Naš narod zahteva močno ligo, močno reprezentanco ter močno in enotno organizacijo, ki bo to uspela zagotoviti: skratka, zahteva dober nogomet. (Stališče Nogometne zveze Črne Gore, 13. maj 1991)
V teh dneh mineva natanko trideset let, odkar je Slovenija krenila na samostojno politično in športno pot. A spremembe se tistega usodnega junija 1991 niso zgodile čez noč. Da sta jugoslovanska država in jugoslovanski šport v hudi krizi, se je vedelo že dolgo časa, najmanj od maja 1990, ko sta se na tisti sloviti tekmi pomerila Dinamo in Crvena zvezda, podobno kaotično pa je bilo tudi športno-politično dogajanje v sezoni 1990/91. Nogometna zveza Jugoslavije, ki jo je tedaj vodil Marko Ilešič, se je znašla v hudi krizi, saj so zlasti Slovenci in Hrvati pritiskali za njeno razdružitev. Situacija je bila torej v vsej tragičnosti kar nekoliko komična, saj je centralno organizacijo vodil predstavnik tistih, ki so pravzaprav delovali proti njej. Funkcije v predsedstvu NZJ so se namreč dodeljevale po republiškem ključu in naključje je hotelo, da je bila leta 1990 na vrsti ravno Slovenija.
Hrvati so prevzeli primat, kar se tiče športne plati razdruževanja in so že oktobra 1990 organizirali prijateljsko tekmo z ZDA, na kateri je nastopil tudi Gregor Židan, danes pa to tekmo štejejo celo kot svojo prvo uradno. Predsednik Nogometne zveze Hrvaške je nekoliko kasneje jasno povedal, da je hrvaški cilj čimprejšnje članstvo v Uefi in Fifi po vzoru sestavnih delov Velike Britanije. NZS, v kateri je imel poleg Marka Ilešiča in Rudija Zavrla eno glavnih vlog vrhovni sodnik Anton Frantar, pa se je zadev lotila bolj pravno. Še pred referendumom za osamosvojitev je pripravila svoja stališča glede bodoče organiziranosti jugoslovanskega nogometa, kasneje, točneje 15. marca 1991, pa jih je nekoliko preoblikovana predstavila na sestanku predstavnikov republiških zvez. Tam je, sledeč sklepom slovenskega parlamenta, predlagala sporazumno razdružitev jugoslovanske nogometne zveze do konca junija.
Če je bil slovenski nogomet na dogodke, ki so sledili, pravno-formalno relativno dobro pripravljen, pa kar se tiče ravni tekmovalne organiziranosti in kvalitete ni bilo tako. Medtem ko so Hrvati igrali z Američani, se je slovenska reprezentanca pomerila z BiH, Udinesejem in Zasavjem. Poleg tega so bili Rijeka, Osijek in Zagreb sposobni igrati v prvi zvezni ligi, slovenski klubi (razen Olimpije) pa so životarili v tretjem rangu. Če so Hrvati glede svojega nogometa delovali zelo samozavestno, pa je bilo vzdušje v Sloveniji nekoliko manj optimistično. Franci Božič je še decembra denimo razmišljal takole: »Tudi ob najnovejšem nacionalnem prebujanju Slovencev, katerega bližnji vrhunec bo plebiscit, ni mogoče začutiti niti najmanjše možnosti, da bi kakršnokoli vlogo lahko odigral tudi nogomet.« In res, če je na Hrvaškem politika sledila nogometu, je v Sloveniji nogomet večinoma sledil politiki.
A vseeno je bilo že tedaj marsikomu jasno, da nova lastna državna tekmovanja iz dneva v dan postajajo vedno bolj realna opcija. Še pred začetkom spomladanskega dela sezone je denimo Maribor na NZS prišel z idejo o izstopu vseh slovenskih klubov iz jugoslovanskih tekmovanj, močno slovensko nogometno ligo pa je v intervjuju za Mladino v istem času podprl tudi Zdenko Verdenik. Kljub vsem zapletom v pisarnah in na političnem parketu se je sezona 1990/91 vseeno zaključila po načrtu in še 23. junija sta ajdovsko Primorje in Dravinja iz Slovenskih Konjic odigrala povratno kvalifikacijsko srečanje za uvrstitev v republiško ligo, isti dan pa sta se v Kopru istoimenski domačin in velenjski Rudar pomerila tudi v finalu republiškega pokala.
Poleg posebej izpostavljenega vprašanja Olimpije je bil namreč najbolj akuten problem število klubov, saj jih je v republiški ligi že tako ali tako nastopalo kar šestnajst.
A vprašanje, kaj storiti z novo sezono, je ostajalo odprto. Čez nekaj dni se je nato začela situacija razreševati kar nekako sama od sebe, saj je zaradi vojne NZS že 29. junija prekinila sodelovanje z jugoslovansko zvezo. Če so odgovorni še marca trdili, da je tekmovalni sistem »za NZS manjši problem, kajti z izjemo Olimpije, ki pa tako ali tako vodi nekakšno svojo politiko in se mimo NZS direktno povezuje z Beogradom, lahko organizira močno in zanimivo republiško ligo,« pa se je zdaj izkazalo, da omenjeni problem le ni tako majhen. Poleg posebej izpostavljenega vprašanja Olimpije, h kateremu se povrnemo kasneje, je bil namreč najbolj akuten problem število klubov, saj jih je v republiški ligi že tako ali tako nastopalo kar šestnajst.
Zaradi razmer na Hrvaškem in v Bosni je kmalu postalo jasno, da se medrepubliška liga zahod ne bo mogla normalno igrati in Rudi Zavrl je že na sestanku 20. julija 1991 na Reki uradno objavil, da bodo Maribor, Izola, Koper in Rudar, ki bi morali igrati v omenjeni ligi, namesto tega zaigrali v republiški konkurenci. Aktualni sta bili tudi opciji s 16 ter zlasti 18 klubi, po kateri bi brez nastopa ostala Medvode in Primorje, a so se na seji 25. julija 1991 vseeno odločili za najbolj pošteno rešitev. Pravico do nastopa v ligi so dobili vsi klubi, ki so si ga priigrali na igrišču ter vsi člani jugoslovanskih lig. Praktično je to pomenilo 16 republiških ligašev ter 4 medrepubliške. Konec meseca so tako izvedli žreb z 20 klubi in ostalo je le še vprašanje, kaj z Olimpijo.
Vodstvo Olimpije, ki so ga tedaj ob Zidarju sestavljali še v. d. direktorja Peter Ameršek, sekretar Andrej Sušnik in trener Filip Mendaš, se je seveda zavedalo pomena močne jugoslovanske lige in morebitne »provincializacije« v primeru prestopa v slovensko ligo, v kateri bi težko obdržali obstoječi igralski kader ter nivo profesionalizma. Zaradi vsega naštetega so se močno nagibali na jugoslovansko stran, na roko jim je šla tudi formalna določba, po kateri naj bi si slovenski klubi lahko sami izbrali, v katerem tekmovanju želijo nastopiti in še do zadnjega se je zdelo, da bo Olimpija nastopila v jugoslovanski ligi. V prvem krogu bi se morali zmaji pomeriti s Partizanom. Nastop so pogojevali tudi s plačilom dela odškodnine za prestop Džonija Novaka in ko je denar prišel na račun, se je zdelo, da ovir ni več. Še dan pred nedeljsko tekmo je bilo vse dogovorjeno za nastop proti Partizanu, nato pa je zvečer Zidar odločil, da v Beograd ne bodo odpotovali. Deloma tudi po zaslugi pritiskov politike in NZS, saj sta mu Zavrl in Frantar pred tem postavila odločen ultimat.
Naj na tem mestu omenim še stališče NZS do Olimpije, ki bi časovno sodilo nekaj odstavkov višje, a šele tu dobi svoj pravi pomen. Že januarja 1991 so namreč Frantar, Ilešič, Verdenik in Zavrl podpisali pismo z naslovom »Slovenski nogomet in NK Olimpija«, v katerem so ugotavljali, da Olimpija v slovenskem nogometu predstavlja nekakšen tujek. Klubu so poleg tega očitali, da kompetence v vodstvu niso jasno razmejene, da se razprodaja boljše igralce in kupuje povprečneže ter da je »daleč pod vsakim še sprejemljivim nivojem glede svoje organizacije, kar vključuje poleg samega notranjega poslovanja tudi stike z javnostjo, marketinško aktivnost, ravnanje s stadionom, odnos do gledalcev, odnose z oblastmi idr.« Poleg nenavadno velike stopnje aktualnosti pa omenjeno pismo s svojimi političnimi podtoni lepo odraža tudi realen konflikt slovenskega nogometa tistega časa, ko se je le ta razvijal nekako na dveh ravneh. Olimpija je delovala na povsem ločenem profesionalnem nivoju jugoslovanske lige, medtem ko se je ostali slovenski nogomet razvijal v zamejenosti republiških mejnikov.
Ko je v nedeljo 11. avgusta 1991 zjutraj Olimpija sporočila na zvezo, da bo v ligi nastopila tudi ona, sta se omenjena nivoja združila, SNL pa je le en teden pred začetkom prvega kroga dobila enaindvajsetega člana. V prvem krogu se je kljub vsenacional(istič)ni evforiji zbralo manj kot 7000 gledalcev (700 na tekmo) in kmalu je postalo jasno, da je »republiški nivo« zmagal. Tudi Olimpija, ki je sprva predstavljala nekakšen potujoči cirkus za navijače nasprotnih klubov, ki so še nekaj mesecev prej igrali tudi štiri range nižje, se je postopoma utopila v sivilu. Interes javnosti je skozi leta ostajal relativno nizek, kvaliteto se je umetno večalo z manjšanjem števila udeležencev, hkrati pa se je izgubilo še tistih nekaj redkih klubov s tradicijo in potencialom. Liga je še vedno profesionalna predvsem na papirju, v njej pa še vedno igra vse preveč klubov, ki jim je bolj pomemben »praznik« proti Olimpiji ali Mariboru kot pa lastno tekmovanje.
Ko so Hrvati leta 1991 samozavestno trdili, da so zmožni brez večjih težav organizirati lastne kvalitetne nogometne lige, so imeli kar prav. In ko so bili Slovenci v istem času veliko bolj previdni, so imeli tudi prav. Morda celo še bolj. Če je bila prihodnost slovenskega klubskega nogometa leta 1991 nejasna, se je v tem pravzaprav čudovito in povsem jasno izražala prav ta bodoča nejasnost. Po tridesetih letih namreč še vedno ni jasno, kaj pravzaprav sploh hočemo od našega nogometa in naše lige. Še vedno namreč nimamo jasnih ciljev, usmeritev in načrtov, delovanje klubov pa je vse bolj reducirano na stihijsko prodajanje najboljših igralcev in preživljanje iz dneva v dan. Mimogrede, delegacija jugoslovanske zveze je spomladi 1991 obiskala Seppa Blatterja (Fifa) in Gerharda Aignerja (Uefa), tema pa ni bil razpad države, temveč liberalizacija jugoslovanskega nogometnega trga. Med redkimi, ki so že tedaj razumeli, za kaj pravzaprav gre, je bil novinar Dela Franci Božič: »Slovenija bo postala dežela nogometnih legionarjev.« Ne bi mogel imeti bolj prav.
