Dušan Mihajilović
I need to give voice to those explosions in my head. (Jon Savage, England’s Dreaming)
Zgodovinopisje nam še ni ponudilo jasnega odgovora na vprašanje, kdaj je nastal prvi fanzin. Obstajajo dokazi, da so ljubitelji znanstvene fantastike že v dvajsetih letih dvajsetega stoletja tiskali in v svojih krogih razpečevali nekaj, kar po uredniški filozofiji pripada fanzinstvu. Zelo verjetno so tudi pred tem obstajali neodvisni, neprofitni bilteni okoli katerih so se zbirale skupine frikov in somišljenikov zagretih za določeno stvar. Vemo torej zakaj, ne vemo pa točno kdaj je nastal prvi fanzin.
V osnovi je od nekdaj šlo za potrebo ljudi, da se družijo, izmenjajo mišljenje o stvareh, ki so jim pomembne, da se ustvarjalno, kritično in polemično izrazijo. To, kar nas zanima, se je začelo sredi sedemdesetih let dvajsetega stoletja v zibelki nogometa in panka.
Na začetku je bil Sniffin’ Glue (…and other rock’n’roll habits). Gospod Mark Perry je na koncertu banda The Ramones v londonskem klubu Roundhouse doživel razsvetljenje in je želel to vzvišeno doživetje deliti z drugimi. Mogoče je bil osamljen in je želel najti somišljenike? Po nekaj dneh je vzel flomaster, škarje, lepilo in spenjalnik ter spremenil življenja milijonov ljudi.
Pank je napovedal vojno tradicionalnim medijem in pozval mlade da prevzamejo pobudo. Neki pisec fanzina, katerega ime sem pozabil, je v svoji kolumni zapisal: »Prenehajte konzumirati kulturo, ki vam jo ponujajo. Naredite lastno kulturo!«
Pojav fotokopirnice je bila za samizdat sceno v rangu ponovnega odkritja kolesa; pripomogel je h njenemu razmnoževanju, rasti naklade, zmanjšanju stroškov izdelave in nastanku velikega števila novih izdaj.
Tole pišem tako na široko, ker so korenine nogometnega fanzinstva nedvomno nahajajo v glasbenih, natančneje pank vodah. Panka in nogometa se, ko govorimo o fanzinih, ne da ločiti.
Določene ustvarjalce fanzinov je prizadel razcvet pop glasbe, torej somrak panka, in so iskali nov ventil.
Angleški raziskovalec in zbiratelj Phil Shaw je s konkretnimi primeri pokazal, da se je ista skupina ljubiteljev, ki je delala glasbene fanzine, v osemdesetih masovno osredotočila na nogomet. Določene ustvarjalce fanzinov je prizadel razcvet pop glasbe, torej somrak panka, in so iskali nov ventil. Drugi so preprosto prepoznali objektivno potrebo, ki je bila prisotna tudi na tribunah nogometnih štadionov.
Fanzin navijačev Leeds Uniteda »Marching altogether« se na več mestih omenja kot prehod ali siva cona med klasično izdajo »navijači za navijače« in tiskano publikacijo, ki ima resnejše sporočilo. Iz podobnih razlogov je pomemben tudi fanzin »The End«, ki se je pojavil v Liverpoolu leta 1981. Čeprav se je ukvarjal primarno z glasbo, je odpiral prostor tudi za nogometne teme in vsebine. Za distribucijo zgodnjih nogometnih fanzinov se je uporabljala prav tista podzemna mreža in logistika (predvsem specializirane glasbene trgovine), ki jo je za svoje potrebe ustvaril prvi val panka.
Vsak fanzin je neodvisna izdaja, ni pa vsaka neodvisna izdaja fanzin. Najstarejša neodvisna tiskovina v Britanski knjižnici je nekaj kar se imenuje Zigger in to so pripravljali in brali navijači nogometnega kluba Barrow. V najširšem smislu fanzin opredeljuje filozofija »naredi sam« (DIY), neprofitno delovanje, pa tudi neodvisno stališče, torej kritični odklon v odnosu na uradno klubsko verzijo dogajanja. Zigger je imel dva od omenjenih elementov, ni pa nudil brezkompromisnega stališča.
Poslušali so tistega neimenovanega pank-agitatorja, prevzeli stvar v svoje roke in začeli ustvarjati lastno »kulturo«.
Sredi osemdesetih že lahko govorimo o eksploziji klasičnega nogometnega fanzinstva, o spoju formata, tehnik, slogov. Vsak konec tedna se je pojavljalo na stotine fanzinov, ki so jih z več ali manj uspeha pripravljali navijači nogometnih klubov iz vseh rangov tekmovanja in vseh koncev Britanije. Ista skupina ljudi, ki je skakala in kričala po štadionih in koncertih širom Otoka, se ni prepoznala v tem, kar so o njihovem ljubljenem klubu (ali bandu) pisali zaprti, tradicionalni mediji ali sterilna klubska propaganda. Poslušali so tistega neimenovanega pank-agitatorja, prevzeli stvar v svoje roke in začeli ustvarjati lastno »kulturo«.
Tretjo fanzinsko revolucijo je obeležil pojav splošnih fanzinov, ki niso bili posvečeni samo enemu nogometnemu klubu in ki so se ukvarjali s tematiko, ki se tiče vseh iskrenih navijačev (varnost na štadionih, cene vstopnic, komercializacija nogometa). Takšne izdaje, predvsem »When Saturday Comes« in »Off The Ball« so mnogo prispevale h popularizaciji kulture fanzinov, čeprav jih je evolucija s časom odpeljala v druge sfere.
Fanzini so pomanjkanje sofisticiranosti nadoknadili z duhovitostjo, inteligentnimi komentarji in strastjo. Offset tisk je razširil možnosti in ni pomenil gnilega kompromisa s čustvi in subjektivnostjo. Martyn McFadden, eden od pionirjev otoške fanzinske scene, pojasnjuje da so fanzini predstavljali »alternativen glas navijačev«. Dali so moč tako imenovanim navadnim ljudem, ki imajo radi klub brez zadržkov in pritlehnih motivov – omogočili so jim a izrazijo čustva in podajo svoje mnenje o stvareh, ki so jim pomembne.
Virus panka in fanzinstva se je na kontinentalno Evropo širil počasi in z omejenim učinkom. Obstaja veliko teorij, zakaj je bilo temu tako. Meni se najbolj realna zdi tista, ki govori o statusu, ki ga ima fanzin med nogometnimi navijači.
Italijanski nogomet je v zenitu, v njem kroži ogromno denarja, najboljši svetovni nogometaši igrajo na glamuroznih novih štadionih, ki so bolj polni kot kadarkoli prej, fanzini pa so komaj relevantni. Sociolog Robert Giulianotti je razloge iskal v monopolu nad informacijami, so ga je v tistem trenutku imeli masovni mediji – pravzaprav en zelo bogat človek in njegov klub – kot tudi v organizaciji in ciljih navijaških skupin. Za ultrase je fanzin samo postranska in v bistvu marketinška stvar.
Zanimivo, da so se prve klasične fanzinske izdaje v Italiji – »Rigore!«, »Forza!«, »When Domenica Comes« – pojavile šele po svetovnem prvenstvu leta 1990, da so bile tiskane v angleščini in očitno pod neposrednim vplivom dogodkov na Otoku.
Najpopularnejše italijanske navijaške publikacije so bolj marketinški kot aktivistični podvigi. Poudarek je na zunanjosti, kvaliteti fotorgrafije in tiska s poudarjenim komercialnim aspektom – reklame in kupoprodaja raznih navijaških artiklov – in pomanjkanje prostora, posvečenega klubu. Podoben tip publikacije je bil razširjen tudi na scenah drugih mediteranskih držav, medtem ko so se navijači nemških in skandinavskih klubov držali poti, po kateri je krenil Mark Perry, a v znatno manjšem številu in z mnogimi leti zamude.
Prvič objavljeno leta 2016 v knjigi Sloboda ili ništa.
(Iz srbščine prevedel Miha Zupan.)
