Ime Olimpija je eden izmed razpoznavnih znakov športne Ljubljane. Poleg Slovana se goji in se je gojilo največ kolektivnih športnih panog ravno pod tem imenom. V okviru Akademskega športnega društva Olimpija so se skozi desetletja razvili najbolj znani in popularni kolektivi v prestolnici, v prvi vrsti nogometni, košarkarski in hokejski klub, potem društva za rugby, lacrosse in podobno, ne pa tudi za moški rokomet. Marsikdo se je verjetno že vprašal, zakaj je temu tako. Preprost odgovor bi bil, da zato, ker se je moški rokometni klub z imenom Olimpija leta 2018 združil oziroma pripojil h Krimu in odtlej ne obstaja več. Toda MARK Olimpija ni bil nek resen faktor v slovenskem rokometu in to verjetno ni odgovor, ki bi ga človek iskal. Zadeve pri tem vprašanju namreč niso tako enostavne.
Rokomet ima pri nas dolgo zgodovino. Pred vojno je bil sicer najbolj popularen ženski rokomet oziroma hazena, šport, ki se igra na prostem in je k nam prišel iz Češke. Tam so ga in ga še vedno igrajo tudi moški, na tukajšnjem prostoru pa se je uveljavil kot izključno damska panoga. Moški rokomet se je na Slovenskem tako prvič pojavil v Mariboru leta 1929 in sicer kot veliki rokomet, ki se je igral na nogometnem igrišču in kakršnega so poznali denimo v Nemčiji. Železničar je tedaj ustanovil sploh prvo rokometno sekcijo v Jugoslaviji, pridružil pa se mu je tudi nemški Rapid, ki je eno prvih, če ne prvo tekmo dobil s 3:2. Naslednje leto je rokometno sekcijo formiral še I. SSK Maribor in v mestu so snovali celo ustanovitev »Rokometnega saveza kraljevine Jugoslavije«. Iz vsega skupaj na koncu ni bilo nič, zanimivo pa je, da novost ni zainteresirala Ljubljančanov, zlasti Ilirije, ki je bila sicer znana po gojenju velikega števila panog in tudi njihovem pionirskem uvajanju.
Uradna zgodovina moškega rokometa v Sloveniji se tako običajno začenja po drugi svetovni vojni, ko se je po Evropi še vedno igral tako imenovani veliki rokomet, torej enajst na enajst. V prvem rokometnem prvenstvu Slovenije so sodelovali Kladivar, Polet, Sobota, Enotnost, Udarnik (K) in moštvo Srednje fizkulturne šole. V finalu 29. maja 1949 je Kladivar v Celju Enotnost premagal z 21:5. Enotnost, predhodnica Olimpije, je bila torej zraven praktično od začetka in bi, če bi danes še obstajala, bržkone veljala za drugi najstarejši rokometni klub v državi, saj je (v obliki rokometne sekcije) nastala leta 1948. Leta 1951 je Enotnost osvojila republiško ligo, dve sezoni kasneje pa se je klub preimenoval v Odred in bil leta 1954 znova najboljši, s čimer je zaigral tudi v polfinalu državnega prvenstva Jugoslavije. Tradicije torej rokometu pod okriljem Olimpije nikakor ni primanjkovalo.
V tem času se je začel uveljavljati tudi mali rokomet, kakršnega poznamo danes, in tudi tu je bil Odred zraven tako rekoč od začetka. Prvo republiško prvenstvo v malem rokometu se je igralo leta 1953, že tri leta kasneje pa je Odred prvič postal prvak. Tudi v nadaljnjih letih je klub osvojil še nekaj naslovov ter ob Braniku in Slovanu praktično ves čas sodil v sam vrh slovenskega rokometa, pri čemer verjetno konkretnih rezultatov niti nima smisla naštevati. Omenimo le, da se je vrhunec zgodil v sezoni 1961/62, ko se je klub preimenoval v Olimpijo in zasedel odlično četrto mesto v novoustanovljeni drugi zvezni rokometni ligi zahod. Tudi kvalitete rokometu pri AŠD Olimpiji torej ni primanjkovalo in očitno je moralo iti narobe nekaj drugega.
Po sezoni 1964/65 naj bi Rokometni klub Olimpija kljub vsem uspehom in tradiciji preprosto prenehal s tekmovanjem. V zborniku ob 50-letnici Zveze športnih društev Olimpija o tem ne izvemo prav veliko. Vzrok, zakaj Olimpija nima moškega rokometa, je tam namreč naveden takole: »Klub je bil ves čas brez lastnega igrišča, zaradi tega tudi brez naraščaja, kar je bil poglavitni vzrok za stagnacijo in prenehanje delovanja.« Ta razlaga bi bila smiselna, če se ne bi ženska rokometna ekipa Olimpije istega leta zaradi podobnih težav preselila na igrišče v Šiško. Železničarsko športno društvo Ljubljana namreč sploh ni gojilo rokometa, zato ni nobenega smiselnega razloga, zakaj ne bi tam poleg ženske nastopala tudi moška rokometna ekipa Olimpije. Poleg tega podatek tudi ni povsem točen, saj je Olimpija vsaj z mladinskimi ekipami s tekmovanji nadaljevala tudi v prihodnjih letih, vsaj do 1979 (mladinska republiška rokometna liga center).
Rokometni klub Olimpija je torej vsaj do sedemdesetih imel tako naraščaj kot tudi prostore, saj je bila leta 1965 zgrajena Hala Tivoli, kjer so se tekme in treningi lahko vršili tudi pozimi. To je bil za ta šport pravi luksuz, saj je bilo še v osemdesetih povsem običajno, da se rokometne tekme igrajo na prostem. Marsikdo danes niti ne ve, da se je rokomet v dvorane dokončno preselil šele z osamosvojitvijo in da so še celo leta 1990 nekateri klubi v republiški ligi igrali na zunanjih igriščih. V sezoni 1989/90 je denimo tudi ženska ekipa Olimpije del tekem igrala kar na igrišču OŠ Vita Kraigherja. Materialni pogoji torej ne morejo biti glavni razlog za propad moškega rokometa pri Olimpiji, saj se je kljub podobnim težavam ženski klub dokaj suvereno prebil prek omenjenega obdobja. Še več, v sedemdesetih je večino časa igral celo v drugi zvezni ligi.
Morda pa se razlogi skrivajo drugje. Tudi rokomet so konec sedemdesetih prizadeli portoroški sklepi in za razliko od nekaterih drugih športov je tu kratko potegnila tudi Olimpija. V ljubljanski regiji je bil kot center za moški rokomet določen Slovan, za ženski pa Olimpija. V sezoni 1977/78 so tako v republiški ligi ekipe nastopile po republiškem ključu, Ljubljano pa so predstavljale zgolj Prule, medtem ko je Slovan seveda nastopal v prvi zvezni ligi. Olimpija je imela sicer v tem času zelo kvalitetno mladinsko ekipo, ki je še leta 1977 med drugim v odločilni tekmi za zimsko prvenstvo SRS premagala Slovan. Najboljši igralci so se bili verjetno nato večinoma primorani priključiti prav temu moštvu, medtem ko so status drugega kluba v mestu prevzele Prule, sicer ustanovljene šele leta 1967. V rokometnem centru Ljubljana so tedaj torej obstajali trije klubi, a sta kmalu ostala le še dva (oziroma spet trije, potem ko se je reaktiviral Krim).
Tako se zdi, da so pomembno vlogi pri izginotju Olimpije odigrale prav Prule, ki so nastale v letih po najhujši krizi Olimpije in ki so bile nato desetletje kasneje administrativno določene kot pomembnejše. Da bi bila mera polna pa je klub svoje tekme (po selitvi v dvorane) igral v Tivoliju, sicer domovanju Olimpije, s čimer je dokončno in v celoti prevzel njeno rokometno mesto. A ker »Prule 67« v simbolnem in marketinškem smislu seveda niso nič v primerjavi z Olimpijo (in Slovanom), se je seveda zgodilo, da klub ni imel prav veliko gledalcev in spremljevalcev niti v času, ko je osvojil državni naslov, ter da je kmalu zatem tudi neslavno propadel. Tako se je še enkrat več pokazala škodljiva ozkoglednost ljubljanskih športnih odločevalcev, ki so skrbeli za neke partikularne interese, medtem ko sta bila tradicija in interes skupnosti postavljena v drugi plan.
Po letu 2005, ko so propadle Prule in ko je Slovan životaril pri dnu tabele, so se vrzel spet odločili izkoristiti pri Olimpiji. Tedaj je namreč z delovanjem začel Moški akademski rokometni klub Olimpija, ki je bil sicer ustanovljen pol leta prej, ko je postalo bolj ali manj jasno, kaj se bo zgodilo s Prulami. MARK Olimpija je imel člansko ekipo zgolj v sezoni 2005/06, ko je nastopil v najnižji ligi. Leta 2013 je klub začel sodelovati s člansko ekipo Krima, tako da je ta nekaj časa nastopala pod imenom »Krim – Olimpija«. Kot rečeno se je klub leta 2018 dokončno pripojil Krimu, ki odtlej nastopa kot MRK Ljubljana. MARK Olimpija torej v slovenskem rokometu ni pustil globljega pečata, po njegovem izginotju pa v prestolnici obstajata le še dva moška rokometna kluba. To je glede na velikost mesta, zgodovinsko prisotnost klubov in razvitost panoge pravzaprav zelo malo.
Problem glede neobstoja Olimpijinega rokometa je torej večplasten. Po eni strani je povezan s Prulami, ki so si v določenih okoliščinah v šestdesetih in sedemdesetih na nek način prisvojile vlogo Olimpije, po drugi strani pa s pomanjkanjem interesa. Tako pomanjkanjem interesa vodilnih znotraj samega kluba in športnega društva, da se niso bolj trudili za zagotovitev primernih pogojev in ohranitev klubske tradicije, kot tudi predvsem s pomanjkanjem interesa političnih odločevalcev v občini in državi, ki niso prepoznali simbolnega pomena kluba in predvsem imena Olimpija za razvoj ljubljanskega rokometa. Ena izmed posledic je ta, da rokomet v Ljubljani že praktično od osamosvojitve dalje z redkimi prebliski Slovana niti do kolen ne seže rokometu v Celju, Velenju, Kopru, Mariboru, Slovenj Gradcu, Ribnici, Trebnjem in številnih drugih manjših krajih po Sloveniji.
Že tako klubski rokomet v Sloveniji trenutno ni v najboljšem stanju, v prestolnici pa je stanje še slabše. Čeprav je v Ljubljani sedež rokometne zveze in daleč največja baza igralcev, pa klubi iz tega mesta niti približno niso konkurenčni. Če je na Hrvaškem Zagreb osvojil vseh 31 naslovov državnega prvaka po osamosvojitvi, pa v Sloveniji Slovan ni osvojil niti enega (še med tri se je prebil zgolj enkrat, v daljni sezoni 1991/92). V evropskih tekmovanjih so ljubljanski klubi praktično že povsem pozabljeni, saj je tam pred 13 leti nazadnje igral Slovan, pa še to zgolj v tretjerazrednem pokalu. Tudi trenutno je Slovan dvanajsti, v ligi pa igra še novinec MRK Ljubljana, ki je trinajsti. Obema ljubljanskima predstavnikoma se torej očitno obeta nov boj za obstanek, medtem ko drugih rokometnih klubov v mestu kot rečeno sploh ni. Problem so seveda tudi finance, sploh če jih primerjamo z ŽRK Krim, ki od občine na sezono dobi tudi po pol milijona evrov.
Ali se v teh pogojih lahko vrne rokometna Olimpija? Bojim se, da ne. Tudi če bi določeni entuziasti uspeli ustanoviti oziroma oživiti klub, bi ta skoraj gotovo zgolj životaril, enako kot je to počel njegov predhodnik med leti 2005 in 2018. Infrastrukturni pogoji in pomanjkanje podmladka so danes verjetno še najmanjši problem, saj je v mestu dovolj dvoran in prebivalcev za delovanje še tretjega rokometnega kluba (v košarki, ki ni bistveno bolj razvit šport, jih denimo deluje vsaj sedem). Bolj je problem drugje. V Ljubljani je športna publika že pregovorno »preveč razvajena« (o dejanskih razlogih za ta fenomen sem pisal v eni izmed prejšnjih kolumn) in je ne zanima spremljanje lokalnega kluba v lokalni ligi, pa četudi se ta imenuje Olimpija. Lep dokaz za to so nastopi košarkarjev in hokejistov v domačih tekmovanjih, sploh v obdobjih, ko kluba nista pretirano uspešna.
Ljubljansko športno javnost zanimajo zgolj uspehi in evropska tekmovanja, tam pa je slovenski rokomet bolj ali manj nekonkurenčen. Prvak Celje zadnja leta izgubi praktično vse tekme v ligi prvakov in tudi trenutno je s samimi porazi prikovan na dno tabele. Da bi ljubljanski rokometni klub dosegel nivo Celja, je trenutno znanstvena fantastika, a tudi če bi po čudežu ga, takšen nivo ljubljanskih ljubiteljev rokometa ne bi preveč zanimal. Kdo pa bo gledal poraze proti tam nekim Wislam in GOG-om, bi verjetno rekli. V teh pogojih potem lokalna politika in gospodarstvo nimata nobenega interesa, da bi vlagala v moški rokometni klub v Ljubljani in tudi ne čutita nobenega pritiska, če prestolnica v vrhunskem slovenskem rokometu ni udeležena in če rokometnega kluba pod znamko Olimpije sploh nima. Zakaj bi odgovorne skrbelo, če je javnosti povsem vseeno?
