Tim Dobovšek

Pričujočo kolumno se lahko razume kot nekakšen tretji del trilogije o zgodovini nogometnih sistemov, a nominalno vendarle ni označena kot takšna, saj vsebinsko predstavlja bolj ali manj zaključeno celoto. Tokrat bo namreč govora o bazi. Nogomet v neki država ni zgolj prva liga. Slednja je resda vselej najbolj izpostavljena in običajno tudi najbolj reprezentativna, sploh za tuje spremljevalce nogometa, toda za celotno delovanje nogometa v državi so ostale lige pravzaprav še pomembnejše.

Trditev lahko tudi obrnemo. Stopnjo razvitosti in organiziranosti nogometa na nekem ozemlju veliko bolje kot prva odražajo nižje lige. Oziroma še drugače. Če želite na hitro zajeti nogometno kulturo neke države, poglejte drugo ligo (ali nižje). Ta je veliko boljši indikator od prve.

Angleška League One denimo je močna in odlično organizirana liga s številnimi tradicionalnimi klubi ter povprečno gledanostjo prek 8.000 gledalcev na stadionih.

Poglejmo si primer. La liga in premier liga sta podobno močno ligi s podobnimi gledanostim, španska je po koeficientu celo nekoliko močnejša, medtem ko je povprečna gledanost obeh, tu sicer nekoliko prednjačijo Angleži, v običajnih časih nekje okrog 30.000. V primeru drugih lig so razlike bolj opazne, v primeru tretjih pa že resnično drastične. Angleška League One denimo je močna in odlično organizirana liga s številnimi tradicionalnimi klubi ter povprečno gledanostjo prek 8.000 gledalcev na stadionih. Na drugi strani je situacija v španski »segundi B« dokaj kaotična. Igra se v več skupinah, klubi izstopajo in propadajo med sezono, v tekmovanju sodelujejo B ekipe, povprečna gledanost zadnje sezone pred krizo pa je bila manj kot 2000.

Na primeru tretje lige se torej lepo vidi, da je Anglija zibelka nogometa, država, kjer je ta šport resnično cenjen in kjer se njegov pomen v družbi zažira globoko v širino in globino. Na drugi strani je Španija centralizirana in korumpirana postfašistična kraljevina, kjer nogometne zadeve diktirajo grupacije okrog dveh ali treh klubov. Problematike se očitno zavedajo tudi v španski kraljevi zvezi, ki za novo sezono napoveduje korenite spremembe v tekmovalnem sistemu nižjih lig.

Slovenska nogometna piramida

Tudi v Sloveniji je sistem nižjih lig dokaj nestabilen in se v zadnjih letih pogosto spreminja. Zdi se, da odgovorni nikakor ne najdejo dolgoročne rešitve za to področje. Zgodovina 2. slovenske lige sega (najmanj) v osemdeseta leta, ko je bila uvedena tako imenovana območna članska liga v dveh skupinah, vzhod in zahod. Takšna liga, nazadnje s 14 moštvi v vsaki skupini, je bila na sporedu še v prvi sezoni po osamosvojitvi, nato pa je bila uvedena enotna 2. SNL s 16 klubi in 30 krogi.

Ta klasičen sistem je funkcioniral razmeroma dobro vse do leta 2003, ko je v pripravah na licenciranje začelo zmanjkovati klubov. Tedaj je NZS izločila Jadran Pivovarno Mahnič, kar ta ni imel dovolj mladinskih ekip, ter ligo skrčila za štiri klube. Šlo je za načrtno usmeritev zveze, ki je želela implementirati nove, višje kriterije, saj je bilo zainteresiranih klubov načeloma sicer dovolj. Poleg Jadrana, ki bi z veseljem igral dalje, vsaj še Nafta, Factor in Bistrica. Slednji se bo letos po skoraj dveh desetletjih želja očitno končno uresničila.

Kakorkoli, licenciranje je nov udarec drugi ligi zadalo že dve leti kasneje, ko so v prvi ligi bakrotirali Ljubljana, Olimpija in Mura, v tretji ligi vzhod pa nihče ni izpolnjeval novih kriterijev, zato je bila 2. SNL skrčena na deset klubov. Tedaj se je pojavil problem s sistemom, saj je ohranitev trikrožnega načina tekmovanja pomenila zgolj 27 krogov, kar je za drugo državno ligo zelo malo. Na koncu so glasovali med tri- in štirikrožnim ter se kljub vsemu odločili za prvega.

Trenutno vodilni drugoligaš Kalcer Radomlje (Foto: uradni Facebook profil kluba)

Ta je bil nato v veljavi dobro desetletje, pri čemer je šlo verjetno za najnižjo stopnjo slovenskega drugoligaškega nogometa. V ligi so se sčasoma nabrali zlasti manj ambiciozni klubi iz manjših krajev, ki večinoma niso imeli ne interesa ne pogojev za igranje v višjem rangu. V zadnjih desetih letih bi denimo zgolj Roltek Dob vsaj petkrat lahko napredoval, a se v klubu za to niso odločili. Več kot o Dobu pa to pove o drugi slovenski ligi, v kateri je lahko takšen klub več let krojil razplet pri vrhu razpredelnice.

Za širitev oziroma vrnitev v staro stanje s šestnajstčlansko drugo ligo so se nekaj let nazaj odločili dokaj slučajno. Na eni strani so za to pritiskali tretjeligaši na čelu z Muro in Nafto, po drugi strani pa so želeli drugoligaško tekmovanje omogočiti tudi B ekipi Maribora, ki pa je ironično po dolgoletnem lobiranju po sezoni slednjo nato razpustil. A razpletlo se je odlično. Če boste vprašali kogarkoli, ki je na kakršenkoli način povezan z drugo ligo, vam bo praktično vsakdo povedal, da je bila širitev zadetek v polno. Gledanost se je dvignila, v ligi igra 11 bivših prvoligašev oziroma njihovih neformalnih naslednikov, za vrh pa se borijo klubi, ki si dejansko tudi želijo in zmorejo nastopati v prvi ligi. No, bi igrali in bi se borili, če ne bi vmes posegla epidemija, o čemer bomo govorili ob koncu.

Lokacije klubov in razpored 3. SNL v sezoni 1998/99 (revija SNL)

Se je pa zato pojavil oziroma bolje rečeno vrnil problem tretje lige. Od osamosvojitve dalje se sistem 3. SNL na vsakih nekaj let spremeni. Bodisi se igrata dve skupini (vzhod, zahod, trenuten sistem), bodisi štiri (zahod, center, sever, vzhod, nazadnje od 2014 do 2019), pri čemer se ne ena ne druga opcija ne uspe ustaliti. Bistvo je v tem, da sistem dveh skupin ustreza zahodu, kjer je dovolj razmeroma močnih klubov iz razmeroma velikih krajev, ki jim ustreza močna liga z močnimi nasprotniki kot podlaga za napad na napredovanje. Vzhodu na drugi strani ustreza sistem več manjših lig, ker se igrajo lokalni »derbiji« klubov, ki roko na srce ne izpolnjujejo niti tretjeligaških, kaj šele drugoligaških kriterijev.

To lepo potrjuje primer prekmurskih klubov, ki so lani iz tretje lige izstopili, tako da 3. SNL vzhod trenutno sestavljajo zgolj ekipe iz severa. Uporaba enega ali drugega sistema v tretji ligi je tako v prvi vrsti odvisna od tega, kateri del države uspe na zvezi bolje uveljaviti svoje interese. Morda bi bila rešitev v tem, da se igrajo tri lige, zahod, sever in vzhod, pri čemer bi kvalifikacije za napredovanje igrala zgolj prvaka zadnjih dveh.

V primeru igranja kvalifikacij je uspešnost sezone odvisna zgolj od ene ali dveh tekem ter s tem tudi od sreče, sodnikov, žreba, dnevne forme, kartonov v zadnjem krogu rednega dela in podobno.

Tudi tak sistem pa ni idealen saj mu manjka ena izmed bistvenih lastnosti optimalno funkcionalnih nižjih lig. To pa je pretočnost. Marsikdo, ki na tak ali drugačen način deluje v nižjih ligah, vam bo znal povedati, da je dejstvo, da prvak lige redno in neposredno napreduje v višji rang tekmovanja, izjemnega pomena za samo ligo. V primeru igranja kvalifikacij je namreč uspešnost sezone odvisna zgolj od ene ali dveh tekem ter s tem tudi od sreče, sodnikov, žreba, dnevne forme, kartonov v zadnjem krogu rednega dela in podobno. Klubi bodo veliko težje formirali in financirali močno ekipo, če vedo, da njihov morebiten uspeh in napredovanje spremlja opisana negotovost.

Še huje pa je, če se klubi pri vrhu pogosto odpovedujejo napredovanju. V tem primeru namreč motiv izgubijo ne le številni igralci, trenerji in klubski delavci, pač pa predvsem tudi vsi tisti, ki takšno ligo spremljajo. V tretji hrvaški ligi vzhod, ki se večidel odvija na področju gospodarsko obubožane Slavonije, ni med leti 2008 in 2017 prvak denimo napredoval niti enkrat samkrat. Lahko si zgolj predstavljate, kakšen učinek ima to dejstvo na tamkajšnje navijače.

Rogaška je lani izpadla za zeleno mizo (Foto: uradni Facebook profil NK Rogaška)

To je zlasti pomembno za najnižje lige oziroma tiste, ki se ne igrajo na državnem nivoju. V številnih državah obstaja oster rez med državnimi oziroma profesionalnimi ligami ter lokalnimi oziroma amaterskimi. Lep primer je Nizozemska, kjer med tretjo ligo (Tweede Divisie) in četrto (Derde Divisie) sploh ni izpada in napredovanja. V Sloveniji je ta prehod še razmeroma mehak, saj licenčni kriteriji za tretjo ligo niso tako zahtevni, da jih nekaj najboljših četrtoligašev vsaj na zahodu ne bi moglo izpolniti. Ta problem je sicer prisoten na vzhodu, a še večji problem je bržkone število nižjih lig, ki se igrajo po medobčinskih zvezah. Izmed teh sta vsaj dve preveč (Prekmurje ima denimo dve zvezi, na Goriškem pa je le 9 klubov), a je zaradi takšnih in drugačnih (zlasti osebnih) interesov zvezo zelo težko ukiniti ali združiti.

A v pisarnah se trenutno ubadajo z drugimi temami. Glavno vprašanje je, kaj storiti z nižjimi ligami. Spomnimo, lani so se za zvezi v podobni situaciji odločili, da lig ne odigrajo do konca in da moštva kljub temu izpadejo in napredujejo, kot da bi bile lige končane. Tako so se zgodili številne krivice. V drugi ligi sta denimo napredovala Koper in Gorica, ki sta imela le minimalno prednost pred zasledovalci, izpadla pa je Rogaška, ki je okrepljena z Rokavcem, Marciušem, Matoševićem in ostalimi gladko dobila prvo pomladansko tekmo pred prekinitvijo in bi si na terenu skoraj zagotovo priigrala obstanek. Bi bila odločitev enaka, če bi se na njenem mestu znašel kak »večji« klub, na primer Gorica ali pa Mura?

Grbi aktualnih drugoligašev, ki še čakajo na odločitev NZS, kako bodo končali sezono.

Zanimivo je tudi, da so se v podobnih primerih praktično povsod po Evropi odločili drugače. Nižje lige, ki se niso odigrale do konca so bodisi razširili, bodisi niso podarili napredovanja ekipam iz nižje. Za takšno potezo kot v Sloveniji pa so se odločili le še v Franciji, Bolgariji, Črni Gori in na Madžarskem. Vsaj francoski klubi so se glasno pritoževali, spor pa je se je razreševal tudi na sodišču.

Trenutno kaže, da se bo v aktualni sezoni nadaljevala zgolj druga liga, pri čemer naj bi se neuradno spremenil tudi sistem, a tega NZS za razliko od nekaterih drugih panožnih zvez uradno še ni objavila. Se bo število klubov v posameznih ligah tudi tokrat ohranilo? Bodo tretjeligaši spet izpadli po zgolj polovici sezone? Bo med osmoljenci zopet viška Svoboda, ki po jesenskem delu še drugič zapored zaseda drugo mesto? Bodo klubi napredovali po odigranih devetih ali še manj krogih? In nenazadnje, bo prišlo zgolj do začasnih ali morda do kakšnih dolgoročnejših sprememb? Na tej točki se nato lahko vprašamo tudi, kakšen nižjeligaški ustroj bi bil v običajnih razmerah za Slovenijo sploh najbolj primeren.

Drgoligaška tekme Brda-Rudar Velenje 0-1, 20. oktober 2020 (Foto: uradni Facebook profil NK Brda)

Druga liga s 16 člani in 30 krogi se je v slovenskem prostoru kot rečeno izkazala za bolj ali manj optimalno rešitev. A tudi znotraj tega okvira lahko tekmovanje dobi dokaj različne oblike. Tu je pomembno zlasti, kaj je oziroma naj bi bil osnovni smisel druge lige. V svetu je v zadnjih letih zlasti v manjših državah prišlo do pomembnega premika, ko druga liga ni več le liga na nižjem nivoju od prve, pač pa liga, ki je prvi neposredno podrejena. Namen takega tekmovanja ni več v tem, da med seboj tekmujejo tisti malo slabši klubi za preboj v elito, pač pa da se predvsem vzgaja igralski in trenerski kader za klube v prvi ligi, pri čemer je rezultatski vidik postavljen v drugi plan.

Ekstremen primer je druga liga Armenije, v kateri so še do nekaj let nazaj nastopale zgolj rezervne ekipe prvoligašev, iz nje pa ni nihče napredoval ali izpadel. Na drugi strani imamo 2. Bundesligo, ki jo tako kot prvo nemško ligo upravlja bundesligaško združenje, klubi v vseh pogledih (zlasti ekonomsko in marketinško) delujejo na povsem enak način kot prvoligaši, B ekipam pa je nastop v njej prepovedan.

Pravila glede kvot za tuje igralce so precej strožja kot v prvi ligi, precej bolj se podpira igranje določenega števila mladih v prvih ekipah …

Naša druga liga je nekje vmes. Pravila glede kvot za tuje igralce so precej strožja kot v prvi ligi, precej bolj se podpira igranje določenega števila mladih v prvih ekipah, pogosto se govori o razvojni ligi, Primož Gliha pa je, ko je bil še selektor mladinske reprezentance, celo predlagal pravilnik, ki bi klubom diktiral, koliko mladih mora imeti kak klub v prvi postavi. Takšen dekret se v preteklosti običajno ni obnesel, saj je prinesel zgolj to, da so klubi po nekaj minutah ali najkasneje ob polčasu delali menjave ter v igro poslali boljše igralce, ki niso smeli začeti tekme. Takšne stvari smo gledali v Jugoslaviji, isto pa se še danes dogaja na Hrvaškem, kjer denimo Opatija, verjetno njihov najboljši drugoligaš, začne zares igrati šele v drugem polčasu, ko iz postave umakne tja prisilno določene mladince.

Na drugi strani pa se je zlasti z uvedbo »lige 16« ter prenosov tekem na televiziji v zadnjih treh letih in pol močno dvignil »brand« druge lige. Slednja je bila tudi del novega razširjenega paketa TV pravic, hkrati se številni klubi trudijo s promocijo in marketingom, popravlja se infrastruktura, odpadajo pa tako imenovani umetni klubi posameznih podjetnikov, ki tam roko na srce niso imeli kaj iskati. Mimogrede, eno leto pred napredovanjem v prvo ligo je bil Ankaran vmešan v afero o nameščanju tekem, a so zadevo kljub dokazom odgovorni pometli pod preprogo. Kakorkoli, v trenutnih razmerah bi bili kakršnikoli administrativni posegi v drugoligaški sistem bržkone kontraproduktivni. Več dela bo najverjetneje z nižjimi ligami. Veliko vprašanje je, v kakšnem stanju bodo trenutno krizo prebrodili tako imenovani manjši klubi in predvsem, koliko jih bo sploh preživelo. Jih bo dovolj, ki bodo še izpolnjevali relativno zahtevne kriterije tretje lige, ko jih v določenih regijah že zdaj primanjkuje? Trenutni sistem v tretji ligi dolgo prav gotovo ne bo zdržal in v prihodnjih letih se na tem nivoju in nižje tako bržkone obetajo številne spremembe, ki bodo imele, čeprav sprva neviden, vseeno velik učinek na razvoj slovenskega nogometa.

Že če ne bodo speljane na horuk nekako po sili razmer, bo to soliden uspeh, saj gre za področje, s katerim se je do zdaj (pre)malo ukvarjalo.

Login

Dobrodošli!

Tole je kratek pozdrav
Join Typer
Registration is closed.