, se zdi tovrstno poimenovanje smešno, češ da »igranje igric« nima nobene povezave s športom. Oznaka je dejansko problematična, a predvsem zato, ker pravzaprav ni nobene zares uveljavljene jasne definicije športa. Ob vsaki kratki in enoznačni opredelitvi bi namreč hitro odpadel kakšen tradicionalen šport, ki vsebuje določene neobičajne ali specifične karakteristike, denimo formula 1, boks, streljanje, šah in podobno.

Mnogi še danes trdijo, da je za šport potrebna telesna aktivnost in da vse ostalo pač ne more biti šport. Toda kaj je sploh telesna aktivnost in v kolikšni meri je potrebna? Se balinar dovolj giblje? Pa jadralec ali lokostrelec? Sovoznik pri rallyju? In konec koncev šahist? Kje je meja med gibanjem in statiko? Tu lahko hitro zapademo v filozofske paradokse Zenonovega tipa. Dejansko pa tu ne gre toliko za vprašanje tovrstnih definicij, temveč predvsem za to,  da tisti, ki jih postavljajo na ta način, pripadajo starim akademskim fizkulturnim strukturam, ki šport enačijo s telovadbo, rekreacijo, gibanjem, mišicami, merjenji motoričnih sposobnosti otrok, sokoli, planinstvom, tekom čez drn in strn, plavanjem po veletokih in podobno. Zlasti v Sloveniji je tovrstno gledanje na šport izrazito razširjeno.

Osebno mi je mnogo bližje definicija, po kateri je šport tekmovalna aktivnost, ki je namenjena publiki. Tu potem odpadejo rekreativni podvigi, pri katerih se posameznik bori »sam s sabo in svojim telesom«, medtem ko vsi zgoraj našteti športi in igranje računalniških iger tovrsten kriterij v popolnosti izpolnjujejo. Sicer pa se mi niti ne zdi preveč pomembno, ali in kako bomo določeno aktivnost definirali. Žal je tudi na tem področju tako, da ljudem največkrat ne gre za objektivnost, temveč za interese.  Za »argumenti« o nešportnosti računalniških iger se običajno skrivajo predsodki, nepoznavanje ali celo sovraštvo, medtem ko tovrstno aktivnost kot šport najbolj vneto zagovarjajo tisti, ki želijo panogi privzdigniti ugled, veljavo ali dobičkonosnost.

FIFA 20 in PES 2020, zadnjič ko sta hkrati izšli obe konkurenčni igri

Naj si torej gledate na tematiko s takšne ali drugačne strani, dejstvo je, da letni prihodki iz naslova e-športa znašajo prek milijarde evrov in da imajo najboljši svetovni e-športniki celotne ekipe trenerjev, svetovalcev, psihologov, nutricionistov in ostalih strokovnjakov, ki jim pomagajo do čim boljših rezultatov. Če morda niste vedeli, imate (televizijski naročniki) v programski shemi tudi poseben program za e-šport, saj to področje že nekaj časa pokrivata tako Sportklub kot Arenasport. Milijoni ljudi po vsem svetu gledajo, kako drugi igrajo računalniške igre, zato ne čudi, da odločevalci resno razmišljajo, da bi jih vključili celo v program olimpijskih iger. Vloga e-športa je v sodobni družbi torej hočeš nočeš izjemno pomembna in glede na trenutne trende bo v prihodnje le še naraščala.

In kaj ima z vsem skupaj nogomet? Čeprav je večina najpopularnejših e-športov prvoosebnih streljačin in predvsem strateških iger tipa MOBA (multiplayer online battle arena), pa med najbolj igrane sodi tudi nogometna simulacija FIFA. Ta že od leta 1993 vsako jesen postreže z novo izdajo ter je s prek 300 milijoni prodanih izvodov rekorderka med računalniškimi igrami. Poleg FIFE sicer obstajajo še druge nogometne računalniške igre, a trenutno ji nobena od njih ne more priti niti blizu. Zlasti starejšim ljubiteljem je na pamet gotovo padel Pro Evolution Soccer, ki je bil svoj čas znan po odlični igralski izkušnji, saj je nudil (glede na tedanje tehnične sposobnosti naprav) izredno realistično igro. To se je v zadnjih letih žal spremenilo in zlasti zadnja igra izdana lani je bila popolno razočaranje.  Pri Konamiju so se namreč v zadnjih letih odločili za povsem spremenjen pristop, igro predelali in preimenovali v eFootball PES in kasneje samo eFootball ter jo celo ponudili na internetu zastonj. Igro sem si naložil in lahko potrdim, da je cena glede na ponujeno povsem ustrezna. Za razliko od prejšnjih iger ima eFootball 2022 samo 9 ekip, tudi grafika in igralnost pa sta zelo skromni.

Profesionalni športniki namreč ne igrajo tako, da bi si v meniju izbrali Juve in Barco ter se pomerili v tovrstni običajni nogometni tekmi, ampak tekmujejo v načinu imenovanem FUT ali Fifa Ultimate Team …

V kolumni se bom tako osredotočil zlasti na FIFO, ki mi je bolj zanimiva tudi ali zlasti s stališča slovenskega nogometa oziroma licenc, k čemur se še vrnemo kasneje. Naj za začetek povem, da se bom kot »rekreativec« bolj posvetil tovrstnemu igranju in manj e-športnim tekmovanjem. »Nedeljski igralci« in povprečni bralci bržkone sploh ne vedo, da se računalniška igra FIFA lahko igra na dva povsem različna načina in da gre na nek način pravzaprav za dve igri. Profesionalni športniki namreč ne igrajo tako, da bi si v meniju izbrali Juve in Barco ter se pomerili v tovrstni običajni nogometni tekmi, ampak tekmujejo v načinu imenovanem FUT ali Fifa Ultimate Team, kjer si igralec sestavi svoje moštvo.

V FUT igralec najprej izbere začetni paket igralcev, stadion, dres in podobne zadeve, nato pa z igranjem tekem nabira točke in kovance, s katerimi je moč kupiti nove in boljše igralce. Igralci na tekmah torej nimajo enakega izhodišča, saj je to, s kakšno ekipo bo kdo nastopil, odvisno od predhodnega igranja in če boste kar takoj začeli z igranjem preko interneta proti dejanskim živim nasprotnikom, boste ne glede na znanje najverjetneje izgubili, saj bodo imeli mnogo boljše nogometaše kot vi. V tem smislu je torej ekonomija igre v načinu FUT podobna drugim modernim kompetitivnim igram, ki po sistemu »grindinga« oziroma »farminga« od igralca zahtevajo ure in ure relativno repetitivnega igranja, zaradi česar številni posledično raje zapravljajo dodaten denar za kupovanje novih paketov nogometašev, dodatnih tekem in podobnega. Tako ima založnik tudi po nakupu igre zagotovljen stalen prihodek sredstev, kar je ena izmed bistvenih lastnosti sodobne (zlasti zabavne) industrije.

Ellzan Jusufi, večkratni državni prvak

Na drugi strani se tako nabirajo ogromno sredstva, ki med drugim polnijo tudi nagradne fonde za tekmovanja, pri čemer je tisti za svetovno prvenstvo leta 2019 denimo znašal kar pol milijona. Denarni skladi sicer niso primerljivi z nekaj najbolj priljubljenimi e-športi na svetu, a so le ti praviloma ekipni, FIFA pa se za razliko od njih igra individualno, kar pomeni da so dejanske nagrade še vedno relativno zelo visoke. Tekmovanja običajno potekajo po švicarskem sistemu (dejanskem, ne novodobni izmišljotini UEFE), poleg globalne pa se odvijajo tudi na lokalni ravni. V Sloveniji sta nekaj časa obstajali rivalski Slovenska e-športna zveza in E-športna zveza Slovenije, pri čemer se je na koncu uveljavila slednja, ki v zadnjih dveh sezonah organizira državno prvenstvo v izbranih računalniških igrah. Med njimi je tudi FIFA, za katero je bilo lani denimo kar 210 prijav, državni prvak pa je z zmago po podaljšku postal Sašo Kavaš, ki je za ta uspeh prejel 200 evrov.

Pustimo zdaj e-šport in se posvetimo navadnim smrtnikom. Velika večina igralcev FIFO in druge igre namreč še vedno igra zgolj iz zabave in ne zaradi kovancev, prvenstev, točk in nagrad. Za ljubitelje nogometa je bila FIFA vedno popularno razvedrilo, bodisi v igranju s sorodniki in prijatelji ali pa tudi preprosto »proti računalniku«. Tudi sam nisem nobena izjema in dobro se spominjam, kako smo s prijatelji »nažigali« FIFO 99, ki jo je priskrbel tedanji sošolec in kasnejši državni reprezentant. Omenjena igra med ljubitelji nogometnih simulacij še vedno velja za klasiko, saj za razliko od ostalih vsebuje ogromno število klubov, ki so v tisti sezoni nastopali v pokalu UEFA in pokalu pokalnih zmagovalcev. V igri je tako poleg Maribora tudi Rudar Velenje, s katerim sem preigral kar nekaj nepozabnih nogometnih uric.

Večni derbi, FIFA 16 (dodatek)

Manjša pomanjkljivost omenjene igre je, da v njej ni slovenske reprezentance, je pa ta zato prisotna v FIFI 98, ki je v letu svetovnega prvenstva dala večji poudarek reprezentančnemu nogometu. Izgovarjava igralcev je bila sicer v obeh igrah precej smešna, a so Zajevik, Cej, Rijonda in soigralci vseeno poskrbeli za neprecenljivo izkušnjo tukajšnjih ljubiteljev nogometa. Po uspehih leta 2000 se je slovenska reprezentanca vrnila, hkrati pa so se z vsako novo izdajo pojavljale nove funkcije ter grafične in zvočne izboljšave. Stranski sodniki, navijanja, kamermani, fotografi, priimki na hrbtih, bidoni v golih, izboljšane tehnične (in obrazne) poteze igralcev ter predvsem vselej novi klubi, lige in stadioni. V FIFI 2001 se je prvič pojavila avstrijska liga, v FIFI 06 denimo poljska, v zadnjih treh letih pa celo kitajska, romunska in indijska.

Ena izmed poglavitnih značilnosti FIFE in njena prednost pred konkurenco je bila vselej posedovanje vseh licenc za omenjene lige, kar pomeni, da so v igri prisotna prava imena tekmovanj in klubov, pravi logotipi in tudi pravi igralci (z redkimi izjemami, na primer Piemonte Calcio namesto Juventusa ter generična imena igralcev brazilskih klubov). To je še toliko bolj izrazito po letu 2018, ko je FIFA Konamiju ukradla licenco za ligo prvakov, četudi začuda brez Crvene zvezde. Zadnja izdaja tako vsebuje vse tri evropske pokale, kar 36 lig in še nekaj dodatnih nerazvrščenih klubov, vključno s čilsko, irsko, savdskoarabsko ligo, Dinamom, Hajdukom in celo HJK-jem iz Helsinkov. Prisotne so tudi številne nižje lige, kot denimo četrta angleška ali pa tretja nemška.

Mestni derbi, FIFA 2003 (dodatek)

Razen Maribora (FIFA 99, 2000, 2002 in 2003) in že omenjenega Rudarja pa slovenskih moštev v igri ni. Ob tem se seveda marsikomu poraja vprašanje, ali in kdaj bi se lahko pojavila, če so trenutno v igri lige kot je irska, ki so seveda še precej slabše od slovenske. »Nikad pa ni tad,« bi bržkone rekli našli južni bratje, saj se lige in klubi v igro ne uvrščajo ravno po kvaliteti. Odločitve glede lig se namreč sprejemajo na podlagi tržnih in političnih kriterijev, pri čemer v poštev pridejo predvsem lige iz velikih držav (Kitajska, Indija) ter tistih, ki so jezikovno, ekonomsko ali politično blizu Ameriki in Veliki Britaniji (Irska, Savdska Arabija). Letos naj bi v igro po neuradnih podatkih dodali oziroma vrnili grško ligo, od najmočnejših 20 evropskih lig pa še vedno manjkajo ruska, srbska, ukrajinska, češka in hrvaška liga. Še več, EA Sports so po zadnjih dogodkih iz igre celo umaknili ruske igralce ter tistih nekaj ruskih klubov v razdelku »rest of world«.

Igralci nogometnih simulacij, ki običajno pridejo po totalni nogomet, so tako dobili totalno propagandno vojno. A tudi če pustimo trenutno vojaško dogajanje in vmešavanje politike v igranje iger ob strani, lahko hitro ugotovimo, da se prav vse manjkajoče kvalitetne lige nahajajo na evropskem vzhodu, ker je še en zelo slab znak za obete slovenskih klubov. Podobno kot se virtualna liga prvakov igra brez Zvezde, se namreč tudi virtualna konferenčna liga igra brez Mure ali kateregakoli že slovenskega kluba, ki bi se tja uvrstil. FIFA namreč uporabi licenco zgolj za ime tekmovanja in logotip, ne pa tudi za dejanske udeležence in razvrstitev skupin. Tudi čudežna uvrstitev v ligo prvakov torej slovenskim igralcem FIFE, v kolikor si želijo igrati z domačimi klubi, ne bi kaj dosti pomagala.

K sreči pa že dolgo časa obstajajo tako imenovani »patchi« oziroma dodatki, v katerih nadobudni ljubitelji igre s posebnimi programi in spreminjanjem datotek posrbijo za posebne nadgradnje iger. Med njimi so kajpak tudi dodatki za lige, kar pomeni, da si bolj vešči računalniški uporabniki lahko priskrbijo igranje s slovenskimi klubi in igralci. Med pionirje na tem področju sodita zlasti Robert Zrinski in Niko Starman, ki sta ustvarjala že v prejšnjem tisočletju, pri FIFI 10 pa sem imel denimo prste zraven tudi sam. Tovrstni dodatki torej obstajajo oziroma so obstajali več kot dve desetletji za skorajda vsako FIFO vsaj tam nekje do leta 2016, medtem ko jih, kolikor sem iskal, za zadnjih pet let ni več. Nasploh je dodatkov v zadnjem času manj, prvič zato, ker popularnost igre nekoliko upada, drugič pa zato, ker ta postaja prekompleksna, da bi bilo kaj takega za amaterske računalničarje še izvedljivo.

Če nekateri tu sanjamo slovenske klube, pa se v vodstvu proizvajalca oziroma založnika EA Sports medtem ukvarjajo s povsem drugačnimi zadevami. Pred nekaj meseci so namreč sporočili, da sta se slednji in svetovna nogometna zveza razšla, tako da bo letošnja igra zadnja, ki bo izšla pod tem imenom. Po poročanju New York Timesa je FIFA (organizacija) za novo štiriletno pogodbo od ustvarjalcev FIFE (igre) zahtevala čez milijardo dolarjev, na kar pa ti niso pristali. V javnost je prišla tudi izjava generalnega direktorja Andrewa Wilsona, ki naj bi dejal, da je blagovna znamka FIFA bolj znana po računalniški igri kot po krovni organizaciji in da so štiri črke na škatli vse, kar v letu, ko ni svetovnega prvenstva, dobijo od FIFE.

FIFA 2000, slovenski pokal (dodatek)

FIFA ali kakorkoli se bo igra že imenovala po novem, torej stoji na prelomnici in se, podobno kot ta članek, nahaja v nekakšnem precepu med športom in rekreacijo. Na to namigujejo tudi določene izjave vodstva, po katerih je dosedanji dogovor »preprečeval našo zmožnost, da bi se lahko razširili na področja, ki si jih želijo igralci.« Zdi se, da se bodo v prihodnje bolj posvetili e-športu ter igralnemu načinu FUT z večjimi prihodki, manj pa nedeljskim e-rekreativcem in dodajanju novih moštev ter lig. Pri vsakršnih večjih spremembah bodo morali biti zelo previdni, saj so Japonci pri podobni odločitvi lani doživeli popoln debakel. Sicer verjamem, da pri EA Sports razpolagajo z dovolj podatki in dobro vedo, kaj delajo, a morda bi v prihodnosti vseeno veljalo razmisliti celo o dveh igrah, namenjenih dvema različnima publikama, saj se mi zdi, da so konceptualne razlike med enim drugim načinom igranja in dojemanja igre enostavno postale nepremostljive.

Aja, v FIFI 98 je bilo možno igrati tudi dvoranski nogomet pet na pet, Papua Nova Gvineja pa je imela v napadu igralca s priimkom Suparman. Tega dvojega nikakor nisem mogel smiselno vtakniti v kolumno, a se mi zdi preveč zabavno, da bi lahko izpustil.

Login

Dobrodošli!

Tole je kratek pozdrav
Join Typer
Registration is closed.