Adijo Ljubljana

Adijo Olimpija

Adijo prjatli

Zdej čas je za slovo

(Pankrti, 1987)

Moja prva ljubezen je košarka, največja krivca za to pa sta Toni Kukoč in AirMilko. Akcijo, ko je Milko v ledeni dvorani položil čez Smodiša za zmago v zadnji sekundi, imam, ko zaprem oči, še vedno v glavi.

Košarki sledita nogomet in hokej.

Na nogometno Olimpijo sem začel hoditi še na legendarni Bežigrad. Ker sem letnik 1986, mi žal ni bilo dano, da bi doživel Jugoslovansko ligo za Bežigradom in s tem gostovanja velike četverice. Najboljši približek temu sta verjetno gostovanji Milana in Liverpoola.

Bolj resno sem začel na nogomet hoditi ob selitvi v Stožice leta 2010.

Plamen ljubezni med mano in Olimpijo pa je v zadnjih dvanajstih letih močno splahnel. Obstaja sicer še čisto majhen plamen, ki tli nekje globoko, vendar ga ni mogoče videti s prostim očesom.

Oktobra 2019 smo začeli snemati podkast Tajno društvo OFC, kmalu je sledila še ustanovitev društva Enotnost.

Kratek pregled, kaj smo dosegli od oktobra 2019 do danes:

133 rednih zasedanj.

Izredna zasedanja, ki se snemajo takoj po tekmah. Na izrednih zasedanjih povzemamo dogajanje na tekmi, vsak od prisotnih tudi izbere igralca tekme.

Nogometni antikvariat – Miha in Tim Dobovšek razkrivata zgodovino slovenskega in ljubljanskega nogometa.

Izdaja knjige Tima Dobovška.

– Spletna stran enotnost.si, kjer so objavljene vse epizode, kolumne: Miha Zupan, Tim Dobovšek, Marko Miklavič, Boštjan Videmšek, Žiga X Gombač.

– Dogodki v živo. Predstavitev knjige Tima Dobovška in snemanje epizode z Mustafo Nukićem. Tukaj gre velika zahvala Davidu Taskovu in Union Experience.

In prav podkast je še eden redkih motivov, da sploh še hodim na tekme nogometne Olimpije. Propadli kavboji Izet, Milan in Adam so skupaj z svojimi prišepetovalci uspeli ubiti še tisto malo želje po uživanju na nogometni tekmi.

Objekt v Stožicah je pozabljen od vseh, še najbolj od glavnega šerifa v mestu.

Pa začnimo pri izkušnji obiska nogometne tekme v Stožicah.

Objekt v Stožicah je pozabljen od vseh, še najbolj od glavnega šerifa v mestu. Tako mesto kot klub v dvanajstih letih nista uspela dojeti, da je ogled nogometne tekme več kot samo 90 minut na sedežu. Da bi moral biti primarni motiv obiska druženje, srečanje s prijatelji, da nekaj poješ in popiješ. Da se lahko normalno in udobno usedeš, da lahko izbiraš med različnimi ponudniki hrane, da imaš v mestu največjega pivovarja v državi, da je pred tekmo neke vrste »Odprta kuhinja« v Stožicah. Da se povežeš z enim izmed ponudnikov kartičnih storitev, kot to počnejo nekateri drugi klubi v državi. Da je na štadionu neka normalna klubska trgovina, kjer imajo drese in majice vseh velikosti, da je možnost potiska dresov,  da pozimi prodajajo zimske kape, poleti brisače … Klubi v angleški premier ligi so lani v povprečju na vsak sedež na stadionu dodatno zaslužili cca 800-1500 funtov.

Vem, da sanjam in mi je povsem jasno, da Olimpija nikoli ne bo dosegala takih številk. Jasno mi je tudi, da ni vsega kriva Olimpija, kar se tiče ponudbe pred štadionom in na njem, ampak nekateri drugi uporabniki objektov Športa Ljubljana vseeno uspejo na domačih tekmah pokazati, kaj se da narediti.

Nekaj, kar pogrešam, je druženje igralcev in kupcev letnih vstopnic. S takšnim dogodkom po mojem mnenju letna vstopnica dobi na vrednosti. Na dogodku lahko ponudiš dres po znižani ceni, kupci dobijo priložnost, da se jim igralci podpišejo na dres, še ena unikatna stvar, ki ni na voljo kupcem enkratnih vstopnic. Trenutni odnos je pač tak, hvala, da ste nakazali denar, do naslednjega leta vas ne rabimo več. To, da po treh mesecih menjaš ponudnika vstopnic, pa sploh nima smisla omenjati. Olimpija je res unikat, verjetno edini klub v Evropi, kjer imajo kupci letnih vstopnic dejansko dve letni vstopnici dveh različnih ponudnikov vstopnic.

Pogrešam tudi vsaj neko osnovno idejo o marketingu. Na štadionu se stalno vrtijo reklame največjega ponudnika oglasnih panojev v Ljubljani. Sam se sploh ne spomnim, kdaj sem nazadnje videl jumbo plakat za kakšno tekmo nogometne Olimpije, ali da bi bili nogometaši Olimpije gostje na kateri od radijskih postaj.

To, da klub nima trgovine v centru mesta, je še ena od stvari, ki je res nima smisla komentirati. V centru mesta je vedno več praznih lokalov in poslovnih prostorov. Ob vseh nepremičninah, ki jih ima MOL v lasti, ne uspejo zagotoviti cca 150-350 m2 za postavitev trgovine. Zdaj, ko je vnuk dobil pogodbo, bi bil verjetno dogovor lažji.

Olimpija si zasluži več kot samo majhno trgovino. Zgodovina, ki jo imajo nogometna, hokejska in košarkarska Olimpija, je veličastna. Ampak, če država ne uspe zagotoviti Muzeja športa, kako potem pričakujemo samoiniciativo pri Olimpijah in AŠZ pri takem projektu.

Ampak, če mi za trenutek dovolite sanjati: Objekt v centru Ljubljane, kjer bo na ogled:

– Pregled zgodovine klubov – interaktivno

– Pregled najbolj pomembnih tekem

– Legende klubov

– V vitrinah lovorike vseh klubov

– Bar oziroma prostor za druženje, skupinske oglede tekem, novinarske konference

– Klubska trgovina z izdelki in memorabilijo vseh treh klubov

– V nadaljevanju bi verjetno lahko projekt razširili na vse »velike« ljubljanske klube: Slovan, Prule, Krim, ACH Volley.

To ni nadstandard, to je osnovna higiena v tujini. Se pa bojim, da za časa svojega življenja ne bom nikoli dočakal kaj takega.

Tukaj bi morala bolj aktivno vlogo odigrati tudi AŠZ Olimpija. Trenutno niti ne vem, kakšen je namen AŠZ Olimpija in koliko moči sploh ima. Glede na to, da jo vidim kot krovno združenje, ki je nad klubi, in skrbi za blagovno znamko Olimpijo, bi po mojem mnenju tudi klubi morali poročati AŠZ o dogajanju v klubih, AŠZ pa bi po mojem mnenju morala imeti svoj glas v upravnih odborih klubov.

Emil Tedeschi, lastnik Atlantic Grupe in predsednik Cedevite Olimpije, v vseh intervjujih govori, kako je fasciniran in kako spoštuje zgodovino Olimpije. Pravih korakov v počastitev zgodovine pa še vedno ni. Pričakoval sem, da bo z vstopom Atlantic Grupe Cedevita Olimpija marketinški pristop dvignila na višji nivo. Da bo vsaj pol tega, kar delajo z svojimi blagovnimi znamkami.

Ker trenutno je po mojem najbolj smiselno vlagati oziroma biti lastnik košarkarske Olimpije. Igraš jugo ligo in imaš garantiran Eurocup. Z Aba ligo si enkrat na teden na televiziji v vseh državah nekdanje države in potencialno na vseh reklamnih panojih vseh dvoran od Ljubljane do Skopja. Poleg tega igraš Eurocup, povečini v razvitem zahodnem delu Evrope: Italija, Nemčija, Španija, dokler ni bilo vojne tudi v Rusiji, ki je za slovenska podjetja bolj pomemben trg kot npr. Francija, Poljska, Grčija. In zato Atlantic Grupa, Triglav in NLB vlagajo v Cedevito Olimpijo, ker so prisotni na vseh trgih bivše Juge, vsak vikend so njihovi logotipi vidni na televizijah od Ljubljane do Skopja. Za AG so pomembni tudi zahodni trgi, s pomočjo košarke so prišli na police v Nemčiji in Španiji. Na leto naj bi dali 5-7 mio, multiplikativni učinki so verjetno krat dva.

In potem pridemo do nogometne Olimpije, ki igra samo slovensko ligo in potencialno Evropo. Ki ima 40% tekem na televiziji, ki je ne vidi 70% Slovenije. Torej si obsojen na dvomilijonski trg. Če prevzameš Olimpijo sedaj, te stane tri mio na leto. Kot novi lastnik greš v to z zavedanjem, da boš prve 3-4 sezone samo izgubljal denar, se pravi cca 10-12 mio v 4 letih (dodane še premije). Poleg tega pisarna rabi 10-15 ljudi, se pravi že v štartu potrebuješ ljudi, ki so jim jasne zadeve, PR, prodajniki, marketing, mlajše selekcije.

Peto leto prideš v skupinski del, dobiš nagrade UEFE, ampak spet ti ne dobiš vsega, del gre igralcem, del investiraš v mladinski pogon, marketing, merch, trgovino, odnose z skupnostjo  in tako naprej. A ne bi bilo boljše, če bi basket in fuzbal Olimpija financirali pešpot ali pa drevesa tam na Poti spominov in tovarištva med BS3 in Žalami …

Login

Dobrodošli!

Tole je kratek pozdrav
Join Typer
Registration is closed.