Dušan Mihajilović
Prijeten jesenski večer. Sedemindvajset odtenkov oranžne se je prelivalo po ostrih robovih Kaimodora in se izgubljalo v notranjosti planine.
Iz smeri Toleda je pihal zlohoten veter.
Poročnik Popović je končeval z obredom svoje večerne cigarete. Vsakega večera, vsakega od 790 dni na španskem bojišču, se je potrudil, da si ob tobaku uredi misli in morda tudi kaj zapiše.
Popović je počasi vlekel vase dim, širil nosnice, božal usnjeni tok svojega revolverja in gledal preko planin, v smeri vzhoda.
Vkopali so se na neki vzpetini nad reko Tajo in čakali, da se jim pridružijo preživeli borci Britanskega bataljona. Fašizem je brbotal in se prelival na vse strani. Popović je počasi vlekel vase dim, širil nosnice, božal usnjeni tok svojega revolverja in gledal preko planin, v smeri vzhoda.
Pričakovali so, da bodo fašisti, ohrabreni zaradi okrepitev iz Maroka in Nemčije, nahranjeni, preoblečeni in opremljeni z najnovejšim orožjem, vsak trenutek napadli v smeri Valencie.
Umik proti vzhodu je postal neizbežen in samo vprašanje časa. Bili so utrujeni od pogostih bitk mož na moža in številčno šibkejši, toda Popović je bil zadovoljen, ker je končal pomembno delo. Nedaleč od tam, na južni strani Madrida, v bližini nekega zapuščenega mlina, je zakopal najnatančnejši del divizijskega arzenala.
Poročnik Konstantin Popović iz Beograda je v nekem skritem vrtu v bližini Fuenlabrade zakopal top. Ta herojski kup železa bi jih pri umiku samo oviral, čeprav je imel še veliko za ponuditi. Ni si zaslužil tega, da bi bil odvržen ali uničen. Ni bilo bolj natančnega topa in poimenovali so ga Saša. Še bo prav prišel …
Radio je, tako kot včeraj, tiho igral »Survive« od KUD Idijotov.
Popović je končeval s cigareto in zakrival ogenj z dlanjo. Nek Anglež je v rovu že glasno smrčal. Radio je, tako kot včeraj, tiho igral »Survive« od KUD Idijotov.
Praporščak Bogdan Vujošević, filozof in matematik iz naselja Doljani v bližini Podgorice, je izračunal, da bodo čez 55 let hrabri jugoslovanski partizani prišli sem, da končajo, kar so oni začeli.
Popović je tega večera v svoj dnevnik zapisal, da se je treba vsakič, ko se fašizem povampiri in razmahne, spomniti Fuenlabrade. Poročnik Popović je tudi brez Vujoševićevih formul in teorem vedel, da se bodo partizani vrnili in da bodo na koncu zmagali.
(…)
Jeseni 1991 so ponovno pokale puške in granate, nebo je bilo krasnih barv, ampak igrala je strašna godba.
V delavskem predmestju Fuenlabrada, na mestu, kjer je nekoč stal kamniti mlin, je privatni investitor gradil veliko športno dvorano s trgovskim centrom, hotelom in prostranim parkiriščem.
Pod prvim in drugim slojem rdeče, suhe zemlje so delavci našli človeške kosti in vojaški material. Investitor Fernando Martin je vztrajal, da se morajo dela nadaljevati. Pod četrtim slojem zemlje in še več kostmi in naboji, so delavci našli povsem ohranjen top.
Top »Sasa« zdaj stoji kot okras v glavnem atriju novega trgovskega centra.
Če bi Federico Garcia Lorca preživel špansko državljansko vojno in če bi ga investitorji vprašali za mnenje, bi jim vsekakor predlagal, da se ta lokacija (nova športna dvorana, trgovski center, hotel, parkirišče in vse ostalo, kar spada zraven) poimenuje »Funebrerada«. Ne Fuenlabrada, pač pa prav Funebrerada. Grobnica ali kostnica. Simbol svobode, simbol upora proti zlu in organizirani neumnosti, simbol bratstva, solidarnosti in zmagoslavja pravice.
Izkušnje nas učijo, da nič na tem lepem svetu ni naključno, zato vas s te zgodovinske distance in s to pametjo ne čudi, da se je prav svobodomiselna Fuenlabrada s halo »Fernando Martin« ponudila kot gostitelj za klub iz daljnega Beograda. Ponudili so bratsko roko ekipi prekaljenih borcev, ki so se odločili, da se bodo do konca borili tudi v izgnanstvu, čeprav je dežela, ki so jo ustvarili (in ki je ustvarila njih) s pospešenim korakom hitela v propad.
Eden teh mladih borcev, Zoran Stevanović iz vasi Stragari, je v prostem času s skoraj obredno posvečenostjo odšel v trgovski center pogledat Popovićev top. Top »Sasa« ali »Saša« (kakor želite), razstavljen v osrednji dvorani, je bil obrnjen proti vzhodu in je oddajal neverjetno energijo.
Ta energija je bila uporabljena za razbijanje obrambe Juventuda. Potem se je zgodil Istanbul …
In vse ostalo je zgodovina.
(Prvič objavljeno v knjigi Partizan – revolt duha, 2015. Iz srbščine prevedel Miha Zupan.)
