Questo è il ballo degli ipocriti, dei vili, degli ignavi,
delle pecore mediocri, dei moderni e nuovi schiavi!
(Ultima Frontiera)
Filiala ali filialka je po SSKJ »enota, organizacijsko ločena od glavnega sedeža delovne organizacije« oziroma podružnica. Nekaj podobnega izraz pomeni tudi v nogometu, kjer se uporablja za klub, ki je podrejen nekemu »glavnemu sedežu«, torej drugemu večjemu in močnejšemu klubu. Ponavadi se uporablja negativno oziroma slabšalno. Glede na prakso dokaj upravičeno.
Nogomet je v Evropi organiziran klubsko, kar pomeni, da je osnovna organizacijska enota klub. O tem sem že pisal na drugem mestu, zato se tu ne bom preveč ponavljal. Ureditev izhaja še iz viktorijanske Anglije in pravzaprav ustreza nekim drugačnim časom. Je preslikava poslovnega modela prosto tržnega kapitalizma na področje kulture in prostega časa. Kot tovarne po klasični ekonomski teoriji na trgu tekmujejo vsaka zase in ena proti drugi, tako se klubi merijo v športnih tekmovanjih. Osnovna predpostavka takega sistema je, da so enote samostojne, enakopravne in da tekmujejo pod enakimi pogoji.
Kot z monopoli in podizvajalci propade prosti trg, tako s filialami propade smisel športnih tekmovanj.
Ta predpostavka pa v gospodarski praksi dejansko ne drži. Če je kdaj morda držala, danes prav gotovo ne več. Pojavi kot so monopoli, oligopoli, koncerni, podružnice, podizvajalci, karteli, konglomerati in podobno, ki so nekoč veljali za nekakšne ekonomske izjeme, napake ali izrodke, so danes osnova ekonomske teorije in brez njih ni mogoče razumeti sodobne gospodarske ureditve. Kot z monopoli in podizvajalci propade prosti trg, tako s filialami propade smisel športnih tekmovanj. Medtem ko se je družba v zadnjih dvesto letih ekonomsko, politično in pravno praktično povsem preoblikovala, pa je v športu koncept nogometnega kluba, torej koncept iz 19. stoletja, ostal skorajda nespremenjen.
Pa da se razumemo. Nikakor ne namigujem na to, da bi bila klubska ureditev kot taka kakorkoli slaba in da bi jo bilo potrebno nadomestiti z nečem drugim, kot so denimo poskušali samoupravni socialisti s »selekcijami« ali kot so to storili Američani s »franšizami«. Pravim le, da ne ustreza več dejanskim razmeram v sodobni družbi in da zato prihaja do številnih napetosti in konfliktov. Filozofsko bi temu rekli, da se je dialektika športnih produktivnih (in vse bolj destruktivnih) sil in športnih razmerij znašla v nerazrešljivem protislovju.
V praksi se to kaže pri naraščanju razlik v (finančni) moči klubov, pri čemer so tisti najbogatejši v svojih rokah sposobni skoncentrirati ogromno število igralcev. Največji klubi imajo pod pogodbo veliko več igralcev, kot jih dejansko potrebujejo za tekmovanja, saj si lahko privoščijo plačevanje dodatnih odškodnin in plač, pač v upanju oziroma pričakovanju, da se bo kakšen od rezervistov sčasoma razvil v vrhunskega igralca. UEFA in druge organizacije se problema delno zavedajo in želijo število igralcev v klubih administrativno omejiti, a se tako spet lotevajo posledic in ne vzrokov. Problem ni število igralcev pod pogodbo, temveč nenormalne razlike v prihodkih in moči, ki to število igralcev omogočajo. Razlike torej, ki jih UEFA ne le tolerira, temveč jih s svojimi reformami in tekmovanji dejansko ustvarja, saj na njihovi podlagi tudi sama dobi največ sredstev.
Najpreprostejša in tudi najelegantnejša »rešitev« je formiranje B ekip, v katerih lahko potem igrajo vsi ti številni rezervni nogometaši, ki jih je klub nakupil tako kot bogataš nakupi nekaj špekulativnih valut. V nekaterih državah obstaja celotna piramida nogometnih tekmovanj za takšne ekipe, pri čemer je bila najbolj znana Premier Reserve League v Angliji, podobne lige pa obstajajo oziroma so obstajale tudi drugod, med drugim celo v Belorusiji in Makedoniji. A sodelovanje v takšnem tekmovanju je za številne klube precej zahtevno in predvsem drago, saj imajo poleg plač še številne druge obveznosti in izdatke, ki jim predstavljajo zgolj nepotreben strošek.
Sodobni klubi se pač obnašajo kot podjetja. Igralce bi sicer radi imeli vezane nase, a ne bi čisto zares radi financirali tudi tekmovanj, v katerih bi ti igralci nastopali. Rešitev tako najdejo v posojah, pri čemer si najdejo klube, ki so pripravljeni sprejeti večje število tujih igralcev, ki bodo zapolnili kader. Običajno gre za manj ambiciozne klube brez večje navijaške baze (ni pa to nujno), za katere je to predvsem bližnjica do nekega povprečnega rezultata ali obstanka, ki bi ga sicer sami težje dosegli ali pa bi bilo za to vsaj potrebno veliko več dela. V primeru tovrstnega poglobljenega in trajnega sodelovanja govorimo o filialah, pri čemer se nastavljanje kadrov običajno poleg igralcev razširi še na trenerje in drugo vodstveno osebje.
Zakaj sploh pišem o tem? Verjetno ste bolj lucidni bralci medtem to že sami ugotovili, saj je tudi v Sloveniji tak klub v zadnjem času še kako popularen. Toda pojdimo po vrsti. Pojav podružnic v Sloveniji seveda ni nov. Prvi primer, ki mi pade pamet, sega celo v leto 1920, ko so si celjski »atletiki« omislili podružnico v Vojniku, Athletiksportklub Hochenegg, ki pa je bil zaradi političnega delovanja kmalu prepovedan. Takšna praksa v času med obema vojnama sicer ni bila nič nenavadnega, a so se podružnice tedaj seveda ustanavljale iz povsem drugačnih razlogov. Klubom je bila namreč pomembna predvsem premoč oziroma oblast v nogometnih zvezah, kjer je imel vsak klub en glas, tako da so pomembno vlogo odigrali tudi takšni klubi kot Vojnik. Do absurda je situacija prišla po letu 1930, ko je zlasti ASK Primorje ustanavljalo praktično fiktivne klube, ki so skrbeli le za golo številčno moč na skupščinah.
Poleg tovrstnih malverzacij so ta čas obstajale tudi dejanske B ekipe, ki so običajno nastopale v ločenih ligaških tekmovanjih za rezerve. Ilirija je imela že pred prvo svetovno vojno kar tri članske ekipe, prvo, rezervno in drugo. Omeniti velja še sezono 1931/32, ko je zveza edinkrat druge ekipe uvrstila kar v drugo ligo, kje so se merile proti normalnim klubom. Ko sem iskal rezultate in lestvice drugoligaških tekmovanj, sem imel od leta 1920 do danes prav s to sezono daleč največje težave. Nikakor ne slučajno, saj tekme drugih ekip za navijače in tudi medije pač niso zanimive. Poleg tega je bila sezona povsem neregularna, saj so največji klubi sestavo svojih B ekip prilagajali glede na nasprotnika, s čimer so želeli vplivati na razplet druge lige. Primorje B je denimo dvakrat izgubilo proti prijateljskemu Slovanu, medtem ko je premagalo njegove konkurente, Ilirija B pa je izgubila proti sicer nekonkurenčnemu, a prijateljskemu Jadranu, ki je potreboval točke za obstanek.
Da nas zgodovina ne uči ničesar, kažejo današnja tekmovanja. Pred leti so si Hrvati omislili B ekipe v drugi ligi, kar je kajpak najbolj izkoristil Dinamo, ki je poskrbel za kar precej sumljivih izidov proti klubom, ki so bili z Zdravkom Mamićem in vodstvom kluba v takšnih ali drugačnih odnosih. B ekipa ne more napredovati in nima nobenega rezultatskega imperativa, ob tem pa deluje ne v svojem, temveč v interesu druge ekipe, zato je takšno dogajanje pravzaprav logično. To je ljubiteljem hrvaškega nogometa sicer več kot poznano, saj tam v prvi ligi že dolga leta igra zagrebškega Lokomotiva, za katero ni nobena skrivnost, da je (bila) Dinamova filiala.
Ta sicer nekoč uspešen in ponosen klub iz zagrebškega predela Kajzerica, ki je bil davno tega celo tretji v jugoslovanski ligi, se je na prelomu tisočletja znašel v precejšnji krizi, to pa sta izkoristila že omenjeni Mamić in tedanji predsednik kluba ter bivši telesni stražar Franja Tuđmana, ki je v zameno za izdajo stoletne tradicije Lokomotive postal vodja izgradnje trening kampa na Kajzerici.
Po uvrstitvi Lokomotive v 1. HNL je imel Dinamo praktično zagotovljenih 12 točk, odnos med kluboma pa se je po določenih sporih med vodstvi pred kratim skrhal, tako da naj bi Lokomotiva zdaj delovala samostojno, kar potrjujejo tudi rezultati v zadnji sezoni. Toda škoda je bila že narejena. Poleg regularnosti lige sta trpela zlasti ugled Lokomotive ter hrvaškega nogometa nasploh. Lep primer je predzadnja sezona, ki jo je Lokomotiva zaključila na drugem mestu, nato pa je v kvalifikacijah za ligo prvakov nastopila s povsem nekonkurenčno ekipo, ker je vse najboljše igralce Dinamo medtem vrnil v svoje moštvo.
No, celo Hrvati, navajeni Lokomotive in vsega hudega, pa tudi sicer ne ravno znani po poštenosti in pravičnosti, so po nekaj sezonah druge lige uvideli, da je vrag odnesel šalo, zato so letos B ekipe iz lige izključili. Dinamo naj bi zdaj razmišljal o rekrutiranju zaprešiškega Interja, Hajduk pa je ob napovedani izključitvi že lani poleti razpustil svoje rezervno moštvo, pri čemer je imel kar naenkrat preveč igralcev, s katerimi ni vedel, kaj početi. Iskal je torej filialo, sprva v sosednjem Dugopolju, kjer do sodelovanja ni prišlo, nato pa jo je našel kar v slovenskih Radomljah. Hajdukovih navijačev, teh velikih borcev proti mraku in sili ter poosebljenj poštenih in regularnih tekmovanj, kolikor sem zasledil, nič ne moti, da v slovenski ligi nastopa filiala nekega drugega kluba.
To sicer ni prvi tak primer, saj je za najbolj odmevno zgodbo že pred leti poskrbela Gorica, ki se je priklonila italijanski Parmi. Goriški »schiavi« so iz luksuzne province dobili trenerja in igralce, pri čemer pa so za popolnitev ekipe porabili zelo veliko časa, saj se prvenstvo v Italiji začne precej pozno in je bilo potrebno najprej ugotoviti, na koga bodo Parmčani sploh računali in na koga ne. V kolikor bi bila ekipa skupaj od začetka sezone, bi tedaj verjetno celo osvojila naslov prvaka, saj je imela res strašansko kvaliteto. Coda–Lapadula je verjetno najboljši napadalni dvojec, kar sem ga kdaj gledal na slovenskih zelenicah, tudi vratar Cordaz in še nekateri igralci so bili vrhunski za slovenske razmere, Apolloni je obvladal posel in tako dalje, a tu sploh ne gre za to. Gorica je pač svoje klubsko delovanje in odločanje prepustila drugemu klubu, igranje nogometa v Novi Gorici se je odvijalo po tujih interesih. Ko je Parma bankrotirala, je Gorica to odvisnost skorajda plačala s propadom kluba.
Po tistem je bila slovenska liga nekaj časa brez filial, so pa zato začeli svoje B ekipe formalno in neformalno ustanavljati največji slovenski klubi. To področje je bilo dolgo časa povsem neurejeno, od leta 2009 pa ga ureja »pravilnik NZS o drugi članski ekipi nogometnega kluba 1. SNL«. No, roko na srce je področje kljub pravilniku še vedno precej neurejeno, saj v njem v med drugim piše: »Drugo člansko ekipo lahko oblikuje le klub, ki z veljavno licenco nastopa v 1. SNL.« To pravilo se v praksi doslej ni uveljavljalo in so B ekipo lahko imeli tudi drugoligaši, denimo ravno Kalcer Radomlje, ki je z rezervami med leti 2012 in 2014 nastopal v ljubljanski ligi. Nekateri to potem razlagajo tako, da pravilnik velja le za 3. SNL, a to dejansko ne piše nikjer.
Maribor je leta 2014 ustanovil B ekipo, z njo že v prvi sezoni zmagal v 3. SNL sever, se glasno pritoževal, zakaj ne sme napredovati v drugo ligo, nato pa jo leta 2017, ko bi mu dejansko dovolili napredovati, ukinil.
Kakorkoli, B ekipa lahko v slovenski nogometni piramidi igra celo v drugi ligi, kar se doslej (po letu 1991) k sreči še nikoli ni zgodilo, pri čemer je bil sprva limit 3. SNL, pa so ga po pritiskih iz Maribora spremenili. Maribor je namreč leta 2014 ustanovil B ekipo, z njo že v prvi sezoni zmagal v 3. SNL sever, se glasno pritoževal, zakaj ne sme napredovati v drugo ligo, nato pa jo leta 2017, ko bi mu dejansko dovolili napredovati, ukinil. Kot že marsikje drugje so namreč medtem tudi v Mariboru ugotovili, da je taka ekipa za njih samo strošek, tako da trenutno z njo ne razpolaga niti eden od slovenskih prvoligašev.
Od leta 2017 v pravilniku sicer obstaja tudi sporni člen, po katerem lahko NZS drugo ekipo prvoligaša poljubno uvrsti v tretjo ligo mimo vseh ostalih kadar »število ekip v 3. SNL ni popolno«, torej (zaradi licenc) praktično kadarkoli. Nek drugouvrščeni četrtoligaš s 50 ali več letno tradicijo lahko torej po desetletjih truda ostane brez napredovanja in s tem največjega uspeha v zgodovini, zgolj zato ker se je medtem športni direktor prvoligaša spomnil ustanoviti rezervno moštvo. Poleg tega so kriteriji za nastop v ligi za B ekipe milejši kot pa za normalne klube, kar je še posebej absurdno. Pravila bi se dalo uspešno izigrati tako, da bi nek nižjeligaš brez mladinskih selekcij prijavil svojo člansko ekipo kot formalno B moštvo prvoligaša, za katerega teh zahtevanih pogojev ni.
Ah, ja, pa še to: pravilnik so v osnovi sprejeli zlasti zaradi Interblocka, ki se je prvi resneje lotil omenjenega področja. Pečečnik je imel namreč megalomansko idejo, kako bo pod seboj v nogometni piramidi združil vse ljubljanske klube, ki bi nato delovali v korist Interblocka. Lahko si zgolj predstavljamo, kakšne posledice bi imelo vse skupaj za ljubljanski nogomet, če bi projekt dejansko uspel. V grbu Interblocka pentagram očitno ni bil povsem slučajno. Pri vsem skupaj je najkrajšo sicer potegnila Svoboda, ki si jo je predsednik redizajniranega Factorja izbral za uradno filialo. Na Viču je tako v sezoni 2008/09 v četrti ligi nastopalo moštvo »Interblock Svoboda«, ki je bilo dejansko Interblock B, saj so bili igralci formalno registrirani za ta klub. Kot taka pa ekipa ni mogla napredovati, saj tedaj v ligah pod okriljem zveze klub ni mogel nastopiti z več kot enim moštvom. Svoboda je morala posledično prihodnjo sezono začeti v peti ligi.
Zadnjih nekaj let se je zdelo, da so se takšne in drugačne zgodbe glede rezervnih ekip in filial zaključile. Redki prvoligaši, ki so imeli B ekipe, so jih ukinili, poglobljena sodelovanja v stilu tistega Olimpije in Brežic pa so večinoma razpadla. A nato je prišla letošnja zima in podvig Hajduka, ki je svoje rezerviste preselil v 500 kilometrov oddaljene Radomlje. Mnogi so se ob tem spraševali, kaj imajo od tega Radomlje in zakaj jim je takšen dogovor sploh potreben. Posredno je na to v zadnjem intervjuju odgovoril kar trener Bašić, češ da rezultat dokazuje pravilnost odločitve. Zanimivo je, da je zgodbo komentiral celo sam predsednik NZS Mijatović, ki je dejal, da je to napačna pot in napačen poslovni model za klub v slovenski ligi. Čeprav se z njim deloma strinjam, pa se mi zdi povsem nedopustno, da predsednik zveze klubom zapoveduje, kakšen poslovni model naj uporabljajo. Zveza je tu zato, da vodi tekmovanja in ne, da predpisuje poslovne modele.
Model podružnice je seveda glede na vse zgoraj opisano sporen in škodljiv, a je v sodobnem nogometu hkrati žal povsem legalen in legitimen. Še več, za klube, kakršen je Kalcer Radomlje, je celo dokaj logičen. Vodstvo kluba brez stadiona in brez širše (kritične) baze ima namreč v profesionalni ligi zgolj ta interes, da ohrani svojo pozicijo in svoje prihodke, višji tekmovalni cilji, odnos do navijačev in športna plat zgodbe pa so pri tem potisnjeni v ozadje. Za trenutno situacijo je vsaj delno kriva sama zveza, ki je, prvič, s svojim pravilnikom normalizirala in legitimirala stanje, v katerem podružnice v tekmovanjih nastopajo skupaj s pravimi klubi, ter drugič, ki je poskrbela, da klub prvo ligo igra na tujem stadionu in je tako iztrgan iz svojega domačega okolja, ki bi se sicer lahko zavzelo zanj.
Odločevalci naj pojedo, kar so sami skuhali.
